Nacionalizem in tragedija

Ko komentatorji pred prazniki uredništvom oddamo svoje sezname naj dogodkov in naj osebnosti leta 2025, bo v vseh analizah zagotovo izstopal en viralni dogodek. V letu, ko so nas vse tesneje obkrožali vojne, genocidi, atentati, poplave in prevrati, bomo vsi do zadnjega kot dogodek leta izbrali umor Acota Šutarja. Noben drug dogodek se ni niti približal njegovi viralnosti. Noben dogodek ni sprožil toliko odzivov. Noben dogodek ni tako razgrel politične klime. To je bil tisti event, ki je politiziral slehernega, še tako apolitičnega prebivalca, trenutek, ko je vsak slovenski fotr na svojem Facebook profilu seznanil svet s svojim programom za reformo slovenske družbe in ko so modni influencerji do štirih zjutraj montirali reelse z nacionalnoprebudniškimi govori. Nihče ni ostal nedotaknjen. To je bila naša »točka preloma«, po kateri se je vse občutilo drugače.

Kaj hudiča se nam je konec oktobra 2025 zares zgodilo? Vsak iskren opazovalec bo pač moral priznati, da je šlo za več kot reakcijo na nasilen dogodek.

V samem trenutku je bilo nemogoče trezno analizirati dogajanje – vsak zametek premisleka so takoj zadušile reakcije, ki so kričale po pozornosti. Nihče izmed nas ni bil dovolj Novomeščana, ni bil dovolj izpostavljen romskemu nasilju, dovolj bližnji Acotov prijatelj, da bi imel pravico pametovati. Toda zdaj, ko je minilo nekaj časa, ko so se čustva ohladila in je prvotni učinek medijskega hajpa popustil, se moramo ozreti nazaj in si odgovoriti na vprašanje: Kaj hudiča se nam je konec oktobra 2025 zares zgodilo? Vsak iskren opazovalec bo pač moral priznati, da je šlo za več kot reakcijo na nasilen dogodek. Da je ne glede na resnično obstoječe tenzije med romsko in večinsko populacijo na Dolenjskem burni odziv javnosti presegal okvire te tematike – Novomeščani so postali ljudje z vseh koncev države, ki z Romi sicer nimajo nobenega opravka. Kako je zaradi nesrečnega poglavja iz črne kronike celotna Slovenija pristala v izrednem stanju? Od kod je prišla varnostna histerija, od kod množične zahteve po maščevanju, od kod največji letošnji shod in spremljajoči medijski spektakel? In kako je lahko zgodba dobila svoj epilog v večji priljubljenosti vlade?

Preden nadaljujemo, pa zgolj opozorilo: v besedilu boste zaman iskali moj odgovor na »romsko vprašanje«. Čeprav sem iz Novega mesta, z družino v neposredni bližini romskega naselja na Mihovici (domnevni morilec je dobesedno naš sosed), in imam zaradi tega precej prvoosebnih vpogledov v razmere, mislim, da nihče ne potrebuje še več na anekdotah temelječe kvaziantropologije dolenjskih »strokovnjakov«. Prav tako to ni besedilo o »civilih«, prebivalcih, ki živijo poleg romskih naselij in vsak dan krmarijo skozi izzive sobivanja – njihovo soočanje s socialnimi napetostmi ne poteka na ideološki, ampak na čisto praktični ravni. Moj fokus bo ostal na reakcijah tiste skupine ljudi, ki je bila resnični nosilec medijskega narativa in ki jo tudi najbolje poznam: mojega plemena univerzitetno izobraženih milenijskih middle class fotrov.

