Dijana Matković: »Revolucija se začne tam, kjer je bila nekoč odložena«
Dijana Matković je pisateljica, urednica portala Disenz in prevajalka, ki odpira vprašanja družbenih razlik, v zadnjem času pa raziskuje delovanje moči v intimnih odnosih, kolektivih in gibanjih. Z ošiljeno pisavo piše o družbi neposredno, kritično in angažirano, govori na glas tam, kjer bi bilo lažje molčati. V času intervjuja je uradno začel delovati tudi zavod Disenz, ekosistem, kot mu pravi sama, piscev, urednikov, domačih in tujih strokovnih sodelavcev, tovarišev, borcev za pravičnejšo družbo … torej prostor, kjer izrečena beseda ni zgolj komentar, ampak tudi akcija, upor!

V vašo prvo knjigo V imenu očeta (Goga, 2013) sem kot bralka vstopila skozi velika vrata. Knjiga, za katero tudi strokovna kritika priznava, da ste v njej vsekakor presegli literarni začetek, saj gre za premišljeno zgrajeno, sicer fragmentirano celoto, v kateri se takoj pokaže sposobnost, da se iz osebnega naredi literarno, kar je za mladega avtorja vsekakor, vsaj »v prvo«, težko … Knjiga zavoljo močnih vizualnih podob in dramaturškega potenciala kliče po ekranizaciji. Ste morda kdaj razmišljali o tem?
O, hvala, kar velike besede za skromen prvenec. Najprej: ljubo mi je, da je moja prva knjiga izšla v Novem mestu, morda ravno zato, ker sem iz rodnega kraja vse svoje odraslo življenje bežala, vsaj trikrat. Da obstaja založba Goga, kjer dobro delajo, kar je v slovenskem založniškem prostoru prej izjema kot pravilo, in da je moja prva knjiga izšla prav pri njej, za nazaj prepiše nekatere moje slabe izkušnje. Novo mesto, ki je v zadnjem času doživelo nekaj novih travmatičnih izkustev, napolni z vsaj nekaj svetlobe – so tudi ljudje in konteksti, ki so navkljub vsemu dobri. Pa ne samo založba, cela infrastruktura prostorov in dejavnosti, kjer nadarjeni in sposobni ljudje rinejo in grizejo dalje. Prav tako mi je ljub intervju za revijo Rast, ker sem v njej objavila prve fragmente tistega, kar je pozneje postal esejistični roman Zakaj ne pišem (2022). Zdaj sem sredi pisanja nove knjige in nazaj pri Rasti. Nekaj dni, preden ste me povabili k intervjuju, sem šla s svojim kolektivom Disenz v rojstno hišo, zvečer smo kurili ogenj in iskali kakšne časopise za zakurit, teh pa nikjer, samo kup revij. Potegnem eno ven in na njej je pisalo: Rast. Ravno s fragmenti romana Zakaj ne pišem. Obrisala sem prah z nje in jo nesla s sabo v Ljubljano.
Kar zadeva vaše vprašanje o pretvorbi besedil v druge medije, torej predstavo ali film, o tem, ko pišem, ne razmišljam. Kot samozaposlena v kulturi že tako opravljam kakih pet različnih služb, potencialno režijo prepuščam drugim. Vedno me zanima, s kakšno vizijo lahko pride nekdo drug, vse bolj uživam v sodelovanjih, ki jih samotno pisateljsko ali prevajalsko delo ne omogočata. Po knjigi Zakaj ne pišem trenutno eden od dramskih režiserjev piše monodramo, zaradi katere se bom v prihodnje morda preizkusila tudi v vlogi igralke, kar se mi zdi zelo vznemirljivo – oder predstavlja neposredno soočanje z občinstvom, obenem pa mi omogoča nadaljnje raziskovanje zabrisovanja mej med fikcijo in resničnostjo.
Če družba, kot jo poznamo, prihaja h koncu, imamo morda res samo še drug drugega, zato sem se poglobila v to, kaj pomeni imeti drug drugega, kaj nas pri tem ovira in kako bi lahko ljubezen sama – zdaj, ko je videti, da ne bo revolucije, ki bi nas rešila –, postala revolucionarna.
Odsotni oče je izjemno močan motiv: kolikor manj je njega, toliko več je nje, lik samoniklega, samoraslega dekleta, ki raste v izrazito močno žensko … Morda je protagonistka postala prav zato to, kar je, ker nekoga ni bilo …
Odsotnost oseb, odsotnost ljubezni, izguba – to so univerzalna človeška izkustva. Ne moremo si zamisliti življenjske zgodbe, ki ne bi poznala izgube in s tem tudi travme. Travma nas ne oblikuje v umetnice. Poleg tega nisem samonikla: toplina, ki sem jo med odraščanjem vendarle spoznala, na primer v odnosu s knjižničarjem in nekaterimi krasnimi sosedi, je bila morda ključna za to, da sem preživela. Ljubezen je tisto izkustvo, ki nas bistveno zaznamuje, ki določa našo trajektorijo življenja. In ljubezen je še danes tista sila, po kateri se orientiram, je moje težišče, bi rekel Avguštin.
