Mahsa Amini – ženski lasje niso nenevarni

Mi, Evropejci, že vnaprej trepetamo od strahu pred mrazom, čeprav še ni niti prve ohladitve, trepetamo od strahu pred Putinovimi grožnjami ter se, nasploh, ukvarjamo sami s seboj in s svojimi težavami. Se pravi, obnašamo se, kot da se nikjer drugje ne dogaja nič pomembnega. Pa še kako se dogaja. Denimo – prejšnji mesec je smrt dekleta v Islamski republiki Iranu izzvala proteste po vsej državi. Kako lahko postane smrt enega dekleta tako pomemben politični dogodek? Morda bi to lahko bila zgolj še ena nepomembna ženska smrt kakor številne pred njo, toda ta je povsem slučajno izzvala resne izgrede, zato se je ni dalo pomesti pod preprogo in prikriti pred javnostjo. Celo resni politiki svetovnega kova kot denimo Macron se morajo zdaj ukvarjati s tem pod pritiskom žensk v Franciji.

A vse se je začelo z Mahsinimi lasmi.

Mladi, dvaindvajsetletni Mahsi Amini se ni niti sanjalo, kaj se bo zgodilo, ko jo je sredi prejšnjega meseca na ulici ustavila »moralna policija«, ker naj ne bi imela ustrezno nameščenega hidžaba, pri čemer se ji je videlo nekaj las, kar pa je neprimerno za prave muslimanke v Iranu. Odpeljali so jo v »prevzgojni center«. O tem, na kakšen način so Mahso poučevali o moralnem oblačenju in skromnosti, najbolje priča njen konec. Dekle je po treh dneh namreč padlo v komo in umrlo. Njena družina, pa tudi priče, trdijo, da je bila pretepena. Policija to seveda zanika.

V Iranu je zakonito, da se lahko deklice poročajo pri trinajstih, lahko pa tudi pri devetih, če tako dovoli oče.

Njen primer ni prvi, zloglasna moralna policija oziroma Gasht-e-Ershad (»patrulja za usmerjanje«) je del iranskih policijskih sil, katere naloga je preverjanje izvajanja zakona o oblačenju in obnašanju žensk v javnih prostorih. Ustanovljena je bila po letu 1979, vsako leto pa aretira in kaznuje na tisoče Irank zaradi takšnih ali drugačnih »prekrškov«, ki žalijo moralo po šeriatskem pravu – pa naj gre za to, da se jim vidi pramen las, da nosijo preozke hlače, plešejo v javnosti, sedijo v sprednjem delu avtobusa, si drznejo vstopiti na športni stadion ali pa so preveč naličene. Toda kazni ne izvabljajo ne posmeha ne smeha, saj si poleg denarne lahko prislužijo tudi fizično, bičanje ali zapor, pa tudi smrt ni izjema. A ti »prestopki« so še najmanjši del krivic v državi, ki tolerira umore iz časti in ki nima zakona proti nasilju v družini, je pa zato zakonito, da se lahko deklice poročajo pri trinajstih, lahko pa tudi pri devetih, če tako dovoli oče.

Najhuje je, da mame in babice mladih Irank pomnijo boljše čase pred okoli štiridesetimi leti, preden so zavladali mule ali muslimanski svečeniki. Pred tako imenovano »islamsko revolucijo« leta 1979 so se iranske ženske oblačile kot me, obiskovale šolo, študirale in delale, vozile in upravljale ter uživale številne pravice. Njih je izguba ženskih pravic prav gotovo hudo prizadela.

Težko je reči, zakaj je ravno ta primer postal sprožilec množičnih protestov, morda zaradi brutalnosti policije do Mahse, ki je sledila dokaj običajni situaciji v tistem okolju. Morda so bile v igri tudi druge okoliščine, denimo nedavna zahteva predsednika Ebrahima Raisija za strožje izvajanje teh ukrepov, splošno nezadovoljstvo z diktaturo mul ipd. – a zgodilo se je. Na tisoče Irancev se je zbralo na ulicah s parolami: Ženske, življenje, svoboda. To je največja demonstracija po tisti leta 2009, ki so jo mediji poimenovali »zeleno gibanje« ali po protestih leta 2019 – oboje je bilo nasilno zatrto. Takoj je bilo jasno, da ne gre »zgolj« za rute oziroma hidžabe, »zgolj« za ženske lase in »zgolj« za ženske svoboščine. Protestom so se namreč pridružili tudi številni moški. Tistim, ki jim ni bilo jasno, da protest proti smrti Mahse Amini prerašča v politični dogodek, so to pojasnili vzkliki »Smrt diktatorju!« Pridružile so se jim tudi šole, sindikati, javne osebnosti, umetniki in športniki, protesti so se razširili po več kot osemdesetih mestih po vsej državi. To pravzaprav niti ni čudno, saj so številne raziskave že pred leti pokazale, da več kot 50 odstotkov Irank in celo 75 odstotkov prebivalstva nasprotuje nošenju hidžaba.

