Razgaljene babice, zakrite vnukinje

Na fotografiji, ki je zadnjih nekaj tednov pritegnila veliko pozornosti medijev, je ženska z gostimi in razkošnimi ledeno blond lasmi, šarmantnim nasmehom, ki ga krasijo ravni, snežnobeli zobje, gladko in rahlo osončeno kožo ter drobnimi, komaj opaznimi gubicami okoli oči. Niti vrat ne izdaja njene dejanske starosti, šele izrez na belih kopalkah namiguje na to, da je ženska na fotografiji stara približno 65 let. Ostalega se ne vidi, ker je ogrnjena. Zakaj so njena leta pomembna? Zato, ker gre za Martho Stewart, znano ameriško podjetnico, ki se je preizkusila v najrazličnejših poslovnih dejavnostih, od priljubljenih kuharskih knjig do lastnih televizijskih programov. V zgodnji mladosti je bila manekenka, v zrelih letih pa je bila kratek čas tudi v – zaporu. Skratka, Martha je ženska-brand, ki se je zdaj pri 81-ih slekla v kopalke za revijo Sports Illustrated ter s tem povzročila senzacijo kot najstarejša ženska doslej na njihovi naslovnici. Sicer ta revija na naslovnicah objavlja zgolj mlade, prelepe ženske, zato je pogosto tarča očitkov o seksizmu.

Martha Stewart se za svoja leta, kot je pokazala javnosti, zares odlično drži. Običajne, povprečne ženske njenih let niso videti tako mladostno in sijoče. Večina jih ima zguban obraz in vrat, strije na trebuhu, povešene prsi in mišice na rokah (t.i. »perutničke«), noge s poudarjenimi krčnimi žilami, popokanimi kapilarami ter grčastimi stopali. Skratka, na misel jim ne pride, da bi pozirale v kopalkah pri petinšestdesetih, kaj šele pri enainosemdesetih. Tega od njih nihče niti ne pričakuje, tudi kadar se dobro držijo, a najverjetneje jim do tega niti ni več. Malo je žensk, ki bi ji lahko stopile ob bok. Ni znano, ali je videz Marthe Stewart tako dober zahvaljujoč denarju, ki dela čudeže – vendarle gre za bogatašinjo –, dobrim genom ali spretnemu retuširanju fotografije (sama pravi, da je le-to neznatno). V intervjuju za revijo Variety trdi, da ni imela niti ene plastične operacije, da ima zdrave lase, vsak dan spije zelen smoothie, jemlje vitamine in se zdravo prehranjuje. Poleg tega ima dobre dermatologe, na soncu pa nosi klobuk in zaščitno kremo vsak božji dan – to naj bi bila, če ji gre verjeti, skrivnost njenega videza.

Odzivi so pretežno pozitivni, od čestitk Marthi za pogum do čestitk reviji za navdihujočo objavo, dotična fotografija in odnos do nje v komentarjih in pogovorih pa je tema, ki je trenutno merilo progresivnosti. Konec koncev, zakaj se ženska v teh letih ne bi smela znajti na naslovnici in tako pokazati, da so tudi takrat ženske lahko … hm, seksi? Privlačne? Vredne poželenja? Ali vsaj videti veliko mlajše?

Verjetno je za fotografiranje dobila visok honorar in ogromno reklamo za svoje televizijske oddaje in knjige. Ta številka revije je dobila največ medijske pozornosti, vsi so zmagali, kaj vsemu temu sploh lahko očitamo?

Če ostanemo pri individualnem primeru neke ženske, ki zgleda dobro in se rada fotografira, opisuje fotografiranje v Dominikanski republiki kot zabavno, rada se preoblači in nima zadržkov pred javnim izpostavljanjem telesa – prav zares, zakaj pa ne? Verjetno je za to dobila visok honorar in ogromno reklamo za svoje televizijske oddaje in knjige. Ta številka revije je dobila največ medijske pozornosti, vsi so zmagali, kaj vsemu temu sploh lahko očitamo?

Vendar pa Martha Stewart na naslovnici ni kot zasebna oseba, temveč ravno kot znana javna oseba, če ne celo ljubljenka javnosti, te pa običajno predstavljajo zgled videza in obnašanja. V tem smislu njena odločitev za fotografiranje oziroma izpostavitev v kopalkah zagotovo ni brez učinka. Vsled tega se del občinstva, zlasti tisti ženski, sprašuje, kaj to pomeni? Ali je 81-letnica na fotografiji nekaj, kar je treba slaviti, je to nekaj, k čemur naj bi ženske (morda babice in prababice) morale stremeti in ali je to feministično dejanje? Ali pa prej povzroča negotovost, celo nelagodje, saj ni v skladu s stvarnostjo večine njenih vrstnic?

Preberite tudi: Slavenka Drakulić: Spogledovanje z neznancem.