Nisem prepričana, zakaj, ampak moj impulz je takšen, da težave, s katerimi se soočam osebno, na neki točki začnem obravnavati na družbeni ravni in tu iskati rešitve. Jasna artikulacija tega je bila tudi knjiga Antologija tesnobe (2016, Lud Literatura), ko sem po letih spopadanja z lastnimi strahovi in napadi panike našla kontekst, v katerem smo se lahko s tem problemom soočili skupaj.
Preden povsem uidem od osnovne niti vprašanja – pri čemer to najbrž počnem namerno –, s predstavo o tem, da sem se oblikovala v močno žensko, imam vseskozi težave. V prvi vrsti sem nekdo z občutljivimi radarji za dogajanje okoli sebe – ti se deloma razvijejo zaradi odraščanja v nasilju –, kar pomeni, da me najmanjše reči premikajo in da jih čutim na svojem telesu. Pomeni, da kdaj od stresa obležim, kot bi zbolela za virozo, in ne morem delovati, dokler se šok v živčnem sistemu ne poleže. Izkušnja odraščanja v nasilju pomeni tudi, da sem ob srečnih dogodkih in okoliščinah nadvse izpolnjena, včasih več mesecev skupaj, neskončno hvaležna za začasno oazo miru. Pomeni, da imam o svetu, o ljudeh, o umetnosti, o družbi pogosto absolutna stališča, najboljše je vrhunsko, slabo je totalno zanič. Pomeni, da občutek dezintegracije zaradi intenzivnosti doživljanja – zaradi pomanjkanja stabilnosti – pogosto kompenziram s poskusi nadzora, ki se kažejo na razne načine: včasih se zataknem v kako besedo, glasbeni komad ali citat, ali pa se mi, ko sem pod hudim stresom, sprožijo prisilne misli (t. i. harm OCD). Ne bi rekla, da je to notranja konstelacija močne ženske. Je preprosto specifičen način obstoja v svetu, ki ima svoje razredno ozadje, in ki ni posebej redek ter nima predznaka. Da zmorem kljub opisanemu delovati, pa je stvar funkcionalnosti, načina preživetja, ki sem se ga priučila. Sicer pa, če dovolite, sama ideja, da bi morali biti vsak dan funkcionalni člani in članice družbe, da bi morale biti močne ženske, se mi zdi zgrešena ter tistim, ki se jim godi slabše, povzroča dodatni pritisk in s tem stisko.
Se vam zdi, da se vprašanja očetovstva, odraščanja, družine, priseljenstva in identitete danes »berejo« drugače kot v času vašega odraščanja?
Vaše vprašanje po svoje izhaja iz identitetnih politik, mene pa predvsem zanima, kaj se zgodi, ko jim dodamo vprašanje razreda. Kapital je tisti, ki najbolj določa, kako bomo v življenju obravnavani. Slovenija nima težav z raznimi strokovnjaki, poslovneži, diplomati iz tujine. Nedavno je z odprtimi rokami sprejela celo zunanjega ministra Izraela, zoper katerega je Fundacija Hind Rajab tik pred njegovim prihodom v Slovenijo vložila kazensko ovadbo zaradi domnevne odgovornosti za vojne zločine, dejanja genocida in mučenje. Povsem vseeno je tudi, če bi bil ta minister ženskega spola. Povedati hočem, da nas včasih ustavljanje ob identitetnih problemih prikrajša za širšo, bolj perečo sliko. Danes so posebej na udaru delavci iz držav tretjega sveta, ki so v bistveno slabšem položaju kot moja starša, ki sta se sem preselila v času Jugoslavije, saj nimajo niti osnovnih delavskih pravic, zagotovljene nimajo niti minimalne plače, da ostalega ne naštevam. Delodajalci jih izkoriščajo, ker računajo, da se ne bodo znašli, da ne bodo vedeli, da se jim godijo krivice. Država obenem pritiska nanje tako, da želijo po novem ločevati delavske družine, jih vračati v izvorne države, kar delodajalcem daje še več možnosti za izkoriščanje. Iz države, ki je nekoč redno zaposlovala priseljence, smo se spremenili v državo, ki po logiki »uporabi in odvrzi« izkorišča mezdne, sezonske, prekarne delavce. Torej Slovenija nima težave s priseljenci nasploh, težavo ima z revnimi delavci in njihovimi potomci, njihovimi družinami, ki jih dvojno zlorablja: za slabo plačano, nestabilno delo in za prelaganje sistemskih problemov nanje, za razdvajanje ljudi. Ampak nič kaj dosti bolje se ne godi slovenskim prekarnim delavcem, študentom v negotovosti, kako bodo čas študija sploh preživeli, vse več ljudem v socialni stiski.