***

Ob opazovanju protesta v Novem mestu me je prešinilo, da smo nekoč nekaj podobnega v Evropi že doživeli. Shod in spremljajoče ceremonije so namreč na las spominjali na gibanje »Je suis Charlie«, serijo množičnih shodov po francoskih mestih, ki so leta 2015 sledili terorističnemu napadu na uredništvo satiričnega časnika Charlie Hebdo (napad so zagrešili skrajni islamisti kot odziv na izzivalne karikature preroka Mohameda). Fenomen izpred desetih let je zagotovo večini ljudi ušel iz zavesti, meni pa se je žal zasidral vanjo zaradi serije grozljivih javnih izmenjav z Žigo Turkom o »svobodi govora«, v katero sem se pustil zvleči in me še danes travmatizira. Povzemimo ključne vzporednice: podobno kot pri nas Aco so ubiti francoski satiriki postali več kot nesrečne žrtve – bili so simbol ljudstva, poosebljenje njegovih vrednot. Podobno kot pri shodu v Novem mestu ni šlo za proteste proti oblastem, ampak za proteste skupaj z oblastjo – lokalni veljaki so jih dejansko organizirali, na vrhuncu pa so po Parizu marširali vsi od Angele Merkel do Netanjahuja. In podobno kot pri nas gibanje »Vsi smo Aco« tudi francosko ni imelo obeležja strankarske politike, ni bilo omejeno na desne ali leve, ampak je imelo v največji meri značaj nadpolitičnega poenotenja naroda. To poenotenje se je v obeh primerih dogajalo na račun etnične manjšine.

Fenomen je morda najbolj precizno dešifriral francoski sociolog Emmanuel Todd, ki je v knjigi Kdo je Charlie? (Založba *cf., 2016, prevod Maja Breznik) ponudil študijo takratnega dogajanja v Franciji (s tisto serijo napornih javnih razprav sem si prislužil pisanje spremne besede k slovenskemu prevodu). In kot se spodobi za resnega sociologa, je Todd najprej poudaril dejstvo, ki se je v medijskem džumbusu izgubilo: da v gibanju niso bili vsi Francozi. Na ulicah in v javnih razpravah so bile prisotne točno določene skupine Francozov, in te skupine se lahko s statističnimi metodami tudi dokaj točno opredeli. Todd je tako hitro ugotovil, da so se s Charliejem v veliko večji meri poistovetili prebivalci mest z visoko zgoščenostjo menedžerskih in višjih intelektualnih poklicev, medtem ko zanimanja v tradicionalnih delavskih krajih praktično ni bilo. Med protestniki je bilo tudi težko najti predstavnike manjšin in priseljencev, shodi pa so bili najbolj obiskani na območjih z močno tradicijo katolicizma. Gibanje je bilo torej proizvod višjih in srednjih razredov, njihove specifične fiksacije pa so nastopile kot obči interesi francoske družbe. Skozi javne izraze islamofobije so srednji sloji razreševali ideološko krizo, v kateri so se znašli med razpadanjem družbenih sistemov in zatonom katolicizma. Na novo so izumljali, kaj pomeni biti Francoz.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Demografija kot usoda.

In tu se nam že odpirajo prve primerjave: tudi mi ne moremo reči, da so našemu gibanju dajali glas vsi Slovenci. Nobenega dvoma ni, da so bili v središču kampanje tipični glasniki srednjega razreda, predvsem lastniki nepremičnin z višjimi poklicnimi kvalifikacijami, ki so nagovarjali javnost v jeziku družinskih vrednot in zaskrbljenosti nad državnimi institucijami. Novo mesto je v tem smislu predstavljalo idealno prizorišče – ravno prav meščansko, da se lahko vsak višji uradnik v njem počuti domače, in ravno prav oddaljeno od Ljubljane, da se ga še vedno drži kredibilnost ruralne »prave Slovenije«. Podobno kot v Franciji se je gibanje poskušalo ograditi od vpliva skrajne desnice – SDS-ove provokacije z oboroževanjem so udarile povsem mimo in naletele na splošno neodobravanje. Na samem shodu so se ljudje sramovali vulgarnih rasistov v črnih hudijih, večinski udeleženci so skrbeli, da je vladalo vzdušje kultiviranosti in pietete, prižgana bakla pa je ljudi spravila v veliko zadrego – do te mere, da so mnogi zahtevali kazenske sankcije za »provokatorje«. Ne, kljub izžvižgavanju nekaterih politikov to ni bil jezen pohod ljudske drhali, ampak občinsko organiziran showcase meščanske normalnosti, performans lepih manir pred državnimi organi, kot bi želeli sporočiti: »Poglejte nas, MI smo tisti ta pridni državljani, ki si zaslužimo vaše zaščite! Mi smo prava Slovenija!«

Nesrečni Aco je postal tisti lik, skozi katerega lahko pripadniki slovenskega srednjega sloja afirmirajo svojo pozitivno samopodobo – delaven, družaben, aktiven očka, ki smo ga vsi poznali –, nesrečni Sabrijan pa je dobil vlogo nasilnega Drugega, lenuha, ki živi od sociale, krade in se posmehuje našim vrednotam.

