Zdravljenje od internetne politike

Marka Fisherja ne beremo, ko gre levici dobro. Ko se rojevajo nova gibanja, polna zanosa in svežih tovarištev, se nam njegove analize o toksični levičarski kulturi zdijo odveč. Ko so ulice polne transparentov z revolucionarnimi slogani, nihče ne razpravlja o kapitalističnem realizmu. V Sloveniji smo zato Fisherja začeli brati nekaj let kasneje kot Britanci – njegova besedila so prikapljala v ljubljanske levičarske krožke okoli leta 2018, po bolečem razkolu v Iniciativi za demokratični socializem, po zatonu protivarčevalnih in protirasističnih gibanj, v času, ko so se levi kolektivi, uredništva in forumi pogrezali v močvirje frakcijskih bojev. Ko so naši sestanki in mailing liste postajali območja strupenih obračunavanj in so socialna omrežja naplavljala razočarane zapise o levih izdajalcih, je Fisherjev esej Izstop iz vampirskega gradu postal neprecenljivo vodilo.

Z grozo sem ugotovil, da so moje objave le kup performativne ogorčenosti – en sam histeričen klic k akciji, katerega učinek je lahko le to, da bralec ne stori ničesar. Razprave na socialnih omrežjih so simulacija političnega boja za ljudi brez politične moči.

Kontroverzni zapis iz leta 2013 nam je z metaforo vampirskega gradu pomagal razumeti novo politično kulturo, ki se je polaščala zahodne levice – njeno akademsko puritanstvo, njen nenehni lov na čarovnice, njeno utesnjujoče vzdušje krivde, njen kretenski karierizem … V prostoru, kjer smo se šele začeli zavedati vpliva novouvoženih identitetnih politik, smo nujno potrebovali nekoga, ki bi lahko razložil, od kod vse to prihaja. Fisher ni le napovedal pojava »kulture kenslanja«, ampak je zanj tudi ponudil materialistično razlago: puritanska levičarska kultura je izraz razrednih interesov znotraj levih gibanj. Ker so aktivisti iz višjih slojev naravno nastrojeni proti razrednemu organiziranju, v središče vseh bojev postavljajo identitetni kategoriji rase in spola. In ker so sami sebe oklicali za edine predstavnike žensk in manjšin, lahko svoje nasprotnike obtožijo seksizma ali rasizma ter jih na podlagi prekrškov zoper vedno nove kodekse pravilnega izražanja in mišljenja izženejo iz levih prostorov. Tako samooklicani »glasovi skupnosti« iz višjih slojev sčasoma postanejo najbolj vidni levičarji z bleščečimi kariernimi obeti, delavci pa so obravnavani kot skupek nasilnih primitivcev, pred katerimi je treba zaščititi manjšine. To ustvari paranoično vzdušje nenehnega izključevanja, puritanski kult, poln karieristov, ki mu Fisher pravi »vampirski grad«.

Preberite tudi: Mark Fisher: Izstop iz vampirskega gradu.

Teorija o kulturi, ki jo vodijo »duhovnikova želja po izobčenju in obsodbi, želja akademskega pedantneža, da bo prvi opažen pri prepoznavanju napake, ter hipsterjeva želja po pripadnosti vplivni in trendovski kliki«, je še kako resonirala med skreganimi slovenskimi socialisti. Mar niso tudi naših organizacij prevzemale klike meščanskih karieristov, ki se razglašajo za glasove zatiranih? Niso tudi naših krogov preplavili elitistični akademski žargon in performativni radikalizem, teater »subalternih študij«, »intersekcionalizma« in »ekofeminističnih pristopov«, ki ne služi ničemur razen grajenju karier znotraj liberalnih institucij? Stranka Levica, ki se je vse bolj oddaljevala od razredne politike, je našla zavezništva v elitnem svetu akademske sfere in državne kulture, njene kritike pa se je začelo označevati za toksične bulije. Še huje je bilo v drugih kolektivih, ki so jih novi zahodni trendi ter jezikovna in vedenjska pravila spremenili v subkulturne enklave, ki so se namesto organiziranju množic posvečale javnemu obračunavanju okoli marginalnih vprašanj (»Ali ta grafit objektivizira ženske?«). Predvsem pa so v ospredje prvič stopile profesionalne kampanjske skupine, kot je Inštitut 8. marec, ki so politično kulturo ameriških progresivcev vnesle v slovenski mainstream. Slovenija je dobila spletni aktivizem, kampanjo #metoo, kulturo kenslanja. Biti levičar je vse bolj pomenilo obračunavati s toksičnimi belimi cis moškimi na spletu, medtem ko se prijavljaš na evropske razpise. Bolj ko smo postajali podobni zahodni levici, bolj nam je Fisherjev vampirski grad postajal domač.

