Abortus je čudovit
Na prvi nacionalni konvenciji demokratske stranke po tem, ko je Vrhovno sodišče ZDA ovrglo razsodbo Roe proti Wade, so tri ženske, ki jim je vredno prisluhniti, delile svoje izkušnje z abortusom. Te ženske, ki kot ambasadorke kampanje v podporo podpredsednici Kamali Harris to počnejo znova in znova, so nedvomno pogumne. Njihova mučna pričevanja nazorno prikazujejo davek, ki ga zaradi kriminalizacije abortusa od nosečih oseb terjajo fetusne abnormalnosti, spontani splavi in posilstva.
A še vedno čakam na četrto pripoved, na žensko, ki abortusa ni plačala s trpljenjem; na žensko, kakršna sem jaz.
Če so sprejemljive samo tiste zgodbe o abortusu, ki pripovedujejo o bolečini pred posegom, je to tako, kot bi ženske moledovale za usmiljenje in odpuščanje, ki pa ga nihče nima pravice dati; kot bi morale dokazati, da si abortus »zaslužijo« – zaradi bolečin, ki so jih pretrpele ob oploditvi (zaradi posilstva ali incesta).
Leta 1996 sem imela v Egiptu »nezakonit« abortus. Ker sem prekršila zakon, bi lahko pristala v zaporu za od šest mesecev do tri leta. Zdravnik, ki je opravil poseg, je tvegal zaporno kazen treh do petnajstih let. Moj takratni fant in njegova sestrična pa bi lahko šla v zapor, ker sta mi pomagala najti zdravnika, ki je bil pripravljen opraviti abortus, in ker sta me peljala v njegovo kliniko.
Leta 2000 sem imela v Seattlu v ZDA »zakonit« abortus. Toda ko je leta 2022 Vrhovno sodišče ovrglo razsodbo Roe proti Wade in s tem zvezno zaščito abortusa, nosečim osebam, ki želijo opraviti abortus v različnih zveznih državah, grozijo podobne kazni, s kakršnimi sem se sama soočila v Egiptu.
Besedi »nezakonit« in »zakonit« dajem v navednice, ker zavračam poskuse države, da bi nadzorovala mojo maternico. Zavračam moč države, da odloča o »zakonitosti« ali »nezakonitosti« mojih abortusov. Država in Vrhovno sodišče lahko odjebeta s svojimi mnenji o tem, kaj smem in česa ne smem početi s svojo maternico. Ta moč pripada samo meni.
Nisem bila posiljena. Nisem bila bolna. Nosečnosti nista ogrožali mojega življenja. Nisem imela otrok. Preprosto nisem hotela biti noseča. Nisem hotela otrok. In tako sem imela dva abortusa.
Vesela sem, da sem imela svoja abortusa. Dala sta mi svobodo živeti življenje, ki sem ga izbrala.
Če so sprejemljive samo tiste zgodbe o abortusu, ki pripovedujejo o bolečini pred posegom, je to tako, kot bi ženske moledovale za usmiljenje in odpuščanje, ki pa ga nihče nima pravice dati; kot bi morale dokazati, da si abortus »zaslužijo« – zaradi bolečin, ki so jih pretrpele ob oploditvi (zaradi posilstva ali incesta), ali pa zaradi bolečin, ki bi jih pretrpele, če bi plod donosile do poroda. Kot da morajo dokazati, da je bil njihov abortus »dober«, ker so tudi one »dobre«.
Preberite tudi: Mona Eltahawy: Razglednica iz ZDA: “Jebeš Trumpa!”
Moja abortusa zame nista bila tragedija. Dala sta mi svobodo živeti življenje, ki sem ga izbrala.
Namen prepovedi abortusa je kazen, ker si drznemo, onkraj »norme«, same lastiti svoja telesa in svojo seksualno željo. Nadzorovati hočejo naša telesa in nas kaznovati za seks izven zakonske zveze med moškim in žensko.
Tega se moramo jasno zavedati in zahtevati nič manj in nič več kot abortus za vse: varnega in prosto dostopnega vsem, ki ga zahtevajo.
Ključno je, da smo pozorne na tako imenovane izjeme zaradi posilstev. V državah, kjer je abortus zakonsko prepovedan, so občasno dovoljene izjeme v primerih nosečnosti, ki so posledica posilstva ali incesta.
To ni dovolj dobro.
Izjeme zaradi posilstva naj bi reševale ženske pred prisilnim seksom tako, da jih rešujejo pred prisilno nosečnostjo.
Nikomur ne dolgujemo razlage ali razloga za naš abortus. Tako kot vztrajamo pri zavračanju scenarija »prave žrtve« spolnega napada, moramo zavrniti tudi »pravo prejemnico« abortusa.
Prepovedi abortusa hočejo kaznovati ženske za poželenje in užitek tako, da jih prisilijo v nosečnost. Fuk je tako oseben kot političen, njegove posledice pa še toliko bolj.
Nezaželena nosečnost ne sme biti kazen za spolno slo ali odločitev za konsenzualni seks izven patriarhalnih pravil. Hierarhija abortusov je groteskna in jo je treba zavrniti. Abortus mora biti na voljo vsem, ki ga hočejo, ne glede na to, kako so zanosile.
