Jezik kot orožje
Moj prvi šolski dan je bil kot iz desničarske nočne more. Poln razred tujcev, Indijcev, Mehičanov, Filipincev, Puertoričanov, Korejcev, Kitajcev … in med njimi jaz, svež jugoslovanski priseljenec, čigar družina je ravno pospravljala kovčke v vrstno hišo na obrobju Los Angelesa. Malenkost sem si oddahnil, ko sem videl, da v popolnem neznanju angleščine nisem osamljen – pravzaprav nas je pol razreda komaj razumelo besedo jezika naše nove domovine. Latinoameričani so med sabo čebljali po špansko, filipinski očalarji so nemo ždeli vsak v svojem kotu, osamljeni kitajski sošolec iz sebe ni spravil drugega kot paničnih izbruhov joka. Prava podoba Babilona, jezikovnega kaosa, kakršen nastane ob množičnem priseljevanju. Branko Grims bi lahko iz našega razreda naredil prezentacijo o nevarnostih multikulturalizma. »Šolstvo razpada! Učitelji ne morejo delati, naši učenci zaostajajo!«
A če bi nekaj časa spremljal potek pouka, bi bil Grims prisiljen spremeniti pogled. Učiteljica Mrs. Goodson se namreč ni niti najmanj pustila motiti dejstvu, da je pol razreda ne razume. Meni nič tebi nič je vodila svoje ure, mi pa smo tudi kmalu pozabili, da ne razumemo nje. V manj kot dveh mesecih sem govoril tekoče angleško in vsi sošolci smo se zlepa ali zgrda začeli sporazumevati. Na šoli ni bilo strokovnjakov za integracijo, prevajalcev, medkulturnih mediatorjev ali socialnih delavcev. Nekoč so me med poukom poklicali v drug razred, kjer mi je učiteljica v treh minutah pokazala, kako moj trdi slovanski »R« izgovoriti kot ameriški gladki »AHHR«, in od takrat sem zvenel kot pristen južnokalifornijski dude. Z bratom sva kmalu začela komunicirati le še v angleščini, v svojih prevelikih fluorescentnih majicah in prekratkih hlačah sva postala nerazločljiva od ameriških otrok.
Vprašanje jezikovnih barier na naši multikulti šoli ni bilo nikoli pomembna tema. In čeprav smo živeli v Reaganovi konservativni Ameriki, v času losangeleških izgredov in vsesplošne rasistične histerije, jezik tudi ni bil v ospredju političnega življenja. Seveda so obstajali zagrenjeni konservativci, ki so tujcem sikali »tukaj je Amerika!«, dejansko pa je bila večjezikovnost ameriške družbe splošno sprejeto dejstvo, s katero se ni posebej ukvarjalo. Dejstvo, da sta se moja starša družila zgolj s slovenskimi in bosanskimi sodelavci in da je mama govorila komaj kaj angleščine, ni nikogar vznemirjalo. Kitajske, korejske, hispanske in italijanske četrti so vsakdanji del ameriškega življenja, pa čeprav v njih ne govorijo angleško. Za razliko od evropskih držav ZDA niso bile zgrajene na temelju buržoaznih revolucij, ki so se naslanjale na jezikovne skupnosti, zato trenja v ameriški družbi nastajajo po drugih, predvsem socialnih in rasnih črtah, ne jezikovnih.
Tako kot druge stranke, se Levica ukvarja z vprašanjem, kaj mešanje jezikovnih vplivov pomeni za nacionalno buržoazno kulturo, za njene institucije in za lastnike domačega kapitala, zelo malo pa je razmislila o tem, kaj pomeni za delavstvo, torej veliko večino prebivalcev.
