Sivi volk in evropski kozlički

Kdor misli, da je evropsko nogometno prvenstvo zgolj športni dogodek, se krepko moti. Komurkoli, ki gleda nogometne tekme in spremlja dogajanje v Nemčiji, je jasno, da gleda orgijo nacionalističnih čustev, kar jasno kažejo spopadi albanskih, srbskih in hrvaških navijačev, pa tudi predrzno izobešanje nemških zastav povsod po Jadranu – nekdanjem okupiranem ozemlju tretjega rajha. A nedvomno je nacionalistična zmagovalka letošnjega evropskega prvenstva Turčija. Odločilni strel je sprožil nogometaš Merih Demiral, ki je ob proslavljanju zmagovitega zadetka proti Avstriji pokazal tako imenovano »volčjo gesto«, fašistični pozdrav turškega nacional-islamističnega gibanja sivi volkovi. In tako spodbudil skrajneže med turškimi navijači, ki so že prej uporabljali ta pozdrav, da so ga ob znatni podpori turških medijev in politikov začeli promovirati med širšo množico turških podpornikov kot gesto turškega domoljubja proti menda nepravičnemu, rasističnemu evropskemu redu.

Značilen iliberalni obrat, ki lastni fašizem maskira v boj proti nič manj zlaganemu liberalnemu sistemu, je sprožil pravo diplomatsko vojno na osi Berlin-Ankara. Nemška notranja ministrica Nancy Faeser – ki sicer, kot piše nemški časopis Junge Welt, že leta odlaga prepoved sivih volkov v Nemčiji – je gesto tokrat jasno in glasno obsodila. Številne organizacije, posamezniki in posameznice ter stranki Die Linke in BSW pa so začeli upravičeno pritiskati za prepoved sivih volkov, ki so v Franciji zaradi svoje skrajne politike in napadov na Kurde, alevije, Armence in druge turške manjšine že prepovedani. Turški mediji in vlada so sprožili pravo politično protiofenzivo: z argumentom, da gesta sama po sebi ni fašistična, ampak domoljubna in da je nemški pritisk – pazite – ksenofoben, protiturški. Nemški veleposlanik v Ankari je bil poklican na zagovor na turško zunanje ministrstvo; naslednji dan se je zgodba obrnila: turški veleposlanik v Nemčiji je moral na nemško zunanje ministrstvo.

Časopis Junge Welt je z besedami »Turčija zmagala EP« že razglasil zmago Turčije na prvenstvu, saj nemška vlada nikakor ni enotna ob razpravah o prepovedi sivih volkov in njihove fašistične geste.

V odgovor je celo sam turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan – čigar vlada je v koaliciji s skrajno nacionalistično stranko MHP, politično vejo sivih volkov – v soboto odhitel v Berlin na četrtfinalno tekmo z Nizozemsko. Pred turško javnostjo se je prikazal kot branilec kaznovanega nogometaša, ki naj bi z gesto želel zgolj izraziti svojo ljubezen do domovine: »Ponosen sem, da sem Turek.« V bistvu pa je branil skrajno nacionalistično organizacijo, s katero je že vrsto let v španoviji, in tudi svojo lastno politiko neoosmanizma oziroma velike Turčije, ki si jo je za politične namene sposodil prav pri fašističnih organizacijah, kot so sivi volkovi. Po tekmi, na kateri je tisoče turških navijačev pozdravilo svojega despota z volčjo gesto, se je podal v slačilnico, kjer se je rokoval tudi z Demiralom, pri tem pa mu je sledil tudi nekdanji nemški reprezentant turškega rodu Mesut Özil, ki je pred kratkim znova razburkal nemško javnost, ko je odkrito razkazoval svoje tetovaže s fašističnimi simboli sivih volkov.

Časopis Junge Welt je z besedami »Turčija zmagala EP« že razglasil zmago Turčije na prvenstvu, saj nemška vlada nikakor ni enotna ob razpravah o prepovedi sivih volkov in njihove fašistične geste. Medtem pa se turška nacionalistična gonja, ki je v noči pred tekmo z Avstrijo spodbudila pogrom nad sirijskimi begunci v Turčiji, v katerih sta bila ubita vsaj dva sirijska otroka, kljub izpadu Turčije s prvenstva nadaljuje. Po porazu z Nizozemsko so turški skrajneži s provokacijami napadli center demokratične kurdske skupnosti v Londonu, kar je srhljivo spominjalo na marčevski napad sivih volkov na dom kurdske družine v Belgiji. Pedagog Burak Yilmaz iz Duisburga je množične izraze fašizma na nemških stadionih označil za katastrofo in pojasnil ozadje geste, ki je med turško mladino v Duisburgu močno razširjena: »Gre za turško nadvlado, veliko Turčijo, za rasizem, uperjen proti Kurdom in alevijem.«

Kdo so sivi volkovi?

