Ukrivljanje blodnjaka: o arhitekturah digitalnih ograd

Slavni napis nad Apolonovim svetiščem v Delfih se glasi: »Spoznaj samega sebe, ti, ki stopaš po tem hodniku.« Napis naslavlja odgovornost in težo samoodločanja. In za to gre: vedno sem se počutila odgovorna za svoja dejanja, mnenja in okuse. Tako so me vedno učili, najbrž ker tak nauk spodbuja bolj etičen in avtonomen obstoj. A kaj ko se ne morem spoznati, ne da bi spoznala hodnik, po katerem stopam.

Že od gradnje delfskega svetišča poznamo povezavo med dizajniranimi prostori, ki jih zasedamo – hodnik, po katerem hodim, moje globlje zaznavanje sebe – in tistimi bolj samouživaškimi, površinskimi miselnimi vzorci, ki jih ti prostori proizvajajo. In ta hodnik, po katerem stopam, s svojimi številnimi sobami, je vijugav blodnjak. Kje sem torej jaz?

Izgubljena sem, toda diham enakomerno in počasi. Skušam slediti svojim korakom. Spomnim se, da so mi nekoč povedali: če želim zapustiti blodnjak, naj se med hojo z desnico dotikam stene. Dvignem roko, da drsi po površini, ko nadaljujem svojo pot. Blodnjak je drugačen od labirinta, saj labirint pozna samo eno možno pot, ki vodi neposredno v njegovo sredico. Blodnjak pa, nasprotno, pozna mnogo izbir poti in smeri ter številne načine manevriranja od vhoda do izhoda. Torej, da smo si na jasnem: ujeta sem v blodnjaku. Kar ni jasno o tem blodnjaku, je kje se nahaja in iz česa je narejen. Deluje stvaren in stene se zdijo trdne pod mojo roko, a strukturo bi zlahka povezoval bolj pretočen vmesnik, prepričljiv privid. Rada bi vedela več o mediju in vmesniku, s katerima sem soočena. Rada bi raziskovala komore blodnjaka in preučila predmete, ki jih vsebujejo, predmete, ki dajejo sobam svoj obstoj in značaj. Rada bi ugotovila, ali je blodnjak resničen, medtem ko si utiram pot do izhoda.

Jesen 2022, je. Živim v Tbilisiju v Gruziji, kjer imam v podnajemu zelo majhno, temno, staro stanovanje v propadajočem becirku blizu reke Kure. Okrogel, opečnat, enosoben prostor s tušem, ki je preprosta pršna glava nad školjko. Stanovanje je stlačeno v senčnat vrt ob večji in lepši hiši, v kateri živi star moški, najemodajalec, s svojo mamo. V tem času začnem sistematično brati literaturo o vplivu arhitekture na počutje, ustvarjalnost, koncentracijo in celo zdravje. Med drugim se srečam s knjigo z naslovom Medium Design, ki jo je napisala Keller Easterling, arhitektka, urbanistka in profesorica. Easterling skozi perspektivo prostora razlaga bizarne sodobne povezave med sabo, posameznikom, in nami, »skupnostjo«, ter mediji, s katerimi vsakodnevno občujemo. Piše: »Mediji so sredstva in okolja, posode možnosti, ki zasidrajo naš obstoj in nasploh omogočajo naše delovanje.«

Prvič sem hrepenela po življenju, ki se odvija visoko nad mestom, prvič razumela privlačnost nebotičnikov. To je bil čas, v katerem je moje privilegirano samoosmišljanje najjasneje doživelo učinke gospodarske in arhitekturne segregacije.

V tej drobni, temni hiši sem lahko v resničnem času sledila zožitvi svojih možnostnih prostorov: kako sem se tam počutila, kako malo energije sem imela, kako dolgo sem spala, kako so se sence zdele globlje v pritličju, kako odtujena sem bila. Prvič sem hrepenela po življenju, ki se odvija visoko nad mestom, prvič razumela privlačnost nebotičnikov. To je bil čas, v katerem je moje privilegirano samoosmišljanje najjasneje doživelo učinke gospodarske in arhitekturne segregacije, prvič ko moja široka družbena mreža ni bila zmožna unovčiti mojega socialnega kapitala, in prvič ko je moja izkušnja sebe utrpela učinke tega pomanjkanja.