V Evropi takšnega sproščenega odnosa do jezika ne bomo našli, še posebej ne v Sloveniji. Čeprav je število priseljencev pri nas smešno majhno, smo priča novim in novim valovom lingvističnih moralnih panik. Leta 2023 je bilo v slovenskih osnovnih šolah le 16.636 otrok tujih državljanov, v srednjih pa 7.333 – med njimi pa je zgolj manjšina takih, ki ne bi že tekoče govorili slovenščine. Tujih otrok brez znanja lokalnega jezika, kakršen sem bil jaz v ZDA, je torej v Sloveniji manj kot 2%! Kljub temu nas mediji zasipavajo s poročili o »težavah v šolah«, ki da se komaj še spopadajo z jezikovnim kaosom. Občina Kranj je na primer na vlado naslovila seznam ostrih ukrepov, ki jih mora ta sprejeti za zmanjšanje števila albanskih družin in njihovo integracijo. NSi je nedavno predlagal ločen šolski pouk za tuje otroke, dokler se ti ne naučijo dovolj slovenščine. Nekatere šole že kar brez zakonske podlage otroke tujih staršev spontano razvrščajo v ločene »multikulti razrede« – tudi ko gre za slovenske državljane. Osnovna šola v Logatcu se že mesece trudi prestaviti otroke begunskih staršev na šolo za otroke s posebnimi potrebami, čeprav so jim strokovne službe povedale, da ti otroci nimajo nobenih motenj v razvoju in so tudi zdelali razrede s solidnimi ocenami.
Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Kdo je ubil slovenskega delavca
Jezikovna panika velja za domeno desnice, ki seveda vsako najmanjšo nevšečnost s tujimi državljani spremeni v nacionalno krizo in podpihuje predsodke ljudi. Toda ko pride do vprašanja jezika, liberalni pol nič kaj ne zaostaja za SDSovimi radikali. V Kranju je bil župan iz vrst Socialnih demokratov tisti, ki je začel gonjo proti albanskim družinam, premier Golob pa je na njegovo pobudo vztrajal pri uresničitvi Janševega »albanskega člena« zakona o tujcih – pri pogoju, da morajo družinski člani tujih delavcev v enem letu opraviti izpit slovenščine na ravni A1, če hočejo ostati v državi. Kljub opozorilom stroke, da v Sloveniji nimamo niti dovolj izpitnih mest, kaj šele tečajev za tujce, je vlada potrdila zakon in tisoče družin pahnila v zobe deportacijskega stroja. Če bi v ZDA uveljavili podoben zakon, bi bila moja mama izgnana iz države.
Golobova vlada je morala tik pred uveljavitvijo zakona pritisniti na zavore, saj je ugotovila, da njen načrt zaradi pomanjkanja učiteljev, ki bi izvajali tečaje in izpite, nikakor ni uresničljiv. Tako so pogoj izpita A1 zamenjali s pogojem znanja slovenščine na »preživetveni ravni« – nove kategorije, ki je naš izobraževalni sistem do zdaj ni poznal. Da bi zapolnili kadrovsko praznino, je Urad za oskrbo in integracijo migrantov izvajanje izpitov odprl vsem prijaviteljem, ne glede na znanje ali izkušnje poučevanja. Dr. Ina Ferbežar, vodja programa Izpitni center pri Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik FF UL, je v nedavnem zapisu opozorila na to bizarno nižanje standardov poučevanja slovenščine, ki ne zahteva »nobenih izkušenj z učenjem jezika, nobenih specifik poučevanja tujega jezika … To praktično pomeni, da bo na tečajih UOIM slovenščino lahko poučevala in izvajala preizkuse znanja – se opravičujem za primerjavo – vaditeljica aerobike (če le ima višjo izobrazbo).« V imenu obrambe narodove jezikovne čistosti bo vlada povsem degradirala standarde poučevanja, tretjerazrednim učiteljem pa prepušča »odločitev (in odgovornost!) o tem, kdo si zasluži ostati v Sloveniji in kdo ne«.
Jezikovna panika, ki pelje vlado v bizarne birokratske ukrepe, ni zaobšla niti Levice, ki se na svoj način spopada z domnevno krizo in slovenskemu jeziku namenja ogromno energije. Z bojem za ohranitev slovenščine na digitalnih in spletnih platformah naj bi branila naš jezik pred domnevnim vplivom multinacionalk.
