Revolucionarni mir
Kaj boš naredil, ko bo Putin napadel Litvo? No, povej, dragi mirovnik, kaj boš naredil? A boš tud takrat gledal stran, kot zdaj gledaš stran ob umiranju Ukrajincev? Boš tud takrat govoril o »miru«? Te ni nič sram, da se sprenevedaš ob grožnji ruskega psihopata? Le spomni se na Srebrnico! Kako bi blo, če bi takrat hoteli ta vaš »mir«? Mogoče je čas, da vsi skupaj malo odrastete in se soočite s svetom, kakršen je! Jst bi tud rad ta vaš »mir«, pa da se mamo vsi radi in se držimo za rokce, vse lepo in prav, ampak nič ne bo pomagalo sejat rožice, ko ti uleti Hitler in ti pokolje pol države. A misliš, da te bo Trump branil? Ha, malo morgen! Jst sm ta prvi za mir, ampak alo, treba je bit realen …
Ne vem, kdaj točno se je to zgodilo, ampak javni prostor je preplavil geopolitični realizem – vzvišeni cinizem nad vsakršnem nasprotovanjem oboroževanju, ki pozira kot vrhunec zahodne racionalnosti. Komaj kdo izreče dvom o evropski oboroževalni dirki, se že pojavi armada za dom spremnih intelektualcev, ki odrecitirajo standardizirani repertoar očitkov. TV prispevki, mnenjske strani, pisma bralcev in socialna omrežja pokajo od Grudnov, Dolencev, Prebiličev, Lisjakov, Žižkov in njihovih posnemovalcev, ki nam predočajo resnični svet. Ja, prišli so časi, ko si moramo tudi miroljubni liberalci umazati roke. Tisoči moških srednjih let, ki so večino življenja preživeli za tipkovnicami, so v sebi odkrili generala, predanega obrambi Evrope. Predmestni fotri, ki so morda še leta 2010 podpisali Mladinino peticijo »Ukinimo vojsko«, se danes naslajajo ob naivnosti slovenskih mirovnikov in nam z realpolitično odmaknjenostjo Henryja Kissingerja tolmačijo »veliko šahovsko igro«. Pfej, mirovništvo … kakšna zabloda … Ali še niste slišali za deterrence? Ali niste brali Von Clausewitza? Si vis pacem, para bellum!
Alkimija vojaške grožnje zlije skupaj vse raznolike interese v naši družbi in spremeni vsakega izmed nas v predstavnika monolitne nacije. Ljudje, ki sicer nimamo nobene besede pri državnih odločitvah, začenjamo svoje stavke s »Slovenija bi morala …«
Težava te vseprisotne regresije naše medijske in akademske srenje na nivo Mateja Tonina ni v tem, da se njihovih argumentov ne bi dalo ovreči – to pravzaprav sploh ni težko. Pravi problem je drugje: ko so vsa velika družbena vprašanja (ekonomski razvoj, investicije, klimatska kriza …) postavljena v okvir hipotetičnega civilizacijskega soočenja s Putinom, ni možno o ničemer več razpravljati. Oziroma lahko razpravljaš le še na najbolj butast način – skozi neskončna ugotavljanja, kdo izmed nas je agent te ali one sile. Alkimija vojaške grožnje zlije skupaj vse raznolike interese v naši družbi in spremeni vsakega izmed nas v predstavnika monolitne nacije. Ljudje, ki sicer nimamo nobene besede pri državnih odločitvah, začenjamo svoje stavke s »Slovenija bi morala …«
Najhuje je opazovati, kako tudi levi politični pol drsi v uničujočo krožno logiko vprašanja »kako ustaviti Putina?« … ker na to ni pametnega odgovora, pač odgovarjamo z neumnostmi: da Putin seveda nikoli ne bi napadel Litve, oziroma če bi jo že, bi bilo to najbrž dobro, ker antiimperializem. Saj je jasno, kaj zares počnemo s temi debatami, mar ne? Pretvarjamo se, da o nečem dejansko odločamo in da bo v našem imenu nastopila neka pravična sila ter v svetu vzpostavila red. Mi sami nismo nikoli del te enačbe, fizični boj nas ne sme doleteti – naša vojna se bo še naprej odvijala za tipkovnicami, izza katerih pozivamo k akciji vladajoče razrede velikih sil. K življenju kličemo mitološki demokratični Zahod ali od mrtvih obujamo Sovjetsko zvezo ter ju kot upokojena specialca poskušamo nagovoriti, naj se vendarle zganeta in uporabita svojo moč za »še eno zadnjo nalogo«. Pretvarjamo se, da nekje na vzhodnih frontah nekdo v našem imenu uresničuje bodisi liberalno bodisi protiimperialno vizijo sveta. In se vsakič znova čudimo, ko tega ne stori.
