Živel kompromis!

V mandatu »najbolj leve vlade v slovenski zgodovini« se bo proračun za obrambo potrojil. In dolgo po odhodu te vlade bo za njo ostala resolucija, s katero je Robert Golob Slovenijo zavezal k povečanju vojaških izdatkov na 5 % BDP – to je petina celotnega državnega proračuna. Gre torej za enega največjih strukturnih premikov v slovenski družbi od začetka devetdesetih. Trojček Svoboda, SD in Levica nas je pripeljal v novo ero, kjer bodo morali gospodarske pobude, znanstvene raziskave, infrastrukturni projekti, kulturne in kmetijske dejavnosti svoje financiranje v vse večji meri utemeljevati z doprinosom k obrambnim zmogljivostim države. Vsakodnevna življenja delavcev in študentov bodo vse bolj spojena s potrebami vojaške industrije, dokler ne bo priprava na vojno samoumeven element nacionalne ekonomije. To ni le gospodarski premik, je ena tistih političnih potez, ki jih je Margaret Thatcher poimenovala »sprememba duše naroda«. Militarizacija bo najbolj trajna zapuščina te vlade.

Trojček Svoboda, SD in Levica nas je pripeljal v novo ero, kjer bodo morali gospodarske pobude, znanstvene raziskave, infrastrukturni projekti, kulturne in kmetijske dejavnosti svoje financiranje v vse večji meri utemeljevati z doprinosom k obrambnim zmogljivostim države.

Ko se bomo ozirali nazaj v ta zgodovinski trenutek, nas bo verjetno v oči zbodlo dejstvo, da je bila v tej vladi stranka Levica – stranka, ki je nastala v času dolžniške krize prav kot odziv na izsiljevanje mednarodnih institucij. Stranka, ki je izstop iz Nata postavljala v jedro svojega političnega programa in na protestih agitirala proti oboroževanju, zbirala podpise za referendume in večkrat uspešno oponirala vojaškim nabavam. Zato ne bomo mogli mimo dejstva, da se je militaristični obrat zgodil ravno v času, ko je bila Levica del oblasti. Še več, v tednu, ko se je uresničevala najhujša nočna mora vsakega levičarja, torej plenilski poseg Nata v javno blagajno, ni bila ta stranka zmožna ponuditi niti najmanjšega odpora. V odločilnem trenutku, ko so ljudje množično izražali nasprotovanje podpisu orožarske resolucije v Haagu in so na ulicah skandirali »Naj gori, naj gori Nato pakt!«, je vodstvo stranke uprizarjalo nekakšno proceduralno mini dramo in poskušalo naplahtati novinarje, da niso vedeli za sklep vlade, ker so pred tem odšli s seje. Nekaj dni kasneje je Asta Vrečko skupaj s koalicijskimi partnerji stopila pred kamere in podala mlahavo izjavo, da obrambni resoluciji še vedno nasprotuje, ampak da je »predsednik dal pojasnila in je na neki način seveda bolje to, da imamo tri odstotke kot pet …«.

Kaj jih je privedlo do tako absurdne kapitulacije? Zagatnega položaja Levice se lahko lotimo s številnih analitičnih točk, a osredotočimo se na zadnjo izjavo Aste Vrečko. Kajti prav nesrečna enačba »3 < 5« morda najbolje povzema logiko manjšega zla, v katero je prisiljena vsaka stranka, ki želi sodelovati v oblastnih strukturah. Ko se je Levica odločila za vstop v vlado, jim je bilo jasno, da vstopajo v druščino kapitalističnih hijen, a so stavili, da bodo lahko s svojim vplivom ustavili njihove najhujše ekscese in vmes uresničili tudi kakšno lastno idejo. V tem smislu so imeli deloma prav – zaživelo je nekaj dobrih pobud in nobenega dvoma ni, da bi bilo delovanje Golobove vlade hujše, če ministri in poslanci Levice ne bi bremzali najbolj protidelavskih ambicij svojih kolegov. 3 % za orožje je res bolje kot 5 %. A težava se pojavi drugje: ko si prisiljen ves svoj program prilagajati blaženju kapitalističnega plenjenja, ti nekoliko manjše plenjenje začne predstavljati uspeh. Asta Vrečko se tako lahko prepriča, da bi bilo sprejemanje obrambnih zavez brez njene prisotnosti v vladi hujše, saj je »uspela« iz Goloba spraviti izjavo, da ne bomo zares zapravili 5 %, ampak je za zdaj potrjenih samo 3 %! Še več, potrditev tega kompromisa bi Levica iskala celo na posvetovalnem referendumu. Dejstvo, da jim pred tem ni uspelo preprečiti dviga na 2 % in nato na 3 %, je ob grožnji s 5 % postalo irelevantno – zdaj bo že začasna fikcija nekoliko manjšega izdatka predstavljala nekakšno ljudsko zmago.

