Nevarne šole
S Štajerske so minuli teden prišle novice, da je bila študentka, ki opravlja prakso na osnovni šoli, javno napadena. Zato, ker je transspolna oseba.
Podatek, kje v Sloveniji se ta teden diskriminacija dogaja, niti ni tako ključnega pomena. Situacija je simptomatska, zgodila bi se lahko kjerkoli v državi. Povsod po Sloveniji je namreč razširjeno varovanje otrok v imenu ideologije, ki se pretvarja, da to ni. Eden temeljnih gradnikov patriarhata je binarni spolni sistem. Drugi gradnik je izključujoče javno govorjenje in delovanje proti vsem in vsemu, ki mu držimo zrcalo. Zelo pogosto smo to LGBTIQ+ osebe, ki se nas, kot pravim, predstavlja kot ideologijo.
Transspolni študentki pedagogike in anglistike s Štajerske je pripisana večja družbena moč, kot jo bo kot trans oseba najbrž kadarkoli imela.
Ampak (LGBTIQ+) ljudje smo, v vsej svoji raznoliki mesenosti, konec dneva, na srečo ali žal, samo ljudje. Kot ideologijo nas lahko predstavlja samo nekdo, ki za utemeljevanje svojega normativnega obstoja krčevito nujno potrebuje, da druga, običajno družbeno marginalna skupina ali oseba, izpade oziroma je obravnavana kot ideologija. Tokrat je to transspolna študentka pedagogike in anglistike s Štajerske.
Preberite tudi: Rok Plavčak: Kaj počne ideologija?
Toda transspolni študentki je pripisana večja družbena moč, kot jo bo kot trans oseba najbrž kadarkoli imela. Pripisuje se ji moč nepopravljivo škodljivega vpliva na odraščajoče otroke, blatenje naravno prirojenih spolnih vlog, absolutno pohujšanje v dolini dravski. Otroke in mladostnice_ke ter prostore, ki so primarno namenjeni njim, npr. izobraževalne ustanove, se vse pogostoje uporablja v namen instrumentalizacije lastnih manifestiranj nestrpnosti in sovražnosti. Takšne priskutne poskuse izvajanj moralnih panik rad uvrščam v ironično kategorijo: sovražni govor pod masko svobode govora.
Ob spremljanju javnega razkritja, ki ga je bila deležna in je brez dvoma vreden sodnega pregona v skladu z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo ter medijskega pogroma v stilu copypaste tekmovanj najbolj izprijene transfobne izjave, se ves čas sprašujem: ali vse_i, ki prilivajo na ogenj sovražnosti, res ne vedo, da to počnejo kot marionete v imenu ideologije, ki so jo tako globoko ponotranjile_i, da so pripravljene_i javno in poimensko izvajati tudi kazensko pregonljivo diskriminacijo? Prav one_i so namreč nevarne_i za otroke, ne študentka s Štajerske.
“Sošolci govorijo, da sem čudak, se me izogibajo, prav tako, ko grem ven in tam spoznam nove ljudi, se me ti izogibajo ali pa kasneje kregajo moje prijatelje, zakaj so pripeljali s sabo takega čudaka.” – Izpoved transspolne osebe iz raziskave Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji
Transspolna študentka na praksi je za otroke in mladostnice_ke lahko le podoba raznolikosti, novih uvidov v možnosti samoraziskovanja in krasna izkušnja v izobraževalnem procesu. V učilnicah in predavalnicah namreč že sedi mnogo trans in spolno raznolikih mladih, to je dejstvo. Trenutni slovenski izobraževalni sistem jih ne nagovarja ali vključuje, kar vodi v to, da so šolski prostori prepoznani kot nekaterih izmed najbolj nevarnih prostorov za trans osebe. Rezultati raziskave Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji (Zavod TransAkcija, 2019) so pokazali, da 40 % trans oseb doživlja diskriminacijo v osnovni/srednji šoli/na fakulteti. Ob tem Zavod TransAkcija dodaja: »Dokler ne bodo na sistemski ravni že v zgodnje izobraževanje vključene tematike transspolnosti oz. raznolikosti spolov in teles ter od vseh javnih strokovnih delavk_cev zahtevano, da s svojim izvajanjem poklica ne izključujejo določenih družbenih manjšin, je nemogoče pričakovati spremembe ozaveščenosti na ravni splošne populacije.« Ista raziskava je dala rezultat, kako majhen vir podpore transspolnim osebam predstavljajo učitelji_ce (8 %) in strokovne_i delavke_ci v šoli (2 %), kar samo potrjuje, kako izrazito nevarno in brez sistemsko zagotovljenih virov podpore je šolsko okolje. Zaradi vsega tega je vsaka trans oseba, ki se pojavi v šolskih okoljih v Sloveniji, prav to, kar šolski sistem, primarno pa otroci in mladostnice_ki potrebujejo. Še toliko bolj, ker v te prostore gotovo vstopajo z zavedanjem, da se izpostavljajo raznim oblikam sovražnosti in nasilja. Kot je napadena študentka povedala sama: »Za pedagoški poklic sem se odločila tudi zato, ker hočem zaščititi otroke, ki so del manjšin, torej otroke, ki so posebej izpostavljeni in se zaradi svoje drugačnosti srečujejo s takšnimi ali drugačnimi težavami. Hočem biti tam zanje, tudi zato, ker jaz tega, ko sem bila toliko stara, nisem imela.«
Hvala, študentka s Štajerske, da si vir upanja in utehe, podoba svobode in samoraziskovanja, utelešenje vidnosti in lepote transspolnosti. Lepote, ki jo s sovražnostjo zamegljena ideologija nikoli ne bo znala ceniti, ideologija, ki povzroča rane prav tistim, o katerih trdi, da jim je zanje najbolj mar: otrokom.
—
Raziskava Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji (Zavod TransAkcija, 2019).
Prikazna fotografija: Marijo Zupanov