Nikomur ne dolgujemo razlage ali razloga za naš abortus. Tako kot vztrajamo pri zavračanju scenarija »prave žrtve« spolnega napada, moramo zavrniti tudi »pravo prejemnico« abortusa.
Preberite tudi: Dali Regent: Diagnoza: Abortus.
Svoji zgodbi o abortusu delim z vnemo sveže osvoboditve iz nekdanjih okov skrivanja in sramote. Dokler bo patriarhat abortus zagrinjal v tišino, ga bo lahko ožigosal s sramoto. Spregovorila sem, da bi se sramu osvobodila.
In dokler ne bo javno deljenje zgodb o abortusu vključevalo oseb, kakršna sem jaz, ki smo imele abortus zato, ker nismo hotele biti noseče, in ne zgolj tistih, ki so trpele, da bi si abortus zaslužile, bo patriarhat še naprej v tišino zagrinjal zgodbo o abortusu, kakršna je moja, in jo žigosal s sramoto.
Ne bom tiho. Zavračam sramoto.
»Včasih je pripovedovanje naših zgodb iz preteklosti – in sedanjosti – edina pot do sprememb v prihodnosti,« piše dr. Meera Shah v knjigi You’re the Only One I’ve Told: The Stories Behind Abortion, v kateri deli osebna pričevanja oseb, ki so naredile abortus, a o tem le redko govorile (če sploh).
Dr. Shah je južnoazijskega porekla, in tri osebe, ki v njeni knjigi delijo svoje zgodbe o abortusu, so prav tako iz južnoazijskih družin, ena iz muslimanske. Navdušeno sem napisala pohvalo za platnico knjige dr. Shah, ker so takšne pripovedi ključnega pomena, dr. Shah pa je ena redkih nebelih zdravnic, o katerih vem, da o opravljanju abortusov pišejo odkrito.
Po branju njene knjige sem začela končno pisati o svojih abortusih – to pa zato, ker so vse tri ženske južnoazijskega porekla, ki jih je dr. Shah intervjuvala, povedale, da jim je bilo teže narediti abortus in so se počutile bolj osamljeno, ker ženske njihove etnične pripadnosti ne pripovedujejo o svojih.
Preberite tudi: Mona Eltahawy: Po enajstem septembru.
Pri osebah s travmatično izkušnjo abortusa sta zaradi njegove tabuiziranosti pritisk in občutek izoliranosti še toliko hujša, in to točno takrat, ko bi najbolj potrebovale tolažbo skupnosti.
Osebno v tem primeru predstavlja mnogo večjo nevarnost od političnega, kajti ravno osebnemu vlada vsakodnevna tiranija spraševanja »Kaj bodo pa ljudje rekli?«. To je tako temeljito in usklajeno družbeno utišanje, da lahko njegovemu nadzoru zavidajo tudi najbolj učinkovite državne varnostne službe.
Ne glede na to, ali je posamičen abortus prinesel olajšanje ali pa je bil vir travme, je pomembno, da ga osvobodimo izpod te tiranije, in sicer tako, da razumemo, kaj se skriva za prepovedmi abortusa – in posledično za tabujem okrog abortusa.
Ne smemo plesati, kot žvižgajo puritanci in fanatiki. Namesto tega bomo fukale, kot se nam bo zahotelo, kogarkoli (seveda s privolitvijo) in kadarkoli, varne v gotovosti in pravici do tega, da same odločamo o posledicah.
Kaj pa, če se prenehamo skrivati? Kaj pa, če se tiraniji spraševanja »Kaj bodo pa ljudje rekli?« zoperstavimo z drznostjo vidnosti?
Ena izmed najbolj osupljivih upodobitev takšne vidnosti, kar sem jih kdajkoli videla, je Oltar boginji abortusa umetnice Pyaari Azaadi (nekdaj znane kot Jaishri Abichandani), ki pravi, da je skulpturo izdelala, »da bi blagoslovila vse ženske, ki so izbrale sebe«.
Izbrala sem sebe. Natanko zato sem naredila dva abortusa.
V državah, kot so Egipt in deli ZDA, kjer je abortus kriminaliziran in kjer smo ženske kaznovane, ko si drznemo lastiti svoja telesa in svojo seksualno željo, manjka glasov, ki to povejo na glas. Manjka glasov oseb, ki so abortus izbrale preprosto zato, ker niso hotele biti noseče.
To je vse.
ZDA poveličujejo individualizem, včasih skoraj patološko. Spomnite se, kako so desničarski podporniki Donalda Trumpa ukradli slogan My body – my choice, da bi upravičili zavračanje cepiva proti covidu-19. Hkrati pa je tak individualizem očitno prepovedan ženskam, ki so izbrale abortus, ker niso hotele biti noseče – tiste, ki pravimo: »Izbrala sem sebe.«
Najbolj subverzivna stvar, kar jih ženska lahko naredi, je to, da govori o svojem življenju, kot da je zares pomembno.
Ker tudi je.
—
Prevedla: Dali Regent.
Besedilo je Mona Eltahawy prvotno objavila na svoji spletni strani FEMINIST GIANT.