Po pričakovanjih je oblast reagirala nasilno, s pretepanjem in streljanjem udeležencev. Sodeč po virih iranskega združenja za človekove pravice je do sedaj ubitih 76 oseb, medtem ko Amnesty International trdi, da jih je vsaj 52, iranski vladni viri pa navajajo precej manjše število – »zgolj« 41 oseb.

Predsednik Ebrahim Raisi je izjavil, da gre za žalosten in tragičen dogodek, pri čemer pa je kaos nesprejemljiv in da se mora mir v državi vzpostaviti, ulični protesti pa prekiniti. Nedvomno se zaveda, da so protesti prerasli v opozicijsko manifestacijo, ženski lasje pa so postali nevarno orodje upora. Vendar pa iranska oblast ni računala na odmev teh dogajanj po svetu, celo v trenutno vase zazrti Evropi. EU razmišlja o novih sankcijah, UN opozarja na pretirano uporabo sile, javnosti v številnih državah pa pritiskajo na svoje vlade, da obsodijo ravnanje oblasti. Protest je dobil še zlasti močan odziv po tem, ko so se na družbenih omrežjih pojavili do takrat nevideni posnetki pogumnih Irank, ki množično odlagajo hidžabe, jih sežigajo, strižejo svoje lase ter se na ta način izpostavljajo veliki nevarnosti za lastno življenje. Dejanje striženja las, očitnega simbola ženstvenosti in lepote, je v perzijski tradiciji in kulturi znak objokovanja smrti ljubljene osebe, lahko pa je tudi znak protesta.

V Franciji si je znana igralka Juliette Binoche skupaj z Marion Cotillard in Isabelle Adjani pred kamerami v podporo Irankam postrigla lase, medtem ko se je v ozadju predvajala Bella Ciao v perzijščini. To se je zgodilo le dan zatem, ko je več tisoč francoskih filmskih ustvarjalcev na filmskem festivalu v Cannesu podpisalo peticijo podpore protestom. Abir Al-Sahlani, po poreklu Iračanka ter švedska zastopnica v Evropskem parlamentu, je svoje lase odstrigla na govorniškem odru med zasedanjem prejšnji teden, zagotovo pa to še niso zadnja dejanja podpore. Na to kaže tudi val protestov po vsem svetu, od Kabula in Istanbula, Pariza, Londona, Aten, New Yorka, Los Angelesa … Res je, da Iranke z vso pravico zamerijo tujim političarkam, ki so na obisku v državi in se pokrivajo – vse v imenu reševanja »pomembnejših« problemov od ženske svobode. Primer Mahse Amini kaže, da nepokriti ženski lasje niso majhna težava, saj se neposlušnost plačuje z življenjem.

V okoliščinah, v katerih umanjka organizirana politična opozicija, oblast pa razpolaga z obsežnimi policijskimi in para-policijskimi silami za boj proti demonstrantom in nasploh za teroriziranje državljanov, je težko verjeti, da bo smrt Mahse začetek smrti teokratskega režima v Iranu.

Zanimivo je, da »nepravilno« pokriti ženski lasje lahko postanejo nepredvidljiva iskra za nastanek požara, ki lahko oblasti drago stane. Vendar pa je v okoliščinah, v katerih umanjka organizirana politična opozicija, oblast pa razpolaga z obsežnimi policijskimi in para-policijskimi silami za boj proti demonstrantom in nasploh za teroriziranje državljanov, težko verjeti, da bo smrt Mahse začetek smrti teokratskega režima v Iranu. Za to bo potrebnih več tovrstnih protestov, več organizacije, pa tudi, na žalost, več žrtvovanih mladih življenj. Seveda je Irancem zdaj pomembna mednarodna podpora, ki poudarja vidnost žensk, pa tudi terorja, ki ga trpijo vsi državljani. Toda politične spremembe si bodo morali priboriti sami.

Tako velika podpora iranskim ženskam, tudi iz držav z različnimi političnimi ureditvami, zagotovo kaže na to, da so se ženske identificirale z njimi, saj so prepoznale grožnjo tudi zase. Zato je za ženske, ki živijo v civiliziranih, demokratičnih družbah, ta vstaja v Iranu tako pomembna, čeprav se nam Iran zdi daleč v vsakršnem pogledu. Pomembna je zato, ker nas ozavešča o dejstvu, da se tudi pri nas dogajajo omejevanja ženskih pravic. Kot na primer v ZDA, kjer ženskam sicer ni treba nositi hidžaba, jim je bila pa pred nedavnim, po petdesetih letih, odvzeta pravica do splava. Ali pa sredi Evrope, na nam bližjem Poljskem, kjer so pravico omejili zgolj na primere, ko nosečnost ogroža življenje ali zdravje matere ter v primerih posilstev in incesta. Tam lahko dejansko pričakujemo pojav katolibanskega ginekološkega nadzora kot v Romuniji za časa diktature Nicolaeja Ceausescuja. Ne, Iran zares ni daleč, vsaj v smislu ženskih pravic, njihov primer pa nam kaže, da so lahko vedno in povsod ukinjene ter da je, ko pride do striženja las in protestov, običajno že prepozno.

—

Prevedel: Mišo Mićić