Spodobna Slovenija

Leta 2023 sem sodeloval pri organizaciji tiskovne konference tujih delavcev, večinoma prosilcev za azil, ki jim je grozila deportacija. V vse ostrejšem boju z Ministrstvom za notranje zadeve nam je zmanjkovalo časa in manevrskega prostora, številni delavci so bili tik pred izgonom. Po neštetih etapah boja smo se zato odločili javnosti prikazati vse razsežnosti državne okrutnosti: pred kamere so delavci prvič prišli s svojimi družinskimi člani, predvsem otroki, ter skupaj z vidnimi obrazi civilne družbe opozorili, da vlada ne izganja le tujih moških, ampak tudi ženske in otroke. Tako je naša akcija dobila drugačen značaj – ni nagovarjala le razredne solidarnosti slovenskih delavcev ali antiavtoritarnega čuta urbanih levičarjev, pač pa tudi dobro staro buržoazno dostojnost … če nič drugega, je deportacija otrok neokusno dejanje, ki meče slabo luč na meščansko družbo. Na presenečenje vseh so se mediji dobro odzvali in z veliko simpatijami objavljali podobe mladih družin, predstavniki ministrstva pa so izpadli kot brezčutni fašisti, ki želijo strpati majhne punčke v policijske kombije. Piarovska zmaga je bila naša.

Po odhodu pa nas je kljub vsemu pestil nelagoden občutek, da bo javna naklonjenost naši stvari kratke sape. Kolegica, ki ima veliko izkušenj z mediji, je opozorila: »Zdaj smo jih razjezili, in MNZ zna manipulirati medije. V naslednjih dneh pričakujte kakšno škandalozno novico o migrantih.« Do uresničitve napovedi ni trajalo niti 24 ur – že naslednje jutro je Slovenijo pretresla novica: Brutalni zločin na območju Cerknice: migrant posilil 78-letno ženico – osumljen mladoletni Palestinec iz azilnega doma! Pozitivno razpoloženje do tujcev, ki smo ga uspeli ustvariti, se je v sekundi razblinilo in v medijih je odmevalo povsem drugačno sporočilo: vsi migranti so nevarni sprevrženci – tudi otroci! Portali desnih strank so pokali od kričečih naslovov, pogosto v neposredni povezavi z našo pobudo proti deportacijam, in ob vsaki objavi o naši tiskovki se je pod slikami ljubkih otroških obrazov nanizalo tisoče histeričnih komentarjev: »POSILJEVALCI!! MARŠ DOMOV!« Parlament je še isti mesec namesto o pravicah delavskih družin razpravljal o migrantski kriminaliteti.

Skrajno nenavadno posilstvo v Cerknici, ki naj bi se zgodilo nekaj tednov prej in je čudežno prišlo v medije ravno na dan naše konference, ni bilo brez konteksta. V medijih je že mesece potekala burna razprava o obstoju ali neobstoju nekakšne epidemije migrantskega spolnega kriminala. Desni medijski stroj je vsakih nekaj tednov proizvedel novo šokantno zgodbo – včasih na podlagi dejanskih incidentov, včasih pa izmišljenih –, nakar sta sledila odziva policije in liberalnih medijev. Poročanje se je na tej točki vedno spremenilo v tekmovanje za interpretacijo statistik. Na ekrane so nam vrgli tabelice in grafe, na podlagi katerih so uredništva poskušala dokazati ali ovreči tezo, da so migranti biološko bolj nagnjeni k posiljevanju. Trditev, da »največ posilstev še vedno zagrešijo slovenski državljani«, je bila postavljena nasproti trditvi, da »glede na število tujcev v primerjavi s Slovenci ti posiljujejo bistveno več«. V razpravi okoli tako miniaturnega vzorca prijavljenih posilstev, kjer lahko vsak incident predstavlja 100-odstotno spremembo glede na prejšnje stanje, je seveda mogoče potegniti kakršenkoli zaključek, a bistveno je to, da se o tezi debatira. Nekaj že mora biti na korelaciji med migracijami in posilstvi, če je oboje ves čas v poročilih.

