Spletna intimnost – digitalno oblikovani jaz

To je zdaj to, okrog tega se zdaj vrti naš lajf, buljenje v ekrane, jaz sem to pač sprejel, mi reče prijatelj Jordi, medtem ko strmiva vsak v svoj zaslon in primerjava čas, porabljen pred ekranom. Brez sramu mi pove, da preživi 4 ure na dan na telefonu, to se mi zdi veliko, ampak hitro guglanje pokaže, da je nekje v povprečju. In ta statistika ne vključuje računalniških ekranov, ki potencialno zapolnjujejo preostanek naših budnih dni. A to je zdaj naša realnost, mnogi preživimo ves svoj čas, izpopolnjujemo svoje veščine in naposled gradimo svoje identitete za ekrani.

Ne nameravam napisati še enega iz vrste besedil o negativnem vplivu družabnih medijev na naša življenja. To je zdaj to. Človek se mora posebej potruditi, če si hoče zgraditi življenje, ki ni odvisno od časa pred zaslonom. Niti ne gre za sam čas pred zaslonom, temveč da se čas, ko smo odklopljeni, preliva v čas na spletu. Ta meja med obema – prej ostro ločena svetova, kot smo jima bili priča nekje v obdobju interneta leta 2012, sta se zdaj zlagoma, naravno in nepovratno zlila.

S tem se strinja češki dizajnerski duo The Rodina, ki deluje na Nizozemskem. Enega svojih projektov z naslovom States of play: Roleplay reality označita kot raziskovanje, kako lahko igranje vlog izkoristimo za refleksijo, izpodbijanje in premik onkraj struktur moči resničnega sveta. Ker je ne razumemo več kot kraj pobega, se resničnost igre križa z resničnim svetom. Vloge, ki jih igramo na spletu in zunaj njega, odražajo in oblikujejo naše resničnosti.

Nekateri najbolj uspešnih profilov na družabnih omrežjih so tisti, ki so kar se da podrobno in očitno estetsko spiljeni.

Veliko se govori o avatarjih in nalinijskem igranju vlog, kako nam nudijo občutek svobode, ki ga ne moremo doživeti v svojih enoličnih, družbeno zavednih in nelagodnih pravih resničnostih, vendar menim, da so vloge, ki jih uprizarjamo v digitalni sferi, enako legitimni identitetni označevalci kot naše projekcije v resničnem življenju. Argument, ki pravi: »Hej! Ne sodi ljudeh po njihovih spletnih personah!« se mi zdi sporen, saj ne glede na to, kako različni sta si resnična in spletna verzija nas, obe izkazujeta določene potrebe in želje, na kak način si želimo biti videni – in to pogosto iste. Element, ob katerem pride do cringa, nastopi, ko je naša spletna identiteta pretirano izumetničena in so naše potrebe in želje, kako naj nas vidijo, preveč očitne. Obenem vsi do neke mere zadeve prikrajamo, zaradi česar je naše spletno snovanje deležno tudi prijetnega, širokega sprejemanja in celo ljubečega razumevanja. Pravzaprav so nekateri najbolj uspešnih profilov na družabnih omrežjih tisti, ki so kar se da podrobno in očitno estetsko spiljeni.

Privzeto sociološko stališče, da vsak jaz tvorijo številne identitete, od katerih vsaka obstaja v mreži z ostalimi, ki imajo določena pričakovanja, se je preoblikovalo; v post-internetnem obdobju so se identitete, nekoč ločene in uveljavljane v specifičnih, raznovrstnih kontekstih, spojile. Ne le to: ohranjanje ‘šibkih vezi’ med družbenimi mediji, čemur raziskovalci pravijo spletanje družbenih medijev, je ključno pri kopičenju in ohranjanju socialnega kapitala. Različni mediji so seveda namenjeni različnim občinstvom; LinedIn vaši profesionalni mreži, Instagram in Twitter profesionalni in zasebni mreži, Facebook najbrž bolj zasebni. Spodobnost prečenja zidov med omrežji je poglavitna pri dobivanju socialnih, informacijskih in naposled materialnih sredstev. K temu se še vrnemo. Vendar se trenutno ne morem znebiti občutka, da je namerno razkazovanje naših skrivnih in komaj opaznih različic na pladnju izbranega družabnega omrežja že samo po sebi vredno malce cringa. In sprašujem se – ko omenim besedo cringe, ali ne mislim dejansko intime? Kajti ali ne gre pri intimi ravno za razkazovanje svoji notranjih potreb in številnih jazov?

Ko smo v intimnem razmerju, naš partner ali prijatelj pozna te plati nas in sprejema nespretna spletanja, nepravilnosti in projekcije, ki jih množice jaza same po sebi pripeljejo s seboj.