Ko omejimo našo analizo gibanja na njegove dejanske protagoniste, se nam začenjajo kazati tudi vzroki za njihove čustvene odzive. Todd je v svoji raziskavi na primer dognal, da so francoski srednji sloji iz dekatoliziranih regij v Charlieju prepoznali sami sebe – tako kot novinarji Charlie Hebdoja so tudi oni žrtve nekih višjih sistemskih procesov, ki uhajajo njihovemu nadzoru. Tudi njihovi poklici so ogroženi, tudi njihova prepričanja so na udaru itd. Teroristični napad jim je dal priložnost, da se skozi varnostno krizo na novo izpostavijo kot resnični nosilci državnosti nasproti »temnim silam fundamentalizma«. Nič drugače ni bilo pri nas. Nesrečni Aco je postal tisti lik, skozi katerega lahko pripadniki slovenskega srednjega sloja afirmirajo svojo pozitivno samopodobo – delaven, družaben, aktiven očka, ki smo ga vsi poznali –, nesrečni Sabrijan pa je dobil vlogo nasilnega Drugega, lenuha, ki živi od sociale, krade in se posmehuje našim vrednotam. Na kateri strani si ti?

***

Otroci srednjega razreda se nedvomno soočamo s krizo identitete. Če so naši stari starši gradili socializem in so naši starši lovili evropske sanje, med tranzicijo odraščajoči milenijci nismo bili del nobenega večjega družbenega projekta. Naš svet je svet razpadanja skupnih sistemov, svet sebičnega individualizma, nakupovanja in počasnega drsenja v vojaško-podnebno apokalipso. V tem na smrt obsojenem sistemu se oklepamo še zadnjih ostankov middle class blaginje in iščemo pripadnost v folklori umirajočih tradicij. Višje izobražen 40-letnik ima tako precejšnjo težavo z utemeljevanjem svoje vloge v svetu … zakaj bi neoliberalni kapitalizem prizanesel prav njemu? Vedno znova mora izumljati dokaze, da je še vedno moralno središče družbe, in vse glasneje mora kričati, da se mu godi krivica.

Ideologija srednjega razreda je zgrajena na zanikanju lastne materialne podstati, zato nas nič ne razžali tako hudo kot Rom, ki vsem na očeh izigrava sistem in svoje neproduktivnosti sploh ne skriva.

Ko smo torej ponavljali »Vsi smo Aco«, nismo le poudarjali, da smo vsi potencialne žrtve nasilja, ampak smo si tudi potrjevali širša prepričanja o samih sebi. Za začetek: mi smo skupaj z Acotom tisti pridni državljani, ki ustvarjamo blaginjo. V resnici vemo, da to ni res – da velik del poklicev srednjega sloja obstaja na račun presežkov peščice produktivnih panog (ki jih večinoma poganjajo delavci tujega porekla) in neenake menjave z drugimi državami. Vemo, da so ti poklici le birokratska naključja, ki jih je naplavila kaka evropska subvencija ali davčna optimizacija kakega finančnega sklada. Vemo, da le malokdo izmed nas dejansko ustvarja karkoli nujnega za družbo in da se lahko naša ekonomska stabilnost vsak čas sesuje. In vemo, da se srednjerazredni standard v veliki meri vzdržuje preko lastništva nepremičnin z umetno napihnjenimi cenami – da mnogi ne živijo na račun dela, pač pa rent iz podedovanega ali denacionaliziranega premoženja. Če si sposodimo Toddov izraz, imamo tudi v Sloveniji sistem vzdrževanja varnih služb, nizkih davkov na kapital in visokih donosov iz premoženja, ki mu lahko rečemo »socialna država za srednji razred«. Zato ni nič nenavadnega, da prav ta sloj s takšno vnemo kaže na socialne goljufe, ki da so vir vseh naših družbenih problemov, sebe pa izpostavlja kot zgled produktivnosti. Ideologija srednjega razreda je zgrajena na zanikanju lastne materialne podstati, zato nas nič ne razžali tako hudo kot Rom, ki vsem na očeh izigrava sistem in svoje neproduktivnosti sploh ne skriva.