Okolje je z mano imelo težave, ko sem bila zgolj otrok iz priseljensko-delavske družine, manj težav pa ima z mano zdaj, ko sem menda uveljavljena književnica, javna oseba, ko imam torej nek simbolni, kulturni kapital. Čeprav niti to ni najbolj natančno, težave so se zgolj nekoliko sofisticirale, prej sem bila neustrezen otrok, zdaj sem neustrezna – na primer za starošolsko literarno srenjo, o kateri tudi sama nimam povedati kaj dosti lepega – pisateljica, saj ne ustvarjam po zapovedih pisanja buržujske literature.
Manj težav imate zdaj. Ampak še vedno tudi, ker ste razmišljujoča ženska. Velik del naše identitete nastaja v odnosu do nekoga drugega, kdo zares smo, se pokaže šele ob drugem …
Humanistična maksima pravi: spoznaj samega sebe. Meni se zdi, da je morda pomembneje spoznavati svetlobo med nami. In tu se strinjam z vami. Ljudje smo relacijska bitja, nenehno v odnosih, ki so nujni za občutek o nas samih. Ni naključje, da zaporniška samica velja za najhujšo kazen in je po moje nekaj, kar bi bilo treba odpraviti. Kot razmišljujoča ženska, kot pravite, zasledujem razne dinamike. Nekoč sta se na nekem afterju moj tedanji partner in nek kolega pogovarjala o nekem teoretiku, ki sem ga poznala po dolgem in počez, in me sploh nista vključila v debato, čeprav sem sedela zraven in čeprav je bivši vse, kar je vedel o tem teoretiku, izvedel od mene in ne iz branja njegovih knjig. Ko sem to izpostavila, se je debata končala. Beseda ženske v teoriji in politiki še vedno nima ustrezne veljave. Pogosto se dogaja, da se moški med sabo citirajo in si tako podeljujejo socialni kapital – ker, kot vemo, samo moški lahko potrdi moškega – naše misli pa prevzemajo, kot da so zrasle na njihovem zelniku, me pa smo zgolj servis za razvijanje njihove lastne misli. Pomislimo samo na to, da ženska v svojem življenju najpogosteje sliši pohvalo na način, da ji rečejo, da je »pridna«, kot da samo opravlja delo po pravilih nekoga drugega. Ampak, poglejte, če ob to postaviva problem femicidov in spolnih zlorab, potem to, ali smo sprejete v moški klub, res nima posebne teže. Poleg tega – zakaj bi sploh hotele biti v klubu, katerega pravil nismo imele možnosti sooblikovati?
Humanistična maksima pravi: spoznaj samega sebe. Meni se zdi, da je morda pomembneje spoznavati svetlobo med nami.
Pravite, da v medsebojnih odnosih delujejo enake »oblastne dinamike« kot v družbi … Kaj nas najbolj ovira pri tem, da bi bili drug drugemu človek?
Ne gre za hierarhijo, v kateri bi nas ena reč najbolj ovirala, ampak za dinamičen skupek dejavnikov, vplivov, omejitev, discipliniranj, ki jih povzročajo sistem, dominantne ideologije, obstoječi družbeni imaginariji, vpliv patriarhata in tako dalje. Vsi bi želeli verjeti in lepo bi bilo, če bi bili odnosi zatočišče pred družbo, a niso izolirani od nje. V noben odnos ne vstopita samo dve osebi, ampak z njima hkrati vstopi celotna družba in zgodovinski trenutek, ko se ta odnos dogaja. Da ne bom preveč abstraktna, ko recimo rečem, da na odnose vpliva sistem, imam s tem med drugim v mislih, da nas večina opravlja službe, kjer smo primorani delati prek meja svojih zmožnosti, biti nenehno na voljo, morda smo deležni mobinga, morda sploh ne pridemo iz meseca v mesec, če samo pomislimo na življenjske stroške in najemnine, ki rastejo hitreje kot honorarji. Takšna oseba je pod nenehnim psihičnim pritiskom. O ljubezni lahko govorimo v superlativih, v skladu z družbenimi imaginariji, ampak če nimamo pogojev za to, da se ji predamo, je najbrž ne bomo doživeli. Oseba, ki je psihično na robu, se lahko zapre vase, včasih postane celo nasilna, predvsem pa ima lahko bistveno manj kapacitet za vzpostavljanje in vzdrževanje enakovrednih odnosov. Potem pa temu dodajva še druge dejavnike in kaj kmalu lahko pridemo do žalostnega spoznanja, da je družba, v kateri živimo, nasilna, zato so taki večinoma tudi odnosi. Na nekatere dejavnike na srečo vendarle lahko vplivamo, nismo povsem nemočni. Lahko izbiramo in soustvarjamo kontekste, ki v nas zbujajo solidarnost, spoštovanje in odprtost, medtem ko izkoriščanje, tekmovalnost in nasilje zavračamo – vsak dan sproti in v vsaki situaciji, najbolje skozi skupno organiziranje.