Ne le da tako izgubljamo izpred oči resnične družbene boje, na katere bi dejansko lahko imeli kaj vpliva, ampak se pred njimi zatekamo v infantilno razumevanje sveta, nekakšno Marvelovo verzijo geopolitike, kjer so na eni strani psihopatski diktatorji, na drugi pa junaški borci za svobodo. Veliko uslugo si bomo naredili, če se znebimo teh karikatur in si poskušamo odgovoriti, kaj pravzaprav sploh je ta Evropa, ki ji toliko ljudi danes zaupa reševanje sveta pred zlikovci.
***
Leta 2016 je stranka Združena Levica v morda zadnjem poskusu ohranitve socialističnega programa organizirala konferenco z naslovom »Plan B za Evropo«. Politična klima je bila takrat naelektrena: dolžniška kriza in varčevalna histerija pod diktatom Nemčije sta uničevali Južno Evropo, spomin na zatrti upor v Grčiji je bil še povsem svež, mediji so bili polni skepse o evropskem projektu – do te mere, da je še Mladina v uvodnikih koketirala z idejo izstopa iz EU. Levičarji, ki smo se nabrali v dvorani Stare elektrarne, smo bili pripravljeni na radikalne politične rešitve. Temu primerno ostro je bilo tudi predavanje gosta, od političnih bojev utrjenega godrnjača Costasa Lapavitsasa, grškega ekonomista, ki je pravkar preživel poraz Syrize in je pred nami le s težavo skrival svoj prezir do njenih zablod o Evropi.
Preberite tudi: Miha Blažič – N’toko: Igrati se vojno.
Predavatelj se je lotil evropske situacije z marksističnimi orodji. Namesto standardnih karikatur pohlepnih bankirjev in koruptivnih elit je pred nas postavil suhoparen graf, ki je prikazoval rast plač ob rasti inflacije med evropskimi državami. »Vidite, v vseh državah so se plače zadnjih 15 let dvigale približno tako, kot so rasli življenjski stroški. Razen v Nemčiji in Avstriji. V Nemčiji so bili realni zaslužki delavstva 15 let praktično zamrznjeni. Država je ob sodelovanju sindikatov porušila socialdemokratski dogovor z delavstvom in presežke iz rasti produktivnosti skoraj v celoti podarila kapitalistom. Tu je resničen izvor krize v Evropi – ne v ekonomijah perifernih držav, ampak v porazu nemškega delavstva.«
Poslušalci smo intuitivno sicer vedeli, da se ob porazih proletariata v Nemčiji ponavadi začnejo dogajati slabe stvari, Lapavitsas pa nam je pokazal tudi mehanizme, ki spreminjajo te poraze v vseevropsko krizo. »Nemški kapital mora s svojimi presežki nekaj narediti, zato jih pošilja na periferijo v obliki poceni kreditov, da lahko te države z njimi kupujejo nemške izdelke. Tako pride do neravnovesja v konkurenčnosti: v centru se povečujejo presežki, na periferiji pa primanjkljaji. To se navzven kaže kot dolžniška kriza, saj si mora periferija sposojati vedno več denarja, medtem ko ima vse manj gospodarske moči, da bi ga vračala.«
Nemški kapital je izkoristil mehanizme EU za izvajanje imperialne politike ter jugu Evrope vsilil varčevalne ukrepe in privatizacije, ki so paralizirali njen razvoj in milijone ljudi pahnili v revščino. To je bila vojna proti Južni Evropi z ekonomskimi sredstvi. Niso je sprožili Putin ali Xi, ampak evropski kapitalisti sami.