Nadalje: ko smo ponavljali »Vsi smo Aco«, smo si potrdili, da smo, tako kot on, vitalni del neke skupnosti. Da smo podobni likom iz serije Friends, prijetni gostitelji z vedno odprtimi vrati, okoli katerih se zbira družba prijateljev, ne pa paranoični sociopati, skregani z lastnimi otroci, v zapuščinskih sporih z vso žlahto in zemljiških tožbah z vsemi sosedi. Da obstaja neka magična skupnost, ki se ji reče »Novo mesto«, ne pa množica odtujenih, med sabo konkurenčnih posameznikov, ki se skrivajo vsak za svojo živo mejo. Kapital je naše družbene vezi že zdavnaj razmesaril in naša organska srečevanja omejil na sobotne nakupe v Supernovi in komentiranje fotk na Instagramu. V krajih, kjer so zametki nekomercializirane skupnosti še preživeli, kjer so nas do nedavnega kmetijske, industrijske ali cerkvene niti še do neke mere držale skupaj (in Dolenjska je nedvomno takšna regija), je razpadanje družbe še posebej boleče – ostale so stare vrednote, ne pa tudi pogoji, da bi jih lahko živeli. V ureditvi, kjer te v skupnost ne vežejo več skupno delo, skupna vera in skupna reprodukcija, je mogoče doživeti pripadnost le še preko diferenciacije z Drugim. Skupnost je negativna kategorija. To, kar smo, smo zato, ker nismo nekaj drugega. Mi smo zato, ker nismo Oni. Novomeščani smo, ker nismo Ljubljančani. Slovenci smo, ker nismo Cigani.

Ta razpad skupnosti pa za sabo potegne nove posledice: ko smo ponavljali »Vsi smo Aco«, smo si tudi potrjevali, da smo, tako kot on, pravi moški. Skrbni očetje, ki varujejo svoje družine pred nevarnim svetom. Dejstvo, da je Aco umrl ob tem, ko je ščitil svojega sina, je posebej resoniralo med moškimi, in verjetno smo prvič videli pojav, ko so vse medijske hiše poudarjale družinsko vlogo žrtve: »V Novem mestu umorjen 48-letni oče«. Tisoče in tisoče Facebook objav je kričalo, kako moramo »očetje zaščititi naše princeske«. Ni ga bilo fotra, ki se ne bi predajal fantaziji, kaj vse bi naredil Ciganu, ki bi si drznil dotakniti se njegovega otroka. In k razpravi smo kmalu dodali obvezno podpoglavje o spolnih ritualih Romov in najstniških nosečnostih, ki ne sme umanjkati pri nobeni identitetni polemiki. O krizi moškosti v Evropi smo na teh straneh že veliko govorili, zato ne bom ponavljal teze – res ni treba preveč globoko razmišljati, da bi doumeli, zakaj se je množica moških, ki sicer večino časa preživijo za računalnikom in se fizičnim spopadom še najbolj približajo ob gledanju MMA, tako močno poistovetila z Acotom, ki je dejansko umrl v fizičnem boju. Preko njega je lahko pleme zavarovalničarjev, programerjev in nepremičninskih agentov za trenutek podoživelo bojevniško izkušnjo svojih prednikov, ki so branili vasi pred barbari in bili temu primerno čaščeni. Mlahavi middle class atiji smo ponovno dobili vlogo varuhov družin – četudi le preko agresivnih objav na FB-ju.

