Ali obsojate Hamas?

»Ali obsojate Hamas?« To je obredno vprašanje, ki se vrine pred vsakršno morebitno kritiko dejanj Izraela, še sploh če je sogovornik_ca iz Palestine; na primer Ahmed Alnaouq, ki mu je izraelska vojska v Gazi v enem samem zračnem napadu v spanju umorila 21 svojcev, ali palestinski ambasador v Veliki Britaniji (torej predstavnik Fataha) Husam Zomlot, ki je v Gazi prav tako izgubil šest svojcev.

Ta zapovedani »test moralne neoporečnosti«, kot so ga poimenovali palestinske komentatorke in komentatorji, opravlja več nalog. Vsiljuje predpostavko, da se je vse začelo 7. oktobra, in s tem v oklepaj postavlja stoletje zgodovine; zabrisuje asimetričnost razmerja moči med okupatorjem in okupiranimi; razčloveči pobite v Gazi kot nosilce zla ali, v najboljšem primeru, nepomembne kolateralne žrtve; preživelim pogojuje pravico do žalovanja. Sam po sebi je stavek »Ali obsojate Hamas?« izjemen primer nasilne kolonialne logike, v kateri nezahodni Drugi ni enakovreden subjekt, akter lastne zgodovine, ampak objekt zahodne vednosti, upravljanja, izkoriščanja ter, v skrajni posledici, iztrebljenja. Obenem je zgleden primer njenega manipulativnega samozanikanja.

Stavek »Ali obsojate Hamas?« je izjemen primer nasilne kolonialne logike, v kateri nezahodni Drugi ni enakovreden subjekt, akter lastne zgodovine, ampak objekt zahodne vednosti, upravljanja, izkoriščanja ter, v skrajni posledici, iztrebljenja.

Kolonialni svet, je že leta 1961 zapisal Frantz Fanon v knjigi V suženjstvo zakleti, je manihejski: »Kolonu ni dovolj, če kolonizirančev prostor omeji le fizično […]. Iz koloniziranca napravi nekakšno kvintesenco zla.« Fanon je pisal iz dvojne kolonialne izkušnje: kot izobraženec iz francoskih karibskih kolonij, kot potomec zasužnjenih, označen z »o, glej, zamorec!«, čeprav formalno gledano francoski državljan; in kot udeleženec in vodilni teoretik alžirskega osvobodilnega boja, ki se mu je pridružil, ko je kot psihiater deloval v Alžiriji, takrat francoski naselniški koloniji. Tam je opazil: »Včasih gre to manihejstvo prav do konca svoje logike in koloniziranca razčloveči. Jasno povedano: spremeni ga v žival [in zanj] uporablja zoološko besedišče.« Tako je npr. nekdanji obrambni minister Joav Galant izjavil, da se Izrael v Gazi bori proti »človeškim živalim«. Fanon bi prav lahko pisal o sodobni Palestini.

Izrael se je eksplicitno vzpostavil kot evropski projekt naselniškega kolonializma. Idejni očetje sodobnega političnega sionizma so se formirali v Evropi 19. in zgodnjega 20. stoletja, kjer so nanje vplivale tako ideje o nacionalni državi kot tiste o rasnih hierarhijah, ki so upravičevale nadvlado Evrope nad ljudmi, ki jih je konstruirala kot Druge. Naselniški kolonializem pa se, kadar kolonizirani niso resurs, ampak pretežno ali izključno v napoto kolonialni prilastitvi zemlje in naselitvi, neposredno izteka v logiko genocida. Kot pokaže tudi Kehinde Andrews v knjigi s povednim naslovom The New Age of Empire: How Racism and Colonialism Still Rule The World (2021), ta torej ni nikakršen eksces, temveč je vpisan v samo DNK kolonizacije. Izrael tu ni izjema, razen v tem, da je k temu procesu pristopil šele v 21. stoletju. Oziroma v 20.: danes številne Palestinke in Palestinci analizirajo nakbo leta 1948 kot začetek še vedno trajajočega procesa, ki je imel že v izhodišču genociden značaj. Soroden je pojem počasnega genocida na Zahodnem bregu. Ironično je, da je formalni opredelitvi samega koncepta genocida kot najhujšega zločina zoper človečnost botroval ravno nacistični holokavst nad judovskim ljudstvom, na katerega edinstvenost pa se danes sklicuje izraelska hasbara (propagandna mašinerija), da bi s tem blokirala poimenovanje drugih genocidov kot genocidov – zlasti seveda izraelskega genocida nad Gazo. 