Prispevki o spolnem nasilju se v svoji slikovitosti močno razlikujejo od vseh drugih – še genocid v Gazi ni nikoli prikazan v tako dramatiziranih detajlih. Medijski rape porn pa ni nič v primerjavi z opisi, ki jih bralci delijo v komentarjih na socialnih omrežjih.

A prav zares številke ne igrajo tako pomembne vloge, kot jo medijske upodobitve spolnega nasilja – če kaj, so grafi le izgovor za objavo drugih podob. Za poročanje o posilstvih je namreč značilno, da je servirano s karseda slikovitimi opisi dejanja (»… jo je na tleh z eno roko davil, zaradi česar je težko dihala, z drugo roko pa jo je otipaval in slekel …«, »govoril ji je, da ne gresta nikamor, ker njemu mora priti in mu bo prišlo …«), grozečimi posnetki (stock videi, kjer v zatemnjenem prostoru moški podre žensko na posteljo, ali pa prelet kamere po umazani ulici, kjer ob pografitirani steni preži moški v kapuci …) ter besednimi superlativi (»brutalno«, »surovo«, »zverinsko« …). Prispevki o spolnem nasilju se v svoji slikovitosti močno razlikujejo od vseh drugih – še genocid v Gazi ni nikoli prikazan v tako dramatiziranih detajlih. Medijski rape porn pa ni nič v primerjavi z opisi, ki jih bralci delijo v komentarjih na socialnih omrežjih. Tam lahko najdemo prav bogat žanr fantazijskega pisanja o spolnem življenju tujcev in sanjarij o tem, kaj je treba narediti z njihovimi spolovili, preden jih deportiramo.

Sistematično povezovanje priseljencev in drugih marginalnih skupin s spolnim kriminalom je seveda že dolgo del političnega arzenala zahodnih držav. Desne stranke širom Evrope so si pri svojem povratku v parlamentarni mainstream pomagale ravno s podobo migranta posiljevalca: eno glavnih gesel množičnih protimigrantskih protestov leta 2015, ki so med drugim rodili nemško AfD, je bilo »Rapefugees not welcome!«. Internet so preplavile statistike (Evropejci obožujemo svoje grafe in tabele) o tem, kako na Švedskem skupaj s številom priseljencev raste število posilstev, naši desni mediji pa so ujeli domišljijo javnosti s šokantno naslovnico, ki prikazuje snežno belo žensko telo, pokrito z grabežljivimi rokami različnih odtenkov rjave in podnaslovljeno »Z migranti v Evropo prihaja kultura posilstva«. K upodobitvam tujcev kot nebrzdanih spolnih prestopnikov pa se z veseljem zatekajo tudi državni organi pod liberalnimi voditelji – naša policija sklicuje tiskovne konference, kjer javnost obveščajo o migranstkih izprijenostih, ter na ta način pridobiva podporo za zaostrovanje zakonov, nabavo opreme in nova kadrovanja … tako je nedavno šef kriminalistov policijske uprave Ljubljana stopil pred kamere, da je ponovil popolnoma izmišljeno zgodbo o Maročanu, ki naj bi na troli napadel šolarko.

Na Zahodu je ta fenomen pornografizacije migracij postal nekaj čisto samoumevnega, periodični medijski šus v politično življenje naših držav – Angela Davis je že pred 50 leti pisala o »Mitu črnega posiljevalca« (Women, Race and Class, Vintage 1983), ki ga uporabljajo ameriške oblasti. Ti propagandni prijemi, ki so dobili dodaten zalet s pomočjo Muskovega medijskega aparata, pa seveda ne bi mogli delovati, če ne bi v zavesti množic že obstajala predhodna fascinacija s tujci in njihovimi domnevnimi spolnimi goni. Ko država posega po seksualnih kategorizacijah manjšin, v resnici črpa iz globokega rezervoarja buržoazne morale, ki se je oblikovala z vzponom imperializma in pomagala pri vzpostavitvi nove razredne vladavine – tudi tako, da je definirala, katere družbene skupine seksajo normalno, katere pa nenormalno. Kadar se sklicujemo na buržoazno spodobnost, z njo vedno pride na površje tudi njena temna zgodovina.