Metamorfoza v antiwoke levico

A če smo Fisherjevi bralci z njegovo razredno analizo laže razumeli spremenjeno politično pokrajino, nam izstop iz vampirskega gradu ni šel najbolje od rok. Nič ni bolj tragičnega kot levičar, ki na internetu razglaša, da je »levica izgubila stik z navadnimi ljudmi«. Komentiranje pod buži fotografijami Luke Mesca na biciklu (»Sramota, a ne bi raje uredil javni promet??!!!«) in pisanje fantazijske literature o pošiljanju Repovža v gulag pač nista obudila razrednega boja. Tudi če imaš izdelano popolno kritiko levoliberalnih zablod, si brez delavske organizacije na koncu koncev le še en čudaški družboslovec, ki išče pozornost v obskurnih kotičkih interneta. Ameriški marksist Adam Proctor je ta pojav označil kot »življenje v kleti vampirskega gradu«. Tako je socialistično gibanje pri nas še vedno v fazi, ko ga peščica majhnih organizacij poskuša znova obuditi od mrtvih – vsekakor težka naloga v prostoru, zaznamovanem s strankarskim, nevladniškim in akademskim karierizmom.

Preberite tudi: Vincent Jenewein: Žalost na plesišču (esej o Marku Fisherju).

Da pa bi bila situacija še bolj zapletena, se je kritika vampirskega gradu medtem preselila na desnico. Nihče ni znal bolje izkoristiti ekscesov levoliberalne kulture kot desni hujskači. Ti sicer prav tako nočejo povezovati ljudi na podlagi razredne pripadnosti, znajo pa organizirati množice na osnovi kulturnega resentimenta. Poobjaviš Nikine solzave Instagram storyje ali sliko Filipa Dobranića z roza metuljčkom, nekajkrat zakričiš, da »tile hočejo vsiliti LGBT vašim otrokom« in »vpeljati šeriatsko pravo v naše šole«, pa za tabo že ponavlja zbor jeznih upokojencev. Netenje paranoičnega sovraštva do levih kulturnih praks se je izkazalo tudi za poslovno priložnost – ostareli komiki, fitnes influencerji, pozabljeni kolumnisti in zadrti profesorji danes vsi iščejo pozornost tako, da v eno kričijo o levičarskih snežinkah, ki da zatirajo svobodo govora. Fisherjeva teza o kulturi kenslanja, ki je bila leta 2013 kontroverzna, je torej v vulgarizirani obliki postala splošno sprejeta ljudska resnica.

Teren, na katerem moramo preživeti socialisti, je torej danes bistveno drugačen kot pred nekaj leti. Ne živimo več v časih, ko se samooklicanih predstavnikov manjšin ne bi smelo kritizirati, ampak v času, ko je kritika »plavolasih social justice warriors« postala najbolj zlajnana lastnost zahodne mainstream kulture, v perifernih ekonomijah vzhoda pa kar uradna državna politika. Med olimpijskimi igrami so vsi fotri v Sloveniji sočasno objavili svoja mnenja o genitalijah alžirske boksarke in nas podučevali o degeneriranosti woke ideologije, pridružila pa se jim je sama predsednica. Od tega, da Niko Kovač trolajo le internetni outsiderji, smo prišli do tega, da jo trolajo malodane vsi. Žal pa zaradi vsega tega perspektiva socialistične levice ni videti prav nič bolj svetla. Nasproti vampirskemu gradu namreč ne stoji organizirano delavstvo, pač pa tolpa fašističnih povzpetnikov, ki delavskemu razredu vsiljujejo nove identitetne delitve.

Netenje paranoičnega sovraštva do levih kulturnih praks se je izkazalo tudi za poslovno priložnost – ostareli komiki, fitnes influencerji, pozabljeni kolumnisti in zadrti profesorji danes vsi iščejo pozornost tako, da v eno kričijo o levičarskih snežinkah, ki da zatirajo svobodo govora.

