Evropa in skrajneži

Slovensko liberalno javnost vsake toliko časa zaskrbi za varnost manjšin. Ponavadi v predvolilnih obdobjih. Leta 2018, ko so desne stranke tekmovale, katera bo na plakate umestila bolj histerična protimigrantska gesla, je ljubljanska civilna družba organizirala shod »Proti politiki sovraštva«, na katerem je izpostavljala vzpon sovražnega govora. Leto kasneje so zakrožili posnetki Štajerske varde, ki se je ob mejnih prehodih petelinila v vojaških uniformah in za nekaj časa obsedla domišljijo javnosti. Nato so prišli Rumeni jopiči s svojimi od Generacije identitete sposojenimi slogani in kampanjami viralnega marketinga, zaradi katerih je nekaj časa vladala moralna panika. In komaj dve leti kasneje se tik pred evropskimi volitvami spektakel ponavlja v obliki posnetkov nove rasistične grupacije, imenovane »Slovenska obrambna straža«, z vsemi enakimi reakcijami istih akterjev.

Vsakič se ponovi isti ples. Skupina poklicnih provokatorjev ustvari viralen video, v katerem izvajajo imitacije bataljona Azov, ali po mestu razobesi »vzemte si jih domov« plakate. Včasih je akcija ulična, včasih strankarska, največkrat pa v sodelovanju obeh svetov. Nato sledijo burni odzivi institucij. Oglasi se predsednica in pove nekaj o »ničelni stopnji tolerance do sovražnega govora …«, policija ponovi krilatice o svoji ekskluzivni pravici do uporabe nasilja, ustanovijo se posebne komisije za boj proti sovražnosti, nevladne organizacije dobijo sredstva, da tiskajo brošure o pomenu raznolikosti, in vsi po vrsti nas pozovejo, da moramo zdaj pa res res res na volitve, če hočemo preprečiti izbruh paradržavnega nasilništva. Ali hočete, da zavlada sovraštvo?!

Če bi kakemu beguncu pokazali posnetke, kako se ti veliki otroci v prostem času igrajo vojaški cosplay, bi planili v smeh. Ti tipi s svojimi ‘gverilskimi taktikami’ ne bi preživeli niti enega dneva v Afganistanu, Somaliji, Nigeriji ali na Kosovu, in to dobro vedo.

V državi ostane zgolj ena skupina, ki ni povabljena na ples – to so tujci. Če bi naši politični in nevladniški predstavniki vprašali kateregakoli begunca, prosilca za azil, tujega delavca ali študenta v Sloveniji, bi ugotovili, da ti še nikoli niso slišali za Štajersko vardo ali skupino SOS. Če bi kakemu beguncu pokazali posnetke, kako se ti veliki otroci v prostem času igrajo vojaški cosplay, bi planili v smeh. Ti tipi s svojimi »gverilskimi taktikami« ne bi preživeli niti enega dneva v Afganistanu, Somaliji, Nigeriji ali na Kosovu, in to dobro vedo. Zmožni so od daleč nadlegovati posameznike, vzklikati rasistične bedarije in se šopiriti pred kamerami, sicer pa se držijo stran od priseljencev in uprizarjajo svoj šov s simbolnimi akcijami – obesijo zanko okoli vratu zamaskiranega prijatelja, poteptajo kako zastavo na dvorišču Metelkove, ko tam ni nikogar, napišejo kak grafit na LGBTQ-prijazen lokal. Njihova predstava je namenjena slovenski javnosti, ne pa tujcem in manjšinam.

To seveda ne pomeni, da priseljenci pri nas ne poznajo rasističnega nasilja – le da to ne prihaja od uličnih nacistov. Ponovno, vprašajte kateregakoli begunca o njegovih izkušnjah v Evropi in začel vam bo pripovedovati o zamaskiranih moških, ki so ga zverinsko pretepali, ga zmerjali z majmunom in ga pošiljali domov. To je namreč dobro dokumentirana strategija hrvaške policije, ki že leta izvaja nehumana vračanja beguncev v BiH – aktivisti so zbrali dobesedno tisoče tovrstnih pričevanj. Skoraj vsi begunci so bili na poti v Slovenijo deležni tega tretmaja, slovenska država pa še vedno zanika obstoj kakršnegakoli nasilja in prosilce za azil sistematično vrača v roke hrvaški policiji, dobro zavedajoč se, kaj jih čaka na drugi strani meje.

Policija je slovenske zapore v zadnjih letih natrpala s tujci do te mere, da smo prva država v EU po deležu tujih zapornikov. Zelo hitro vam bo postalo jasno: problem tujcev v Sloveniji niso zamaskirane ulične tolpe, ampak država.

A ne gre le za Hrvaško, rasistična obravnava je še kako domača tudi v Sloveniji. Vprašajte kateregakoli temnopoltega prebivalca pri nas in vam bo začel naštevati: slovenska policija ga ustavi po petkrat na dan, v trgovinah mu ves čas sledijo varnostniki, šoferji mu ne dovolijo na avtobus, lastniki mu nočejo oddati stanovanja, banke mu nočejo odpreti računa, na upravni enoti mu ne dovolijo poroke ali prijave bivališča. Nedavno je prosilec za azil zapisal, kako je bil po krivem obtožen zločina in aretiran na delovnem mestu … skoraj bi pristal za zapahi, ker je nekdo na sliki pač prepoznal »temnopoltega storilca«. In na podoben način je policija slovenske zapore v zadnjih letih natrpala s tujci, do te mere, da smo prva država v EU po deležu tujih zapornikov. Zelo hitro vam bo postalo jasno: problem tujcev v Sloveniji niso zamaskirane ulične tolpe, ampak država.