Jezikovna panika, ki pelje vlado v bizarne birokratske ukrepe, pa ni zaobšla niti Levice, ki se na svoj način spopada z domnevno krizo in slovenskemu jeziku namenja ogromno energije. Z bojem za ohranitev slovenščine na digitalnih in spletnih platformah naj bi branila naš jezik pred domnevnim vplivom multinacionalk. Nedavno so se pohvalili, da »tako zgleda domoljubje v praksi!« Vse kontradikcije tega boja pa se kažejo v njihovem predlogu medijskega zakona, ki na radie vrača obvezne kvote slovenske glasbe, pri tem pa se zaplete v definicijo »slovenskosti«. Kaj so kriteriji, da je neka skladba izvorno slovenska? Bi morali uredniki preverjati državljanstvo glasbenikov, njihovo bivališče, njihov DNK? Koliko Slovencev v ansamblu zadostuje, da je izvedba zares slovenska? Ker se je to izkazalo za nerešljivo, je Levica prišla do druge definicije: »slovenska glasba je vsa glasba, ki se izvaja v slovenskem jeziku«. In tako je mnogo glasbenikov, ki pojemo v drugih jezikih ali sploh ne pojemo, izpadlo iz kategorije slovenske glasbe … po definiciji Levice je tudi znaten del moje diskografije »neslovenski«.
Zakaj se je Levica odločila skupaj z liberalci stopiti na spolzek teren etničnega kategoriziranja in nacionalno-obrambnega dizkurza, kjer dominira desnica? Zakaj se je domnevno socialistična, torej po definiciji internacionalno in razredno usmerjena stranka, odločila, da bo v ospredje svojega programa postavila reševanje nacionalne kulture? Zakaj skupaj z vsemi ostalimi strankami ponavlja krilatice o »integraciji tujih delavcev« (spornemu Golobovemu »albanskemu členu« je bil na primer naklonjen tudi minister Mesec)? Tako kot druge stranke, se Levica ukvarja z vprašanjem, kaj mešanje jezikovnih vplivov pomeni za nacionalno buržoazno kulturo, za njene institucije in za lastnike domačega kapitala, zelo malo pa je razmislila o tem, kaj pomeni za delavstvo, torej veliko večino prebivalcev. Tako je tudi naša najbolj leva stranka pri vprašanju kulture pristala precej desno od konservativnih ZDA, predvsem pa daleč od tradicije mednarodnega socializma.
Buržoazno-nacionalna kultura
Kot je razbrati iz zbirke zapisov O nacionalnem vprašanju (Cankarjeva založba, 1951), je Vladimir Ilič Lenin na temo jezika izgubil precej živcev in se spustil v hude spopade z nekaterimi partijskimi tovariši. Neumorno je rohnel proti ideji, da bi za tujce, manjšine in Jude obstajala »kulturna avtonomija« v obliki ločenih šol, kot tudi proti ideji, da bi moral obstajati en uradni državni jezik, ki bi se mu podredilo sleherno okolje. Ostro je obsojal ambicije po asimilaciji priseljencev v eno velikorusko kulturno tvorbo, kot tudi izolacionizem manjšinskih narodov. Za Lenina ta stališča niso predstavljala kontradikcije – nasprotno, do enakih zaključkov bi moral priti vsak, ki spremlja razvoj kulture s perspektive delavstva.
Zelenjavo z andaluzijskega polja pobere maroški delavec, v Slovenijo jo po cesti, ki so jo gradili albanski gradbinci, pripelje bolgarski tovornjakar, pretovori jo bosanski skladiščnik, na polico v Mercatorju zloži indijski pogodbenik, makedonska blagajničarka jo proda tajskemu kuharju, ta pa jo izroči pakistanskemu Wolt dostavljalcu, ki jo dostavi slovenskemu pisarniškemu delavcu.
Leninovo stališče lahko preprosto povzamemo takole: nacionalistična gibanja imajo napredne in zatiralske faze. Kapitalizem je ustvaril nov buržoazni sloj, ki je vodil nacionalno prebujenje in strmoglavil stare fevdalne režime. V temu boju je množice združeval tudi skupni jezik, ki je postal temelj nove nacionalne kulture. A če je bil buržoazni nacionalizem sprva nosilec emancipacije, je že v naslednjem trenutku postal zatiralski. S prevlado kapitalizma pod buržoaznim vodstvom se je začelo tudi neusmiljeno izkoriščanje delavstva, pustošenje podeželja in imperialistično zatiranje šibkejših narodov – vse to v imenu obrambe domovine in njene kulture.