***

Fantazijske zgodbe o spolnem življenju tujcev so v Evropi zacvetele v času kolonializma. V družbah, ki so postajale vse bolj regulirane, disciplinirane in birokratske, so ljudje sanjali o prvinskem načinu življenja, ki naj bi obstajal tam nekje onkraj evropskih meja. Tako je na primer leta 1927 Britance zajel val arabofilije: veteran kolonialnih vojn T. E. Lawrence jim je v bestselerju Sedem stebrov modrosti (Seven Pillars of Wisdom) pričaral zgodbe o plemenitih puščavskih junakih, ki jih je med arabskimi vstajami pomagal uriti proti Otomanom. Puščava se je v njegovih prigodah spremenila v metaforo za svobodo – neomejen prostor, ki ga še ni pohabila evropska modernost in kjer moški brez vmešavanja avtoritet (in tudi brez vmešavanja žensk) živijo svoje sanje. Arabski mladeniči so v Lawrenceovih fantazijah svoje spolne potrebe zadovoljevali med seboj in v čistih telesih drug drugega odkrivali »čutni koeficient svoje strasti po svobodi, skrit tam v temi«. Lawrenceov mentor, kolonialist David George Hogarthe, je priznal, da »so Arabci v njegovem telesu izzvali romantične in divje nagone«.

Seksualne prakse, ki so doma veljale za grešne in so jih povezovali z dekadenco delavskih četrti, so v divjini kolonij postale izraz pristne volje do življenja. Odhod v Azijo ali Afriko je bil spring break – pobeg iz zatohlosti meglene Evrope v dežele sonca, opija in spolnih avantur, izlet pohotnih najstnikov, oboroženih s puškami in topovi.

Edward Said je začel v svojem Orientalizmu mapirati povezavo med kolonialnimi podvigi in spolno domišljijo evropskih vladajočih razredov. Ne le da so kolonialisti govorili o Vzhodu kot o ženski, ki jo je treba osvojiti, ampak so to avanturistično plat imperialne politike uporabljali za mobilizacijo vojakov in uradnikov. Mladim Evropejcem na prelomu 20. stoletja, zavrtim od življenja v togih deških ustanovah (kjer so bili pogosto deležni spolnih zlorab s strani svojih mentorjev), je kolonija med drugim predstavljala sprostitev spolnih napetosti. Seksualne prakse, ki so doma veljale za grešne in so jih povezovali z dekadenco delavskih četrti, so v divjini kolonij postale izraz pristne volje do življenja. Odhod v Azijo ali Afriko je bil spring break – pobeg iz zatohlosti meglene Evrope v dežele sonca, opija in spolnih avantur, izlet pohotnih najstnikov, oboroženih s puškami in topovi. Ne more nas presenetiti, da so te pohode zaznamovala množična posilstva in sadistično uničevanje, o katerem vedo veliko povedati prebivalci Konga, Alžirije ali Indije. Evropejci so se v kolonijah obnašali skladno s fantazijami, ki so jih imeli o »plemenitih divjakih«, ter dali duška svojim potlačenim strastem. Tujci so postali romantizirani nosilci prepovedanih pregreh, in ravno zato jih je bilo dovoljeno uničiti.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Dežela brez nasilja.