To bi lahko celo sprejeli, če bi se zgodba tu končala. Seveda pa se zahteve centrov kapitala nikoli ne ustavijo – že naslednji dan bo namreč treba v boj z novimi ciframi, pri čemer se bo Levica vsakič pogajala s slabšega položaja. Danes so pokazali, da so pripravljeni požreti 3 %, že jutri pa bodo imeli pred sabo 5 % in pojutrišnjem 7, 9, ali 15 % … ambicije okrepljenega orožarskega sektorja bodo le še rasle. In seveda si v Levici danes mislijo: takrat bomo pa res zaropotali! A ravno s tem, ko je edina protinatovska stranka danes na to temo pripravljena sprejemati kompromise in v vsem tem času ni niti zagrozila z izstopom iz vlade, je sporočila, da z dviganjem obrambnega proračuna samo po sebi ni nič narobe – le storjeno mora biti na demokratičen način, v sodelovanju z vsemi deležniki. Tako bo vsak naslednji dvig potekal še bolj gladko in s še manj upora.

Podobno logiko vidimo na delu pri sprejemanju pokojninske reforme, pri kateri je minister Luka Mesec izjemno zadovoljen, da je po pogajanjih s socialnimi partnerji »uspel« povišati upokojitveno starost za »zgolj« dve leti, medtem ko so nekateri navijali za pet let ali več … In zadovoljen je, da je zakon sprejemal prav on, ne pa kakšna prihodnja Janševa vlada, ki bi zagotovo huje udarila po delavstvu. A v isti sapi, ko nas nagovarja, naj podpremo ta protidelavski kompromis, že priznava, da bodo v vsakem primeru zagotovo prišle še nove reforme pokojninskega sistema. Torej se bomo čez nekaj let, ko bo znova na mizi višanje upokojitvene starosti, namesto o upokojevanju pri 62 oziroma 67 letih pogovarjali o upokojevanju pri 64 in 69 letih, pri čemer se bo sklicevalo prav na Meščeve argumente. Če celo skrajna levica trdi, da je treba delati dlje, potem to zagotovo drži! Meščeva reforma torej ni obramba pred prihajajočo Janševo, ampak je zagotovilo zanjo. Eno manjše zlo vodi k drugemu in drugo k tretjemu, njihovi izvajalci pa imajo ves čas občutek, da so »glede na razmere« kar dobro izpogajali.

Janša po nareku EU obljubi reformo pokojninskega sistema, Mesec jo izvede. Mesec pogleda stran, ko se po nareku Nata nameni 5 % za oboroževanje, Janša v naslednjem mandatu nabavi orožje.

Seveda pa tako ne razmišljajo zgolj v Levici. Kajti prav vse koalicijske stranke sebe vidijo na enak način: kot nujen korektiv, ki izvaja manjše zlo, zato da ne bo na oblast prišlo večje zlo. Vsaka stranka, pa naj bo še tako desna, razume svoje delovanje kot obrambo pred hujšimi ekstremi. Levica je korektiv SD-ju, SD je korektiv Svobodi, Svoboda je korektiv NSi, NSi je korektiv SDS, vsi skupaj pa si podajajo izvajanje politik domačega in mednarodnega kapitala. Janša po nareku EU obljubi reformo pokojninskega sistema, Mesec jo izvede. Mesec pogleda stran, ko se po nareku Nata nameni 5 % za oboroževanje, Janša v naslednjem mandatu nabavi orožje. Golob je prepričan, da je za nas super, ker je šel on v Haag podpisat tisto Natovo resolucijo, saj bi vsakdo drug to zagotovo naredil slabše. Asta Vrečko je prepričana, da je bolje, če kljub tej izdaji vztraja v vladi, ker bo učinke Golobovega podpisa lahko vsaj malo ublažila in rešila, da se ne bo toliko rezalo sociale, kot bi se sicer. Vsi v verigi mislijo, da so zadnji branik civilizacije.