Kje torej ostaja mesto za marksistično kritiko vampirskega gradu v času, ko so si vso kritiko prisvojili dejanski rasisti in šovinisti? Boj na dveh frontah se je za marsikoga izkazal za prevelik teoretski izziv, in če gre sklepati po zahodnih trendih, ki se v roku nekaj let vedno preselijo k nam, nas na levici čaka nekaj morbidnih pojavov. Ob pogledu na uspehe desnih populistov so namreč mnogi izmed odpadniških socialistov na Zahodu začeli posnemati anti-woke retoriko ter eksperimentirati z alkimijo »tradicionalnih vrednot« in »socialnih politik«. Ob kritiziranju levih elit so začeli ponavljati, da se moramo socialisti spet približati »tradicionalnemu delavskemu razredu«, pri čemer je njihova podoba tradicionalnega delavca prav tista žaljiva karikatura, ki so jo narisale elite: delavec je v njihovem imaginariju nujno šovinist, rasist, homofob in po novem transfob – zacementiran je v nespremenljivo podobo pobožnega in nepismenega družinskega patriarha z začetka industrijske dobe. Na internetu je nastala grozljivo popačena slika dejanske sestave delavskega razreda, proletariat pa je postal zgolj še ena izmed ogroženih manjšin, ki se borijo za ohranjanje svoje kulturne identitete … levici torej ne ostane drugega, kot da prisluhne malemu človeku, ki ga skrbijo migracije ter izguba njegove kulture in tradicionalnih spolnih vlog.

Tako je nastal internetni fenomen antiwoke levice, ohlapna mreža spletnih vplivnežev, ki so razredno analizo povsem zamenjali s površinskim kulturnim bojem. Primerov žal ni malo. Podjetni levi misleci, kot je avtorica Angela Nagle, znana po svoji kritiki nove desnice v knjigi Kill All Normies, so dobili termine na šovu Tuckerja Carlsona, kjer so na veliko zadovoljstvo voditelja bentili čez »noro levičarsko politiko odprtih meja«, prominentni okoljski aktivist Jason Hinkle je postal »MAGA komunist« z velikim internetnim sledilstvom, Russell Brand, ki ga je sam Fisher izpostavil kot pristen delavski talent, je postal anticepilski guru in novorojeni kristjan, najbolj prodornim pa je uspelo celo zagnati politične platforme – poslanka Sarah Wagenknecht iz nemške Die Linke je na primer ustanovila protimigrantsko in prorusko frakcijo stranke. Vsebinsko podobni vrtički na socialnih omrežjih nastajajo tudi na slovenskem spletu in na obrobju akademskega sveta, v svojih slabših trenutkih z njimi koketirajo tudi resni avtorji, kot sta Tomaž Mastnak in Miklavž Komelj. V nekaj letih so torej mnogi prodorni kritiki identitetnih politik postali glasniki identitetnih politik desnice.

Vsem tem glasovom je skupno, da nimajo nikakršne organske povezave z delavskimi gibanji, vsi njihovi poskusi političnega preboja v svetu zunaj Facebooka pa se končajo z elektoralno podporo v promilih. Na neki način so žrtve iste miselne prevare kot desničarski friki a la Libertarec in Žiga Turk – antisocialni čudaki, ki jim je uspelo same sebe prepričati, da te obsesivno postanje o trans osebah nekako približa klenemu slovenskemu delavcu. To seveda verjamejo, ker so tudi sami elitistični meščani, ki preživijo preveč časa na Twitterju. Samo socialno izoliran snob lahko verjame, da so ostanki fevdalnih vrednostnih sistemov, kakršne obujajo periferni kapitalistični režimi Putina in Orbana, izraz pristnega hrepenenja delavskih množic. Samo ciničen akademski blefer misli, da z nasprotovanjem pridobitvam buržoaznih in delavskih revolucij – antirasizmu, spolni in gejevski emancipaciji – nasprotuje tudi buržoaziji sami. Kolikor imajo takšne ideje kakršenkoli družbeni doseg, ga nimajo zato, ker bi se avtorji »približali delavstvu«, ampak ker smo v podobni meri drug od drugega odtujeni prav vsi uporabniki socialnih omrežij.

Namesto da bi kritika liberalizma vodila k razrednemu organiziranju, se ta spremeni v narcisistični performans radikalnosti, dokler kritiki v svoji puritanski ihti ne postanejo še bolj blazni od svojih nasprotnikov ali pa se iz levičarskih spremenijo v desničarske klovne.