In tu je na delu eden izmed tistih paradoksov kapitalizma, ki polni naša življenja z nenehno napetostjo: medtem ko kapital na eni strani utrjuje nacionalne identitete na podlagi jezikovnih skupnosti, na drugi strani z razseljevanjem delavstva po svetu te identitete razblinja. Zaradi potreb produkcije se začnejo mešati prebivalci z vseh koncev, nekoč odtujeni in kulturno izolirani delavci se prvič srečajo v istih obratih, tovarnah, cerkvah, šolah in mestnih četrtih, kjer začenjajo ustvarjati svojo lastno, delavsko in internacionalno kulturo. Tako se je tehtnica razrednega boja začela obračati v prid globalnemu proletariatu.
Buržoazija je proti temu združevanju zagnala vso svojo ideološko propagandno moč. Na vse pretege je poskušala razcepiti delavstvo, vnesti predsodke in moralno paniko pred tujimi vplivi. Lenin je še posebej slikovit, ko opisuje nacionaliste svojega časa:
»Politika zatiranja narodov je politika razcepljanja narodov. Obenem je to tudi politika, s katero se sistematično kvari ljudska zavest. Na nasprotju med koristmi različnih narodov, na zastrupljanju zavesti v temi blodečih in otopelih množic temeljijo vsi računi črnosotencev … Delavskemu razredu pa ni potrebno razcepljanje, ampak združevanje. Zanj ni hujšega sovražnika, kot so divjaški predsodki in praznoverje, ki jih sejejo med neprosvetljene množice njegovi sovražniki. Zatiranje tujerodcev je palica z dvema koncema. Z enim udriha po ’tujerodcu’, z drugim pa po ruskem narodu. Zatorej mora delavski razred najodločneje povzdigniti svoj glas zoper sleherno zatiranje narodnosti. Agitaciji črnosotencev, ki skušajo speljati njegovo pozornost na gonjo zoper tujerodce, mora postaviti nasproti svoje prepričanje, da je nujno potrebna popolna enakopravnost, popolna in dokončna odpoved slehernim privilegijem za kateri koli narod.«
Slovenska nacionalna kultura je tipičen primer zgodovinskega loka od osvobajanja do zatiranja, od združevanja do razcepljanja. Vloga buržoazne kulture, ki je gradila pripadnost na podlagi skupnega jezika, je bila sprva napredna. Spremljala je emancipatorna gibanja od pomladi narodov vse do narodno osvobodilnega boja – od razsvetljenske poezije Franceta Prešerna v času Zedinjene Slovenije do Cankarjevega modernizma v času južno-slovanskega združevanja in Kajuhove partizanske lirike med drugo svetovno vojno. Že v naslednjem trenutku pa je slovenski jezik postal orodje za sejanje razdora med jugoslovanskimi delavci. Vsi prebivalci Slovenije smo bili znova vpoklicani, da branimo svoj čudoviti jezik – a tokrat ne pred tujimi zatiralci, pač pa pred našimi brati z juga, ki da kvarijo pristno slovensko besedo in nam vsiljujejo svojo kulturo. Vse več je bilo poudarka na kulturnih razlikah, prva množična jezikovna panika pa je bila prav sojenje Janezu Janši v srbohrvaškem jeziku. V naslednjem koraku so naši sodržavljani z napačnimi naglasi postali tujci, obramba slovenskega jezika pred njihovimi kulturnimi vplivi pa je terjala izbris. In, kot vidimo, je obramba slovenščine še vedno najbolj priročna podlaga za novo in novo razslojevanje in krčenje pravic delavstva. Iz jezika kmečkega ljudstva se je spremenila v jezik uradništva – jezik, v katerem pridejo odločbe upravnih enot in sodišč, v prvih vrstah braniteljev te slovenske besede pa stoji slovenska »črnostotenska drhal«, množica fašističnih provokatorjev, strankarskih hujskačev, uličnih tolp in podeželskih vard, ki sejejo divje sovraštvo do vsega tujega.
Sposobnost, ki jo imamo delavci in je naši oblastniki ne morejo razumeti, je prevajanje. Govorimo živ svetovni jezik, ki z vsakim pogovorom nastaja na novo. Delavske množice danes ne druži sposobnost govorjenja istega jezika, ampak sposobnost nenehnega tolmačenja te žive tvorbe.
