Razmah soy desnice
Za nami je nekaj tednov druge Trumpove administracije, in v primerjavi s prvim krogom se je nekaj očitno spremenilo, vsaj tako se zdi. Populistična frakcija trumpovske MAGA koalicije je razmeroma marginalizirana, namesto nje je tu varčevalno-pospeševalna desnica iz Silicijeve doline. Arhetipski članek o Trumpovih volivcih iz ruralnih okrepčevalnic so nadomestile zgodbe iz revij, zgodbe o zoprnih povzpetnikih, ki Trumpa primerjajo z Beyoncé, inavguracijo pa s stripovsko konvencijo Comic-Con. Še sam Trump je nekako neobičajno potisnjen v ozadje, tako voditelji držav kot tudi borza njegovim grožnjam o tarifah in državnih blagajnah dosledno ne pridaja(jo) pomena, njegove udarne in kreativne objave na družbenem omrežju Truth povečini ostajajo neprebrane — medtem pa Elon Musk vso energijo odporništva pritegne zgolj s tvitanjem smejočega se emotikona ob najslabših šalah, kar jih naš planet premore.
Najpreprostejša definicija »soy desnice« — izraza, ki je zdaj v obtoku že vsaj nekaj let, po Trumpovi izvolitvi pa je dobil še dodaten zagon — so desničarji, ki so privzeli občutljivo, užaljeno držo žrtve ter puhel retorični in osebni slog, ki so ga zadnjih deset let pripisovali liberalcem.
Končni upravičenci trumpovske prerazdelitve navzgor se niso kaj dosti spremenili. Toda vpliv druge Trumpove administracije je za zdaj povsem drugačen. Ni več apokaliptične zlonamernosti »ameriškega masakra«, izpodrinila jo je lizunska sladkobnost »DOGE« (Muskovega urada za vladno učinkovitost, op. prev). Ni več občutka trajne politične prerazporeditve, nadomestilo jo je kar neizogibno minoritarnanje. Ni več Steva Bannona, alternativne desnice in »pozabljenih moških in žensk«, ki jih je Trump leta 2016 slavil v svojem zmagovalnem nagovoru. In kdo je tu namesto njih: Elon Musk in soy desnica.
The Soy Right (soy desnica)
»Soy« (soja) se je kot del spletnega žargona pojavila med maskulinističnimi reakcionarji v desetih letih 21. stoletja, in sicer kot omalovažujoča sopomenka za »krhko« ali »feminilno«“, kar izhaja iz visoke vsebnosti fitoestrogenov v soji in desničarskega ljudskega prepričanja, da uživanje soje moške »feminizira«. Za »soyboya« je obveljal vsak moški, ki je bil telesno šibak, pasiven, uvideven, priljuden ali pa enostavno ni ustrezal sogovorčevim standardom o spolu.
Čeprav gre še zmeraj za nekoliko spolno zaznamovano žaljivko, »soy« dandanes v manjši meri označuje abstraktno feminilno šibkost, v večji meri pa določen arhetip s spletnih forumov: nadležno, cmeravo rahločutnost, pomešano z nedostojanstveno pretiranim navduševanjem in samozadovoljno osladnostjo — po smislu je bliže pridevniškim sinonimom za »cringe« ali »Reddit« ali »Funko« (zbiratelj figuric, ponavadi akcijskih, op. prev.), ne označuje pa več toliko »cuck-a« ali »pajama boya«. Lahko »soy out-ate« ob Marvelovih filmih ali videoigrah Zelda, lahko pozirate za fotografije v slogu youtubovskih thumbnail slik, z odprtimi usti in z izrazom lažnega presenečenja, čemur se reče »soy-facing«:
»Soy« še zmeraj pomeni »šibko«, vendar z manjšim poudarkom na fizičnem in večjim na digitalnem. V resnici gre za poseben način slabega spletnega objavljanja: pretirano čustven, neaktualen, klečeplazen, občutljiv, neizviren, upoštevajoč pravila, zanašajoč se na obrabljene formulacije in oguljene šale. »Soy« je način, kako spletni desničarji (vselej predstraža trumpizma) že vse od kampanje Hillary Clinton dojemajo liberalce, v nasprotju s katerimi si domišljajo, da so, kot sami sebe opredeljujejo, »based« oziroma anticringe: Pogumni, pristni, neboječi, samozavestni, kul.