»Zapiranje življenjskega sveta eksplicira, kako tehnologije, ko se z aplikacijami nenehno širijo na nas, zapirajo, ali še raje krčijo in zgoščajo tudi možnosti prostorov, ki bi jih lahko srečali znotraj svojih življenjskih svetov. Bolj ko tehnologije (z inženirstvom, dizajnom in arhitekturo) zapirajo naš bivanjski prostor, bolj se zapira tudi prostor naših možnih samointerpretacij.« Edini predmeti, ki so osredinjali mojo samointerpretacijo in identiteto v tej temni kolibi, so mi bile ljube stvari, ki sem jih prinesla s seboj. Ametist, ki je bil last moje babice, in poseben vzorčast pladenj, na katerem stojijo moje kreme in parfumi.

Videla sem, kako se nenehno soočam z navodili, ki določajo mojo avtopoetično samodefinicijo skozi dizajn, arhitekturo in predmete. Ni le fizična arhitektura tista, ki določa in definira moje možnosti prostorov, mojo držo, mnenja, nazor in okus – enako se odvija v virtualni arhitekturi. Ti predmeti, ki so gradniki moje identitete, ter spomini, ki jih vnašam vanje, soustvarjajo mojo samointerpretacijo; in te predmete najdem tako v fizičnih kot v virtualnih prostorih, ki jih naseljujem. Na mikro-ravni lahko razberem razdelitev teh virtualnih prostorov v svojih referencah, memih, svojem znanju in virih, seveda pa tudi v reklamnih vsebinah, ki jih srečujem. Tudi slednje lahko prištejem k nizu predmetov in deklaracij, ki se prepletajo zunaj in znotraj fizičnih in virtualnih prostorov ter so v tem procesu znova in znova prevedene in preobražene. Izkušam jih različno glede na to, kje v tem postopku transmutacije jih ujamem, kot tudi glede na to, v kateri sobani svojega blodnjaka se nahajam. »Blodnjak te nenehno postavlja pred nevsakdanje odločitve, slepe ulice in nova ozemlja. Ne veš, kako daleč je do rešitve in koliko zavojev in ovinkov te bo pripeljalo ven.«

Širitev virtualne arhitekture skozi fizične prostore in strojno opremo fizikalnega je tako globoko zakoreninjena, da se problemi, ki jih naslavljamo v eni izmed teh sfer, pogosto nemudoma preslikajo v drugo.

Virtualne komore, v katerih bivam, me spominjajo na digitalno metropolo. Kiberprostor, ki je prostorski v tem, kako ga prepoznavamo in imenujemo, podobno učinkuje na nas kot urbani prostorski dizajn. Širitev virtualne arhitekture skozi fizične prostore in strojno opremo fizikalnega je tako globoko zakoreninjena, da se problemi, ki jih naslavljamo v eni izmed teh sfer, pogosto nemudoma preslikajo v drugo. Alfredo Mela, ki raziskuje odnos med mehanizmi družbene izključitve in grajenimi okolji, opisuje fizično razdelitev specializiranih fragmentov urbanega okolja glede na različne ciljne družbene in potrošniške skupine. Pomislim na mehanizme razvrščanja, ki se jih poslužujejo iskalniki, in posamično prirejene vsebine, ki ciljajo na specifične skupine uporabnikov na družbenih omrežjih. Te skupine se razločujejo po mejah razredne pripadnosti, okusa, pomanjkanja ali dostopa do prostora in posledičnemu dostopu do moči.

Mela nadaljnje razlaga kapsulacijo mestnih območij skozi njihovo fragmentacijo v niz zaprtih, nadzorovanih, in specifično opremljenih con, katerih namen je regulacija obnašanja in obramba prebivalstva pred neželenimi dražljaji. Prav ta koncept lahko velja tudi za razdrobljeno virtualno okolje ter njegove digitalne ograde in izolirane komore, ki služijo kot binarne povratne zanke informacij.

