Smo vsi prevaranti?

Sindrom prevaranta, kot nam ves čas pravijo, razsaja kot epidemija med mladimi strokovnjaki, zlasti tistimi iz marginaliziranih okolij. Prestižne panoge, kot so akademska sfera, založništvo in medicina, po hitrem postopku proizvajajo kolumne z nasveti ter seminarje za pomoč svojim obetavnim članom pri premagovanju tega psihološkega obolenja. Ženske, predvsem na najbolj visokih in zaželenih položajih, medsebojno sočustvujejo in se družno spopadajo z občutki neustreznosti. Tina Fey trpi za tem. Prav tako Meryl Streep.

Kaj, če so vaši strahovi resnični? Kaj, če ste res prevarant in sploh ne gre za psihološki sindrom?

Psihologinji Pauline Rose Clance in Suzanne Imes sta pojav, ki sta ga poimenovali »fenomen prevaranta«, prvič opisali v članku, ki je bil leta 1978 objavljen v Psychotherapy Theory, Research and Practice. Zanj sta okrivili starše, ki so precenjevali ali podcenjevali inteligentnost svojih hčera. Novejše publikacije in študije, ki pojav sindroma prevaranta razširjajo na ljudi vseh spolov, navajajo dodatne dejavnike: motnje razpoloženja, perfekcionizem, družine, ki nad svojimi otroki izvajajo prevelik pritisk uspeha, individualistično kulturo, osredotočeno na dosežke za vsako ceno, in – za tiste iz marginaliziranih okolij – psihološko težo družbenih predsodkov in strukturne diskriminacije.

Strokovnjaki vam pravijo, da ste bili travmatizirani v podcenjevanje svojih talentov. Da so vam oprali možgane in vas prepričali, da ste slepar.

Pa vendar … kaj, če so vaši strahovi utemeljeni?

Kaj, če ste res prevarant in sploh ne gre za psihološki sindrom?

Iz videa: »Niso resnični. To razumeš, kajne? Nič od tega ni resnično. Kritiki niso resnični. Stranke niso resnične. Ker to ni resnično. Ti nisi resničen … Zakaj ti je mar za te ljudi? Njim ni mar zate. Nikomur od njih. Sploh te ne poznajo. Ker jim nisi pokazal. Vsak dan se boš zbudil in te bo manj. Živiš za njih, oni pa te sploh ne vidijo. Niti sebe ne vidiš. Ni nam dano veliko stvari, ki bi bile zares pomembne.«

Vsi, ki delamo v udobnih poklicih belih ovratnikov, smo prevaranti. Pretvarjamo se, da so naše službe edinstveno zahtevne. Niso. Večina nas vsak dan preživi vsaj kakšno uro ob klepetanju s sodelavci, brskanju po internetu, jemanju odmorov za kavo, medtem pa poskušamo dajati videz zaposlenosti. Pretvarjamo se, da si zaslužimo nagrade, ki jih delavci v maloprodaji in gostinstvu niso deležni: zdravstveno zavarovanje, pokojnina, plačana bolniška odsotnost, letni dopust, možnost sedenja med osemurnim delovnikom. A si jih ne zaslužimo nič bolj. Pretvarjamo se, da so naše univerzitetne diplome potrebne za ta delovna mesta, ne zgolj arbitraren način za preprečevanje socialne mobilnosti otrok iz nižjih slojev. Niso. Nikoli nisem potrebovala svoje jezikoslovne izobrazbe, da bi opravljala naloge svojega delovnega mesta. Moje delo bi lahko opravljal tudi srednješolec z dobrim znanjem Microsoft Office-a, vendar ga nikakor ne bi zaposlili.

Mnogi od nas ne bi znali razložiti drugim, kaj pravzaprav počnemo ali zakaj so naši poklici potrebni. Kaj točno naj bi delal blagovni posrednik ali partner za upravljanje odnosov s strankami? Ni pomembno. Tisti, ki imajo dejanske poklice, ki imajo smisel in ustvarjajo resnično vrednost za družbo – učitelji, kmetje, gasilci, kuharji, vozniki tovornjakov – zaslužijo bistveno manj in delajo v bolj nevarnih pogojih.

