Homonacionalizem v osvobojenem Hersonu
»Včeraj me je nekdo zaprosil za roko,« je v objavo na Facebooku zapisala 33-letna Kijevčanka Leda Kosmachevskaya. »Rekla sem ja in tako bom postala žena vojaka. Ne zato, ker bi ga ljubila, pač pa zato, ker predsednik moje države še vedno ne odgovarja na zahtevo družbe po legalizaciji istospolnih porok.« Njen bodoči mož je njen dolgoletni prijatelj, ki je že 15 let v istospolni partnerski zvezi in se je kot prostovoljec priglasil ukrajinski vojski takoj po začetku ruske invazije, ta čas pa pričakuje, da bo poslan na še posebej izpostavljeno bojno fronto. Za edino vrsto poroke, ki mu je dovoljena, se je odločil, ker nima živih sorodnikov, boji pa se, da bi se iz vojne vrnil v vreči za trupla. Poroka mu omogoča, da ga nekdo v primeru smrti identificira, po njem deduje, izvrši njegovo posmrtno voljo ter ga pokoplje. »Da postanem žena, sem se odločila, ker imam rada svojo domovino in ker upam, da ima ona dovolj rada svoje državljane, da zanje poskrbi ne glede na spol in spolno identiteto.« Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je na pozive skupnosti LGBTIQ+ za ureditev njihovih človekovih pravic dejal, da čas za spreminjanje ustave med vojno ni pravi ter pristal na znano tehnicistično ureditev v obliki registracij partnerstev.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je na pozive skupnosti LGBTIQ+ za ureditev njihovih človekovih pravic dejal, da čas za spreminjanje ustave med vojno ni pravi.
Zakonska zaščita manjšine in stopnja homofobije v ukrajinski družbi pravzaprav spominjata na ta hip največjo sovražnico Ukrajine, Rusijo, kjer aktivisti LGBTIQ+ prav tako beležijo negativno bilanco človekovih pravic, za nameček pa se zadnje desetletje borijo z zaostreno uradno državno homofobijo, ki jo uteleša zakon proti »homoseksualni propagandi«. Protigejevska propaganda je eden od ideoloških stebrov Putinovega avtokratskega režima: ideja, da obstajata več kot dva spola, naj bi bila »eksistenčna grožnja državi in njenim ljudem«, boj proti »seksualni permisivnosti« in »moralnemu razkroju Zahoda« je tako rekoč eden od uradnih razlogov Moskve za invazijo. Mačizem je Putinova notranja politika, homofobija njegova geopolitika. Četudi Putin Ukrajino pod Zelenskim razvpito obtožuje nacizma, je resnica ta, da se z idejo »en mož, ena žena« Putinov režim poravnava s temeljno idejo fašizmov in nacizmov 20. stoletja. Identičen prezir do in strah pred neheteronormativnimi identitetami so kazali tako levi kot desni diktatorski režimi: Hitlerjeva Nemčija, Stalinova Sovjetska zveza, Castrova Kuba, povezavo med homofobijo in diktaturo danes skupaj z Rusijo potrjuje vrsta islamskih režimov. Nina Hruščova, profesorica mednarodnih odnosov v New Yorku in pravnukinja nekdanjega sovjetskega voditelja, nagnjenje avtoritarnih voditeljev k demoniziranju oseb LGBTIQ+ in poveličevanju maskulinosti pripisuje njihovi potrebi po poudarjanju lastne moči, ki izhaja iz tega, da so avtoritarne države temeljno šibke, njihovi diktatorji pa temeljno nesigurni vase.
Konzervativne, nacionalistične, pogosto skrajno desne politike se pobratijo s skupnostjo LGBTIQ+, da bi se identitetno razločile kot liberalne, vzpostavile družbeno superiornost ter demonizirale druge etnične skupine.