Ena od klasičnih leninističnih predstav revolucionarne spremembe je dajala primat osvojitvi politične oblasti: najprej revolucija, radikalna sprememba družbe in družbenih odnosov pa ji bo sledila. Danes živimo v času, ko se je horizont takšne revolucije vsaj za zdaj umaknil in ko lahko vidimo tudi, da smo bili v marsičem premagani.
Naši odnosi so, kakorkoli obrnemo, inherentno politični, s čimer pa ne mislim, da naj bi bili boljši odnosi zamenjava za neobstoječo ali neustrezno politiko. Ena od klasičnih leninističnih predstav revolucionarne spremembe je dajala primat osvojitvi politične oblasti: najprej revolucija, radikalna sprememba družbe in družbenih odnosov pa ji bo sledila. Danes živimo v času, ko se je horizont takšne revolucije vsaj za zdaj umaknil in ko lahko vidimo tudi, da smo bili v marsičem premagani. Morda se zato danes revolucija začne prav tam, kjer je bila nekoč odložena: z gradnjo drugačne družbe tukaj in zdaj, ne samo od spodaj navzgor, ampak tudi iz intimnega v politično, iz ednine in dvojine v skupnost.
Dvojina v ljubezni, če deluje kot enosmerna pot, se nikakor ne more udejanjiti … Pišete o različnih dvojinah in pri večini se uresničuje samo eden, »drugi« …
Dve močni podobi me spremljata ob premislekih o ljubezni zadnje čase. Ena prihaja iz živalskega sveta – v gledališki drami 52 hertzov, ki sem jo prevajala, sem zasledila krasno misel: kiti spijo izmenično, ker mora eden čuvati drugega, da ta med spanjem ne utone. Potem se zamenjata. Morda je to definicija nosilnih, enakovrednih odnosov, to, da smo drug drugemu izmenično v oporo. Zanimivo pri tem je, da sem morala primer, ki bi bil čist, najti v živalskem svetu, obenem pa velja, da kiti čustvujejo – na primer žalujejo – bolj kompleksno kot ljudje.
Ne bi pa nikakor ostala pri dvojicah, ljubezni ne gre zakleniti med dva. To je privatizacija ljubezni, ki služi reprodukciji enake družbe. Torej k drugi prispodobi. Pisanje ali kako drugo ustvarjanje, kakršenkoli velik podvig, vidim kot potapljanje na dah. Greš do svojega limita, globoko sama v ocean, ampak ob vrnitvi te nekaj deset metrov pred površjem pričaka rešilna mreža soplavalcev.
Tako je tudi v življenju, podporna mreža, ki jo imamo, nam pomaga premagati težave, pa tudi deliti veselje. Kar me pravzaprav moti, je to, kako malo besed poznamo za odnose med nami, prijatelj, partner, tujec, sodelavec, družinski član – potem se že počasi konča. Tu lahko vidimo tudi pomembnost jezika, včasih potrebujemo besedo, da si lahko neki odnos šele zamislimo. Zato svojemu partnerju v Zakaj ne pišem rečem »bližnji«, saj partner zveni, kot da gre za poslovni odnos. Podobno kot mi včasih kdo, ko izražam skrb ali celo ko organiziram, reče, da sem »mama«. Težje si zamislimo, da bi moškemu vodji kdo rekel oče. Potrebujemo nove besede. Ker – kot navadno povem: če bi hotela biti mama, bi imela otroke, ne bi organizirala kolektiva.
Preberite tudi: Dijana Matković: Ljubezen, pisanje in oblast
Iz česa črpate moč za raznoliko delo, ki ga opravljate?
Ravno iz kolektivnega delovanja. V stiski me pomirja že misel na to, da ne samo delamo skupaj, ampak smo tudi tu drug za drugega. Svet je poln katastrof, nekateri odnosi so tudi izjemno težki, krivični, potem se spomnim, da imam v življenju tudi kolektiv, pa številne prijateljice in prijatelje, ki si vsak na svojem področju prizadevajo za boljšo družbo, in mi je že lažje.
Ravno danes smo ustanovili zavod Disenz. Legitimni smo že šest let in pol, toliko časa deluje naša spletna platforma, danes smo postali tudi uradni. Kolektiv Disenz je dobil strehico, ki nam bo šele omogočila pogoje za preživetje in, če nam usoda ne bo nemila, tudi razvoj.