Seveda niso vsi ljudje na spletu cinični karieristi, a pleme zahodnih antiwoke levičarjev nam služi kot slikovita ponazoritev problema kulture kenslanja: bolj ko se poskušamo izviti iz njenega dušečega prijema, bolj trdno nas drži. Namesto da bi kritika liberalizma vodila k razrednemu organiziranju, se ta spremeni v narcisistični performans radikalnosti, dokler kritiki v svoji puritanski ihti ne postanejo še bolj blazni od svojih nasprotnikov ali pa se iz levičarskih spremenijo v desničarske klovne. In desetletje po objavi Izstopa iz vampirskega gradu si moramo priznati, da se kulture kenslanja ne da premagati na diskurzivni ravni. »Širitev občutka krivde, lov na čarovnice, izključevanje namesto pridobivanja novih podpornikov« – vse to niso le politične tendence levih elit, temveč inherentne lastnosti internetnega diskurza samega.

Neusmiljena zakonitost interneta

Ekscentrični ameriški podcaster Matt Christman iz levičarskega šova Chapo Trap House je pred leti v svojem vlogu spregovoril o razodetju, ki ga je doživel med brskanjem po Twitterju. Medijski posebnež, znan po svojih kričečih rantih, zgodovinskih ekspertizah in zapohanih sprehodih po duhovnosti, je ob pogledu na idiotsko objavo nekega novinarja kot ponavadi instinktivno začel tipkati omalovažujoč odziv, a je namesto dopaminskega šusa občutil le praznino. »Pomislil sem: s tem, ko napadam njegova stališča, napadam tudi njegovo spletno osebnost in osebnosti vseh njegovih somišljenikov … seveda se morajo zdaj odzvati s še bolj ostrimi kontrastališči.« Prešinilo ga je, da na spletu ni mogoče v svoj prav prepričati nikogar, ki se s tabo ne bi že strinjal. In če v debatah ni možno priti do zadovoljivega zaključka, če ni možno najti skupnih rešitev, potem to sploh niso debate, ampak le prazni performansi za že prepričano občinstvo. Kaj za vraga cele dneve počnemo socialisti na socialnih omrežjih, če tam ne spreobrnemo ene same duše? Če sledimo Christmanovi argumentaciji, so socialna omrežja že v svoji strukturi podobna vampirskemu gradu. Twitter pač »ljudi naganja v identitetne tabore, kjer jih za vedno določa izrazje vladajoče oblasti, pohablja nesamozavest in drugega od drugega ločuje logika solipsizma, ki vztraja pri tem, da se med sabo ne moremo razumeti, če ne pripadamo isti identitetni skupini«.

Cilj političnih objav na socialnih omrežij je, da dobijo čim več pozornosti; če ne bi dobivali všečkov in delitev, ljudje pač ne bi brezplačno objavljali svojih razmišljanj. To iskanje pozornosti ustvarja kompeticijo za občinstvo, pri čemer spletne platforme delujejo po pravilu: kdor hoče biti viden, mora izstopati. S tem uporabnika silijo, da mora imeti ob vsakem dogodku svoje unikatno, karseda provokativno mnenje, današnja objava pa mora biti nujno ostrejša od včerajšnje. Jezik mora biti poln ihte in ogorčenosti – vedno imaš povedati nekaj nujnega. Od tod vsi »mnenjski voditelji«, ki svoje trezne kritike zahodne politike do Ukrajine nujno nadgrajujejo z dokazi o vplivu cepiv na poženščenje zahodne civilizacije … in bolj ko se pogrezajo v obskurnost internetnih diskurzov, bolj verjamejo, da zastopajo zdravorazumska stališča navadnega delavca. Ne traja dolgo, preden postanejo podobni ameriškim športnim analitikom, ki tekmujejo, kdo bo proizvedel bolj kontroverzen tejk na včerajšnjo tekmo.

