• English
  • Hrvatski

Mesec ponosa je, parade se bližajo, si že kupil_a mavrične nogavice?

Tega vprašanja si zgolj nekaj let nazaj v Sloveniji še ni bilo treba zastavljati; mavričnih nogavic namreč v splošnih trgovinah ni bilo mogoče kupiti. Kaj vse skriva cena mavričnih nogavic, pa je vprašanje, ki ga redko odpremo.

Mavrične nogavice iz trgovin svetovnih blagovnih znamk, megalomanskih korporacij, imajo poleg svoje standardne cene, 2,99 € ali 5,99€ v akciji kupiš 2, dobiš 3, še dodatno, skrito ceno. Ob prodaji akcijsko ugodnih, v mavrico odetih, prisrčnih izdelkov se lahko hitro pozabi na vrednote in politike LGBTIQ+ skupnosti, uporniške zgodovinske pomembnosti parad ponosa, in kar naenkrat niso le izdelki tisti, ki so naprodaj. Kot v članku »Politika resnice na LGBTIQ+ paradi ponosa: spopadanje s korporativno parado ponosa in razkrivanje marginaliziranih življenj na paradi ponosa migrantk_ov v Hongkongu« pravi Daniel Conway: »Vpletenost blagovnih znamk in podjetij v uporabo mavričnega simbolizma in diskurza ponosa ne predstavlja odsotnosti politike; pravzaprav gre za zamenjavo radikalnih kvir politik s kapitalistično politiko, ki zakriva prekarnost in družbeno krivičnost.«

V zadnjih letih je tako tudi v Sloveniji, sicer počasi, a vztrajno, mogoče opaziti porast mavričnega znamčenja in poskuse kovanja dobičkov na osnovi pinkwashinga oziroma roza kapitalizma.

Četudi se morda zdi, da trend kapitalističnega kooptiranja parad ponosa ni bistvenega pomena za kontekst parad v Sloveniji, predvsem osrednje, torej ljubljanske, in za njihove ekonomsko-socialne in politične umestitve, to ne drži. Trend res ni tako razbohoten kot v hiperkapitalističnih družbah, je pa prisoten, kot se za Slovenijo spodobi: v (za zdaj) majhni, a ne zanemarljivi meri. V zadnjih letih je tako tudi v Sloveniji, sicer počasi, a vztrajno, mogoče opaziti porast mavričnega znamčenja in poskuse kovanja dobičkov na osnovi pinkwashinga oziroma roza kapitalizma. Kot drugod je tudi pri nas vsako leto mogoče opaziti več podjetij in znamk (med njimi so IKEA, Primark, H&M, Cockta, Dedoles …), ki v propagando svojih znamk vključujejo LGBTIQ+ simbole in vsebine. Gre torej za roza kapitalizem: uporabo in prilaščanje LGBTIQ+ gibanja in skupnosti s strani kapitalističnega tržnega sistema z namenom zavzemanja in predstavljanja specifične politične in vrednotne drže. Korporacije se, večinoma v mesecu juniju – mesecu ponosa –, promovirajo kot LGBTIQ+ prijazne ali vključujoče, ta promocija pa večinoma rabi kot kulisa za zakrivanje delovanja in politik, ki so v nasprotju z LGBTIQ+ pravicami in vrednotami. Gre za strategijo držav in korporacij, ki podporo LGBTIQ+ osebam in vsebinam izrabljajo za dokazovanje lastne demokratičnosti, medtem ko istočasno izjemno nedemokratično kršijo človekove pravice družbenih manjšin. Veselje, ki ga LGBTIQ+ skupnost doživlja ob mesecu ponosa, se instrumentalizira v promocijsko kampanjo lastnih izdelkov, ne glede na to, ali so vrednote podjetja dejansko v skladu z vrednotami LGBTIQ+ oseb (najverjetneje niso). Večino kapitala, pridobljenega na račun mavričnega znamčenja, podjetja zadržijo zase, le redka so takšna, ki denar namenijo LGBTIQ+ organizacijam ali namenom.