Sive volkove je leta 1969 ustanovil vojaški poveljnik Alparslan Türkeş kot mladinsko krilo skrajno nacionalistične stranke MHP. Organizacija in stranka temeljita na fašistični zablodi »čistega Turka« in obuditvi ideje turškega imperija, ki naj bi segal od Dunaja do današnje Turčije in čez velik del Azije (Azerbajdžan, Turkmenistan, Kazahstan) vse do območij Ujgurov na Kitajskem. Kmalu zatem so postali paravojaška organizacija, ki je v sedemdesetih letih ob podpori oddelka turške vojske za posebno vojskovanje v okviru Natove strategije proti širitvi komunizma izvedla številne politične umore turških komunistov in komunistk, levičarskih militantov in sindikalistk. Odgovorna je tudi za številne napade na pripadnike in pripadnice zatiranih kurdskih, armenskih, grških, jazidskih, judovskih in drugih manjšin v Turčiji ter v izseljenstvu v Evropi. Sivi volkovi so med drugim leta 1978 sodelovali pri poboju več kot sto alevijev v mestu Maraš in leta 1993 pri pogromu v severnokurdskem mestu Sewas, v katerem so zažgali 37 alevijskih umetnikov in intelektualcev. Leta 2016 sta turška policija in vojska v kurdskem mestu Cizre zažgali 143 ljudi, ki so se pred bombardiranjem turške vojske zatekli v kleti, pri tem pa so zločinci zidove mesta popisali s fašističnimi slogani in znaki sivih volkov ter kazali volčjo gesto.

Nemški zgodovinar Nikolas Brauns je raziskal povezavo med nemško državo in sivimi volkovi in odkril, da so nemške obveščevalne službe neposredno sodelovale pri širitvi organizacije v Nemčijo. Šlo naj bi za ukrep proti organiziranju turških migrantov v levih, komunističnih organizacijah in sindikatih, ki so od konca šestdesetih organizirali številne velike delavske stavke. »V tej situaciji se je vodja krščanskih socialistov (CSU) in takratni premier Bavarske Franz Josef Strauss leta 1978 srečal z vodjem sivih volkov Alparslanom Türkeşom. V duhu skupnega svetovnega nazora in nujnosti boja proti komunizmu, ki je predstavljal nevarnost tako turškim kot nemškim oblastem, sta se hitro zedinila. Strauss je Türkeşu obljubil, da bo sivim volkovom na Bavarskem in na splošno v Nemčiji vedno kril hrbet in jim nudil podporo.« Kmalu za tem je mestni svetnik stranke CSU, ki je bil hkrati strokovnjak za Turčijo v zvezni obveščevalni službi, najel halo za ustanovitveni dogodek Turške federacije v Nemčiji. Danes naj bi bila nemška veja sivih volkov z več kot 12.000 člani najmočnejša v Evropi. V luči izjav nemških politikov, da nemške obveščevalne službe nadzorujejo sive volkove, pri tem pa očitno nič ne ukrenejo proti njihovim vedno volj predrznim izpadom po Evropi, se ta povezava zdi še kako logična.

Del Natove strategije: Islamizem proti komunizmu

Ko pogledamo širši geopolitični kontekst Natove strategije na Bližnjem vzhodu, pa omahovanje nemške politike in samozavesten nastop turškega političnega vrha postaneta še bolj jasna. Kot opozarja soustanovitelj Delavske stranke Kurdistana in sopredsednik izvršnega sveta Združenja kurdskih skupnosti (KCK) Cemil Bayık, Nato vsaj od sedemdesetih let naprej v odgovor na podporo Sovjetske zveze socialističnim in demokratičnim gibanjem na Bližnjem vzhodu podpira ali celo aktivno prispeva k ustanavljanju skrajnih islamističnih gibanj. V članku Religiozni fanatizem in liberalizem – palestinsko gibanje, tarča likvidacije Bayık piše, da je bila ta politika leta 1977 tudi uradno razglašena pod imenom »projekt Zeleni pas (Green Belt Project)«. V okviru tako imenovanega boja proti komunizmu je Nato pod vodstvom Združenih držav Amerike podpiral talibane in Al Kaido v Afganistanu, v sodelovanju z Izraelom pa tudi Hamas kot izpostavo Muslimanske bratovščine v Palestini, da bi tako oslabil tamkajšnje socialistično in demokratično gibanje. V Turčiji je podpiral vrsto »protikomunističnih združenj« predvsem v boju proti osvobodilnemu gibanju Kurdistana; iz tovrstnih organizacij, ki jih je finančno podpirala CIA, pa izhaja tudi Erdoğan sam.

Turčija igra tudi dvojno igro v odnosu do Izraela: medtem ko javno nasprotuje izraelskemu genocidu nad palestinskim ljudstvom, Izrael na skrivaj še vedno podpira – nenazadnje gospodarsko sodelovanje med državama vztrajno rase, tudi v obliki materialov in delov za izraelsko vojno mašinerijo.

