Razglednica z Metelkove: Ljubezen, pisanje in oblast

Dragi Andraž,

pogovarjala sva se, da bi se ta vikend video-slišala, pa sem sklenila, da ti raje odpišem. To pismo sem ti pravzaprav že začela pisati, večkrat. Enkrat na papirju, nekajkrat v glavi, vsakič z drugo vsebino. Toda kar iščem, je sorodna lega, register, v katerem si ti napisal svoje s soncem ožarjeno pismo, resda poslano iz druge države, a se mi je ob branju zdelo, da bivava v isti, pa mi ta register ni več na voljo. Po mesecih tople razlitosti v srečanja, poganjanja v svet iz trebuha, v katerem mi je pljuskala ljubav, so me nenehne viroze na prelomu poletja v jesen, finančno ogrožujoča situacija, posledično nekaj rafalov napadov panike ter manjši čustveni kolaps kot posledica kazni za izpostavljenost nekoliko zaprli za ljudi. Ali naj rečem: odstranili so presežek in me normalizirali. Na vprašanje »kako si« prijateljice sem pobito odgovorila: zelo normalno.

Preberite tudi: Andraž Rožman: Razglednica iz Sarajeva: Hargita.

Zaledje še vedno obstaja, še je tu kolektiv, številni ljubi prijatelji, veselje, da imam lahko to stanovanje, polno glasbe in srečevanj, a ko sem v stanju občutenja izgube, povsod vidim predvsem izgubo – vsi ti resda izpolnjujoči odnosi, ki sem jih letos zavestno gradila, nazadnje ne ustvarjajo občutja doma. Z domom mislim specifično vrsto ljudi, pri katerih lahko samo pristaneš. Brez organiziranja srečanja, brez tega, da sem urednica, pisateljica, mentorka, aktivistka, tista, ki razume in ki naredi, da nekaj je. Brez funkcije. Dom naj bi bil prostor, kamor lahko prideš malo razštelana in nekaj časa zgolj obstajaš poleg drugega ali drugih, pa tvoj svet zato ne bo razpadel, saj ga malo prevzame nekdo drug. Takšnega pristana, ki bi ga potrebovala po stresnem avgustu in septembru, nimam. Vsaj ne stalnega, zdi pa se mi, da je kleč v tem, da je pristan lahko samo stalen – ponavljajoč se z vračanji – ali pa ni pristan. Ne delam si utvar, da imajo dostop do takšnega zgolj sobivanja ljudje v tradicionalnih družinskih in romantičnih odnosih. Morda je tovrstne ljubezni še najmanj tam, kjer nas ob vsem, kar pritiska na nas, utesnjujejo še dolžnosti sorodstvene vezi in pritisk romantičnosti.

– Romantična ljubezen je patriarhalna, je šla še dlje od mene Karolina, ko sem ji govorila o tem manku. Bila sem kar malo užaljena. Torej v nizkem štartu za obrambo.

– Ampak ne romantična ljubezen, kot si jo predstavljam in jo skušam živeti jaz, sem rekla, kot da patriarhat, kapitalizem, družbeni imaginariji itd. name ne bi delovali in bi bila po nekem čudežu izvzeta iz vplivov okolja in zgodovinskega trenutka, ki zamejujejo našo kapaciteto ljubiti.

Ideje romantične ljubezni, četudi jo sama vidim kot operacijo pomnoževanja – več imaš ljubezni, več je lahko deliš, več lahko z njo proizvedeš v družbi –, očitno vendarle ne želim zavreči. Med teoretsko brezhibnim sklepom o odnosih v 21. ali katerem koli drugem stoletju in problematično, zaslepljeno idejo romantične ljubezni bi vseeno raje izbrala slednjo. Toda morda ne preden se dokopljem do teoretskega sklepa in obenem do poezije, ne preden končam knjigo. Če to ni zakomplicirano.

Morda pa bom nared za ljubezen šele takrat, ko bom pripravljena deliti ali celo povsem opustiti oblast. Zavreči vlogo osrednje interpretke in ustvarjalke sveta ter pristati na kaos, ki pride s prisotnostjo drugega.

Ker tudi: kako naj knjigo o ljubezni dokončam, če niti na tvoje pismo ne morem odgovoriti odprta navzven? Morda pa bo še vse padlo na svoje mesto. Vse to priča o tem, kako zahtevno je napisati besedilo, kakršno je tvoje. O tem, da si, ker si takšno pisanje zmogel, v izjemni pisateljski formi. Bodimo pošteni: najtežje je pisati o ljubezni. Ne vem še točno, zakaj, vem le, da so teoretiki in aktivisti zadnjih desetletij o ljubezni v glavnem pisali nezadostno, pomanjkljivo, lažno ali pa se z ljubeznijo sploh niso ukvarjali. In ker pisanje tudi meni trenutno ne gre, kot karte v kupček zgolj zlagam prizore potencialne ljubezenske zgodbe. To je skorajda tehnično opravilo zapisovanja, nizam prizor za prizorom, ki jih moram šele razdelati, dokler me kakšen ne potegne vase, v doživljanje, v škrlatno. Včasih tudi v dvom, ali ob teoretskih konceptih sploh imam leposlovno zgodbo, saj sem na primer ravno stran pometala kup kart in jih znova premešala. Dokler verjamem, da imam med njimi lahko tudi asa, pisanje vztraja.