Volje, znanja in idej nam vsekakor ne manjka – kolektiv Disenz nismo zgolj dežurni krivci, najpogosteje podpisani pod objave, ampak je v tem času okoli njega nastal cel ekosistem urednikov, piscev in pisk, prevajalcev, strokovnih sodelavk, tovarišev iz drugih bojev za pravičnejšo družbo, sorodnih medijskih platform, tovarišic iz tujine; tu so fotograf, tehnik, lektor in ilustrator, soorganizatorji, administratorji, tudi nekdanji sodelavci in sodelavke, ki so nam pomagali do današnje točke, podporniki in podpornice, predvsem pa bralke in bralci. Ta kolektiv, ki skuša delovati skupnostno in s čutom za potrebe tako posameznika kot kolektiva, je kot nekakšen gozd, ki diha skupaj, čeprav je obenem vsakdo nenadomestljiv. V gozdu lahko še desetletja vidimo, kje je padlo drevo.
Moč, navdih, regulacijo črpam tudi iz umetnosti v raznih zvrsteh in registrih, ob literaturi sva zelo zvezani predvsem z glasbo. Moj dan se pogosto že začne s poslušanjem glasbe, plesom po stanovanju, in tako tudi konča.
Političnost ljubezni, pravite … Ljubezen torej nikoli ni bila povsem »zasebna«, ampak če vas prav razumem, govorite tudi z vidika moči, pa tudi oblike upora, neposlušnosti. Ali se motim?
Ko pravim, da je ljubezen politična, to pomeni, da jo zgolj vračam tja, kjer je vedno bila. Nikoli ni bila apolitična. Nikoli ni bila ločena od družbe. Dajva kak primer – na primer Romea in Julijo. Njuna ljubezen je pravzaprav pripoved o sporu dveh družin; ali pa Viharni vrh, tam je prepreka odnosa razredna razlika med protagonistoma. To je tisto, kar sem mislila prej, ko sem rekla, da v odnos nikoli ne vstopita samo dva. Če sprejmemo, da v odnosih deluje tudi družba, to pomeni, da so odnosi po definiciji politični. Vprašanje lahko obrnemo tudi drugače: če je ljubezen politična, kakšen je torej njen potencial, da družbo spreminja? Vprašanje, kakšen potencial ima ljubezen za spreminjanje družbe, je bilo pomembno za emancipatorna gibanja šestdesetih let in pozneje, vendar se mi zdi, da smo ga v sodobnih predstavah o revolucionarni politiki potisnili na obrobje.
Ljubezen družbo tudi preizkuša. Eden od eksperimentov, ki sem jih morala pri snovanju knjige o ljubezni, ki ji trenutno pišem, spraviti skozi lastno izkustvo, skozi svoje telo, je bil ta, da sem se v določenih kontekstih zavestno popolnoma odprla. Zanimalo me je, kaj se zgodi, če umaknemo varovalke in postanemo docela ranljivi. Ne iskreni – ta pojem je preveč izmuzljiv –, ampak ranljivi.
Ugotovila sem, da je lahko ranljivost za ljudi bolj ogrožajoča od moči. Razmerja moči so strukturirana in zato prepoznavna: poznamo njihove običajne scenarije, vemo, kako se jim podrediti, kako se jim upreti, kako jih uporabiti. Ranljivost pa lahko to dinamiko prekine.
Ugotovila sem, da je lahko ranljivost za ljudi bolj ogrožajoča od moči. Razmerja moči so strukturirana in zato prepoznavna: poznamo njihove običajne scenarije, vemo, kako se jim podrediti, kako se jim upreti, kako jih uporabiti. Ranljivost pa lahko to dinamiko prekine. Ne ponudi nujno znanega scenarija, po katerem bi bilo mogoče ravnati, sistema, ki bi mu bilo mogoče vladati ali služiti. Če je nekaj zmožno obstajati izven tega reda, že s svojim obstojem pokaže, da obstoječi način delovanja moči ni nujen. Da je lahko to, čemur ljudje podrejajo velik del svojih življenj, arbitrarno.
Zato se mi zdi tako zanimivo opazovati, kaj ljudje naredijo, ko so soočeni z ranljivostjo. Nekateri pred njo zmrznejo in se umaknejo. Drugi jo skušajo spraviti nazaj na znani teren, pogosto z discipliniranjem, nadzorom ali ponižanjem. Ponižanje je tehnika odvzema moči. Obstaja pa tudi tretja možnost: da s svojo ranljivostjo omogočimo ranljivost drugega. Kakorkoli, način, kako se odzovemo na ranljivost, nam razkrije nekaj bistvenega o kapacitetah in delovanju posameznika, skupine ali družbe.