Ta logika je dobila nove razsežnosti ob ekspanziji tretjega rajha. Nacizem je bil v marsičem odgovor na krizo modernosti, ki so jo doživljali Nemci, prepleten je bil s fantazijami o »naravnem življenju« in podobami mladih Arijcev, ki gradijo idilično življenje v Lebensraumu neciviliziranih dežel. Osvajanje narave je bilo tesno povezano z odkrivanjem telesnosti.Leni Riefenstahl, Hitlerjeva ljubica in propagandistka, ki je pomagala ustvariti nacistični ideal blond mišičnjaka, obdanega z gorskimi vršaci, pa je kasneje uporabila enake šundovske prijeme v svoji dokumentaciji pripadnikov plemena Nuba – po vojni se je namreč rehabilitirala kot ljubljenka ameriške art scene in začela snemati dokumentarce v Afriki. Njeni filmi in monografije o »izgubljenem plemenu« so pokali od erotičnega zanosa nad bleščečimi se mišičastimi telesi, objetimi v ekstazi rokoborskih ritualov. Slikali so čisto, neomadeževano moškost, kakršna naj bi se v modernem svetu izgubila. Na eksotična telesa je preslikala svobodo, po kateri so hrepeneli Nemci in ki je v afriški divjini dobila plemenit značaj: »Nubijske plesne ceremonije niso čutni dogodki, ampak ‘festivali čednosti’ – zadrževanja življenske sile.«

Žrtve kolonializma se tako skozi zgodovino znova in znova vračajo kot orodje za upravljanje s spolnimi travmami prebivalstva v imperialnem jedru. Imperialisti so odgovarjali na krize modernosti z vračanjem k tradiciji, ideale pa so našli v mitologiziranih predmodernih družbah, ki jih je bilo treba posrkati v imperij. Geopolitični cilji so se tako brezhibno zlili z notranjimi boji, ki so pretresali mlade prebivalce evropskih prestolnic.

***

Da pa bi tujec v imperialni domišljiji lahko ostal predmet občudovanja, je moral ostati na svojem ozemlju. Kajti v trenutku, ko prestopi mejo in se preseli v evropska mesta, se razblini vsa fantazija, romantični bojevniki pa postanejo le še en element dekadentne modernosti, industrijskega Babilona, ki uničuje stare vrednote. Tisti tujčev domnevni juissance, ki naj bi ga moderni Evropejec izgubil, je morda primeren v puščavah in gorah, ko pa se približa evropskemu okolju, čutna ognjevitost spet postane grožnja.

Množične migracije z juga na sever, ki jih je narekovala industrializacija, so iz buržoazije izvlekle hude paranoidne blodnje. Le kako bi se lahko tujci tu vedli drugače, kot smo mi ravnali pri njih? Seveda bodo napadli naše ženske, oskrunili našo kulturo in vero, seveda bodo vsilili svoje navade!

Množične migracije z juga na sever, ki jih je narekovala industrializacija, so iz buržoazije zato izvlekle hude paranoidne blodnje. Le kako bi se lahko tujci tu vedli drugače, kot smo mi ravnali pri njih? Seveda bodo napadli naše ženske, oskrunili našo kulturo in vero, seveda bodo vsilili svoje navade! Migracije so si vnovič predstavljali kot spring break, tokrat globalnega juga, ki se vrača po zadovoljitev svojih čutnih potreb. Tujec na evropskem ozemlju zato ni bil več prikazan kot skrivnostni beduinski mag ali plemeniti gorski bojevnik, ampak kot s kapuco pokriti sumljivec, ki preži v sencah in podhodih – kot kriminalec, narkoman, posiljevalec … Evropa je dobila inverzno podobo Vzhoda iz kolonialnih časov, zdaj je bil stari kontinent tista ženska, ki jo je treba zaščititi pred neciviliziranimi avanturisti.