In ko kljub temu pripeljejo na dan najhujši, najbolj neciviliziran, najbolj janšističen možen scenarij – v tem primeru dobesedno tribut Donaldu Trumpu v obliki 5 % vsega našega družbenega presežka! –, imajo vsi vgrajen izgovor: Levica je najmanjša koalicijska stranka, kaj pa pričakujete, da bodo lahko storili štirje poslanci? In enako Golob: Slovenija ima malo moči na mednarodnem parketu, kaj drugega bi pa lahko storili? Menda ne mislite, da bi se lahko kar uprli? Vidimo, kaj se je v tem plesu kompromisov izgubilo? To je ključni element političnega organiziranja: izgradnja alternative! Če so vse stranke zgolj majcen in nebogljen korektiv pred najbolj surovimi izvedbami kapitalističnega sistema, smo lahko prepričani, da tega stanja nikoli ne bodo presegle. In če je Slovenija le majcena oaza liberalizma, ki poskuša omiliti učinke vseevropskega fašizma, je prihod fašizma le vprašanje časa. V politiki »manjšega zla« ni strategije spremembe, zato tudi ni strategije, kako priti do kapacitet, da bi spremembe izvedli. Kako spremeniti politični teren, kako dobiti več moči, kako preoblikovati pogoje svojega delovanja? Ko so vse to odmislile, strankam ostane le strategija političnega marketinga: kako ljudstvu prodati zgodbo, da so kompromisi v resnici zmage.

Če je Slovenija le majcena oaza liberalizma, ki poskuša omiliti učinke vseevropskega fašizma, je prihod fašizma le vprašanje časa.

Tako pridemo do ugotovitve, da politika manjšega zla v resnici sploh ne spada v sfero politike, temveč v sfero piara. Kako ločimo med njima? Če ima stranka v programu zapisano »Izstop iz Nata«, mora temu slediti tudi konkretna strategija, kako bo to dosegla. Identificirala bo sovražnike in predlagala, kako mobilizirati zadostno podporo, da se jih premaga. Navedla bo pričakovane ovire (na primer mednarodno izoliranost, morebitne sankcije …) ter začrtala različne obvode (na primer izgradnja novih političnih in ekonomskih zavezništev, nacionalizacija ključnih sektorjev …). Podala bo realno časovnico (pet- ali desetletni plan) ter ocenila resurse, ki jih bo namenila izvajanju načrta (izgradnja aktivistične mreže ali informacijske infrastrukture …). Seveda ne bi nujno uspela, ampak to bi bilo resno izvajanje politike. Če pa ima stranka v programu »Izstop iz Nata« in v zvezi s tem izvaja zgolj performativne geste – glasovanje proti, ko to nima nobenega vpliva, sklicevanje referendumov, ki se ne morejo zgoditi ali ne morejo spremeniti že podpisanih aktov, objavljanje Facebook izjav, na katerih obsojaš ravnanje koalicijskih partnerjev, ki si jim sicer v isti sapi prisegel zvestobo … –, no, v tem primeru smo lahko prepričani, da gre za goli piar. In ko volivci stranke na to opozorijo, dobijo povrh vsega odgovor: »Če bi nas volilo več ljudi, bi lahko morda kaj naredili, tako pa smo le štirje poslanci …« Krivda za politično nezrelost je zvaljena kar na (ne)volivce, od katerih se pričakuje sodelovanje v površinskih medijskih spinih, strankina domnevna nemoč in fatalistična sprijaznjenost s popuščanjem pa postaneta sestavni del njene samopodobe.

Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Samo milijon nas še živi.

Dogodki preteklih dni morajo biti za vsakega socialista izjemno boleči. To še zdaleč ni moje prvo razočaranje nad Levico, a sem občutke razočaranja vedno uravnotežil z mero razumevanja. Politika ni lahka stvar. Zavedam se, kako težko je postaviti na noge takšno organizacijo, koliko dela in potrpežljivosti je potrebnih in s kako enormnimi pritiski se morajo spopadati člani, da sploh kaj dosežejo. In skupaj s tisočimi levičarji sem si vsakič znova rekel: jebiga, pač ne morejo doseči resnih sprememb, ampak a ni bolje, da imamo na oblastni strani vsaj nekaj ljudi, s katerimi si delimo osnovne vrednote? Ali ni mali čudež, da kljub vsemu obstajajo funkcionarji, ki so sposobni iti skozi mesoreznico institucionalne politike in od sebe vseeno dati nekaj pozitivnega, četudi zgolj na simbolni ravni? In ali ne bi bilo grozno živeti v svetu, ko niti tega ne bi bilo več? Nimam jasnega odgovora – a po tokratni klavrni kapitulaciji se začenjam spraševati, ali ni bolj grozno živeti v svetu, kjer nam celo najnaprednejša politična opcija dopoveduje, da ni nobene alternative sedanji ureditvi? In mar ni naša odgovornost, da se temu fatalizmu upremo in se z vso resnostjo lotimo organiziranja, da zavrnitev vojne prihodnosti ne bo več le prazen performans naprednjaštva, ampak realna politična možnost?

—