Arhitekturne planote tako fizičnih kot digitalnih domen so izredno razdrobljene, izolirane v nize ločenih referenčnih zank in področij obstoja, vsaka opremljena s specifično garnituro predmetov, ki podpirajo in utrjujejo stene teh komor. Ti predmeti vključujejo sklice na javne življenjske sloge in projicirane objekte želja in pripadnosti, kot so promocije glasbenih festivalov, počitniški dopusti, specifična gesla političnih strank, reklame za gospodinjske aparate in znamke, ki predstavljajo željen način življenja in izgleda. Zaradi specifičnih konstrukcij danih medijev in infrastruktur se pripadniki teh raznovrstnih virtualnih komor in urbanih okolij le redkokdaj srečujejo — namesto tega vidimo, da je ideološko in estetsko zapiranje življenjskih svetov in možnosti prostorov arhitekturno omogočena oblika urbane organizacije.

Afera Cambridge Analytica je na nivoju makro pojavov najbolj tipičen primer sodoločanja digitalne in fizične arhitekture, bolj ključno pa njunega sodoločanja kot akterja polarizacije in sredstva ideoloških narativov. Vedenjski podatki, ključne informacije o tem, kako ljudje manevrirajo skozi virtualni blodnjak ter kakšne vsebine proizvajajo in uživajo, so bili uporabljeni za identifikacijo različnih miselnih komor. Pripadniki teh ločenih komor so bili ovrednoteni in naslovljeni glede na to, kako verjetno bi se jih dalo prepričati oz. usmeriti njihovo mnenje v vnaprej določeno smer, v tem primeru v radikalizacijo glasovanja za Brexit. Tu gre za konkreten, natančno opisan primer, kako dizajn virtualne arhitekture vpliva na izkušnjo državljanov samih sebe v družbi ter v možnostih prostorov in spremembe. Ta vpliv pa nadaljnje učinkuje na polarizacijo prostora – negativne ekonomske posledice Brexita so pripeljale do množičnega zapiranja podjetij ter njihove selitve v tujino, zaustavitve gradbenih projektov in popolne menjave migrantskih politik ter posledično do oblikovanja administrativnih, asimilacijskih in stanovanjskih infrastruktur. Posledična finančna in politična polomija pa je tudi eden od razlogov, zakaj ima Anglija tako hudo stanovanjsko krizo in spada med najbolj cenovno nedostopne (bivše) članice Evrope. Ta specifični niz dogodkov služi kot popolna demonstracija učinka digitalnih strategij, ki naslavljajo specifične miselne komore, na virtualne in fizične delitve.

Odločim se pokukati v naslednjo sobo, ki mi pride na pot. Slišim vrvež druženja in vidim trzajočo svetlobo, ki odseva na tleh pred vhodom. V komori vidim skupino ljudi, za katere se zdi, da konzumirajo sami sebe.

Te samouživaške pojave zanima lastno simbolno meso. Želijo le sebe in ne kažejo radovednosti za kaj drugega. Samouživači seveda občasno poskusijo kakšno drugo stvar, toda okus je preveč drugačen, tako medel kot grenek. Medel, ker jih nobeno omrežje spominov, zgodovin in emotivnih preteklosti ne povezuje z novim okusom. Grenek je iz podobnih razlogov: ne tolaži in ne ugaja. In tako se samouživači odločijo proti raznolikosti nabora okusov. Lažje je ostati v lastni coni udobja, sklenejo samouživači. In seveda se porodi vprašanje: zakaj pa naj bi samouživači sploh razširjali svoja obzorja? Samouživači vedo, kaj jim je všeč in kaj ne, in uživajo v skupnosti drugih samouživačev, ki počnejo enako, drug ob drugem, skupaj v času samouživanja. Posedajo v svojih komorah in se stegujejo, da bi dosegli najsočnejše plodove. Komora odmeva z zvokom uživanja in pritajenega smeha. Občutek prijateljevanja, krepljenje in jačanje lastnih prepričanj. Pojedina brez konca.

Osuplo se umaknem v prepoznavanju vzorca uživanja in konzumiranja, ki ga pogosto sama repliciram. S prepojenim mlečnim okusom v ustih nadaljujem svojo pot po hodniku.

Pogosto se znajdem v sobi z ljudmi, s katerimi se povečini strinjam, v pogovoru o stvareh, glede katerih se povečini strinjamo. Govorimo vzneseno in pravičniško.