Na ta način se je skozi 20. stoletje v evropskem tisku širila karikatura temnopoltega posiljevalca Evropejk – uporabljale so jo tako nacionalistične stranke kot tudi kapitalisti, ki so na ta način ohranjali delitev med domačimi in tujimi delavci. Te fantazme pa živijo dalje tudi v modernem kontekstu, med drugim celo v krogih meščanske levice. Tako se je v svojem magičnorealističnem eseju o spolnih napadih v Kölnu leta 2016 Slavoj Žižek oprl na idejo, da migrante vodi »želja po Zahodu«, nekakšna primitivna strast, izražena v uničevanju in skrunitvi objekta, ki ga ne morejo posedovati. Esej se je pojavil ravno sredi t. i. begunske krize in množičnih antirasističnih kampanj, citirali pa so ga tako desničarji kot tednik Mladina.

Žižek in podporniki so seveda spregledali drugo plat zgodbe: da so Evropejci tisti, ki jih je prve obsedala »želja po Vzhodu«, in so zato nezmožni v vzhodnjaku videti kaj drugega kot groteskno manifestacijo svojih lastnih uničujočih strasti. Podobno dinamiko danes vidimo v ravnanju izraelskih okupatorjev, ki jih obsedajo fantazme o namišljenih spolnih zločinih Palestincev, medtem ko sami vodijo največji režim množičnega zaporniškega posiljevanja na svetu in vzdržujejo vojsko, ki pozira s spodnjim perilom ubitih Palestink. Ne zmorejo si zamisliti sveta, v katerem njihove žrtve ne bi ravnale enako perverzno kot oni, in živijo v nenehni paranoji pred tem, da bi se »divjina« okupiranih ozemelj vrnila k njim domov. Ko je bil sklenjen prvi resnejši mirovni sporazum med Izraelom in Hamasom, je izraelski novinar Amit Segal pomenljivo vzkliknil: »Bili smo posiljeni!!!«

Paranoja pred seksualnim predatorstvom tujcev je v veliki meri reakcija imperialnih režimov na izgubo globalne moči. Ko plenjenje v tujini ne more več vzdrževati stabilnosti doma, se skupaj z vojaki in uradniki vračajo tudi nepredelane travme kolonialnega nasilja.

Paranoja pred seksualnim predatorstvom tujcev je v veliki meri reakcija imperialnih režimov na izgubo globalne moči. Ko plenjenje v tujini ne more več vzdrževati stabilnosti doma, se skupaj z vojaki in uradniki vračajo tudi nepredelane travme kolonialnega nasilja. Bolj ko se zaostrujejo krize, bolj nore postanejo patologije zahodnih voditeljev. Skrajno točko te dinamike lahko vidimo manifestirano v podobi Elona Muska – sina južnoafriškega milijonarja, katerega bogastvo izvira iz rudnikov apartheidskega režima. Ne preseneča, da se je Musk razvil v brezspolno internetno kreaturo, ki jo neprestano preganjajo podobe »posiljevalskih migrantskih tolp«. Muska, ki ustvarja otroke le preko laboratorijskega genetskega inženiringa in naj bi poskušal svoje spolovilo nadgraditi z robotskim vsadkom, obsedata evgenika in želja, da bi poselil Mars z lastnimi potomci. Gre za tako paranoično in zavrto osebo, da je zmožna živeti le še v družbi, kjer so vsi prebivalci njegovi kloni. Jasno, milijarder se vsak dan zbudi z zavedanjem, da bi ga vsak normalen človek verjetno hotel ubiti. In ne preseneča, da so imperialisti v vodstvu Združenih države Amerike v dobi ameriškega zatona prišli do zaključka: to je pravi obraz za naš režim!

Preberite tudi: Miha Blažić – N’toko: Igrati se vojno.