Zakaj sindrom prevaranta najbolj prizadene marginalce? Verjetno zaradi perspektive. Če prihajate iz marginaliziranega okolja, ste preživeli nekaj časa v resničnem svetu.

Višje kot se povzpnemo po poklicni piramidi, bolj izrazita je iluzija. Direktorji, ki zaslužijo tisočkrat več kot njihovi zaposleni, pravijo, da delajo 55 ur na teden. Raziskava časopisa Wall Street Journal iz leta 2012 je pokazala, da osemnajst od teh ur preživijo na sestankih (ritualih, ki – kot vsak pisarniški delavec ve – ne opravijo ničesar). Generalni direktorji še pet ur svojega delovnega tedna namenijo obrokom. Nadaljnih dvajset ur porabijo za potovanja, fizično vadbo, zasebne sestanke in druge dejavnosti. Kot delovne ure si direktorji štejejo tečaje pilatesa, vsakodnevno vožnjo na delo, terapevtske seanse, deljenje memov in gojenje zamer do komičnih spletnih strani. Ostali tega ne moremo početi. Vsega skupaj je produktivni čas generalnega direktorja omejen na dvanajst ur na teden: bistveno manj, kot jih oddela povprečen natakar. Vendar direktorji tega ne morejo priznati. Pretvarjati se morajo, da delajo veliko več in svoj čas porabijo veliko bolj učinkovito kot njihovi podrejeni, da bi upravičili nekaj tisočkrat višjo plačo. So prevaranti.

Naša največja prevozniška storitev, Uber, nima v lasti nobenih avtomobilov. Naša največja hotelska storitev, AirBnB, ne vzdržuje nobenih nepremičnin. Najbogatejši človek na svetu ima v lasti podjetje, ki sicer včasih izdeluje avtomobile, vendar imajo ti grdo navado, da tu in tam naključno zapeljejo v množico pešcev in eksplodirajo. Tesla se predstavlja kot rešitev za podnebno krizo, vendar velik del dobička ustvari s prodajo kreditov za onesnaževanje, ki drugim podjetjem omogočajo, da še naprej proizvajajo toplogredne pline.

Svet umetnosti in zabave obljublja pobeg od grdobij vsakdanjega trga dela, pravo meritokracijo, kjer lahko vsak, ki ima strast, talent in zagon, uresniči svoje sanje. To ni res. Na večini seznamov »30 pod 30« so otroci producentov, režiserjev in bogatih menedžerjev.

Lani je Lin Manuel Miranda, eden najbolj prepoznavnih latinskoameriških umetnikov v ZDA, posnel film, v katerem je obžaloval gentrifikacijo Washington Heights. Mirandov oče je roparski baron, ki si je kariero zgradil z odvzemom javnega premoženja Portoriku in njegovo prodajo ameriškim vlagateljem. Otroci gentrifikatorjev imajo potrebna finančna sredstva in zveze za snemanje filmov; otroci gentrificiranih jih nimajo. Znani hollywoodski feministki Scarlett Johanson in Kate Winslet sta zavzeto sodelovali z Woodyjem Allenom in Romanom Polanskim kljub dobro znanim obtožbam o spolnem nasilju. Avtorica knjige Bad Feminist Roxane Gay, ki je pred kratkim vodila Master Class tečaj pisanja za družbeno pravičnost, je v svoji reviji objavila esej, ki je žrtev spolne zlorabe v otroštvu prislil v javno razkritje. Druga ugledna feministična pisateljica, ki je leta 2019 izdala knjigo esejev z naslovom Trick Mirror: Reflections on Self-Delusion, je doživela le začasen karierni spodrsljaj, ko je prišlo v javnost, da so njeni premožni starši sodelovali v trgovini z ljudmi. In tako dalje.

Vsi ti ustvarjalci se predstavljajo kot neustrašni glasniki družbene pravičnosti. Nihče od njih to ni. So prevaranti.