Pogosto se znajdem v sobi z ljudmi, s katerimi se povečini strinjam, v pogovoru o stvareh, glede katerih se povečini strinjamo. Govorimo vzneseno in pravičniško. Inštitucije, s katerimi se soočam, so tako ozke v raznolikosti svojih mnenj in položajev, da se stalno samocenzuriram, ne glede na podobnost naših političnih drž. Spet sem torej ujeta v samonanašalnih in ozkoglednih virtualnih in fizičnih odmevnih komorah, kjer iščem zapletene metafore, ki bi lahko namignile na moja nekonvencionalna vprašanja. Kar pa ni prijetno, kajti spoznavam, da se kognitivno najbolj razvijam v odprtih pogovorih, v negovanju razumevanja za položaj nekoga, s katerim se ne strinjam popolnoma, s katerim si ne delim stališča.

Kot piše Easterling: »Naklonjenost soslednim namesto soobstoječim mislim in praksam pomeni, da novi pravilni odgovor ubije stari pravilni odgovor. Najnovejša tehnologija odrešenja te bo osvobodila, ampak svoboda ene skupine oropa drugo.« Obsedenost s proizvodnjo, potrošnjo in distribucijo vsebin, ki se neposredno tičejo mene, moje podobe, mnenj in estetike, za katero v redko prevprašanem prepričanju sklepam, da je edinstvena in izbrana: te navade so infrastrukturno in prostorske podprte. Tovrstne zaprte komore imenujemo odmevne komore – služijo kot binarne povratne zanke samopotrjevalnih informacij, ki tvorijo radikalizirane medijske mehurčke. Samouživači konzumirajo, kar oni sami in drugi v njihovi komori proizvajajo, kar je razumljiv, četudi arhitekturno pogojen vzgib. Problem z radikaliziranimi samopotrošniki tiči v njihovi ujetosti v določeni odmevni komori, iz katere ne vidijo, včasih pa celo ne vidijo zaprtih meja svojega prostora – svojo komoro dojemajo kot totalnost sveta.

Odmevne komore so digitalne ograde, ki širijo družbeno in politično polarizacijo in ekstremizacijo preko krepljenja prepričanj s komunikacijo in ponavljanjem znotraj zaprtega sistema. Keller Easterling imenuje to zaprto in binarno povratno zanko ideološki narativ in jo opiše kot samoutrjevalno skupinsko obnašanje, znotraj katerega cirkulira samo skladno in pripravno dokazno gradivo. Ta izolirana okolja pa opisujejo tudi kot »krpanke« tematskih, zaprtih in nenazadnje varnih prostorov z majhnimi občinstvi, ki skupaj tvorijo »ideološki kaos« interneta. Problem leži v tem, da neskladna mnenja, o katerih bi bilo nujno debatirati v gradnji inkluzivne in enakopravne prihodnosti, ne predstavljajo samo nestrinjanja, temveč tudi »različne načine osmišljanja sveta«. Ni čudno, da se zdi vedno težje, prvič, najti prostore, kjer bi se ljudje z različnih polov političnega spektra združevali, soočali, in skupaj naslavljali ideje skupnostne gradnje in razvoja, in drugič, se izogibali tako imenovanega »dialoga gluhih«, ki pa je posledica obstoja v izoliranih okoljih, znotraj katerih so alternativni vidiki demonizirani.

Razdrobljen »ideološki kaos« interneta zahteva zdravo javno sfero, v kateri bi lahko bile te odmevne komore bolj porozne in kjer bi se postopek identifikacije skupnih sovražnikov lahko začel.

Razdrobljen »ideološki kaos« interneta zahteva zdravo javno sfero, v kateri bi lahko bile te odmevne komore bolj porozne in kjer bi se postopek identifikacije skupnih sovražnikov lahko začel. To pa bi predstavljalo alternative zdajšnjim izoliranim političnim mehurčkom, ki krivijo drug drugega za razgradnjo njihovih možnosti prostorov. Toda ko sem poskusila začrtati fizično in virtualno javno sfero, sem ugotovila, da jo je izjemno težko koherentno locirati. Prepoznala sem, da so stvarni javni prostori dostopni predvsem mimobežnim ljudem, ki si ne želijo zasesti prostora, se združevati in sporazumevati – klopi in drugi prostori za počitek so namenoma ustvarjeni, da preprečujejo tamkajšnje zadrževanje. Večino dogodkov v javni sferi, posebej če so obči in vključujejo večje skupine ljudi, je treba naznaniti in potrditi. Nove regulacije, ki so bile uvedene v Italiji in Španiji leta 2022, z zapornimi kaznimi do pet let prepovedujejo večja zborovanja, kot so protesti in zabave. Zdi se, da je javna sfera vzdrževana na način, ki ne spodbuja združevanja onkraj posamičnih komor.