Če bi želeli stopiti na spolzki teren psihologiziranja politike, bi lahko podobne vzorce verjetno odkrili pri številnih vplivnežih (Trump je sin nacističnega simpatizerja in nepremičninskega segregacionista, oče Petra Thiela je vodil rudniške projekte za Nemčijo v Namibiji …), a seksualizirano paranojo, o kateri govorimo, je treba razumeti kot simptom politične krize, ne pa kot njen vzrok. Seveda pa vedno obstajajo še temnejši kotički te patologije, v njih pa najdemo ljudi, ki s kolonializmom nimajo zveze, a se kljub temu poistovetijo z blodnjami dedičev ameriškega in zahodnoevropskega rasizma ter na njih gradijo lastne svetovne nazore.

…

Slovenija ni bila nikoli kolonizatorka, Slovenci pa so bili bolj pogosto kot ne sami na napačni strani predstav o neciviliziranih divjakih. Od turških vpadov nas ločuje več kot pol tisočletja, nato pa so bili tukajšnji prebivalci ves čas pod vladavino evropskih velesil – vse do socialistične revolucije, ki je v ospredje postavila antiimperialno politiko, žensko emancipacijo in Gibanje neuvrščenih. Bili smo del globalnega Juga, svetlobna leta daleč od imperialnih dvorov in njihovih projektov.

To ne pomeni, da pri nas ni bilo nacionalnih stereotipov in šovinizma, le da te težnje niso mogle dobiti izraza v državni politiki in s tem množičnega psihološkega prijema. Odcepitev Slovenije pa je prinesla popoln obrat od jugoslovanske ideologije bratstva in enotnosti – po novem so se naši vladajoči prezentirali kot člani elitnega kluba zahodnih režimov, življenjske okoliščine prebivalstva pa so se pod njihovim režimom hitro preoblikovale. Med drugim se je slovenska družba z vstopom v Evropo repatriarhalizirala in rekatolizirala – kapital je potiskal ženske z delovnih mest nazaj v gospodinjstva, kjer s svojim neplačanim delom subvencionirajo dobičke lastnikov, Cerkev pa je znova dobila osrednjo funkcijo pri organizaciji družbenega življenja (ne pozabimo, s kakšnim navdušenjem so nekateri nekdanji komunisti v devetdesetih upogibali kolena pri nedeljskih mašah).

Preberite tudi: Ilija Đurović: Strah je mojster iz Nemčije.

Žensko telo je tako postalo prizorišče, na katerem so se odvijale fantazije nacionalnega interesa: koliko otrok se bo rodilo, kakšni bodo ti otroci in kaj bodo počeli … saj veste, samo milijon nas še živi. Država po osamosvojitvi ni začela zgolj obsedeno šteti odstotkov »slovenske krvi« v telesih svojega prebivalstva, ampak je začela tudi nadzirati spolnost žensk in manjšin. Če vas zanima, kako to deluje v praksi, vprašajte katerikoli zakonski par, kjer je ženska Slovenka, moški pa temnopolt – sklenitev takšne zveze je dolgoleten proces, saj terja večkratne ločene razgovore, v katerih morata referentkam na upravnih enotah dokazati intimne podrobnosti svojega odnosa (od barve zobne ščetke do barve spodnjega perila), kasneje pa ju na domu tudi sredi noči obiskuje policija, ki preverja »pristnost zveze« … Ministrstvo za notranje zadeve je namreč leta 2008 upravnim enotam poslalo svarilo pred »navideznimi porokami« in poudarilo, da je »posebna previdnost potrebna pri preverjanju listin, kadar te osebe izhajajo iz afriških držav, kot so npr. Nigerija, Sierra Leone ipd.«. Seveda moramo dodati, da takšnega preverjanja ni, ko se slovenski moški poroči z državljanko Kenije ali Tajske … ti si lahko dobesedno kupijo žensko na tržnici in jo imajo doma kot sužnjo, ne da bi jim policija kadarkoli potrkala na vrata.