Takšna dinamika komuniciranja seveda onemogoča, da bi se stališča kadarkoli spreminjala ali se, bog ne daj, dopolnjevala. Gotovo ste opazili, kako ljudje na socialnih omrežjih trdovratno vztrajajo pri svojem prav in vam na vsak vaš kontraargument odgovorijo z linki, ki dokazujejo, da ste v resnici plačanec Cie. Normalna debata predpostavlja, da sogovornika sprejemata vsaj nekatere skupne premise, da bi lahko pogovor imel smisel, pravila spletnega vplivništva pa to izrecno onemogočajo – če si sprejel premiso nasprotnika, si že poražen, saj zdaj več ne izstopaš. Zato je spletna komunikacija nujno nedialektičen proces. Ni teze, kontrateze in končne sinteze. Ideje se na nihalu Twitterja večno odbijajo druga od druge, ne da bi pri tem kakorkoli dokazale svojo resničnost. Pravilnost spletnih teorij se namreč ne preizkuša v praksi, ne oblikuje se skozi trenje v stiku z realnim svetom. Kot je slikovito ponazoril Christman, vsak posamezen levičar gradi svojo ladjico v steklenici, maketo pravilnih levih idej, ne da bi bilo tem kadarkoli treba zapluti po morju.

Prebertite tudi: Raquel S. Benedict: Smo vsi prevaranti?

Priznati moram, da me je Christmanov nagovor spravil s tira. Z nekaj kritične distance sem se ozrl na množico svojih objav na Facebooku in Twitterju ter ugotovil, da povsem ustrezajo opisu ladjice v steklenici. Leta in leta sem kot samotarski maketar sestavljal »pravilne leve ideje« in jih postavljal na ogled spletnemu občinstvu. Glejte, tako izgleda pravi levi odziv na korono, tako izgleda pravilna socialistična interpretacija volitev, tole je edino korektno stališče do zadnjega uvodnika Mladine! Na socialnih omrežjih se lahko vsak introvertiran bloger obnaša, kot da je Lenin, ki ravnokar v Pravdi objavlja pomembno okrožnico deset tisočim članom partije… le da je naša »partija« nekaj deset postdiplomskih študentov, ki zabijajo čas z brskanjem po spletnih prepirih. Z grozo sem ugotovil, da so moje objave le kup performativne ogorčenosti – en sam histeričen klic k akciji, katerega učinek je lahko le to, da bralec ne stori ničesar. Razprave na socialnih omrežjih so simulacija političnega boja za ljudi brez politične moči. Oziroma kot uvidi Christman: »Ko greš online, da bi izrazil svoja politična stališča, dejansko počneš nekaj drugega: preslikuješ svojo materialno in duhovno odtujenost od družbe in jo pošiljaš na internet, da bi se tam nekako razrešila.«

Grill pill

Fisher je seveda opozarjal na nevarnosti socialnih omrežij, a je hkrati v njih videl priložnost. So sicer v lasti kapitala, »vendar to ne pomeni, da ne moremo zavzeti teritorija in ga uporabljati za namen proizvajanja razredne zavesti«. Debelo desetletje kasneje še vedno zaman čakamo, da levica proizvede razredno zavest in se »iztrga iz debate, ki nam jo vsiljuje komunikacijski kapitalizem« – če kaj, je skupaj z desnico vedno bolj ujeta vanjo. Fisher je pisal v obdobju, ko se je levo politično delovanje prvič povsem zlilo s spletom, zato ni mogel dati konkretnih navodil, kako naj se v takšnih okoliščinah nekdo vključi v razredni boj. Ni predvidel, da tradicionalne metode javnega razpravljanja sploh ne bodo več funkcionirale.

Morda pa potrebujemo zadetega, blodečega internetnega preroka Christmana, da nam abstraktne ideje izstopa iz vampirskega gradu prevede v konkretne poteze, ki jih lahko udejanji vsak posameznik. Christman je prav po demoralizirajočem porazu Berniejeve kampanje, ko je levica drsela nazaj v tirnice kulture kenslanja, zaznal, da tokrat potrebujemo drugačen odziv. Kot nekakšen bolj empatičen Jordan Peterson je svojemu mlademu poslušalstvu svetoval:

»Zdaj ko Bernija ni več, so se mnogi vrnili na internet, kjer iščejo smisel, ampak tu je vse zamrznjeno, nobenega dialoga ni več … početi ni drugega, kot da poskušaš spraviti druge v slabo voljo, zaradi česar se za kratek čas počutiš malo bolje, ker se oni počutijo slabše. Ampak to bo vsakič manj zadovoljujoče in počutil se boš vedno bolj bedno, vsakič boš moral na internet izliti več te nesreče in vsakič boš dobil manj v zameno. Prvič si šel na internet iskat smisel, ker nisi vedel, kaj to je. Zdaj veš, kaj je internet, veš, da tam ni rasti, le počasno gnitje tvojega zanimanja za politiko.« In tu pride na vrsto življenjska filozofija, ki jo je Christman poimenoval »grill pill« – po razodetju, da je bolj koristno investirati svojo energijo v pečenje zrezkov na žaru kot pa v online diskurz okoli dnevnih političnih dram. »Poskusi sedeti s svojo odtujenostjo in neudobjem, potem pa se loti nečesa konkretnega, oprijemljivega. Poglej okoli sebe, posveti se nečemu, v čemer bi lahko postal dober in v čemer lahko vztrajaš. Namesto v izražanje političnih stališč daj svojo energijo v kontinuirano prakso, in iz tega bo prišla tvoja politika.«

Preberite tudi: Danilo Lučić: Mark Fisher proti prikazni kapitalizma.

Zame osebno je »grill pill« pomenil, da sem se odklopil s socialnih omrežij in se – najprej v prostem času, potem pa tudi poklicno – posvetil nalogam v delavskih organizacijah, katerih član sem. Seveda pa ni nujno, da je odklop politični projekt – lahko se posvetiš študiju antične literature, postaneš dober v košarki, se izuriš v polaganju ploščic … prav vse, čemur posvetiš iskren trud, te bo peljalo k boljšim izhodiščem za politični napredek kot polemiziranje o zadnji vroči politični temi na Facebooku. Če nič drugega, z odklopom od socialnih omrežij sprostiš neverjetno količino časa in energije, online razprave, ki so se ti še včeraj zdele središče vesolja, pa postanejo to, kar zares so: hitro pozabljiv infotainment, puhteči hlapi v podatkovni atmosferi, ki imajo na realno življenje približno toliko vpliva kot reklame za kripto-seminarje.

Izolirani posamezniki, ki polnimo socialna omrežja z besedami, ne moremo premagati liberalizma. Razredna politika, ki je alternativa politikam identitete, se oblikuje samo skozi trial and error dejanskega organiziranja – z mukotrpnim iskanjem načinov, kako se lahko delavci povežemo in zgradimo lastne kapacitete za spremembo družbenega reda. Seveda pri tem gradimo na teoretskih spoznanjih predhodnikov, toda nihče ne more vnaprej povedati, kaj bo v določenih okoliščinah delovalo in kaj ne. »Pravilna leva stališča« zato ne nastajajo v glavah meščanskih intelektualcev, ampak so izraz uspehov in neuspehov organiziranega delavstva v resničnih bojih. Glavna poteza razrednega organiziranja pa je prav iskanje skupnega jezika z ljudmi, s katerimi si vnaprej ne delimo kulturnih, estetskih in vrednostnih preferenc – po definiciji gre za preseganje vsiljenih identitet. Več kot očitno se to ne more zgoditi na internetu.

Ni nujno, da je odklop politični projekt – lahko se posvetiš študiju antične literature, postaneš dober v košarki, se izuriš v polaganju ploščic … prav vse, čemur posvetiš iskren trud, te bo peljalo k boljšim izhodiščem za politični napredek kot polemiziranje o zadnji vroči politični temi na Facebooku.

Ta spoznanja so večini delovnih ljudi verjetno samoumevna. Samo nesrečneži, ki nas je po spletu socioloških naključij oblikovala internetna politična kultura, potrebujemo zdravljenje od njenih škodljivih vplivov. Samo mi, ki namesto selfijev z Rožnika v soboto objavljamo članke o spolni politiki Olimpijskega komiteja, potrebujemo terapevtsko klofuto. Nekdo nas mora, zlepa ali zgrda, odtrgati od ekranov in nam dopovedati osnovne resnice historičnega materializma: na polju kulturnega boja se ne odvija nobena politika! Kultura je produkt razrednega konflikta, ne pa njegov proizvajalec! In če tega ne moremo razumeti danes, morda potrebujemo še nekaj let barvanja fasad in pobiranja krompirja. Ko pa se otresemo vpliva akademskih karieristov in se začnemo povezovati z drugimi delavci v zasledovanju skupnih interesov, vpliv identitetnih politik sam izpuhti v zrak, z njim pa tudi potreba po spletnih borbah z njihovimi agenti. In ko premaknemo svoje boje s polja kulture, popusti tudi prijem kulture kenslanja.

—