Tako je naša nacionalna kultura že zdavnaj prestopila mejo, ko bi jo lahko smatrali za gonilo napredka. Je povsem vprežena v kapitalistične procese in izkoriščanje delavcev. Predvsem pa nacionalna kultura in njen jezik ne spremljata več nobenega emancipatornega projekta – njun smoter ni v preseganju današnjega sistema, ampak v obrambi kapitalističnega statusa quo, zaradi česar tudi nista zmožna ponuditi ustvarjalnih presežkov, temveč le nove in nove predelave vedno istih tem – na eni strani imamo reciklirane NSK veselice, na drugi reciklirane procesije narodnozabavne folklore. Ta jezik in kultura ne izhajata iz življenja in prizadevanj prebivalcev, pač pa sta vsiljeni tvorbi, ki se skozi institucije, medije, arhitekturo in zakonodajo od zgoraj narekujeta razredno razdeljeni družbi, da ohranjata njeno »kulturno enotnost«.
V razpravi o obveznem državnem jeziku je Lenin zagovarjal stališče, ki radikalno odstopa od današnjih desnih in liberalnih zahtev po »kulturni enotnosti«. Jezikovno paniko svojega časa je pravilno tolmačil kot orodje za cepitev delavstva, ljubiteljem ruske visoke kulture pa je odgovoril:
»… Tudi mi smo prav gotovo za to, da bi bila vsakemu prebivalcu Rusije dana možnost naučiti se velikega ruskega jezika. Edino ene stvari ne želimo, in sicer elementa prisilnosti. Ne bi radi z gorjačo naganjali ljudi v raj. Naj pride iz vaših ust še toliko lepih fraz o ’kulturi’, obvezen državni jezik je pa vendarle zvezan s prisiljevanjem, z vtepanjem v glavo. Sodimo, da velikemu in mogočnemu ruskemu jeziku pač ni treba, da bi se ga moral kdor koli učiti iz strahu pred palico. Prepričani smo, da bo razvoj kapitalizma v Rusiji in sploh ves tek družbenega življenja pripeljal do zbližanja med vsemi narodi. Stotisoči ljudi se selijo iz enega konca Rusije na drugi, narodnostna sestava prebivalstva se spreminja, izoliranost in narodnostna zakrknjenost morata izginiti. Tisti, ki jim je zaradi razmer, v katerih živijo in delajo, znanje ruskega jezika potrebno, se ga bodo naučili tudi brez palice. S prisilnostjo (palico) pa ne bomo dosegli nič drugega kot to, da bo velikemu in mogočnemu ruskemu jeziku otežkočen dostop v druge narodnostne skupine in, kar je poglavitno, da se bo še zaostrilo sovraštvo, da bodo nastala neštevilna nova trenja, da se bosta povečali razdraženost, medsebojno nerazumevanje itd.«
Kdo bi si želel odpovedati se množici receptov in začimb, ki jih je k nam naplavilo preseljevanje delavstva? Dvomim, da bi v državi našli človeka, ki bi se rad vrnil k dieti repe in ajdove kaše.
Kapitalizem po svoji naravni inerciji torej z združevanjem mednarodnega delavstva odpravlja narodnostno zakrknjenost, vladajoči sloj pa se trudi postavljati ostre jezikovne pregrade, da bi to zakrknjenost ohranil. Proces selitve delavstva, ki je bil v Leninovih časih šele v povojih, danes ne bi mogel biti bolj očiten. Zelenjavo z andaluzijskega polja pobere maroški delavec, v Slovenijo jo po cesti, ki so jo gradili albanski gradbinci, pripelje bolgarski tovornjakar, pretovori jo bosanski skladiščnik, na polico v Mercatorju zloži indijski pogodbenik, makedonska blagajničarka jo proda tajskemu kuharju, ta pa jo izroči pakistanskemu Wolt dostavljalcu, ki jo dostavi slovenskemu pisarniškemu delavcu. V teh proizvodnih pogojih enotna, od zgoraj narekovana nacionalna kultura in jezik ne moreta obstajati drugače kot s prisilo. Nujno pa morata obstajati internacionalna delavska kultura in jezik.
