• English
  • Hrvatski

Umrl je Teofil Pančić. Bil je velik literarni kritik in novinar. Le za spoznanje starejši od mene: bila sva v isti generaciji. Tisti, ki je izgubila vse svoje vojne. V uteho, ne pa tudi v opravičilo: vojn si nismo mogli izbirati. To so bile vojne, v katerih je lahko zmagala le svojat. Ne vem. Rad bi verjel, da nikoli ni bila pomembna zmaga, temveč boj sam. Selimovićev psevdokoranski moto iz romana Derviš in smrt je le formalno pravilen, ni pa resničen: ni vsak človek vedno na izgubi. Zato ker je svojat človeška, preveč človeška: in zmeraj se okoristi. Svojat boste med drugim prepoznali po tem, da vedno moralizira. Spodoben človek je predan samoizpraševanju. Žene ga sram. Svojat pa, med drugim, hodi po tem svetu z mehaničnim korakom, vselej v skupini, vselej v iskanju tuje šibkosti in greha: saj vse dokler obstajajo tuji, njihov lastni ostaja skrit. Svojat sovraži ogledala; vneto jih razbija. Kanalizacija je naborniški bazen vsake moralne policije. Teofil je bil diametralno nasprotje vsega tega. Bil je kilometre nad vsem tem, nikoli pa ni zavzel položaja nadsituacijanaša, ki je najlažji, narcisoiden, skratka beden. Vsako zlo in krivico je videl kot nekaj, proti čemur se je treba bojevati.

Teofil je pisal izvrstno, zato ker se ni bal izražati svojega mnenja oziroma se ni bal tega, kam bi ga to lahko odpeljalo. Bil je brezhibno intelektualno pošten, kar sem mu, priznam, zavidal.

Pisal je izvrstno, zato ker se ni bal izražati svojega mnenja oziroma se ni bal tega, kam bi ga to lahko odpeljalo. Bil je brezhibno intelektualno pošten, kar sem mu, priznam, zavidal. Kadarkoli me je kritiziral – in resnično me je: nekatere moje romane in nekatera moja druga besedila –, sem sedel in dobro premislil, kje delam napake. Kar pa seveda ne pomeni, da jih nisem delal še naprej: šibkost je lahko močnejša od modrosti. Zaupal sem mu, tako kot zaupam Viktorju Ivančiću. Kdor je te obrti vešč, lahko že samo po treh prebranih stavkih prepozna pisateljevo veličino. Teofil je bil, ponavljam, eden od velikih. Teh je na vsakem kraju in ob vsakem času malo. In čedalje manj jih je. V Teofilu ni bilo niti trohice, niti drobtinice, niti kančka nacionalizma. V času in prostoru, zastrupljenem z nacionalizmom, je ostal čist. In to mu zavidam. Teofil je bil kralj brez vojske, ki, redek kot dobra dejanja – z gosjim peresom v desnici in črnilnikom v levici –, neustrašno stoji nasproti ogromni, krvi željni vojski. Navajam po spominu – in zato morda parafraziram – Milorada Popovića: toda kralj se, četudi oborožen zgolj s trsko, mora pognati v temino.

Prevedel: Tim Senčar.