Soy desničarji so zatirani in to bi vam radi dali vedeti. Strah jih je voziti se s podzemno, užaljeni so, ker ste jih označili za bele ali cis, razburjajo se, ker se vam v srednji šoli niso zdeli kul, želijo govoriti s poslovodjo, ker v videoigrah ni več toliko jošk. To so cmere najvišjega ranga.
Najpreprostejša definicija »soy desnice« — izraza, ki je zdaj v obtoku že vsaj nekaj let, po Trumpovi izvolitvi pa je dobil še dodaten zagon — so desničarji, ki so privzeli občutljivo, užaljeno držo žrtve ter puhel retorični in osebni slog, ki so ga zadnjih deset let pripisovali liberalcem, oziroma kot je zapisala blogerka Scarlet v Dialektiki propada (Dialectics of Decline):
»Držijo se posebnih diet, bojijo se semenskih olj. Nosijo tesne kavbojke in pedantno urejene brade. Neprenehoma govorijo o moškosti, vozijo pickupe, oblečeni so v kariraste vzorce, vendar ne bi bili zmožni zamenjati pnevmatike, četudi bi šlo za življenje ali smrt. Medtem ko se je desnica dolga leta norčevala iz liberalcev, ker si želijo ‘varnih prostorov’ in krajev, kjer lahko prisluhnejo odmevu svojih ideoloških somišljenikov, ker jokcajo o identitetni politiki, ker so nežni, krhki, preobčutljivi mehkužneži, so se oni sami polagoma preobražali v popolno zrcalo vsega tega — ne da bi zraven sitnarili o enakopravnosti in kar je še tega preostalega lib sranja. […]«
Soy desničarji so zatirani in to bi vam radi dali vedeti. Strah jih je voziti se s podzemno, užaljeni so, ker ste jih označili za bele ali cis, razburjajo se, ker se vam v srednji šoli niso zdeli kul, želijo govoriti s poslovodjo, ker v videoigrah ni več toliko jošk. To so cmere najvišjega ranga. Desnica v zadnjem času kulturno in politično sicer neprestano zmaguje, a jim še zmeraj ni dovolj. Za nameček jih morate imeti še radi. Zakaj jih nimate radi?!
Ob tem se spomnim izvrstne avgustovske opazke uporabnika @ok_but_still: »zdaj smo obtičali s tem tipom konservativca. Ihteč, cmerav tip, ki si pripisuje hudo depresivno motnjo, a je še zmeraj popoln kreten.« Če se izrazim še bolj jedrnato, z napisom na majici iz leta 2015, posodobljenim za leto 2025: »Kanye Attitude with Drake Feelings.«
Poleg obupane potrebe po odobravanju in spoštovanju je drugi ključni vidik psihološkega profila soy desničarjev naravnost otroško zavračanje samostojnega odločanja in odgovornosti, tudi ko so na oblasti, vsaj po mojem mnenju. Dvajsetinnekajletnik z dostopom do sistemov finančnega ministrstva je »otrok«, ki ga kljub rasizmu ne bi smeli izločiti. Južnoafriški milijarder, ki pozdravlja po nacistično, je entuziastičen, nevroatipičen človek, s katerim moramo sočustvovati. Podpredsednik ZDA ne bi nikoli pritegnil pozornosti papeža, če ne bi bilo »histeričnih progresivcev«, ti so v resnici pravi zlikovci. Perfidnost demokratov je oligarhe iz Silicijeve doline »potisnila Trumpu v naročje«. Nihče na soy desnici ne sprejema pozitivne diskriminacije; so kot majhni otročički ali hišni ljubljenčki, ki potrebujejo zaščito in oskrbo.
Če so bili v prvi Trumpovi administraciji spletni desničarji še vedno nestabilna zmes facebookovske lahkovernosti in 4chanovskega nihilizma, je soy desnica neznosna mešanica redditovske napihnjenosti in twitterjevskega samozadovoljstva.