V normalnih razmerah bi seveda periferne države na to neravnovesje lahko odgovorile z državnimi ukrepi – odpravljale bi nekonkurenčnost z razvrednotenjem svoje valute, vlagale bi v domača podjetja, iskale nove trge … Toda Evropska unija ni normalno združenje. Transnacionalni aparati kapitala (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad, bolje znani kot Trojka) skrbijo, da demokratična volja državljanov ne more poseči v ekonomske odločitve centra. Trojka je pod vodstvom nemškega financ-ministra Wolfganga Schäubla prepovedala vse državne posege v lokalna gospodarstva in namesto reševanja držav poskrbela za njihovo trajno periferizacijo. Nemški kapital je izkoristil mehanizme EU za izvajanje imperialne politike ter jugu Evrope vsilil varčevalne ukrepe in privatizacije, ki so paralizirali njen razvoj in milijone ljudi pahnili v revščino. To je bila vojna proti Južni Evropi z ekonomskimi sredstvi. Niso je sprožili Putin ali Xi, ampak evropski kapitalisti sami.
Posledica te ekonomske vojne nista bila le vzpon skrajne desnice in Brexit, pač pa tudi širitev krize v center Evrope. Konkurenčnemu neravnovesju so namreč podvržene tudi velike države, kot sta Francija in Italija. Tako so varčevalni ukrepi politično razdejali tudi Francijo, v Italijo pa vrnili fašizem. A tudi Nemčija sama je v zasuku makroekonomske karme na koncu postala žrtev svoje fiskalne politike – medtem ko so drugod po svetu države razvijale svoje strateške sektorje, je Nemčija varčevala, zaradi česar so danes njene ključne gospodarske panoge nekonkurenčne v primerjavi s Kitajsko in ZDA. Projekt Evropske unije, ki so jo po debaklu Brexita držali skupaj s paničnim tiskanjem denarja in ad hoc investicijami, je tako pred novo krizo.
Po dolžniški, begunski, brexit in covid krizi smo zdaj dobili še Putin in Trump krizo. Vojaške eskalacije tu nastopajo kot povsem naravno nadaljevanje ekonomske politike – dosedanji finančni imperializem se nadaljuje z drugimi sredstvi.
Kakšno zvezo ima predavanje grškega ekonomista izpred desetih let z današnjimi vojnimi eskalacijami? Lapavitsas je takrat orisal temeljno in uničujočo kontradikcijo EU: jedrne države svetovnega kapitalizma se ne morejo obnašati drugače kot imperialistično, in to ne drži nič manj, če so povezane preko transnacionalnih institucij. Te so pravzaprav le združenje velikih kapitalistov, ki preko birokratskih mehanizmov skrbijo, da lahko industrialci centra ohranijo poceni delovno silo in neenako menjavo s perifernimi državami. To seveda ni vzdržen sistem in ti mehanizmi se pri življenju ohranjajo le preko vse pogostejših in vse ostrejših kriz. Po dolžniški, begunski, brexit in covid krizi smo zdaj dobili še Putin in Trump krizo. Vojaške eskalacije tu nastopajo kot povsem naravno nadaljevanje ekonomske politike – dosedanji finančni imperializem se nadaljuje z drugimi sredstvi.
Te krize so vsakič pospremljene z isto junaško retoriko o veliki Evropi, ki da se mora zdaj povezati in odkriti svoje »civilizacijske vrednote«, da opravi »zgodovinsko nalogo«. Leta 2015 naj bi nas združili varčevalni ukrepi, leta 2016 obvladovanje migracij, leta 2019 zeleni prehod, leta 2020 cepiva, leta 2025 pa tanki in rakete … In vsakič smo ugotovili, da so bili podvigi kratkega diha, prinesli pa so nove napetosti in neobvladljive politične posledice.
***
V medijskih krogih se seveda že dolgo ne pogovarja o razrednem izvoru naših kriz. Liberalni komentatorji ne razumejo imperializma kot sestavni del kapitalističnega razvoja, ampak kot psihopatsko nagnjenje tega ali onega voditelja, ki ravna v nasprotju z »evropskimi vrednotami«. Imperializem se zato po njihovem odpravi tako, da na volitvah izberemo kakega odgovornega bankirja, ki bo obrzdal nacionalistične strasti. In da bi vzdrževali to fantazijo, morajo vedno pisati zgodovino na novo in izumljati mitološko Evropsko unijo, ki da je bila nekoč zrela in samostojna zibelka demokracije, dokler je ni izpridil »populizem«. Gre seveda za povsem obrnjeno logiko: t. i. populizem je le naravni rezultat nestabilnosti, ki izhaja iz vladavine mednarodnega kapitala. Unija se ne more obnašati enotno in racionalno niti ne more biti mirovnica.