Problem z radikaliziranimi samopotrošniki tiči v njihovi ujetosti v določeni odmevni komori, iz katere ne vidijo, včasih pa celo ne vidijo zaprtih meja svojega prostora – svojo komoro dojemajo kot totalnost sveta.

»Dialog gluhih« ne gre mimo neopažen, prav tako ne razpokana in zabrisana javna sfera. Poskusov prečenja teh razdalj in ponovnega oživetja javne sfere ne manjka, posebej v svetu umetnosti in kritične teorije, četudi noben poskus – onkraj tako imenovanih demokratičnih volitev in referendumov – ne naslavlja ali omogoča dejanske skupnosti mnogoterih raznolikih komor. Prav tako se je povečala količina umetnosti za skupnostno rabo in participativno ustvarjalnost. A najbolj pogosto to ustvarjajo umetniki za umetnike. Lahko bi trdili, da se projekti, ki spodbujajo javni dialog, določujoče odvijajo znotraj in za izolirane interesne skupine in točno določene politične orientacije in potemtakem ne uspevajo v združevanju raznolikih sfer prebivalstva. Kljub temu pa je sentiment, ki ga izražajo, močan, posebej ko so dela razstavljena in dostopna javnosti. Sprožitev miselnega postopka je ta, ki odzvanja: »Salon se lahko spremeni v kletko, šotor v palačo.«

Andreas Angelidakis, grški umetnik in arhitekt, ki »ne gradi«, se namesto tega ukvarja z urbanim spominom, arhitekturo, in odnosom med fizičnimi in digitalnimi mediji. Angelidakis s svojim delom naslavlja degradacijo in lomljenje javne sfere, tako virtualne kot fizične. Angelidakis je bil v prvi vrsti urbanističnega planiranja na internetu, kjer je v zgodnjih devetdesetih razvijal spletne prostore, v katerih je s svojimi sodelavci in prijatelji risal in oblikoval stavbe in kjer so uporabniki lahko obiskovali risbe v nastajanju, se sprehajali po prostorih in se odzivali nanje ali pa le klepetali.

Kasneje je pričel z gradnjo stvarnih prostorskih inštalacij, ki so se sklicevale na agore ali platforme za razpravljanje v antični Grčije, in jih poimenoval »Mehke ruševine«. Te inštalacije, fleksibilni prostori, ki se prilagajajo uporabnikovim potrebam, se nahajajo na stičišču disciplin umetnosti, arhitekture, in psihologije. Grajene so iz lahkih penastih kock, ki jih obiskovalci premikajo po prostoru in ga s tem aranžirajo bodisi v sedežne razporede, ki jih je Angelidakis sam dizajniral, bodisi v eno izmed neskončno možnosti lastnih aranžmajev. Pa četudi se kocke preprosto kopičijo v sredini sobe kot mehka ruševina Tetris igre. Angelidakis je skozi leta razvil različne inačice teh tako imenovanih »Mehkih ruševin«, vendar temeljna ideja ostaja enaka. Kocke so prekrite v tiskanem materialu, ki glede na kontekst predstavlja roza marmor, siv kamen, vojaško kamuflažo ali kaj drugega, in s tem vabi obiskovalce v sodelovalen odnos, kjer lahko skupaj gradijo prostor pogovora in se kot državljani zberejo, da kolektivno obravnavajo politična vprašanja. Na ta način, vsaj v teoriji, stopijo v boj proti »dialogu gluhih«. V praksi pa je seveda prostor pogovora dostopen predvsem specifični odmevni komori, debata pa posledično trpi za samonanašalnostjo ali samocenzuro.