To vztrajanje pri lastni šibkosti je zaničevanja vreden način življenja na tem svetu. In vendar, pri soy desnici je enako pomembna tudi stilistična izvedba, v nekaterih vidikih pa je še depresivnejša od njenih animiranih zamer. Če so bili v prvi Trumpovi administraciji spletni desničarji še vedno nestabilna zmes facebookovske lahkovernosti in 4chanovskega nihilizma, je soy desnica neznosna mešanica redditovske napihnjenosti in twitterjevskega samozadovoljstva. Poglejmo si nekaj primerov. Preimenovanje vladne agencije po desetletje starem memekovancu in postavljanje spletne strani v obliki risanke, ki jo je ustvarila umetna inteligenca — to je soy desnica.
Ko opisovanje identitete šestih uslužbencev urada DOGE v reviji Wired označiš za „doxxanje“ in se ves zaskrbljen pritožuješ, da so jim s tem „prilepili tarčo na hrbet“ — to je tipično za Soy desnico:
Ko se oblečeš kot lik iz Sicaria, da bi posnel video o svoji tehniki priprave kave — soy desnica:
Ko urednik igričarske spletne strani kasneje postane duhovnik, ki »najprej izvede nacistični pozdrav, zatem pa se spači kot animirani DreamWorksov lik« — soy desnica.
Domišljavo hvalisanje, da »si potrojil« boj proti transfobiji, obenem pa še zmeraj živčno samocenzuriraš žaljivko — soy desnica:
Takšno razmišljanje, izraženo na tovrsten način in s tovrstno prispodobo, je neverjetno značilno za soy desnico:
Soyfacing ob predsedniku, medtem ko nosi norrrrrrro MAGA kapo — definicijska soy desnica:
Najvidnejši izvoljeni politik iz soy desnice ni Trump sam — preveč je čuden, preveč izviren, preveč nastopaški —, marveč J. D. Vance, šibki samovšečnež v enodelnem kožnem kostumu, ki je pred kratkim zatajil lastne otroke, da bi rešil službo groyperju, s čimer se je prikupil Elonu Musku, in ki z glasom iz zelo soy Marvelovega filmskega univerzuma prav tako tvita slabe šale v »so, that just happened« tonu.
Vrnitev Gamergata
Vam ta neobičajna in nadležna zmes ihtave ranljivosti, ravnodušne domišljavosti in opolzke plehkosti zveni znano? Morala bi vam, saj je po tonu identična — predstavljajte si, kako vam skačem v besedo, medtem ko skušate dokončati moj stavek v »čustvenem registru evropskega fašizma 20. stoletja« — psihotično nadležnemu načinu, s katerim so gamergaterji tvitali leta 2015.
Če se vam je uspelo prebiti tako daleč, do tega dela prispevka, prek vseh teh skrajno grozotnih, preanaliziranih internetno-kulturnih zadev z izrazi, kot sta »soy« in »based«, ter videoigričarskega nacističnega duhovnika, potem ste morda že slišali za »Gamergate«. Če slučajno niste: Gamergate je bila kampanja ciljno usmerjenega mizoginega nadlegovanja številnih novinark in novinarjev, igričarskih komentatork in komentatorjev (naposled pa tudi mene in spletne strani, kjer sem delal), spodbodel pa jo je niz zapletenih in dolgočasnih in izrazito nepomembnih obtožb o »pristranskosti v igričarskem žurnalizmu«. Tisti, ki smo bili takrat vpleteni, se tega praviloma spominjamo kot trenutek, ko nam je vsem postalo jasno, da Se Bo Zgodilo Nekaj Slabega. Kot je takrat zapisal Kyle Wagner v članku z naslovom »The Future Of The Culture Wars Is Here, And It’s Gamergate« (»Prihodnost kulturnih vojn je tu in imenuje se Gamergate):
»Tu so še zapiski iz pesmarice, starejše od interneta: samopomilovanje, samožrtvovanje, neizmeren občutek lastne neoporečnosti, prepričanje, da žrtvenost nekoga drugega ni nič drugega kot le dobičkonosna poza. Vse kulturne vojne uberejo iste strune, ker gre pri vseh kulturnih vojnah v osnovi za isto stvar: za obupana prizadevanja privilegirancev, ki se v vselej pluralizirani Ameriki na vse pretege oklepajo ugodnosti, ki so jih nekoč imeli za svojo ekskluzivno domeno.