Preberite tudi: Grega Hrib: Obudimo levi evroskepticizem!
Zato le s težavo poslušam današnje litanije o tem, da se je treba vrniti k »enotni zunanji in obrambni politiki EU« … Seveda nihče ne more pokazati na obdobje, ko naj bi takšna enotna politika obstajala – še na vrhuncu druge svetovne vojne so se imperialne države nenehno izigravale med sabo, menjavale zavezništva in si poskušale iztrgati vsaka svoj košček plena na periferiji. Je ta združba imperialnih fail-sonov, ki so takoj po katastrofah druge svetovne vojne našli nova prizorišča za svoje plenjenje, res edina »garancija za mir na svetu«? Ali je evropski varnostni aparat, to omrežje vohunov, orožarskih hustlerjev in nacističnih veteranov, ki ga je organizirala CIA za svojo vojno proti komunizmu, res »zadnji branik pred avtoritarizmom«?
Najhujšo revizijo evropske zgodovine morda najdemo v današnji obravnavi vojne v BiH, ki jo mnogi obujajo kot moralno referenco za vojaško pomoč Ukrajini. »Spomnite se na Srebrnico! Zato ne smemo pustiti Ukrajincev samih!« Smo morda pozabili, da takratna evropska posredovanja niso ustavila genocida v Srebrnici? Da se je ta zgodil v prisotnosti evropskih enot? Smo pozabili, da je Slovenija na vojna območja pošiljala enormne količine orožja, ki je na koncu pristalo v rokah vojakov na obeh straneh? Smo pozabili, da je ta trgovina z orožjem ostala ena najtemnejših epizod slovenske zgodovine – kriminalna avantura, ki je spojila politične igralce od Janše do Bavčarja z mednarodnim orožarskim podtaljem in še desetletja oblikovala politično podobo države? Smo pozabili na luksuzne soareje naših elit v blejskem dvorcu pedofilskega mešetarja Nicholasa Omana? Smo pozabili, da so nam akterji oboroževanja leta 1994 skoraj priredili državni udar? Kje točno so tu pozitivne lekcije, ki jih moramo prenesti v reševanje Ukrajine?
Še en zabrisan spomin naših analitikov: slovenski osamosvojitelji niso pomagali ustaviti Miloševića, ampak so se ob odhodu iz Jugoslavije z njim dogovorili, da se v zameno za njegovo nevmešavanje ne bodo vtikali v srbske ozemeljske ambicije.
Ne le da takrat prebivalci Slovenije nismo navijali za več oboroževanja – že leta 1990, ko so se pri nas stopnjevale napetosti z Beogradom in je bila država tik pred vojno, so bile močno aktualne pobude za demilitarizacijo družbe. V letih, ko smo imeli vojno pred domačim dvoriščem, se je mirovniško gibanje vseskozi upiralo ambicijam obrambnega ministrstva, ukinilo se je naborništvo in uveljavilo močno nasprotovanje Natovim vojaškim intervencijam. Boljše razumevanje sosedskega konflikta ljudem ni prineslo »geopolitičnega realizma«, ampak je izkristaliziralo zavest, da krepitev militarizma ne koristi nikomur razen vladajočim – da to ni »naše orožje«. Najmanj cinično je, da danes liberalni komentariat uporablja razpad Jugoslavije kot primer »dobrega oboroževanja«. Tu leži še en zabrisan spomin naših analitikov: slovenski osamosvojitelji niso pomagali ustaviti Miloševića, ampak so se ob odhodu iz Jugoslavije z njim dogovorili, da se v zameno za njegovo nevmešavanje ne bodo vtikali v srbske ozemeljske ambicije. Bodimo jasni: interesi slovenskih elit so bili v marsičem sokrivi za izbruh vojne na Balkanu, Evropska unija pa ni bil zmožna enotne, integrirane zunanjepolitične akcije, saj so imele države imperialnega centra vsaka svoje lastne interese. In nič drugače ne ravnajo danes v odnosu do vojnega hujskača Vučića.