Ne nazadnje pa je poistovetenje z Acotom služilo tudi zapolnitvi verske praznine, ki zeva nad nekdanjimi trdnjavami Rimskokatoliške cerkve. Verjetno ne bo noben bralec tega portala točil solz zaradi zmanjšanega vpliva slovenskega klera v družbi, smo si pa dolžni zastaviti vprašanje: kaj je nadomestilo sistem skupnih vrednot, s katerimi je Cerkev nekoč povezovala ljudi? V območjih brez močne tradicije komunizma in laicizma (znova, Dolenjska je nedvomno takšna regija) lahko rečemo, da nič. Edine svetinje srednjega razreda so lastnina, kupna moč in družinska zasebnost – vrednote, iz katerih pač ne moreš sestaviti koherentne moralne podlage neke skupnosti. Zato mora ta na novo izumiti svoj vrednostni sistem in obredje, skozi katerega se utrjuje. Se lahko čudimo spontanemu čaščenju osebe, ki je poosebljala delavnost, prijaznost, gostoljubje, poštenost…, osebe, ki je umrla v boju za svojo družino, osebe, ki je dala življenje zaradi grehov naše države? Nič nenavadnega ni, da je prišlo do množičnega prižiganja svečk, do obešanja zastav in transparentov, do pobud, naj se ulica preimenuje v Šutarjevo (da postane »trajen opomin in izraz spoštovanja do človeka, ki je povezoval, ne razdvajal«) in naj to postane dan državnega žalovanja. Postkatoliški srednji sloj je na stopnišču k Frančiškanski cerkvi, novomeški Golgoti, odkril svojega odrešenika.

***

Žalovanje ima dve plati. Del vsakega objokovanja je vedno tudi jeza, potreba po tem, da se ponovno vzpostavi pravica. Po terorističnemu napadu na uredništvo Charlie Hebdoja francoski tisk od prebivalcev ni zahteval le pietete do žrtev in obsodbe storilcev, ampak tudi obsodbo vseh njihovih domnevnih vrednot, motivov in vplivov. »Jaz sem Charlie« je postal sinonim za »Jaz sem Francoz«, in vsakdo, ki ni znal dovolj prepričljivo zavreči morilčeve ideologije, je postal sumljiv protidržavni element. Vsi voditelji, vsi zvezdniki in predvsem vsi muslimani so hiteli pred kamere in poudarjali, da so tudi oni Charlie – žrtve islamizma, ne pa njegovi podporniki. In podobno kot »v nesreči združena Francija, na novo rojena v svobodi in za svobodo«, je tudi slovenski srednji sloj v novomeški tragediji našel točko, okoli katere se mora vzpostaviti novi red Pravičnosti. Acotov umor je pomenil »točko preloma«, slovenski 11. september, po katerem mora biti vse drugače.

Med evforijo državno zapovedanega žalovanja so bile javne osebnosti primorane tekmovati v ogorčenosti nad umorom, to pa se je lahko izražalo le skozi slikovitost opisov, kaj vse je treba narediti Ciganom. Prenizka stopnja mržnje je kazala na prenizko stopnjo domoljubja. Ni bilo dovolj, da si žaloval, ampak si moral zahtevati tudi povračilne ukrepe. Vsi smo morali sodelovati v igri »reševanja romskega problema«, vsi smo morali poudariti, da »ni več vrnitve« in da je »čas za palico«, »za asimilacijo«, »za razseljevanje«, »podiranje nezakonitih gradenj« … V dneh po umoru je bil vsak poziv k umirjanju retorike ali k medsebojni strpnosti potolčen z množičnimi obsodbami – le najbolj razvajene ljubljanske elite si lahko v takšnem trenutku privoščijo filozofiranje o človekovih pravicah, medtem ko resnično ljudstvo trpi! Vse skupaj je postalo zmes verskega rituala in nogometnega derbija – prostor, kjer ni pomembno nič drugega kot izražanje pripadnosti pravi strani. Kdor ne skače, ni Slovenec, hej, hej, hej…

Nihče ni zamudil priložnosti, da se pridruži novonastajajočemu Slovenstvu – tam so bili vsi politiki od Levice do Resnice, tam je bil 8. marec, tam so bili neonacisti, župniki, influencerji, liberalci in konservativci.