Ulični teater, ki ga izvajajo desničarski skrajneži, je zato treba razumeti kot odsev nasilja, ki ga nad tujci dejansko izvaja državni aparat. Je ljudska uprizoritev uradne državne politike, ne pa njeno nasprotje. Če pozorno berete izjave policije na temo tujcev, v njih ni pretiranega razhajanja s stališči neonacistov. Policija nam rada pove, da se Slovenija sooča z »migracijskimi pritiski« zaradi »hudodelskih združb« in da so migracije »varnostno tveganje«. Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar je prvi dan po izbruhu vojne v Gazi na južni meji uvedel nadzor, ker naj bi obstajala »nevarnost radikalizacije na balkanski poti«. Ljubljanska policijska uprava nam pove, da območja okoli azilnih domov in železniške postaje varuje s posebnimi enotami. V svojih odzivih na posnetke skupine SOS policija tudi ni podala nobenega vsebinskega nasprotovanja njihovemu sporočilu – povedala je zgolj to, da so oni edini, ki smejo kaznovati migrante … in da to tudi počnejo!

V Sloveniji desettisoči tujcev delajo v napol suženjskih razmerah, tu živijo brez najosnovnejših pravic. Če se poskušajo upreti ali pobegniti, jim šefi prekinejo dovoljenja za bivanje in jih vržejo v žrelo deportacijskega sistema.

Čemu je potem pravzaprav namenjen ta desničarski šov? Na eni strani gre seveda za predvolilne aktivnosti desnih strank, ki so povezane z uličnimi skupinami in se trudijo temo migracij spraviti v ospredje. Ni važno, kdo in kako odpira temo, važno je, da se o tem govori. Toda nacistične tolpe ne koristijo le desnici, pač pa tudi liberalnemu polu. Našim sredinskim politikom, ki so ravnokar podpisali skrajno represiven migracijski pakt, so ulični nacisti dali priložnost, da se v besedah kažejo kot zaskrbljeni humanitarci, ki branijo tujce pred nasiljem, čeprav istočasno zanje že gradijo deportacijska taborišča na meji in jih pošiljajo v sistematično mučenje.

Ta igra med liberalci in desničarji, ki so v svojih migracijskih politikah povsem poenoteni, pa poteka tudi v širši družbi. Navidezna grožnja sovražnih skupin nam vsem daje možnost, da pogledamo stran od dejanskega nasilja in izkoriščanja, ki je podstat evropskega reda. Liberalni javnosti nacisti predstavljajo varen objekt, na katerega lahko projicirajo državno surovost. Omogočajo jim, da nasilje nad tujci doživijo kot nekaj, kar počne le skrajna desnica, ne pa njihov lastni režim. S tem se tudi ohranja fantazija, da z volitvami nekako branijo Evropo pred fašizmom. Ponavljajo, da »ne smemo pristati v takšnem svetu«, čeprav smo v takšnem svetu že zdavnaj pristali.

Neonacisti že imajo sistem, kakršnega si želijo – Evropa že izvaja vse tisto, o čemer sanjarijo, in liberalna demokracija jim povsem ustreza. Radi bi le, da bi bila malo bolj učinkovita. Ko so se v medijih začeli porajati odzivi na videoposnetke Slovenske obrambne straže, je njihov vodja skočil pred kamere in v pogovoru z youtuberjem povedal malo več o svojih nazorih. Če se uspete prebiti skozi 16 minut osnovnošolskih vprašanj in monotone samohvale, vam bo verjetno ostal le en vtis: kakšen dolgčas! Pred sabo imamo avantgardo samooklicane ulične milice, sam skrajni rob desne ideologije, ta pa očitno noče drugega, kot da bi jih javnost videla kot pridne in odgovorne državljane. Oni bi le, da vlada »dovoli policiji delati svoje delo« in da se kot družba »počutimo varno«. Kot bi poslušal kakega NSi-jevega kandidata za evropski parlament. Nobenega napada na sistem, nobenega klica k »Slo-exitu« in novemu svetovnemu redu, nobenega divjega zarotništva, nobenega šovinističnega nastopaštva, kakršnega smo vajeni z ameriških YouTube kanalov … le mlačna obramba evropskega statusa quo, v bulerje in hudi preoblečena varnostna politika, kakršno že izvajajo vse liberalne stranke. Ne glede na to, kaj verjamejo v svojem srcu, naši protimigranstki provokatorji niso subverzivni ideološki gverilci, so navadni dolgočasni liberalci.

Šele ko bomo nehali prestrašeno buljiti v vsako novo medijsko manifestacijo performativne radikalnosti, se bomo morda osredotočili na sistem, v katerem dejansko živimo. V Sloveniji desettisoči tujcev delajo v napol suženjskih razmerah, tu živijo brez najosnovnejših pravic. Če se poskušajo upreti ali pobegniti, jim šefi prekinejo dovoljenja za bivanje in jih vržejo v žrelo deportacijskega sistema. Z novimi ukrepi naša liberalna vlada te procese le še pospešuje. V Sloveniji je tudi še vedno skoraj nemogoče dobiti azil, od leta 2017 je bilo več kot 50.000 ljudi deportiranih v roke nasilni hrvaški policiji oziroma v taborišča na robu Evrope ali predanih diktatorskim režimom. Desetine jih je med iskanjem varnosti umrlo v naših rekah in gozdovih. V Mediteranu je samo v lanskem letu umrlo preko 3000 ljudi. Medtem je država investirala desetine milijonov javnega denarja v militarizacijo meja in še več v vojaške avanture v tujini. Če vas niso zmotila ta dejstva, se tudi ni treba vznemirjati ob nekaj kretenih, ki se igrajo vaške straže v centru Ljubljane.

Niso skrajni SOS, skrajna je EU.