Kot otrok priseljencev ste simptome izključevanja že zelo zgodaj izkusili …
Rada rečem, da je dislociranost tudi intelektualno stimulativna. Če ne sodimo ne sem ne tja, imamo uvid osebe, ki svet motri s pozicije dvojnega, ruskega okna, skozi katero hkrati gleda ven in noter. Tako je bilo videti moje celotno odraščanje, morala sem biti pozorna na dogajanje z vseh koncev, da bi vedela, od kod bi lahko vzniknilo nenadno nasilje. Z leti lahko to postane tvoj intelekt, tvoja poetika, tvoj angažma. Kar seveda še ne pomeni, da si s tem izven dosega nasilja.
Že v prvi knjigi ste nakazali skupnost oziroma kolektiv, kot rešitev, ki pa ste jo tudi udejanjili v praksi.
Drži, v prejšnji knjigi je bila skupnost komaj idejno nakazana, zlasti v zadnjem letu pa sem jo začela bolj materialno uresničevati. Odločila sem se, da enkrat na teden odprem vrata svojega stanovanja, ne samo kolektivu Disenz, ampak tudi tistim, ki bijejo sorodne boje za pravičnejšo družbo. Stalnica je miza, za katero vsakič skupaj jemo kosilo in za katero smo višinsko poravnani, pa dan v tednu – četrtek, ljudje pa se izmenjujejo: enkrat so z nami študenti, ki so na Kubo odnesli 100 kg zdravil, drugič izkoriščane delavke RTV-ja, tretjič Klemen Fajs, ki si z iniciativo CILJ prizadeva za boljšo Ljubljano, med nami so člani Iskre, Inštituta za delavske študije, člani sindikata Zasuk in tako dalje. Levica se je sposobna skregati okoli najmanjših razlikovanj v mišljenju in delovanju, toda za mizo se hitro vidi, da konec dneva vendarle izhajamo iz istega in si prizadevamo za isto, za življenja z več dignitete.
Odločila sem se, da enkrat na teden odprem vrata svojega stanovanja, ne samo kolektivu Disenz, ampak tudi tistim, ki bijejo sorodne boje za pravičnejšo družbo. Stalnica je miza, za katero vsakič skupaj jemo kosilo in za katero smo višinsko poravnani, pa dan v tednu – četrtek, ljudje pa se izmenjujejo.

Koga vse želite povezati?
Ko smo začeli, sem rekla, da nudim zgolj materialni pogoj za srečanja, in tega se skušam držati, jaz sem samo ena od akterk. Prispevam prostor in svoje znanje, ampak ga prav tako prispevajo drugi, skupaj z izkušnjami s terena, uvidi, kaj deluje in kaj ne, vsak svoje veščine in tako dalje. Moja odgovornost je v tem, da prostor držim kontradiktoren in odprt – ne sme se zgoditi, da bi ga zasedla ena sama ideja, en sam miselni pristop, ena sama oseba. To bi bil recept za hiter razpad, pa tudi sicer dogmatičnost in kulti ne vodijo k povezovanju in ustvarjanju novih pogojev za mišljenje in delovanje, prej k novim oblikam nasilja, proti katerim se vendar borimo.
Dejavni ste tudi v sindikatu kulturnih delavcev Zasuk. Zakaj se vam zdi to pomembno?
V zadnjem času sem tu sicer nekoliko manj aktivno prisotna, a to je lahko zgolj začasno obdobje, ko je vsega drugega dela preveč. Kot pravim, princip delovanja je spanje kitov, najprej spi eden, potem se zamenjata. Čeprav to v tem primeru ni najbolj natančno, nihče od nas ne spi, predvsem smo preobremenjeni, saj nas ni veliko in pogosto smo tudi finančno podhranjeni. Je pa sindikat edina organizacija, povezana z mojim poklicem, v katero sem včlanjena. In je edina, ki je dejansko politična. Nisem ne v PEN-u ne v Društvu slovenskih pisateljev, nikjer. Zasuk je bil zame pomemben že z ustanovitvijo. Naenkrat nisem bila več sama v pogajanjih za svoje delavske pravice, ampak sem imela za sabo sindikat. Tu bi nama spet prav prišla prispodoba plavalcev nekaj deset metrov pod površjem. Ob delu so tam ljudje, ki nas rešijo, če gre med delom kaj narobe.
V kritiki sem prebrala: »Pisava, ki ne le da se sveta dotika, ampak ga tudi izziva, preizkuša, vrednoti …« Koliko »ustvarjalnega prostora« potrebujete, da lahko močno »ošilite« misel?