Delavska internacionalna kultura
Indijska pisateljica Arundathi Roy v nedavno prevedeni zbirki esejev Azadi (Azadi: Svoboda. Fašizem. Književnost., prev. Ana Kralj, Založba /*cf., Ljubljana, 2023) opisuje, kako poteka pisanje romana v državi, ki ima 780 jezikov. Ko je pisala Ministrstvo za najvišjo srečo (Mladinska knjiga, prev. Vesna Velkovrh Bukilica, 2019), se je poigravala z idejo, da bi jo podnaslovila V angleščino prevedla Arundathi Roy, saj si je nemogoče zamisliti zgodbo o Indiji v eni sami materinščini. »Gre za zgodbo, ki vznikne iz oceana jezikov, v katerem plava mrgoleči ekosistem živih bitij – uradnojezikovne ribe, neuradnonarečni mehkužci in lesketajoče se jate besednih rib –, nekatera so v prijateljskih odnosih, druga odkrito sovražna, tretja naravnost krvoločna. Toda vsa se hranijo s tem, kar jim daje ocean, in (tako kot ljudje v Ministrstvu) nimajo druge izbire, kot da sobivajo, preživijo in se skušajo razumeti med sabo. Prevajanje zanje ni vrhunska književna umetnost, ki bi jo izvajali sofisticirani poligloti. Prevajanje je vsakodnevno življenje, ulična dejavnost, ki je čedalje bolj nujni kos preživetvene opreme običajnih ljudi.« Težko bi lepše opisali proces, ki ga je imel v mislih Lenin, ko je prerokoval o tendenci kapitalizma, da »lomi narodnostne pregrade, zabrisuje narodnostne razločke in asimilira narode«.
Preberite tudi: Arundathi Roy: »Nihče od nas se ni še nikdar počutil tako ogroženega« (intervju)
Tako kot prvošolčki v kalifornijski osnovni šoli se tudi mednarodno delavstvo v Sloveniji hitro uči sporazumevati in funkcionirati v družbi. Jezik skladišč in logistike, ki je morda najbolj jezikovno mešani sektor, je bosansko-slovenska angleščina, začinjena z arabskimi izrazi in srbskimi kletvicami. Vsak del gospodarstva, od IT oddelka tehnološkega podjetja do čistilnega servisa ali restavracije, ima glede na narodnostno sestavo podobno, sebi lastno jezikovno mešanico, a vsi se med sabo razumemo. Eritrejec, ki je odraščal ob Bollywood filmih, lahko z indijskim sodelavcem govori v hindiju, ta pa se z Indijcem z drugega konca države lažje sporazumeva v slovenščini … vsi trije seveda znajo zapeti srbske turbofolk komade, ki so ponavadi predelave indijskih in se vrtijo po vsem svetu. V migrantskem centru Ambasada Rog, kjer vlada velika jezikovna kakofonija, ni nič nenavadnega spremljati živahno debato med Kubanci, Nigerijci in Maročani, pri kateri nobeden zares ne govori jezika drugega. Sposobnost, ki jo imamo delavci in je naši oblastniki ne morejo razumeti, je prevajanje. Govorimo živ svetovni jezik, ki z vsakim pogovorom nastaja na novo. Delavske množice danes ne druži sposobnost govorjenja istega jezika, ampak sposobnost nenehnega tolmačenja te žive tvorbe.
Današnja slovenščina ni tisto, kar si predstavljajo naši branitelji nacionalne kulture. Je jezik v nastajanju – nenehna asimilacija vsega, kar nas obdaja, v premikajočo se besedno gmoto.
Tako tudi današnja slovenščina ni tisto, kar si predstavljajo naši branitelji nacionalne kulture. Je jezik v nastajanju – nenehna asimilacija vsega, kar nas obdaja, v premikajočo se besedno gmoto. Kljub vsem poskusom domače buržoazije, da bi iz besedišča izgnali sledi Jugoslavije, je na primer tudi več generacij po razpadu skupne države ljudski jezik čedalje bolj spojen z izrazi bivše federacije, poleg tega pa je integriral vase še jezik interneta in mednarodne popularne kulture. Tega seveda ne opazimo, ker integracija tujih vplivov poteka povsem organsko – podobno kot se nam ne zdi, da jemo eksotično etno-hrano, ko gremo na kebab ali burek.