Termin roza kapitalizem (pinkwashing) se je pojavil in se še vedno zelo pogosto uporablja za ponazoritev ene najbolj izrazitih taktik Izraela, ki s svojimi mavrično obarvanimi in na videz LGBTIQ+ prijaznimi kampanjami dejansko zakriva grozodejstva, ki jih država izvaja nad Palestinkami_ci. Podpornice_ki sionizma uporabljajo roza kapitalizem kot strategijo za legitimizacijo apartheida in genocida v Palestini. Kvir analiziranje parad ponosa in njihove (ne)umeščenosti v novodobni kapitalizem je torej nemogoče brez pripoznanja neločljivosti bojev za osvoboditev LGBTIQ+ skupnosti in prebivalk_cev Palestine.

Letos je na primer med sponzorji ljubljanske parade ponosa podjetje Nivea, ki je za čas meseca ponosa svoje klasične modre kovinske embalaže odela v progresivno mavrično zastavo in slogan #BeYou, torej »Bodi ti«. Nekaj klikov po Googlu pa kaj hitro razodene, da za Niveo »Bodi ti« pomeni pod masko mavričnosti zakrivati podporo izvajalcu genocida. Nivea je namreč v lasti Beiersdorfa, nemškega konglomerata, ki svoje podpore Izraelu prav nič ne skriva. Gibanje BDS podpornice_ke Palestine poziva k bojkotu izdelkov znamke Nivea in vseh ostalih znamk, ki so v lasti Beiersdorfa. Dejstvo, da Nivee ob tem, da podpira genocid, ne moti niti testiranje njihovih končnih izdelkov v državah, kjer je testiranje na živalih še vedno obvezno, medtem ko na lastni spletni strani zavajajoče pišejo, da so cruelty free znamka (čeprav jasno niso, prav tako tega ni potrdila nobena uradna cruelty free organizacija), pa najbrž gane samo peščico.

Tudi v Sloveniji vznikajo javna opozorila in upor proti roza in mavričnemu kapitalizmu. V zadnjih letih se je ob in na ljubljanski paradi ponosa pojavil antikapitalistični kvirovski blok, ki je leta 2022 objavil dobrodošlo kritiko z naslovom »Naš ponos ni vaš profit«. Leta 2023 je blok sicer kljub izražanju nestrinjanja s parado ponosa, predstavljenem v omenjeni kritiki, korakal kot del paradne povorke, kar je mogoče razumeti kot protestno intervencijo v samo parado.

Letos kolektiv svoje antikapitalistično delovanje usmerja v protivojno delovanje in tako pod geslom No pride in genocide vabi k pridružitvi propalestinskemu bloku na ljubljanski paradi ponosa, na neizogibno prepletenost kvir vrednot in parade ponosa pa z organizacijo afterpartyja liberation 4 all in spremljajočim sporočilom opozarja tudi lokalni kvir kolektiv Ustanova. Teme izraelskega genocida nad palestinkami_ci pa (ne?)presenetljivo ni mogoče zaslediti v letošnjem političnem sporočilu, kot tudi ne v uradnem programu parade ponosa v Ljubljani.

Organiziranje propalestinskega bloka in zabave v letu, kjer smo na dnevni ravni zasute_i s podobami grozot genocida, ki ga nad manjšino izvaja imperij, je esenca kvirovstva. Kvir je upor proti vsem monolitnim sistemom, ki želijo nadzirati, izkoriščati in zlorabljati za kopičenje lastnega kapitala – monetarnega, političnega in družbenega. Kvir upor je prilagodljiv, proaktiven in reaktiven, odziva se na (nepredvidljivo) družbeno-politično dogajanje, kar parade ponosa, ki so umeščene na visokocenovni oder mestne občine in morajo slediti projektnim načrtom ter izpolnjevati kazalnike financerjev, kot so Evropska unija, pač ne morejo biti.

In zato je prav zdaj, preden pride do nezaustavljivega prevzema parad ponosa s strani kapitala, pomembno razumeti mehanizme delovanja parad ponosa, ki so ponižno klonile pred kapitalizmom, ter si zamišljati primere možnih alternativnih praks upora. Le tako lahko poskrbimo, da ostane parada ponosa zvesta svojemu bistvu: uporu proti neenakovrednim in izključujočim družbeno-političnim sistemom. Naše_i prednice_ki se s svojimi telesi in tudi življenji niso borile_i za osvoboditev, da lahko zdaj en dan v letu v množici nosimo mavrične nogavice. Borile_i so se zato, da lahko vsak dan v letu živimo s čim manj strahu pred nasiljem in diskriminacijo. Vse to ostaja neizrečeno v ceni mavričnih nogavic.

Naslovna fotografija: Antonio Vivace, Unsplash.