Kako je na drugi strani, se včasih vprašam. Tistim, ki pristanejo v naših besedilih brez možnosti vpliva na napisano. Vem, da si ti v preteklosti vsakogar, ki se je znašel v tvoji knjigi, prosil za dovoljenje. Jaz nisem skoraj nikogar prosila ničesar. Preveč bi se mi, brez razumevanja, kaj počnem, mešali v posle. Ko pišem, oziroma že prej, ko sestavljam prizore, tudi s sprotnim poseganjem v resničnost, nisem manjšina, ki se ji godi krivica. Nisem niti spregledana, zlorabljena ženska. Oblast sem. Absolutna oblast. Ki je ne nameravam deliti.

V družbi ne morem sama določiti skoraj ničesar, v besedilu je vsaka odločitev moja. Vsaka vejica, vsaka pika. Vsak sklep, česa besedilo ne bo vsebovalo. Največ, na kar lahko upa nekdo v mojem besedilu, je, da bo oblastni režim, v katerem se je neprostovoljno znašel, do njega milosten. Torej da ne bo razkril več resnice, kot jo je zmožen v danem trenutku nositi.

Ko dobro pomislim: ali si s pisanjem ne nalagam zgolj še ene relacije, tu še bolj radikalno, znotraj katere moram sama, brez pristana v drugem, ne le pokonci držati, ampak tudi ustvariti svet? Morda pa bom nared za ljubezen šele takrat, ko bom pripravljena deliti ali celo povsem opustiti oblast. Zavreči vlogo osrednje interpretke in ustvarjalke sveta ter pristati na kaos, ki pride s prisotnostjo drugega.

Ne vem, iščem nežen, odprt register, da bi vedela, kje sem ostala, da bi lahko opisala svetlikajoče se delce ljubezni med nami, ki nam kot nekakšen vesoljni prah počasi pada na lase, trepalnice, konice jezikov in jih obtežuje, a mi trenutno ni dostopen. Zato pišem o oblasti, sorodnici ljubezni.

– Kako boš pa napisala knjigo, če si se zaprla! je bivši detektiral enak problem, kot sem ga sama. Ne smeš se zapret, je vztrajal. Verjemi, da si pravilno naštelana, in samo nadaljuj s tem, kar si začela.

– Ampak zdaj se moram pazit, sem ugovarjala.

Včasih se zapremo zato, da bi zaščitili tisto, kar je že v nas, pa ob vsem hrupu zunanjega sveta ni imelo možnosti razvoja. Včasih enostavno ni čas za dodajanje novih odnosov, novih doživetij.

Sicer pa se mi je zdelo lepo. Veliko od bivšega. To, da navija za mojo odprtost do ljudi, čeprav to v praksi pomeni – drugih ljudi.

No ja, povsem neposesiven vendarle ni:

– A to si Svena mislila? je nenadoma prekinil mojo izpoved o bolj ali manj vsem, kar se mi je v času, ko se nisva videla, zgodilo.

– Kaj?

– Prej si omenila tipa, ki ti je veliko pomenil: a to si mislila Svena?

Z moškim se ne vidiš več kot eno leto in najbolj ga zanima drug moški.

– Sven je literarni lik. O, ti si pa bral moje Razglednice iz Berlina!

– Ne. No, nekatere.

– Sestavljen je iz več oseb. Pa iz mašte. Iz mene. V Berlinu sem bla tud sama.

– Ker pisatelcam ni dovolj en moški, da bi naredile zanimivega junaka?

– Kaj? Ne … Ne vem. 

Toliko o absolutni oblasti. Kot vsaka druga oblast tudi jaz včasih ne vem, kaj v pisanju, ali v ljubezni, sploh počnem.

Se mi pa počasi zdi, ko gledam, kaj sem ti napisala, da vse to dozdevno zapiranje pred svetom morda ni drugega kot prehod letnih časov. Poletje je obrat navzven, jesen je vračanje k sebi. No, in k bivšemu, vsaj za kak večer.

Dragi Andraž, bojim se, da te dolgočasim, še bolj pa bralce, naključno znajdene v procesu neke pisateljice. Besede imam trde in napete kot okončine ob paniki, ki zato ne morejo dajat, ne morejo objemat. Raje bi brala tvoje pismo. Povej mi o svoji izolaciji v pisanje, vem, da jo tudi sam poznaš. Predvsem pa: si v Sarajevu našel dom?

Z ljubeznijo,
Dijana

P. S. Grem vendarle Karolino vprašat, če ji je ok, da se pojavi v besedilu. Pa bivšega, evo ga na vratih.

—

Foto: Boštjan Pucelj.