Pojdite na katerokoli šolsko igrišče in poslušajte, v katerem jeziku najstniki praznujejo gol – to ni slovenščina Ministrstva za kulturo, to je jezik ameriških youtuberjev in balkanskih fuzbalerjev, to je jezik, ki mu podlago delajo iz bluetooth zvočnikov predvajani afrobeats, balkan trap ali raggaeton. In ne govorim le o jeziku ulice, ampak tudi o jeziku zidanice, Planice in veselice … še tako zagreti domoljubi govorijo v močnih dialektih, pomešanih s tisočimi tujimi frazami, ki jih pred desetimi leti ne bi nihče razumel. Ti procesi se bodo z internetnim vplivom in priseljevanjem le še pospeševali. Vse več otrok se bo rodilo staršem iz različnih okolij in v sebi združevalo več identitet, ki bodo s tem postale slovenske. Slovenščine pred temi vplivi ni mogoče ubraniti, ker brez njih ne obstaja. Ali lahko kdo pove, katere sestavine slovenskih tradicionalnih jedi so zares avtohtone in jih niso prinesli tujci? In bi si kdo želel odpovedati se množici receptov in začimb, ki jih je k nam naplavilo preseljevanje delavstva? Dvomim, da bi v državi našli človeka, ki bi se rad vrnil k dieti repe in ajdove kaše.
Ko slovenska levica govoriči o »integraciji delavcev iz tretjih držav«, razume to integracijo kot proces, v katerem se tujci zlijejo v neko monolitno in nespremenljivo slovenskost. Toda takšne slovenskosti ni in je nikoli ni bilo. Ne moreš se preseliti v to državo, ne da bi jo spremenil in ne da bi ona spremenila tebe. Še večja zabloda nastopi, ko levica govoriči o »multikulturalizmu«. Pri tem nima v mislih živega socialnega procesa, ki ga vodi delavstvo, ampak postopek buržoaznih institucij, ki skrbijo, da tujci ohranjajo kulturo svojih prednikov kot romantičen dodatek k sicer stereotipnemu slovenskemu življenju – kot nekakšno eksotiko, ki živi preko folklornih društev in tečajev. Buržoazni koncept multikulturalizma je zgolj podaljšek njihovega nacionalizma.
Dejanski proces kulturnega zlitja poteka povsem drugače. Gre za obojestransko rešetanje identitet, ki ni videti kot romantičen folklorni nastop ali kulinarični fusion, kakršnega najdemo v prospektih turističnih agencij (Trubarjeva – kaj ponuja najbolj multikulti in funky ulica v mestu?). To je naporen proces, poln konfliktov in kompromisov, ki potekajo daleč od oči medijev in državnih uradov. To so kreganja otrok s staromodnimi starši, merjenje kurcev med klikami na delovnih mestih, razprtije med zakonskimi pari, pretepi na šolskih igriščih, pa tudi skupno delo, učenje, drogiranje, gledanje tekem, zaljubljanje in staranje … Vsaka skupina si mora svoje mesto v skupni kulturni krajini izklesati na svoj način. Spreminjanje jezikovnih navad zato navzven zveni kot bučna kulturna kakofonija … ampak je naša kakofonija. In nobena vlada, korporacija ali šola ne more zares obvladati, kako bomo delavci med sabo govorili.
Govorice, strasti, teorije
Nacionalni jezik ima še vedno lahko napredno vlogo v državah, ki se šele otresajo tujega ali domačega despotizma, nikakor pa to ne velja v zahodnoevropskem imperialnem centru, ki se mu je priključila tudi Slovenija. Tu je nacionalni jezik le še orodje ločevanja in discipliniranja. Kljub temu pa se vladajoči razredi na Zahodu obnašajo, kot bi še vedno živeli v 19. stoletju. Ves čas poskušajo zbujati revolucionarni kulturni zanos, seveda ne v imenu revolucije, ampak statusa quo. Njihova nacionalistična ideologija izhaja iz časa, ko so kapitalisti s svojimi razsvetljenskimi parolami vodili delavske in kmečke množice v upor, čeprav danes s temi istimi parolami množice od upora zadržujejo. Rastko Močnik je genialno povzel, da lahko buržoazija svoje ozke razredne interese uresničuje le, »če v družbi zaneti trenutek splošnega bratenja, če prebudi revolucionarni afekt v množicah, če jih zaslepi z iluzijami, z ’umetnostnimi oblikami’ in ’samoprevarami’. Buržoazna kultura z Biblijo, z grško-rimsko klasiko, z literarnim kanonom je prava izposojevalnica mask in preoblek, ki pomagajo zakuhati revolucionarni afekt.« Buržujsko vladanje je podvig neprestane čustvene prevare.