Tako smo nekaj dni plavali v neskončno lepi iluziji, da lahko postanemo idilična skupnost Slovencev zgolj s tem, da smo skupaj malo žalostni in malo jezni … podobno prijetna iluzija, kot jo doživimo med zlitjem v množico na fuzbalski tribuni. Nihče ni zamudil priložnosti, da se pridruži novonastajajočemu Slovenstvu – tam so bili vsi politiki od Levice do Resnice, tam je bil 8. marec, tam so bili neonacisti, župniki, influencerji, liberalci in konservativci. Trenutek ni pripadal le eni politični struji, Slovenija je v svojem razpoloženju do Romov dosegla tisto sanjsko stopnjo enotnosti, o kateri radi sanjarijo naši osamosvojitelji: razlikovali smo se le v stopnji sovražnosti, ne pa tudi v prepričanju, da jih je treba kolektivno disciplinirati.

Takrat smo situacijo mnogi napačno tolmačili kot politično krizo – kot veliko priložnost desnice za napad na vlado, kot upor podeželja proti centru, kot nevarnost za liberalni red … Vlada pa je bolje od desnice razumela, kaj srednji sloj zares hoče: močno državo, ki bo afirmirala njegove vrednote in varovala njegove interese. In če je kdo čakal na priložnost, da nastopi kot poosebljenje močne države, je to Robert Golob. Ni se ustrašil žvižgov protestnikov na mestnem trgu in pridig petelinastih županov. Kot pristen starodavni patriarh je najprej udaril po svojih lastnih ministrih, konsolidiral vladne vrste in pokazal, kdo je šef v državi. Po ulicah Novega mesta so zakorakali robokopi, po vaseh z romskimi naselji so zapeljali oklepniki, na mejo so se postavili vojaki, v parlament pa je priletel »omnibus« represivnih ukrepov s pomenljivim imenom »Šutarjev zakon«. Nič več liberalnega kolesarskega bulšita – prihajajo racije, hitri postopki, prisluškovanje, odvzem socialk, vojaške patrulje. Vse represivne fantazije, o katerih so v zadnjih desetletjih sanjarili različni policijski ministri, so prišle iz predalov in čez noč dobile zeleno luč. Desničarji so nemočno opazovali, kako jim prvak antijanšizma izpod nosu speljuje fašizem. Nova slovenska družina, ki se je formirala okoli novomeške tragedije, je dobila svojega očeta. In prvič po dveh letih krize so javnomnenjske ankete pokazale višjo priljubljenost vlade.

Že res, da pripadniki srednjega razreda protestirajo in žvižgajo na politike, a njihovo resnično sporočilo ni »dol s sistemom«, ampak »več sistema« – želja, ki jim jo vladajoči razred z veseljem uresniči.

Tako kot v Franciji leta 2015 je slovenskemu vladajočemu razredu varnostni incident uspelo spremeniti v državotvorni dogodek, v priložnost, da se razklani in atomizirani državljani pod zastavo Varnosti ponovno poistovetijo s svojo Državo, njenimi institucijami in represivnimi organi. Oblasti so genialno zrežirale obred demokratičnega procesa – izredno sejo mestnega sveta z udeležbo vsega državnega vrha, ki je bil hkrati pospremljen z množičnim shodom pred vrati mestne hiše in ki mu je sledil pohod policijskih specialcev. Gradnja nacionalistične zavesti je prefrigan proces politične dialektike: vlada mora pokazati nekaj šibkosti in se naposlušati nekaj psovk, da lahko v naslednjem trenutku znova nastopi kot edini suvereni izraz ljudske volje, represivni organi morajo prejeti nekaj udarcev, da lahko v naslednjem trenutku sami tepejo z večjo legitimnostjo. Že res, da pripadniki srednjega razreda protestirajo in žvižgajo na politike, a njihovo resnično sporočilo ni »dol s sistemom«, ampak »več sistema« – želja, ki jim jo vladajoči razred z veseljem uresniči.