Naš odnos do ženskega videza je celo v starosti pogojen z lepotno industrijo, mediji, modo, družbenimi omrežji, vse to pa seveda pripelje do drugačnega pogleda nase. V raziskavah javnega mnenja večina žensk, tako mlajših kot starejših, običajno izpostavlja nezadovoljstvo z lastnim videzom. To ni čudno, saj so jim za primerjavo vsiljene razne medijske zvezdnice, od manekenk, igralk in pevk do televizijskih osebnosti, kot je ravno Martha Stewart. Ona je postala dokaz, da so tudi starke lahko videti mnogo mlajše ter da je ženska lahko videti seksi tudi v starosti.

Če je videz tista lastnost, ki se najvišje vrednoti celo v zrelih letih, potem vse druge značilnosti, kot so inteligenca, izobrazba, razne sposobnosti, veščine ali značajske lastnosti, poniknejo v drugi plan.

K temu prispeva tudi ekonomija oziroma pritisk potrošniške družbe in obljube pomlajevanja, ki ga ta ponuja, zato si večina žensk želi mlajši in privlačnejši videz tudi v starosti, ko to običajno ni več mogoče. A težava je v tem, da seksualizirana starost tudi v tem življenjskem obdobju zvaja žensko zgolj na izgled. Pomembnost te fotografije v širšem smislu je v tem, da potrjuje ta ustaljeni kliše, ne pa da ga ukinja – kot bi marsikdo lahko pomislil ob pozitivnih odzivih na naslovnico. Če je namreč videz tista lastnost, ki se najvišje vrednoti celo v zrelih letih, potem vse druge značilnosti, kot so inteligenca, izobrazba, razne sposobnosti, veščine ali značajske lastnosti, poniknejo v drugi plan. Takšen pristop ženskam ne daje možnosti, da bi bile ovrednotene glede na to, kdo in kaj so, niti ko se postarajo.

V zvezi s tem je zanimiv še en drug, nov pojav. Gre za željo mlajših žensk, da zakrijejo in ne razkrijejo svojih teles. V New Yorku, od koder se fenomen širi po svetu prek družbenih omrežij, mlajše ženske pred vstopom na podzemno železnico ali javni promet nasploh čez svoja oblačila navlečejo prevelike vrečaste majice, da bi se zaščitile od radovednih pogledov, neprijetnega približevanja in neželenih dotikov, do katerih prihaja v gnečah. Zlasti sedaj, ko se zaradi toplega vremena oblačijo v lahkotnejša oblačila, ki precej razkrivajo. Po izstopu s podzemne majico slečejo ter jo do povratka domov spravijo v torbo. Lokalni mediji poročajo, da je to zaščitni ukrep ne samo pred požrešnimi očmi in žaljivimi komentarji, temveč tudi pred kriminalom na podzemni železnici, ki je zadnja leta v porastu, zlasti pa prizadene ženske. Zaščitene z vrečastimi majicami se počutijo bolje in varneje.

Dekleta po izstopu s podzemne majico slečejo ter jo do povratka domov spravijo v torbo. Lokalni mediji poročajo, da je to zaščitni ukrep ne samo pred požrešnimi očmi in žaljivimi komentarji, temveč tudi pred kriminalom na podzemni železnici.

Je to potrditev tega, kar neprestano poslušamo od konservativcev, da izzivalno oblačenje olajšuje posilstva? In ali ni zakrivanje licemerno v kulturi razgaljanja na ulicah, reklamah in družbenih omrežjih, kjer se zelo mlada dekleta fotografirajo v pozah in oblačilih, ki jih nedvomno spreminjajo v seksualne objekte – izgled, ki ga ravno tako kot na podzemni »konzumirajo« tujci? Da, toda to se odvija v virtualni resničnosti, v kateri se, povsem zgrešeno, počutijo zaščitene.

Med branjem o tem človeku najprej pride na misel čador, ogrinjalo, ki žensko pokriva od glave do pete. Vrečasta majica ima enako nalogo, kot jo ima čador v muslimanskih družbah, žensko ščiti pred pogledi neznanih moških. V čem je bistvena razlika? Zgolj v prepričanju, da gre pri majicah za svobodno izbiro, saj čador nalagajo verska pravila, pogosto v nasprotju z voljo žensk, medtem ko majice izberejo ženske same.

V sedemdesetih so se nosile minice, kasneje goli trebuhi in vroče hlačke … Skratka, oprijeta oblačila, ki ne puščajo prostora domišljiji. Izginile so razlike med oblačenjem mladih deklet in njihovih mater. Vse to je del zgodbe o emancipaciji žensk, ki so pomislile, da so si končno priborile pravico, da jim ni več treba razmišljati o tem, kako naj se oblečejo, preden zapustijo dom. In ali bodo pri enainosemdesetih videti zapeljive. Najnovejši paradoks zakrivanja mlajših in razkrivanja starejših žensk kaže na to, v kolikšni meri je svoboda, ki jo bojda uživajo, še vedno pogojna, določena s številnimi drugimi in ne zgolj njihovimi interesi.

—

Prevedel: Mišo Mićić

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v Jutranjem listu.