Tako se ne smemo čuditi inflaciji osamosvojitvenih proslav, obeležij, praznikov in spomenikov, vse s poudarkom na »slovenstvu«. Ne smemo se čuditi, da se tako desničarji kot liberalci vse bolj intenzivno posvečajo obrambi jezika, ki ga nihče ne ogroža. Dlje kot smo od kakršnegakoli (kontra)revolucionarnega trenutka slovenskega naroda in globlje kot smo pogreznjeni v blato kapitalističnega izkoriščanja, bolj se vladajoči trudijo ustvarjati revolucionarni zanos. Ves čas nas hočejo mobilizirati k obrambi te ali one buržoazne vrednote pred zloveščimi tujimi vplivi, in če ne gre drugače, se oblečejo v svetlo zelene »I feel SLOVEnia« majice ter navijačem na fuzbal tekmah mahajo s prevelikimi zastavami, kot da bi vodili narodno vojsko v boj. Vsi smo ujetniki njihovih fantazij o preteklih zmagah, ki sploh niso njihove. Živimo pod diktatom moralne shizofrenije, ki je značilna za oblastiželjne prevarante, in trpimo njihove iracionalne izbruhe paranoje. To je resničen izvor današnje jezikovne histerije, ne pa umiranje slovenske besede.
Včasih pomaga že to, da znamo pogledati, kaj se dejansko dogaja pred našimi očmi – procese, ki se odvijajo v osnovnošolskih razredih, na košarkaških igriščih, v fabrikah, na gradbiščih in na ulici. Procese, ki jih je sposobna razumeti vsaka učiteljica z nekaj smisla za ljudi, a ostajajo nevidni za birokrate na Ministrstvu za kulturo.
Ali lahko delavci stopimo iz tega gledališča nacionalne enotnosti in si utremo svojo pot naprej? In ali nam lahko jezikovna kakofonija pri tem politično pomaga? Eden izmed najbolj dragocenih vodil iz zakladnice marksistične teorije je morda prav izrek, da »socialna revolucija ne more črpati svoje poezije iz preteklosti, temveč le iz prihodnosti«. Marx je za proletarsko revolucijo 19. stoletja napovedal, da se »ne more začeti, dokler se ne otrese vse prazne vere v preteklost. Prejšnjim revolucijam so bili potrebni spomini na minule dni svetovne zgodovine, da so se lahko opajale s svojo lastno vsebino. Revolucija 19. stoletja pa mora pustiti mrtvim, da pokopljejo svoje mrtvake, če se hoče dokopati do svoje lastne vsebine.«Isto drži danes, ko nas buržuji na vsakem koraku poskušajo povleči v osamosvojiteljski zanos.Ne moremo si pomagati z vsebino nacionalističnih veselic, ki nam jih vsiljujejo državne institucije in pri katerih vse bolj prešerno sodelujejo tudi predstavniki Levice.Če se buržoazna revolucija lahko napaja s kulturniškim patosom, se lahko proletarska le s teorijo – s trezno analizo svojega položaja, z drzno reorganizacijo svojih potencialov, z lastnim sistemom vrednot.
Naloga nikoli ni bila lahka. Včasih pa pomaga že to, da znamo pogledati, kaj se dejansko dogaja pred našimi očmi – procese, ki se odvijajo v osnovnošolskih razredih, na košarkaških igriščih, v fabrikah, na gradbiščih in na ulici. Procese, ki jih je sposobna razumeti vsaka učiteljica z nekaj smisla za ljudi, a ostajajo nevidni za birokrate na Ministrstvu za kulturo. Videli bi, da delavci ves čas ustvarjamo svoj lasten globalni jezik, ki uhaja državnim aparatom, ki se izmika carinskemu nadzoru in šolskemu kurikulumu. Medtem ko morajo vladajoči pri življenju ohranjati že zdavnaj okostenelo književno tvorbo, ki ji proizvodni procesi izpodmikajo temelje, smo se delavci jezikovno osvobodili. Temelj našega sporazumevanja namreč ni skupna materinščina, ampak skupna sposobnost prevajanja – neverjetna spretnost hkratne asimilacije in širitve kulturnih vplivov, ki tvorijo delavski ekosistem. To seveda ni garancija za uspešen boj proti kapitalistom, je pa prekleto dragocena prednost. Vsaka teorija in politika, ki tega ni zmožna prepoznati, bo obsojena na propad.
—