Glave v avtomehanični delavnici

V zadnjih izdihljajih leta 2022, med pripravami na novo leto (pri nekaterih dinozavrih še vedno z nakupom novega fizičnega koledarja), je nemški časopis Frankfurter Allgemeine naznanil »konec golih dni«. Priljubljenost koledarjev z nagicami naj bi namreč upadala, bodisi zaradi menjave okusa generacij bodisi zaradi pritiskov wokeric. Debata o tem, ali nas kot družbo koledarji z nagicami motijo, se je nato začela tudi v Sloveniji, kje drugje kot na Redditu, kjer je odziv skoraj tri tisoč uporabnikov potrdil, da ne, koledarji z nagicami nas ne motijo, vsaj moških (predvidoma strejt, cis moških) med nami ne.

Onkraj povsem nereprezentativne javnomnenjske ankete se je v odzivih na objavo razvnel forum, ki je večinoma ponavljal šablonske argumente, ki jih v podobnih debatah srečamo tudi na angleško govorečem Redditu:

(1) Prvi argument gre v smer »what about men’s rights«: V homosocialnih ženskih okoljih imajo pa koledarje z nagci, pa se nad tem nihče ne zgraža; ali druga varianta istega argumenta, ko moški komentator v homohisteriji preprosto mora izpostaviti, da nage bejbe ga ne motijo, nagi tipi, to se pa ne spodobi. (2) Drugi kvaziironičen argument na meji z vraževernim, ki se spogleduje še s »tradicijo«, se glasi: Če pridem v delavnico in ni koledarja z nagimi babami, se obrnem in odpeljem avto k drugemu, bolj resnemu mehaniku. (3) Tretji argument plava v oblakih estetike in hoče koketirati z umetnostno zgodovino. Zatrjuje, da je proti prostaški pornografiji, uživa pa v fini erotični fotografiji (odmislimo za trenutek klasizem takšne trditve). S tem se nemara peča tudi Pirelli, vulkanizersko podjetje, ki je koledar z nagicami povzdignilo med zvezde. A v nasprotju s Playboyjem, ki se nima toliko za pornografsko, kot prestižno lajfstajl revijo, uporabniki Pirellijevih koledarjev ne morejo reči, da koledarje kupujejo zaradi člankov.

Šablonski so tudi odgovori na vprašanje, zakaj si moški – stereotipno avtoličarji, mehaniki in mizarji – sploh omislijo tovrstne koledarje. (1) Če si ves dan obkrožen s težkimi mašinami in drugimi prešvicanimi tipi, je pogled na mično gospodično pravi balzam za oči. Še več, Reddit modrost veleva, da naj bi imel pogled na joške resnične psihološke koristi. (2) Poleg argumenta uravnoteženosti je precej priljubljen in nekoliko bolj poveden prostorski argument: koledar z nagicami je razlog, da te baba pusti pr’ gmah’ u tvoj’ delavnc’, tvojemu sinu in tebi pa da možnost za debatiranje o moških zadevah … (3) Tretji argument pa zatrjuje, da sploh ni važno, zakaj jih imajo, vedeti je treba le, da ob pogledu nanje lastniki zagotovo niso zrajcani, in zagotovo na njih ne drkajo sredi delavnice.

Trenutno je tako zelo vroče, da potihem razmišljamo, da bi se nagicam pridružili.

Prav tako šablonska pa je v tej debati tudi kritika, običajno feministična, da gre pri vsem skupaj za objektivizacijo ženskih teles, seksualizacijo in fetišizacijo, v glavnem neko -acijo, ki ne prodira na nasprotni breg konflikta. Če se nagice na koledarjih ne oglašajo, zakaj se nadležne feministke? Tudi bolj kvirovska kritika, da gre pri vsem skupaj za kletko heteronormativnosti, da so takšni koledarji odraz ventilov, ki jih institucija monogamije ustvarja, nima nobenih šans. Niti kritika, da tovrstni simboli služijo zgolj toksični afirmaciji prave moškosti v moških okoljih.

Sam zato nimam nikakršnega namena z delavniških zidov trgati koledarje z nagicami. Naj jih imajo in z njimi počnejo, karkoli si upajo ali ne upajo priznati. Mesta moškega povezovanja – kot so poleg delavnic tudi garderobe v fitnesih, slačilnice ipd. – ostajajo nedostopna ženskam in pedrom, kot je pišoči. Prestiž, ki ti ga prinese status sprejetja v družbo dominantnega družbenega profila, mi ostaja nedosegljiv. Niti nimam avta, da bi moral obiskati avtomehanika, in ne hodim v fitnes, da bi moral v slačilnici poslušati vice o pedrih. Kar se tam dogaja, je zame strogo varovana skrivnost. In tudi s tistim enim koledarjem z nagicami v pisarni podjetja, ki je s prozorno steno ločeno od avle enega od ljubljanskih uprizoritvenih prostorov, nimam problema – v bistvu mi je smešno, kako se vsakič znova, na sleherni premieri (pustimo ob strani, da polovico časa tudi na odru gledamo nagce in nagice, ampak ajde, tisto je art) nad njim zgraža ljubljanska kulturniška scena.

Tisto, kar mi je kot geju v diskusiji o neupravičujoči, deklarativni ljubezni do pornografije zanimivo, je to, da je trda pornografija – razen koledarjev z nagicami in sredic Slovenskih novic – v strejt svetu povečini umaknjena v zasebnost. V galerijo mobitelov, neimenovano mapo na prenosniku, spalnico. Med geji temu ni tako. Revolver: revija s homoerotičnim nabojem je bila polna pornografije. Gejevska kultura zlate dobe seksualne revolucije – med Stonewallom in hivom – je po D. A. Millerju slavila manifestativne izraze seksualnega užitka. Fotografije Roberta Mapplethorpa in risbe Toma Finskega so bile eksplicitno homoerotične in bile so povsod. Gejevski bari, tako Jeremy Atherton Lin, pa so v tem času temeljili na konstantni vzburjenosti. Če pa so tovrstne kulturne prakse pretendirale na subverzivnost – ker je bila homoseksualnost do tedaj prepovedana – med pripadniki istega družbenega spola, ki naj bi zasedali isto stopničko proti dnu družbene lestvice, pa heteroseksualnost tega privilegija nima. Ponosno razstavljanje podobe objekta heteroseksualnega spolnega poželenja vedno trči v neenakomerno dinamiko moči, saj dominantni spol razstavlja podrejenega.

Kar je pri tem zaskrbljujoče, pa je to, kaj vse se upravičuje z neprištevnostjo zaradi sklicevanja na strast. »Sej je sama hot’la, ko se pa t’ko izzivalno oblač’« je res morda eno, obešanje izzivalno golih nagic na steno pa drugo. Ampak učinka na gledalca si nista spet tako različna. Kot je o moški vzburjenosti v romanu Očetov sinko (Žepna Beletrina, prev. Dijana Matković, 2022) zapisal Dino Pešut: »V nekem trenutku moje pubertete mi je oče rekel, naj vedno pazim, da moja manjša glava ni glasnejša od večje. In da moram vedno vedeti, s katero razmišljam.« Rajcajoči koledarji z nagicami nekako vselej nagovarjajo moške, naj ne razmišljajo z večjo, ampak z manjšo glavo. Trenutno je tako zelo vroče, da potihem razmišljamo, da bi se nagicam pridružili. Kaj je storiti, pa ne vem, razen posvariti, da pazite, česa se dotikate v mehaničnih delavnicah, in zavedajte se, da vas sogovornik, ki ima na zidu nalepljene nagice, mogoče posluša z dvema glavama.

—