***

Todd je pri udeležencih shodov »Je suis Charlie« opazil, da večinoma niso znali dobro razložiti, kaj jih je pognalo na ulice. Navajali so zgolj občutek dolžnosti, da »stopimo skupaj« in »obranimo vrednote«, marsikdo pa se je čez nekaj dni zbudil z ideološkim mačkom, kot bi prišel k sebi po slabemtripu. Iz prav takšnega tripa smo se začeli v dneh po tragediji prebujati tudi mnogi Slovenci. Najprej so svoje pomisleke o dvoličnosti lokalne in državne politike izrazili nekateri Novomeščani. Potem so se ob sprejemanju Šutarjevega zakona opogumili varuhi pravne države in liberalne civilne družbe, sicer jedro Golobove podporne baze. Iz nacionalističnega tripa se je začela prebujati tudi Levica, ki se je nenadoma spomnila, da bi bilo dobro vsaj na papirju nasprotovati policijski državi. A kot je pronicljivo opisal Tadej Troha, se ljudje, ki so razglasili »točko preloma«, po kateri »danes ni več kot včeraj«, ne zavedajo, da je po tem prelomu tudi jutri lahko precej drugačen, kot si sami želijo. Alkimistični postopek spajanja srednjih slojev v Državo je že stekel in noben posamezen politik ali aktivist več ni mogel razdružiti elementov.

Politično dogajanje po Acotovi smrti bi tako lahko opisali s konceptom postfašizma, ki ga je razvil pokojni madžarski filozof Gáspár Miklós Tamás. Po njegovem nas v zatohlo etnonacionalistično policijsko državo 21. stoletja ne pelje vladavina kakega pokvarjenega samodržca – prav nasprotno: protirazsvetljenska politika, državna represija in rasna paranoja lahko danes mirno cvetijo v okviru liberalnega demokratičnega reda, lahko se celo kažejo kot najbolj pristen izraz volje ljudskih množic. Mar ni Šutarjevega zakona sprejela naša do zdaj najbolj liberalna vlada? Mar ni nastal na krilih množičnega civilnega gibanja? Postfašizem ni antidemokratičen, je zgolj edini možen politični izid v družbi, zgrajeni okoli varovanja lastniških razmerij. Je edini možen izraz višjih in srednjih razredov, ki nimajo več drugega projekta onkraj zaščite svojega vse bolj negotovega življenjskega standarda. In ko se več ne splača boriti za nič drugega kot za naše parcele, smo hočeš nočeš vsi vrženi v boj proti Drugemu – tistemu, ki je iz bitke za parcelo že izpadel.

Srednjemu razredu je še dovoljeno uživanje nekaj materialnega ugodja, a za ceno tega je oropan prihodnosti, oropan je svoje identitete in oropan je vsakršnega smisla.

Trenutkom, ko začne srednji razred samega sebe doživljati kot žrtev, ponavadi sledijo temni časi. A hkrati ne moremo mimo dejstva, da je srednji razred tudi v resnici žrtev. Tudi pripadnike srednjega razreda je neoliberalizem oropal pristnih medčloveških odnosov s širšo družbo in jih izoliral v klavstrofobijo družinskega življenja za zidovi grdih novogradenj. Tudi uspešno middle-class življenje je danes drvenje od enega kredita do naslednjega, da servisiraš komoditete, ki te z vsakim dnem manj osrečujejo. Tudi najuspešnejši med nami se morajo vsak dan soočiti s praznino svojega dela, svojih butastih marketinških podvigov, kriptoposlov ali birokratskih opravil, in bolj trdo ko garamo, bolj boleč postaja nesmisel vsega skupaj. Srednjemu razredu je še dovoljeno uživanje nekaj materialnega ugodja, a za ceno tega je oropan prihodnosti, oropan je svoje identitete in oropan je vsakršnega smisla. In dokler nas teh dušečih razmerij ne odreši politični projekt delavskega razreda, bomo vse to še naprej iskali v slepi ulici identitetnih politik.

Shoda v Novem mestu se bom spomnil kot nekakšne državne proslave, s katero smo zabeležili zaključek tranzicije. Po treh desetletjih lahko rečemo, da smo res postali etnično homogena kapitalistična družba, ki jo usmerjajo vrednote tehnokratskega sloja – postali smo tista postfašistična Slovenija, o kateri so si drznili sanjati naši nacionalisti iz osemdesetih. Toda politike s tem ne bo konec. Morda se velja spomniti, da v letih po »Je suis Charlie« v Franciji množice niso utihnile – ulice so kmalu za tem zavzeli Rumeni jopiči, danes pa se v formaciji La France Insoumise za oblast bori dejanska delavska alternativa. Tehnokratska policijska država ni edina možna prihodnost.

—