Tu velja izpostaviti nek drug mednarodni konflikt, v katerem pa je agresor skupnost LGBTIQ+ prepoznal kot zaveznika in ne sovražnika. Ameriška avtorica Sarah Schulman je že leta 2011 ugotavljala, da izraelska vlada v sklopu svoje globalne propagande, v kateri Izrael prikazuje kot »relevanten in moderen«, Palestince pa kot nazadnjaške, za to uporablja primer pravic in svoboščin, ki jih v tej državi uživajo osebe LGBTIQ+. S tem legitimira predvsem svoje kontinuirano kršenje pravic Palestincev. Homonacionalizem je izraz, ki ga je skovala ameriška akademičarka Jasbir K. Puar in označuje izrabo spolnih manjšin za upravičevanja rasizma in ksenofobije. Konzervativne, nacionalistične, pogosto skrajno desne politike se pobratijo s skupnostjo LGBTIQ+, da bi se identitetno razločile kot liberalne, vzpostavile družbeno superiornost ter demonizirale druge etnične skupine in pripisano jim homofobijo uporabile za utemeljitev kršenja njihovih pravic. Združene države Amerike so tovrsten antagonizem med »naprednim Zahodom« in »nazadnjaškim Vzhodom« famozno vzpostavile v Vojni proti terorju. Podoben koncept je femonacionalizem, kjer se boljši položaj žensk v zahodnih družbah v primerjavi z muslimanskimi prav tako izrablja kot kritje za islamofobijo, rasizem in ksenofobijo. Homonacionalizma in femonacionalizma se v Zahodni Evropi odkrito poslužuje skrajnodesna nemška stranka Alternativa za Nemčijo, ki zaradi njihove predpostavljene homofobičnosti in mizoginije dodatno demonizira imigrante z Bližnjega Vzhoda. Redkeje se homonacionalizma in femonacionalizma poslužujejo politiki v Srednji in Vzhodni Evropi, kar ne preseneča, če vemo, da stopnja homofobije in sprejemljivost mizoginije v Evropi rasteta, bolj ko se pomikamo proti vzhodu.
Predsednik Zelenski doslej ni prepoznal strateške pomembnosti tega, da za pravice oseb LGBTIQ+ poskrbi prav zdaj, ko si prizadeva za to, da ostane Zahod čim bolj enoten v podpori ukrajinskemu odporu.
Ob ruski invaziji na Ukrajino so aktivisti LGBTIQ+ takoj prepoznali nevarnost nazadovanja človekovih pravic v državi in izničenje napredka, ki so ga dosegli po evromajdanskih protestih. Vendar je vojna tudi priložnost. Predsednik Zelenski doslej ni prepoznal strateške pomembnosti tega, da za pravice oseb LGBTIQ+ poskrbi prav zdaj, ko si prizadeva za to, da ostane Zahod čim bolj enoten v podpori ukrajinskemu odporu. Za Ukrajino je nekoliko nerodno, da ukrajinske transspolne in biseksualne osebe ne uživajo nič več pravic kot ruski geji, lezbijke in interspolne osebe. To nazadnje pomeni, da sta si Ukrajina in Rusija bolj podobni, kot sta pripravljeni verjeti, primerjava pa gre več kot očitno na škodo Ukrajine, njene podobe pred svetom in nazadnje pred samo sabo. Leda Kosmachevskaya, ki se bo poročila s svojim prijateljem, ker se ta ne more poročiti s svojim partnerjem, s katerim je že 15-let, ima prav. Čas je, da Ukrajina svojim državljanom zagotovi enake pravice, če naj ohrani status najbolj vzhodne braniteljice zahodnega načina življenja.
—
Besedilo je bilo prvotno, 18. novembra 2022, objavljeno kot kolumna v Delu.
Dopis avtorice ob poobjavi: Pravni status oseb LGBTIQ+ v Ukrajini ostaja v juniju 2023 nespremenjen glede na stanje jeseni leta 2022, a aktivizem LGBTIQ+ in nacionalizem si tudi v tej državi vse pogosteje podajata roke. Aktivisti svoje pozive k legalizaciji porok istospolnih parov utemeljujejo z argumentom, da so v prvih bojnih vrstah v rusko-ukrajinski vojni tudi osebe LGBTIQ+, medtem ko njihovi partnerji doma ne uživajo nobenih pravic in obveznosti iz naslova partnerstva, ker tega ukrajinska država ne priznava. Aktivisti ocenjujejo, da je služenje oseb LGBTIQ+ v vojski spremenilo družbeni odnos do skupnosti LGBTIQ+. Nadaljnji dotok vojakov LGBTIQ+ je spodbudila ruska invazija v letu 2022, ki je prinesla tudi večjo pripravljenost vojakov na razkritje svoje identitete v prepričanju, da se lahko borijo ne le za svojo domovino, temveč tudi proti stereotipom in kršitvam njihovih pravic.
Prikazna fotografija: Jasn, Flickr.