Uh. Pred pisanjem oziroma dokončanjem nove knjige že opozarjam soljudi, da prehajam v intenzivno fazo. Bom skušala razložiti. Če drži, da imajo novinarji podatke, da imamo izkustva in čustva vsi, umetnice pa imajo pomen, in če je ustvarjanje boj za oblast nad pomenom, sem pred potopitvijo v pisanje oziroma dokončanje nove knjige že na nevarni meji oblastnega vedenja, ki se bo zgolj stopnjevalo. Ne morem v kino, ne morem brati tujih romanov, ne morem poslušati razlogov za pisanje drugih pisateljic in pisateljev. Najhuje je, da pogosto niti soljudi ne morem zares poslušati. Če se dotaknejo mojih tematik, je pogovor končan, začne se monolog. Če s svojim vedenjem potrjujejo moje raziskave, je svet obsojen na propad ali potencialno vendarle rešen, odvisno, kateri del raziskav potrjujejo. Glavo imam prenasičeno z idejami, zgodbami, sestavljanjem strukture, ki me poganjajo v dokončanje knjige, kot da gre za življenje in smrt. Vstopam torej v fazo – govorim iz izkušenj pisanja prejšnje knjige –, ko nisem najbolj prijetna družba. No, odvisno. Da se skupaj plesati na kakem koncertu ali partiju. Da se skupaj premišljevati o drugih tematikah in družbenih bojih. Še vedno sem urednica in, upam, tudi prijateljica. Samo na trenutke nekoliko bolj monološka, razen če gre tudi na drugi strani za življenje in smrt. Malo pretiravam, pisateljice smo nagnjene k temu, prav daleč od resnice pa to ni.
Knjiga Zakaj ne pišem je prva slovenska knjiga, ki je bila med 190 deli izbrana za predstavitev na prireditvi Knjige na Berlinalu, prav tako je bila med nominiranci za nagrado kresnik 2023. Kako je bila videti predstavitev na Berlinalu oziroma kaj je prinesla ta predstavitev?
V Berlin me niso povabili, zato vam težko povem, kako je bila videti predstavitev. Oseba za prodajo avtorskih pravic se je v času Berlinala in Frankfurtskega knjižnega sejma na družbenih omrežjih pohvalila, da je imela neki dan menda 100 sestankov – ne spomnim se natanko, šlo je za neko absurdno visoko številko –, s čimer je nehote razkrila kadrovsko podhranjenost Cankarjeve založbe, ki niti približno ne more ustrezno poskrbeti za vse svoje avtorje, pa tudi za svoje preobremenjene zaposlene ne. Varčujejo na zdravju zaposlenih in možnostih preboja avtorjev.
Na Berlinalu je bila tudi delegacija Javne agencije za knjigo, četudi sama od nje že leta nisem dobila niti evra. Tu se pokaže razkorak med institucionalno promocijo slovenske literature ter materialnimi pogoji ljudi, ki od nje živimo. Z industrijo, povezano z literaturo, s korporativno-birokratskim svetom nasploh ne govorimo istega jezika. Birokrati vse računajo tako, da se jim v njihovem anti-jeziku, ki nima nobene zveze z življenjem in ustvarjanjem, vse izide, mi pa medtem … Ah, to je zgodba za kdaj drugič.
Ustvarjati je treba s prijatelji, mi je nekoč rekel ljub pisatelj. Včasih jih poznaš od prej, včasih prijatelji postanejo med skupnim ustvarjanjem in zaradi njega.
Vsake toliko me kdo vpraša, kaj se dogaja z napovedanim filmom po knjigi Zakaj ne pišem. Nič se ne dogaja. Na neki točki, enkrat lani, bi morala podpisati pogodbo za prenos avtorskih pravic, ki ni ustrezala osnovnim standardom filmske industrije. Ničesar posebnega nisem pričakovala, samo osnovne standarde glede prenosa pravic, a se je oseba na drugi strani pretvarjala, da ti standardi in te pravice ne obstajajo. To me je postavljalo v položaj, kjer bi morala osebi, ki industrijo pozna bolje od mene, razlagati o tej industriji oziroma svojih pravicah. Tega pa sem se v življenju nagledala. Predvsem pa sem si mislila: če je tak začetek sodelovanja, kakšno bi bilo šele nadaljevanje? Včasih si je pametno prihraniti kak bodoči glavobol. Ustvarjati je treba s prijatelji, mi je nekoč rekel ljub pisatelj. Včasih jih poznaš od prej, včasih prijatelji postanejo med skupnim ustvarjanjem in zaradi njega. Tako da za zdaj imamo drug drugega, filma pa ne. E, budale. (smeh)
Na kakšen način bi veljalo podpirati mlado literarno ustvarjalno silo, ki se še kali in preizkuša?