Digitalno javno sfero se zdi lažje definirati, saj je bolj »dostopna« preko večje količine odprtokodnega sporazumevanja kot v fizičnem življenju. Toda ko sama razmišljam o digitalni javni sferi, deluje neločljiva od moje zasebne. Soočena sem z možnostjo, da se odvija ne le arhitekturna fragmentacija družbe po linijah ekonomskih in političnih razlik, temveč da se je začela razpokana javna sfera zlivati z mojo zasebno. Intimni prostor mojega telefona, mojega Youtube profila, mojih spletnih iskanj, spletnih portalov, ki jih redno obiskujem kot prostore za sporazumevanje in razvijanje vezi – ti prostori, ki so temeljno moji bivanjski prostori, ter deklaracije in predmeti, s katerimi sem jih opremila, so postali komercialna in regulirana okolja.

Moja virtualna, tako imenovana javna sfera hkrati predstavlja mojo zasebno sfero, z namenoma dizajnirano infrastrukturo za spodbujanje in usmerjanje informacij, ideoloških narativov in materialnih izdelkov, ki jih uživam, in ki so neposredno oblikovani glede na okus in dostopnost digitalnih ograd, po katerih se premikam. V tem je podobna strmoglavi rasti nepremičninskih cen, ki me silijo vedno dlje od mestnega jedra v industrijske cone, ki jih ekonomsko podobno situirani klateži imenujejo dom. Moj zasebni prostor je zares javen in reguliran prostor. Menedžiran je na mikro ravni s strani ne le vlade, temveč predvsem komercialnih podjetij v imenu maksimizacije dobička ter nadzora in segregacije prebivalstva. Meja med državljanom in potrošnikom v tem kontekstu predstavlja predvsem Potemkinovo vas. Strategije tipa deli in vladaj, predvsem pa služi denar. Tudi v tem se komercialna in medijska podjetja poslužujejo izoliranih odmevnih prostorov ideološke misli: v razvijanju strastnega in predanega ciljnega občinstva s točno določenim ozkim naborom preferenc in dostopnosti. Zlahka jim služiš in zlahka jih izkoristiš. Korak v pravo smer, proti prepoznavanju nevarnih učinkov polariziranih digitalnih odmevnih komor, morda predstavlja svež nabor regulacij, ki jih je Evropska Unija uvedla poleti 2023. Uporabniki spletnih družbenih omrežij, kot sta TikTok in Instagram, zdaj uživajo izbiro izklapljanja personaliziranega prenosa vsebin in oddaj, ki temelji na mehanizmih nadzora in profiliranja s strani algoritmov umetne inteligence in ki ga poznamo pod rubriko »for me«. Pomembno je omeniti, da možnost izklapljanja opcije »for me« v Anglji ne bo.

Seveda ni treba posebej poudarjati, da se koncepta odmevne komore in samouživanja nanašata na informacijsko in vsebinsko samouživanje ter ne na dobeseden fizični avtokanibalizem. Kljub temu pa obstaja še vizualni element samouživanja, ki se porodi ob pogojevanju digitalne prostorske sfere z (odmevnimi) komorami blodnjaka. Ko pomislim na obdobje nelagodja in bede v svojem skromnem stanovanju v Tbilisiju, o tem, kako sem se takrat mirila z prelepimi osebnimi predmeti okoli sebe, ki so utrdili mojo izkušnjo sebe in koreninili mojo identiteto, opazim določeno estetsko in skoraj narcisoidno sredico. Predmeti, ki sem jih takrat uporabljala, so sami po sebi nedolžna sidrišča. Ko pa jih uporabljam za emulacijo določenih idejnih in razrednih dinamik, se v njihovi prisotnosti razkrije globlja dimenzija želje.

Intimni prostor mojega telefona, mojega Youtube profila, mojih spletnih iskanj, spletnih portalov, ki jih redno obiskujem kot prostore za sporazumevanje in razvijanje vezi – ti prostori, ki so temeljno moji bivanjski prostori, ter deklaracije in predmeti, s katerimi sem jih opremila, so postali komercialna in regulirana okolja.