Kolonialna situacija sicer ni nasilna samo, kadar teče kri. Sama po sebi je nasilje: ekonomsko, politično, kulturno, epistemološko, psihološko (berite Fanona in obilno antikolonialno literaturo). Je nasilje, ki temeljno preoblikuje tako kolonizatorja kot kolonizirane. Aimé Césaire je odmevno pisal o tem, kako kolonizacija »decivilizira kolonizatorja, ga dobesedno poživini«; Fanon je pri svojem delu v psihiatrični bolnišnici v kolonizirani Blidi od blizu preučeval strahovite posledice kolonialnega nasilja za duševno zdravje njegovih tarč in njegovih izvajalcev, kar je postalo pomemben vir za njegovo analizo kolonializma in odpora proti njemu. Kar se izvajalcev tiče: danes ta vidik Fanonove analize lepo ponazarja množica sodobnih člankov o problemu »moralne poškodbe« pri izraelskih vojakih – motnje v duševnem zdravju, ki se razvije pri storilcih hudega nasilja.

Pri koloniziranih lahko to vseprežemajoče kolonialno nasilje, ki je še zlasti v naselniških kolonijah globoko vpisano v telo in psiho, skupnost in pokrajino, svoje prve začasne, paradoksne odvode najde v nasilju, uperjenem navznoter. Naposled pa sproži oblike osvobodilnega boja, ki so lahko zelo surove: gverilsko vojskovanje, politične umore, teroristične napade. »Ljudstvo, ki mu nikoli niso nehali ponavljati, da razume le jezik nasilja,« piše Fanon, »se je odločilo, da se bo izrazilo s silo. Dejansko mu je kolon že od nekdaj kazal pot, po kateri naj gre, če se hoče osvoboditi […], in po ironičnem obratu stvari je zdaj koloniziranec tisti, ki trdi, da kolonialist razume samo silo.« Fanon te nasilne geste protikolonialnega boja ne idealizira, vendar pa ji pripiše odločilno formativno in emancipatorno vlogo: ljudstvo poenoti v skupnem političnem projektu, obenem ko »razstruplja« posameznika in ga »rehabilitira pred samim sabo«; oziroma, kot še odločneje izostri Sartre v predgovoru k Fanonovi knjigi: to »nezadržno nasilje« je »človek sam, ki se postavlja na noge«. Tako alžirska FLN, ki se ji je pridružil Fanon, kot Hamas v Gazi sta neposredna proizvoda nasilne naselniške kolonialne okupacije. To analitsko pripoznanje ne pomeni odobravanja vseh njunih dejanj, vodi pa k sklepu, da je edini učinkovit način boja proti nasilju tovrstnih oboroženih gibanj boj za razgradnjo kolonialnega režima, ki to nasilje proizvaja.

Preberite tudi: Katja Zakrajšek: Kompleksno je, pravijo, kar pomeni: ne imenujte zločina.

Fanon je vprašanja oboroženega protikolonialnega boja razčlenjeval okrog leta 1960, ko se je v mednarodnih institucijah že uveljavljalo načelo samoodločbe narodov, obenem pa so države demokratične Evrope, ki so slavile oborožena odporniška gibanja proti nacistični okupaciji na evropskih tleh, upravičevale zatiranje osvobodilnih gibanj na svojih kolonialnih posestih. Tega paradoksa niso razrešila niti naslednja desetletja.

Po eni strani je v mednarodnem pravu danes priznana pravica do odpora proti kolonialni dominaciji in tuji okupaciji »z vsemi razpoložljivimi sredstvi«, ki izrecno vključujejo oborožen boj. Resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov št. 2649 iz leta 1970 in št. 45/130 iz leta 1990, ki to načelo izpeljujeta iz načela pravice do samoodločbe, sta dediščina držav, ki so se osamosvojile s prav takšnim bojem in v šestdesetih in sedemdesetih letih vstopale v Generalno skupščino. V slednji resoluciji je izrecno imenovan primer Palestine.

Da je nekdo iz Gaze označen za terorista, zadošča, da je delal v javnem šolstvu, zdravstvu ali tudi v komunalnih službah; naposled pa pogosto že to, da je iz Gaze, saj je sam izraelski predsednik Izak Hercog odgovornost za Hamasov napad 7. oktobra pripisal kar celotnemu civilnemu prebivalstvu Gaze.