Sama sem potrebovala osebo, ki me je videla kot legitimno človeško bitje, katere mnenje šteje. To je bil v mojem primeru na začetku moj osnovnošolski knjižničar. Kot urednica se skušam sama posvečati drugim, pa ne samo mladim, nihče ne odda popolnega besedila. Včasih mi kdo tudi piše s prošnjo, če lahko pogledam njegove pesmi ali roman nečakinje itd. Včasih koga zaznam sama in ga ali jo spodbudim k nadaljevanju ali usmerim – na revijo, založbo itd. Sploh ne vem, kdaj se je zgodil ta obrat, zdi se mi, da sem bila še včeraj povsod »tamala«, zdaj sem pogosto v vlogi tiste, ki skuša podpirati in usmerjati druge. Talent potrebuje celo infrastrukturo, da se uresniči; zgodbe o samotnem geniju so laž, recimo tudi van Gogh je lahko ustvarjal samo zato, ker je imel brata, ki ga je imel rad in je zanj skrbel. Bil je njegov stik s svetom, da se od njega ni oddaljil še bolj.
Talent potrebuje celo infrastrukturo, da se uresniči; zgodbe o samotnem geniju so laž, recimo tudi van Gogh je lahko ustvarjal samo zato, ker je imel brata, ki ga je imel rad in je zanj skrbel. Bil je njegov stik s svetom, da se od njega ni oddaljil še bolj.
Slovenija ima sicer celo mrežo delavnic kreativnega pisanja, raznih javnih branj, številne raznolike revije, zato se mi zdi, da možnosti za razvoj pisanja in objave so. Ključno in precej težje je, da v vsem tem najdemo svoje ljudi, torej takšne, ki so blizu našemu načinu obstoja v svetu. Pogosto morda niti ne vemo, kdo ti ljudje so in kje so, in traja, da jih najdemo. Pa tudi to je proces, meni še danes na področju ustvarjanja v Sloveniji zmanjka sorodnih ljudi.
Če bi lahko sedli za mizo s komerkoli iz svetovne zgodovine, kdo bi to bil?
Niham med teoretikom Markom Fisherjem, ki mi je bil izredno pomemben za razumevanje lastne pozicije in pozicij meni podobnih in ki je življenje končal prezgodaj – leta 2017 s samomorom –, in pokojno babico. Glede na moj slog pisanja in delovanja ni nenavadno, da niham med političnim in osebnim. Ali osebnim in teoretskim. Babica je hranila družinske zgodbe, ki mi zato niso več dostopne, bila je tudi izjemno socialno vešča, z dvema razredoma osnovne šole je pokonci držala celotno vas, vsakdo se je s težavami obračal nanjo. Ona je moj zgled solidarnostnega delovanja, o katerem bi želela vedeti več, a je žal ni več med nami.
Preberite tudi: Mark Fisher: Za nobeno rabo
Socialist Jezus, ki je živel na območju zgodovinske Palestine – Betlehem je na današnjem Zahodnem bregu –, tudi ne bi bil slab kandidat. Slednjega bi vprašala, zakaj nikoli pred križanjem ali med njim ni posegel po moči. Pisatelj Andrej Nikolaidis, še vedno zelo živ, bi najbrž rekel, da zato, ker »poseči po moči pomeni služiti moči«. Jezus pa bi morda rekel: »Uf, ne vem, Dijana, komaj 33 let sem imel.«
Tektonsko se nam premikajo tla pod nogami … Čas je za kritično misel, najbolj pa se sliši tiste, ki vedo bore malo … Kakšno pisanje je danes po vašem subverzivno?
Vsak ima pravico do odločitve o lastni poetiki in nikomur ne bi želela vsiljevati, o čem mora pisati. Vem pa, da me od nekdaj zanima literatura, ki je v stiku z realnim in ni zgolj eskapistični ornament stvarnosti. Meni se je na neki točki zdelo, da naslednje knjige ne morem pisati o travmi, ker sta osebna travma in družbena travma recept za katastrofo, pisanje bi me pokončalo, pa tudi družbi ne bi kaj prida doprinesla. Angažma je tudi svetu dodati nekaj lepega. Če družba, kot jo poznamo, prihaja h koncu, imamo morda res samo še drug drugega, zato sem se poglobila v to, kaj pomeni imeti drug drugega, kaj nas pri tem ovira in kako bi lahko ljubezen sama – zdaj, ko je videti, da ne bo revolucije, ki bi nas rešila –, postala revolucionarna. Bližina katastrof je terjala, da premislim svoje etične in estetske odločitve pri pisanju, ne morem pa jih določati za druge. Vsako odlično pisanje je legitimno in je del projekta literature, četudi vanj vstopamo na različne načine in z različnimi razlogi.
—
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani številki revije Rast, november 2026. Disenzova različica je nekoliko prilagojena oziroma dopolnjena.
