Do pred kratkim najbolj dobičkonosna oblika umetnosti ni bila pisanje, film ali glasba. Pač pa ustvarjanje neokusnih, algoritemsko generiranih jpegov in prepričevanje piflarjev, naj zanje zapravijo na desettisoče dolarjev. Dejstvo, da so se v pičlih dveh mesecih popolnoma sesuli, je bilo neizogibno in na videz nepomembno. Kaj so NFT-ji? Večina njihovih privržencev vam tega ne bi znala povedati. Ni bilo pomembno. Niso bili resnični. Vendar so nekako prinašali dobiček, vsaj začasno, in iz nekega razloga so ustvarjali tudi toplogredne pline, in vplivna podjetja ter umetniki so jih hiteli prodajati – tako kot bodo neizogibno hiteli prodajati naslednjo na propad obsojeno shemo, ki se bo pojavila čez noč.

Vse je lažno. Vsi so prevaranti. Nič ni resnično.

Zakaj potemtakem sindrom prevaranta najbolj prizadene marginalce? Verjetno zaradi perspektive. Če prihajate iz marginaliziranega okolja, ste preživeli nekaj časa v resničnem svetu. Morda ste delali v bedni službi, ki si je niste mogli privoščiti zapustiti. Morda ste si morali zanikrno stanovanje deliti s cimri. Morda ste bili zlorabljeni, pa niste imeli dostopa do pravnih sredstev. Morda ste se morali zanašati na svoje resnične spretnosti in pamet, ne pa na vrednost, ki vam jo pripisuje družba. In zdaj vam je uspelo. Prilezli ste do dostojne kariere in imate hipoteko, vendar se ne počutite bistveno spremenjeni od osebe, kdor ste bili prej. V globini duše veste, da niste zares drugačni od nekdanjih sosedov ali prijateljev ali družinskih članov, ki jim ni uspelo, in da je mejnik družbenega statusa, ki vas ločuje, le velika iluzija.

Veste, da ni resnično, ker veste, kaj je resnično, in to ni to.

Beli moški iz premožnih družin morda niso imeli te izkušnje. Bill Gates, čigar mati – vplivna poslovna direktorica, ki je prepričala IBM, da je investiral v novo podjetje njenega sina, ki ni končal faksa – je ni imel. Jeff Bezos, čigar starši so mu za pomoč pri zagonu podjetja dali četrt milijona dolarjev, je ni imel. Elon Musk, čigar oče je imel v apartheidski Južni Afriki rudnik smaragdov, prav gotovo ne. Toda tudi oni globoko v sebi vedo, da so prevaranti.

Svojo relativno moč in vpliv bi lahko uporabili za to, da poskušate razgraditi sistem od znotraj. To bi storila pristna oseba, ki resnično verjame v socialno pravičnost. Ampak to je res, res težko, pa tudi nevarno. Bolje, da se sprijaznite z lastnim prevarantstvom.

Privilegirani moški že tisočletja gradijo zamotane psihološke obrambe pred tem neprijetnim spoznanjem: prekletstvo Eve, prekletstvo Hama, božanska pravica kraljev, socialni darvinizem, frenologija in njena inkarnacija v 21. stoletju, evolucijska psihologija. Resnično samozavestnemu človeku ni treba upravičevati svojega družbenega položaja z diagrami lobanj in zgodbicami o jagodičevju. To so le zmedeni izgovori prevaranta, ujetega v laži.

Kaj potem narediti s tem občutkom? Svojo relativno moč in vpliv bi lahko uporabili za to, da poskušate razgraditi sistem od znotraj. To bi storila pristna oseba, ki resnično verjame v socialno pravičnost. Ampak to je res, res težko, pa tudi nevarno, in verjetno boste končali na črnem seznamu vaše panoge, ali v zaporu, ali ustreljeni. Bolje, da se sprijaznite z lastnim prevarantstvom. Udeležite se tiste delavnice. Pogovorite se s terapevtom. Oglejte si serijo Senca in kost (Shadow and Bone), kot je to iz nekega razloga storila ta odrasla ženska. Napišite esej, ki se norčuje iz oseb s sindromom prevaranta, ne da bi počeli kaj bistveno drugačnega kot tarče vaše kritike. Ohranjajte farso in se nikoli, ampak res nikoli ne pustite ujeti.

—

Prevedla: Hana Hawlina.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Blood Knife.