Vzporedno pa cveti pojem terorizma, ki je neposredna dediščina kolonializma. Kot je v knjigi Homeland Insecurity: The Rise and Rise of Global Anti-Terrorism Law (2024) pokazal Conor Gearty, irski raziskovalec na področju prava človekovih pravic, so koncept terorizma v pravo in v politični diskurz uvedle evropske kolonialne sile. Kajti če so prvotna kolonialna osvajanja potekala brez prikrivanja surovosti, se je v času relativne demokratizacije v Evropi, konec 19. in v zgodnjem 20. stoletju, pojavila potreba po javnem upravičevanju nasilja »proti agitatorjem, ki so nasprotovali kolonizaciji«. Kot teroriste so kolonialne matice obravnavale alžirsko FLN, kenijski Mau-Mau, irsko IRA … Še globoko v 20. stoletju, ko je že obveljalo načelo o samoodločbi narodov, južnoafriškega ANC kot teroristične organizacije ni obravnaval le apartheidski režim, ampak tudi ZDA. Seveda je idejo o ožigosanju osvobodilnega boja kot terorizma prevzel tudi Izrael in oznako terorizma razširil ad absurdum. Celo Velika Britanija na vrhuncu irskih »Težav« ni kriminalizirala političnega krila IRA kot teroristične organizacije, kakor danes počne Izrael ne le s političnim krilom Hamasa, ampak z vsemi, ki so kakor koli povezani s civilno upravo, ki jo je vodila ta stranka po zmagi na zadnjih volitvah, ki so bile v Gazi sploh mogoče. Da je nekdo iz Gaze označen za terorista, zadošča, da je delal v javnem šolstvu, zdravstvu ali tudi v komunalnih službah; naposled pa pogosto že to, da je iz Gaze, saj je sam izraelski predsednik Izak Hercog odgovornost za Hamasov napad 7. oktobra pripisal kar celotnemu civilnemu prebivalstvu Gaze.

Preberite tudi: Sašo Furlan: Vojna bogatih in terorizem revnih.

Teroristično dejanje, opredeljeno kot nasilno dejanje – pogosto uperjeno proti civilnim tarčam – z namenom podajanja političnega sporočila, pravi Conor Gearty, je tipično metoda, ki se je oprimejo šibki akterji v izrazito asimetrični situaciji, ker pač nimajo sredstev za klasično vojskovanje. Čeprav taka dejanja uporabljajo tudi države oziroma njihove vojske, je oznaka terorizma večinoma pridržana za delovanje nedržavnih akterjev, ki imajo sicer mnogo manjšo uničevalno in ubijalsko moč od državnih vojaških mašinerij. Te pa po drugi strani dobijo carte blanche za kar najsurovejše nasilje, če je le v službi domnevnega boja proti terorizmu v imenu varnosti – pri čemer se redno izpušča bistveno vprašanje: čigave varnosti, pred kom in na račun koga? 

Obredno vprašanje »Ali obsojate Hamas?« kot samoumevnost vsiljuje odgovor: v imenu varnosti kolonialnega režima. Temu podeljuje pravico do samoobrambe (z vsemi sredstvi njegove vojaške mašinerije), ne le pred oboroženim odporom proti kolonialni okupaciji, temveč pred samim obstojem koloniziranih. S tem pa zahodne države pokroviteljice izraelskega genocida upravičuje v nadaljnji podpori in oboroževanju njihovega »branika civilizacije pred barbarstvom«.

Od 7. oktobra 2023 je dominantni medijski in politični diskurz na Zahodu prek ponavljanja tovrstnih obrednih obrazcev dodobra normaliziral perverzni obrat, v katerem en napad šibko oboroženega odporniškega Hamasa več kot upraviči za šest Hirošim bomb, zmetanih na Gazo v manj kot dveh letih, skupaj s sistematičnim morjenjem zdravstvenih delavcev, novinark, intelektualcev, načrtnim izstradanjem civilnega prebivalstva in kratenjem humanitarne pomoči. Kar ima, če si izposodim Andrewsovo bridko ironijo, še eno prednost: Gazo iz političnega pretvarja v humanitarni problem, kakor da je njeno opustošenje posledica potresa.

Psevdohumanistično, psevdopacifistično obredno »obsojanje Hamasa« v imenu boja proti terorizmu mistificira prav tisto kolonialno logiko Izraela, ki sploh proizvaja oblike odpora, ki jih nato konstruira kot abstrakten »terorizem«, da se upraviči v nadaljnjem stopnjevanju lastnega nasilja.

Na tretjo obletnico 7. oktobra na toliko desetletij podlage je čas, da se reciviliziramo, izstopimo iz kolonialne logike in vprašanje »Ali obsojate Hamas?« v celoti zavrnemo. 

—

Fotografija: Črt Piksi.