»Z vojaškim udarom (ki ga je turška vojska pod vodstvom generala Kenana Evrena izvedla po desetletnem obdobju brutalnega nacionalističnega nasilja, op.a.) leta 1980 je ta ideologija nadomestila kemalistično ideologijo. Od takrat to gibanje ni več le gibanje, ki ga podpira in usmerja turška država, ampak gibanje, ki ga država vodi,« pojasni Bayık. Turška država je tako utemeljena na genocidu nad kurdskim ljudstvom, nadaljuje, in zaradi svojega pomembnega geopolitičnega položaja pri tem uživa vso podporo ZDA in Nata. Zato Turčija igra tudi dvojno igro v odnosu do Izraela: medtem ko javno nasprotuje izraelskemu genocidu nad palestinskim ljudstvom, Izrael na skrivaj še vedno podpira – nenazadnje gospodarsko sodelovanje med državama vztrajno rase, tudi v obliki materialov in delov za izraelsko vojno mašinerijo. Izrael pa v zameno podpira turški genocid nad Kurdi, kar jasno nakazuje pomembna vloga izraelskih obveščevalnih služb pri mednarodni zaroti ob ugrabitvi kurdskega vodje Abdullaha Öcalana, ki je že od leta 1999 brez sojenja zaprt na otoku Imrali. »Večina turške družbe misli, da je Tayyipu Erdoğanu mar za prihodnost palestinskega ljudstva in da mu je zavezan, kot bi bil sam z njim v Gazi. A javnosti takšno mišljenje vsiljujejo aktivnosti središča za posebno vojskovanje.« In kot kaže propagandna vojna ob volčjem pozdravu turškega reprezentanta Demirala na evropskem nogometnem prvenstvu, zdaj moč tega središča, ki je nekoč neposredno podpiralo sive volkove in iz katerega prihajajo turška propaganda, dezinformacije in različne oblike psihološkega in protidružbenega vojskovanja, vedno bolj čutita tudi Nemčija in Evropa.

Uefin rep med noge

Argumentacije, da je nogomet zgolj šport, se je oklenila prav organizatorica prvenstva, Evropska nogometna zveza UEFA, in se s tem pričakovano izvzela iz političnih debat. Demiralu je prisodila prepoved igranja na zgolj dveh tekmah, z argumentom, da se je vedel neprimerno in nešportno ter tako onečastil nogomet. Prav mila kazen za nogometaša, ki si je drznil fašistični pozdrav pokazati pred deset tisoči gledalcev na stadionu in milijoni pred televizijskimi zasloni, pa jasno kaže, da Uefa nikakor ni nevtralna in da ni imuna na politične pritiske in zakulisne igre. Čeprav turška oblast trdi, da je kazen nesorazmerno visoka, je res prav obratno. Demiral je namreč dobil enako kazen kot vsak nogometaš, ki bi na katerikoli tekmi pod Uefinim okriljem prejel rdeč karton – in to ne neposrednega za res hud prekršek ali žaljenje sodnika, saj so za to predvidene bistveno višje kazni.

Spomnimo se samo nekaj nedavnih primerov fašističnih ekscesov na nogometnih igriščih. Grška nogometna zveza je leta 2013 nogometaša Giorgosa Katidisa doživljenjsko izključila iz grške reprezentance, potem ko je z nacističnim pozdravom slavil svoj zadetek v dresu atenskega kluba AEK, pri čemer mu Demiralovim identični izgovori, da »nisem fašist«, niso prav nič pomagali. Hrvaškega reprezentanta Josipa Šimunića je FIFA istega leta kaznovala s prepovedjo igranja 10 tekem za hrvaško reprezentanco, ker je navijače podžigal z ustaškim geslom »Za dom spremni«. Enako kazen kot Demiral pa je leta 2005 za svoj fašistični pozdrav v dresu rimskega Lazia prejel samodeklarirani »ponosni fašist« Paolo Di Canio – v državi, kjer je danes na oblasti nekdanja članica neofašistične organizacije Mladinska fronta Giorgia Meloni, sicer vodja stranke Bratje Italije, ki jo pravkar pretresa medijsko razkritje fašističnih pozdravov in antisemitskih stališč na shodih njenega podmladka.

Sivi volk turškega fašizma tako postaja vedno bolj nenasiten, cena za to, da koza evropskega liberalizma ostaja cela, pa je vedno večja – žal jo s svojimi življenji in varnostjo zaenkrat plačujejo predvsem tisti, ki so pred volkom zbežali iz njegovega brloga v navidez varno zavetje. Ko se znajdejo na tehtnici z geopolitičnimi interesi in bajnimi zaslužki, se hitro izkaže, da se nenasitni volkovi radi preoblačijo tudi v kozje kožuhe.

—

Naslovna fotografija: posnetek zaslona.