Gamergate nam daje bežen vpogled v sosledico teh prihajajočih spopadov — vsa retorična oborožitev in obleganje razdelkov za spletno komentiranje, kar hudo obremenjuje našo kulturo, ne le na obrobju, temveč tudi v središču. Trenutno smo priča generalki, v kateri se preizkušajo in izboljšujejo mehanizmi toksičnih in nehumanih politik. Jutrišnji Lee Atwater bo na IRC-ju operiral preko marionetnega profila. Jutrišnjo Sister Souljah bodo kriče preglasili z grožnjami o posilstvu. Jutrišnja Tipper Gore bo posnela in na YouTubu objavila nerazložljivo priljubljen videoposnetek. Jutrišnji oglas Willieja Hortona bo makro slika, jutrišnje javno blatenje (borking) bo doxxanje, jutrišnja moralna večina pa ohlapna koalicija, sestavljena iz DoSerjev in robotskih vlagateljev peticij in skatoloških GIF trolov — vsi si bodo vročično prizadevali služiti stari ideji, da se pravzaprav nikoli nič ne bi smelo zares spremeniti.«
Ni treba podajati zapletenih primerjav niti skakati čez ovire, da lahko mirno sklenemo: spletna navzočnost trumpovcev med njegovim drugim mandatom je »kot« Gamergate. To Gamergate enostavno je, saj ga skoraj povečini sestavljajo natanko (t)isti ljudje, ki so se še nedolgo tega (ob soudeležbi Elona Muska) brez prestanka tako pritoževali, da so resnično zveneli kot nekakšen »redditovski Sephiroth« (glavni antagonist iz igre Final Fantasy 7, op. prev.), pritoževali pa so se nad – ne hecam se – »woke igričarskim žurnalizmom«.
Odgovor na vprašanje »kaj sploh je soy desnica?« bi se lahko glasil: Gamergate, deset let pozneje, plus peščica konservativnih vplivnežev, plus podpredsednik Združenih držav, plus najbogatejši človek na svetu.
Ali je soy desnica sploh pomembna?
Tu bi rad znova poudaril, da gre povečini za spletni fenomen — za poseben način in ton diskurza, prevladujoč v politični retoriki na omrežju X, The Everything App in med določenimi republikanskimi politiki. Večina Trumpovih volivcev ni pripadnikov soy desnice; drznil bi si reči, da povečini sploh niso pripadniki »desnice«. Ko »soy desnica« poseže v dejansko politiko, gre večinoma za zadeve, kot so preimenovanje Mehiškega zaliva ali pritoževanje nad Hakeemom Jeffriesom, zato ker je uporabil besedo »fight« — idiotsko odmevno »trolanje« pomembnežev, cmerjenje in jamranje.
Zaradi tega si ne bi upal trditi, da soy desnica po kakršnikoli razumni opredelitvi zaseda »pomemben« položaj. Politično se mi ne zdi ne pretirano škodljivo ne koristno, če tvojo administracijo na spletu zastopa gruča prenapetih cornballs kmetavzov in ječečih čudakov, je pa dokaj očitno, da namerava Musk nezakonito izropati zvezno vlado, ne da bi se kaj prida zmenil za to, kako »based« ali »epski« bo ob tem izpadel v naših očeh.
Vseeno pa menim, da je trenutna prevlada soy desnice na spletu zanimiv odsev prednostnih nalog in sestave druge Trumpove administracije. Zdi se mi naravna posledica Trumpove odločitve, v kateri je večino svoje politike in ukrepov preusmeril v visokotehnološko industrijo — in predvsem na samega Elona Muska. Kot je nedavno ugotavljal Matthew Ellis, klasični profilni plakati s sončnimi očali in tovornjaki, nekoč prevladujoči v trumpovskem diskurzu na Facebooku in Twitterju, »v resnici niso več vodilni desničarski liki« ter skupaj s Stevom Bannonom in preostalimi MAGA populisti izginjajo iz medijskega profila Trumpove administracije. Nadomestili so jih kipi in cypherpunk šifranti »najneumnejših RETVRN posterjev (ti pozivajo k vrnitvi k tradicionalnemu, op. prev.) in kripto manijakov« — ter seveda soy desnica. Če so selfieji s tovornjaki na Twitterju sovpadli z bannonovskim krilom trumpizma, potem soy desnica neposredno zastopa muskovsko frakcijo.
—
Prevedel: Tim Senčar.
Fotografije/posnetki zaslona: Max Read.
Avtorju lahko sledite na Substacku Read Max.