Na ženskem telesu pa se odvija tudi politični boj – od vprašanj reproduktivnih pravic pa vse do migracijske politike. Tako je tudi razprava o mejnem režimu postala debata o varnosti žensk. Ne le da so z retoriko »varovanja naših žensk« stranke prebivalstvu laže prodale vseprisotni nadzor, ki ga sicer izvajajo izključno po nareku severnih držav, pač pa so tudi zaobšle resnični problem repatriarhalizirane Slovenije: da v družinsko odvisnost potisnjene ženske postajajo žrtve nasilja svojih partnerjev in najbližjih. Vse te spolne zlorabe in celo uboje so lahko enostavno prekrili z zgodbami o podivjanih tujcih, najbolj grobi šovinisti v državi pa so se lahko hvalili, da so zavezniki žensk, ki jih branijo pred muslimanskimi hordami – zastave protimigrantskih gibanj jih dobesedno prikazujejo kot viteze. Tu se vidi tudi vsa idejna praznina naših tranzicijskih veljakov: ne premorejo niti toliko domišljije, da bi poiskali fantazijske spolne predatorje med dejansko obstoječimi slovenskimi manjšinami (njim paradoksalno očitajo, da se ženijo le znotraj svojih skupnosti in se nočejo integrirati …), pač pa pobirajo svoje tarče iz zahodnih medijev ter pridigajo o seksualnem terorju prosilcev za azil, ki jih v Sloveniji ni niti nekaj sto.

V državi, kjer je vsaka peta ženska žrtev fizičnega in spolnega nasilja v partnerskem odnosu, je porasla nabava solzivca in paralizatorjev, da bi se ubranili pred tujimi posiljevalci.

Tako je država, ki je na svetovnem dnu po številu priseljencev, uspela prepričati svoje prebivalce, da v njej potekata nekakšna epidemija migrantskih posilstev in kulturni genocid, večina ljudi pa verjame, da so ulice naše rustikalične twee prestolnice postale no-go zones, kjer vlada seksualna anarhija. V državi, kjer je vsaka peta ženska žrtev fizičnega in spolnega nasilja v partnerskem odnosu, je porasla nabava solzivca in paralizatorjev, da bi se ubranili pred tujimi posiljevalci. Nad ulicami se bohotijo reklamni panoji s sugestivnimi enostavčnicami (»Všeč mi je, da lahko grem zvečer sama po mestu«). Vzeli smo fantazme o urbani izprijenosti, ki so jih ustvarili puritanci zgodnje industrijske dobe, ter jih preslikali na butično Ljubljano, ki v praksi obratuje kot vas. Vzeli smo pohotne kolonialne sanjarije o južnjakih in jih aktualizirali v državi, ki je bila vso svojo zgodovino funkcionalno del globalnega Juga. Uvozili smo patologije, strahove in preganjavico imperialnih narodov ter jih napravili za svoje lastne.

Paradoksov pa še kar ni konec: kajti bolj marljivo ko Slovenci posnemamo zahodne norosti, bolj se na Zahodu utrjuje podoba o naši »balkanskosti« – preberite, kako o Slovencih pišejo ameriški mediji, ali preživite nekaj časa kot delavec v avstrijski firmi, pa vam bo hitro jasno, kje je mesto Slovenije v svetu. Do danes slovenska igralka na Zahodu ni dobila druge vloge kot striptizete ali spremljevalke predsednika. Bolj ko mislimo, da so nas sprejeli v družino »civiliziranih narodov«, bolj nas ta družina zavrača. Kajti prav mi, južnjaki, ki smo postali na las podobni kolonialistom, smo dokaz, da med narodi zares ni velikih razlik. Da ni nobene divjine onkraj imperialnih meja, kamor se lahko zateče travmatizirana domišljija zahodnih buržujev. Da ni nobene družbe, ki bi živela zunaj modernosti in ne bi bila okužena z njenimi boleznimi. Laže je trepetati pred barbari iz eksotičnih dežel kot pa sprejeti, da je kapitalistično barbarstvo preželo nas vse.

..