Spomnim se članka, ki sem ga nedavno brala na Guardianu, ki govori o tem, kako so člani mlajše generacije, ljudje v dvajsetih, »zablodili« v pretiravanju s kozmetičnimi rutinami in plastično kirurgijo. Šlo je za poskuse poustvarjanja filtriranih estetik družbenih omrežij v dejanskem življenju. Trend je narasel v času kovid pandemije, ko so ljudje po večini opravljali svoje službe od doma, se srečevali na Zoomu in vseskozi strmeli v odseve svojih podbradkov. Potek se mi zdi skoraj smiseln: temu, kar se začne z digitalnimi ozadji knjižnih polic ter elegantnih pisarniških prostorov s panoramskimi pogledi na švicarske gore z namenom projekcije sofisticiranosti ali prestiža, naravno sledi vzporeden poskok kozmetičnih olepšav. Kakšen nenavaden splet okoliščin. Ne morem si pomagati, da ne bi pomislila na intimne povezave med samouživanjem, narcisizmom in odmevom, ehom.

Po dolgem času spet prispem do komore. Tokrat jo slišim, preden jo vidim: zvok brbotajočega potoka in šum gozda. Pospešim korak. Ko se enkrat znajdem v komori, stojim v prostoru, ki je precej večji kot tisti s samouživači: ogromna hala z visokim in obokanim stropom, ki daje vtis umetnega neba. Zrak je tu bolj topel in gost. Tam je mahovnat gozd s potokom in drobnim ribnikom med drevesi.

Usedem se na mah in se naslonim na drevo, ko že zaslišim šelesteč zvok, ki odmeva skozi prostor in se mi predstavi kot Eho. Pove mi, da me bo vodila skozi zgodovino te specifične komore, grški mit o Narcisu in Eho.

Eho je bila gozdna nimfa, ki je živela v gozdu in plavala s svojimi sestrami v ribniku. Včasih pa se je Zevs spustil s svoje gore in jim kalil mir, jih lovil in jih fukal na mehkem mahu. Zaradi svoje neskončne in fluidne klepetavosti je bila Eho zadolžena za to, da zamoti Hero, Zevsovo ženo. Kmalu je Hera izvedela za zvijačo in v svojem besu preklela jezikavo nimfo z nečim, kar bi bila za Eho najhujša bolest: nezmožnost govora. Odslej je Eho lahko ponavljala le stavek, ki ga je nazadnje zaslišala. Še huje, kmalu po tem, ko je bila oropana svojih besed, je Eho zagledala mladega lovca, ki je jezdil skozi gozd. Na smrt se je zaljubila. Ime mu je bilo Narcis. Ah, kako ji je adrenalin preplavil telo, ko se je skrila za drevo in ga opazovala. Bil je miren in samozavesten, s prelepo kožo in ravnim hrbtom. Motrila je krivuljo njegovega vratu in ram, vdolbino njegovih ključnic, si zamišljala besede, ki bi mu jih šepetala na uho. Koža se ji je naježila od vzburjenja.

Na žalost je bil Narcis, kakor mnogo lovcev, ponosen in nečimrn. Zaslutil je, da ga nekdo opazuje, in zaklical: »Kdo je?« Eho je začutila, da je to njena priložnost, da pride izza dreves, a je lahko le ponovila njegove besede: »Kdo je?« Skušala ga je objeti, a se je živčen izmuznil njenemu dotiku, sumničav do odmeva njegovih besed in njenega oprezanja. Ona se je počutila osramočeno in zavrnjeno. Nesrečno je objokovala svoje prekletstvo. Umaknila se je v gore nad gozdnim obronkom, kjer je trpela v tišini, medtem ko so ji kosti okamenele, odmevi pa strti obviseli v zraku. Nemesis, boginja maščevanja, je ta čas opazovala odvijajočo se zgodbo in se odločila, da nadutega Narcisa kaznuje s prekletstvom, zaradi katerega bi se zaljubil v lastno podobo. Ko se je Narcis nagnil nad ribnik, da bi si umil obraz, je zagledal svoj odsev in se globoko, obsesivno zaljubil vase. Ni se premaknil z roba ribnika, ni jedel, ni spal. Strmel je v svoj odsev in s prsti drsel po gladini ribnika, namočil nos in usta v hladno vodo. S časom je Narcis razumel, da njegova ljubezen in občudovanje ne bosta nikoli povrnjena ter se počasi in otožno spremenil v belo in zlato cvetlico, nežno in lahkotno, nagnjeno nad rob vode. Narcis je vsako spomlad cvetel v spomin preostalim nimfam, na prelepega lovca, njihovo izgubljeno sestro Eho in nevarnosti oboževanja, narcisizma in odmeva.