Če kaj, se lahko iz balkanske izkušnje naučimo, kaj bomo zares storili, če Putin napade Litvo: popolnoma nič. Tako kot nismo storili ničesar, ko so razkosavali Bosno. Nemočno bomo gledali, kako si klika političnih hustlerjev in preprodajalcev postreže s kupom javnega denarja in z njim preoblikuje našo državo po svoji meri – to pravzaprav že doživljamo z Damirjem Črnčecem in ekipo. Nemočno bomo gledali, ko si ti novodobni Nicholasi Omani, Igorji Bavčarji in Janezi Janše režejo kose proračunske pogače, da z njimi kupujejo delnice in luksuzna stanovanja.
***
Ko na levici izpred oči izgubimo razredni boj, začnemo sanjariti o mitoloških mednarodnih silah, ki da bodo nekako zagotovile mir in demokracijo. Kako uničujoča je ta zabloda za periferne države Evrope, nam je na svojem predavanju konkretno pokazal prav Lapavitsas. »Ne smemo si delati utvar, da je možno transnacionalne institucije EU uporabiti za dobro« – to so naivno verjeli njegovi strankarski kolegi v Syrizi in se iz Bruslja vrnili s svežnjem katastrofalnih varčevalskih ukrepov. »Nobene dobre Evropske unije ni!« To velja še toliko bolj, ko je govora o skupni evropski obrambi. Zagovorniki miru moramo torej iti onkraj pozivov, naj se evropski voditelji »prebudijo« ali se odpovedo svojemu orožju, tako kot bi morali leta 2015 onkraj pozivov, naj se Evropska centralna banka odpove izterjavi dolgov. Nič od tega ne more delovati. Treba je pljuniti v roke in se opremiti za boj z lastnimi političnimi strukturami.
Namesto o oboroževanju nemških in francoskih kapitalistov za vojno proti Rusiji se moramo posvetiti odcepitvi od tokov, ki vlečejo presežke iz periferije v center. Namesto priprav za imperialno vojno se je treba pripraviti na razredni boj.
Naloge, ki jih je grški ekonomist orisal za reševanje krize leta 2015, so pravzaprav enake danes, ko ekonomska vojna prihaja v svojo morilsko fazo. Mirovništvo zato pomeni ponoven razmislek o tem, kako doseči suverenost, kako reorganizirati naše produkcijske odnose, kako preurediti finančne institucije, kako obvarovati našo naravo … Namesto nabave živil in baterij za preživetje prvih 72 ur v bunkerju, kot nam svetujejo evrokomisarji (ti nam sicer nikoli ne povedo, kaj točno naj bi se zgodilo po preteku teh 72 ur), se moramo ukvarjati z ustvarjanjem prehranske in energetske varnosti za celotno prebivalstvo. Namesto preračunavanja števila smrtnih žrtev, ki si ga lahko privošči narod, se moramo osredotočiti na izgradnjo javnih zdravstvenih kapacitet. Namesto o oboroževanju nemških in francoskih kapitalistov za vojno proti Rusiji se moramo posvetiti odcepitvi od tokov, ki vlečejo presežke iz periferije v center. Namesto priprav za imperialno vojno se je treba pripraviti na razredni boj. Šele iz razgradnje EU se lahko postavi nove mednarodne odnose, ki bodo temeljili na solidarnosti.
Pustimo geopolitičnim realistom, ki nimajo vpliva niti na posle, ki jih vladajoči izvajajo v njihovih lastnih soseskah, da se pogovarjajo o tem, »kaj bomo storili v Litvi«. To v resnici ni noben realizem, ampak pobeg v pravljični svet, kjer lahko prebivalci pasivno sedimo za svojimi zasloni in ukazujemo kapitalistom, kako naj ravnajo z orožjem, ki smo jim ga plačali. Ko se bodo spet norčevali iz mirovništva, jih opomnimo, da so oni tisti, ki so dejansko zavzeli pacifistično držo – v razrednih bojih z oblastmi tukaj in zdaj niso pripravljeni dvigniti niti mezinca, bi pa z veseljem pošiljali delavce umirat na vzhodne fronte. Oni sanjarijo o pravičnih oblastnikih, ki bodo z orožjem spremenili družbe na drugem koncu sveta. Vsi ostali vemo, da je pravi sovražnik doma.
—