V eseju »Si lahko delimo svet onkraj reprezentacije?« mehiška pisateljica, predavateljica in prevajalka Irmgard Emmelhainz opisuje odmevnost in narcisizem, postopka vizualnega in simbolnega samouživanja, kot tesno povezana z digitalnimi zaprtimi prostori v kontekstu neoliberalnega kapitalističnega reda. »Ta postopek se odvija in ponovi do točke, pri kateri se naša ‘normalnost’ sedaj sestoji iz bivanja v svetu, v katerem ima vsakdo pravico, da se umakne v svoje zasebne svetove pomena, ki jih urejajo algoritmi digitalnih infrastruktur, ki se nenehno prilagajajo posamičnim potrebam vsakega uporabnika. Možnost skupnega sveta je nadomestilo nešteto niš za uživanje digitaliziranih vsebin.« Moj položaj v blodnjaku in moja izkušnja z določenimi komorami gradita percepcijo mojega samoodločanja in s tem vplivata na občutek, da so mnenja in okusi, ki jih imamo jaz in moji prijatelji v komori, edini pravilni, poleg tega pa še izbrani. Vplivi korporativnih logik na mojo estetsko in politično orientacijo so bili v preteklosti prepoznani na mnogo načinov, a ta uvid ne prinese ne samostojnosti ne empatije. Poglabljanje razlik skozi po meri grajene algoritmične resničnosti preprečuje uporabnikom, da bi dvignili glave nad zidove blodnjaka.

Zdi se mi pomembno poudarjati nujo po preseganju dokončnih deklaracij in pravilnih odgovorov. Keller Easterling v Medium Design takole opiše potrebo po pravilnosti: »Na splošno lahko rečemo, da je moderni um odvisen od obče, trdovratne želje po imeti prav ali po ‘zavedanju tega’. V najzgodnejših trenutkih razvoja odrasli v svoje otroke vcepljajo potrebo po pravilnih odgovorih, prav tako kot gredo sami vsak zvečer spat v prepričanju, da so imeli vseskozi pravilne odgovore.« Tu ne gre za možnost, ki bi si želela prodreti skozi zidove odmevne komore ali sploščiti blodnjak v enolično izkušnjo – to so v vsakem primeru brezplodni poskusi. To besedilo ne skuša ponovno uvesti nekakšnega univerzalizma ali preprečiti ljudem preživljanja časa s skupnostmi, s katerimi se poistovetijo, in s predmeti, ki jih obožujejo. Gre za analizo struktur, ki vplivajo na radikalizacijo odmevnih komor, v katerih bivamo, te pa posledično preprečujejo medsebojno sporazumevanje in razumevanje; nazadnje samo definicijo javne sfere.

Mark Sealy, kustos in kulturni zgodovinar, ki raziskuje podobe in družbene spremembe, na posebej plodovit način artikulira radikalen, večmodalen obstoj, ki bi nam zagotovil avtonomijo, ki jo iščemo. Opisuje tiste manj toge prostore bolj prožnega blodnjaka, kar pa nujno namiguje na soobstoj več resničnosti, notranjih in zunanjih prostorov multiverzuma. Opisuje stanja, v katerih sprejmemo in ljubimo vse, kar nam je nepoznano, gojimo spoštovanje in gostoljubnost kot dejanje obnovitvene skrbi. In res, nepričakovana izkazovanja sočutja in podpore so dejansko trenutki, ko fizični in virtualni javni sferi oživita, morda edini trenutki, ko ju poživimo.

To, da si zamisliš bolj mirno prihodnost, v kateri empatija lahko služi kot način obstoja, ki je ponujen ne le ljudem znotraj posamičnih odmevnih komor, zahteva določene spremembe v strukturi blodnjaka. Ponovno moramo uvesti možnost te prihodnosti, tako da ukrivimo blodnjak v bolj pretočno in porozno strukturo, ponekod povežemo sorodne komore, drugod znižamo zidove blodnjaka, razvijamo povezovalne tunele in gradimo alternativne steze, po katerih bomo našli svojo pot.

—

Prevedel: Lukas Debeljak.

Prikazna fotografija: kolaž Klare Debeljak.