V spletnem slovarju je intima oziroma intimnost razložena kot
a) tesna domačnost ali prijateljstvo
b) prijetno in sproščeno vzdušje
c) spolno občevanje

Te definicije se mi zdijo čudovito ustrezne za opis interakcij naših spletnih osebnosti in ohranjanja ‘šibkih vezi’ v digitalnem svetu, pa tudi opis razmerja s samimi mediji. To razmerje je res intimno.

O medijih je treba spregovoriti ne le, ker se ponujajo kot podaljšek nas samih, temveč ker obenem predstavljajo virtualni prostor, ki ga naseljujemo, s stebri, oboki in okni, podoben snovnim templjem, v katere vstopimo med izleti v Rim ali Granado, da bi se prepričali o zmagoslavju in zapuščini zgodovine. Mediji predstavljajo povsem resničen in oprijemljiv arhitekturni prostor. Prostor določajo do te mere, da ko sem v preteklosti kdaj deaktivirala svoj Instagram račun, četudi sem pogrešala pregledovanje ponujenih vsebin in dopamin, ki so ga všečki in ogledi sprožili sredi mojih možganov, sem pogrešala predvsem arhitekturo prostora, ki ga je zame predstavljal Instagram. Hrepenenje sem potešila že s tem, da sem odprla in skrolala po računih svojih prijateljev, kadar sem si izposodila njihove telefone. Struktura medija mi je manjkala bolj kot njegove vsebine. Lahko bi ji celo rekla domačna, prijetna in sproščena struktura. Podobna občutku rahlega vzburjenja, občutku božanja bližnjega telesa.

S tem se strinja teoretik družabnih medijev Nathan Jurgenson, ko zapiše, da ni »nič proti-človeškega pri tehnologiji: pametni telefon, ki ga gladiš in odneseš v posteljo, je tehnologija mesa. Informacije prodirajo v telo na vse bolj intimen način.« Ali z besedami digitalne zvočne umetnice Holly Herndon: »Naše interakcije s temi tehnologijami spreminjajo naša fizična in čustvena stanja, tehnologije pa se nato odzivajo na ta razvoj.« (Glej tudi: M. Waugh, My laptop is an extension of my memory and self)

Bližina digitalne sfere ponuja dobrodošlo okolje za naše samovoljne osebnostne podaljške. Morda sta ta vidik sprejemanja in čar podaljšanja in nadziranja podobe najbolj privlačni posebnosti sfere družabnih medijev. Naprave, ki jih uporabljamo, so nekakšni nosilci našega ustvarjanja. Tako razlaga Herndon: »Moj prenosnik je podaljšek mojega spomina in jaza, je kanal do ljudi, ki jih imam rada, in, v mnogih ozirih, v nekem trenutku obvladuje več znanja o meni, kot ga lahko prikličem sama.« Ta kanal je dvosmeren, povezava med člani v simbiotičnem odnosu. Ponovno, ta kanal ne deluje le med ustvarjalcem ali persono in njenimi sledilci, temveč tudi med ustvarjalcem ali persono in dejansko tehnologijo.

Kot je pokazala Arca, še ena umetnica na področju digitalnega zvoka, ki obenem začrtuje nove smernice tudi pri ustvarjanju podob, se snovnost in informacije neprestano prepletajo in so-določajo. Fizični vtis digitalne tehnologije na njenem telesu označuje njeno preobrazbeno in futuristično estetiko, oziroma, če gremo še dlje, njeno identiteto. Ali pa je stvar obratna? Na to vprašanje lahko odgovorimo le, če svoj objektiv zasukamo k bolj sintetičnemu razumevanju medijev, teles, tehnologije in družbe. Večmodalnost interneta narekuje medmedijske formate post-internetnega ustvarjanja in izoblikovanja naših spletnih in resničnih person.

Izoblikovanje je mil izraz za to, čemur bi zlahka rekli dizajn. Intimno, domače in sprejemajoče okolje digitalne sfere, združeno z zelo opazno preobrazbo ekonomije v tako imenovano ‘ekonomijo pozornosti’, je postavilo oder, ki je hkrati razstavni prostor. Posamezniki nastopajo kot umetniki in kot samonikla umetniška dela. Tvoja družbena prisotnost je dizajnirana, da tvori tvojo identiteto, vključno s političnimi nagnjenji, estetskimi preferencami in družbenimi orbitami priložnosti. Kot sem že omenila, možnost, da smo uspešni pri spletanju družabnih omrežij, ohranjanju ‘šibkih vezi’ in kopičenju socialnega kapitala, vpliva na naša informacijska in materialna sredstva. V ekonomiji pozornosti nam večja prepoznavnost naših person omogoča, da bolj uspešno mrežimo in dobimo dejanske priložnosti za razvoj kariere, s katerimi nato povečamo tudi svoj denarni kapital. Družbeni pritisk, da se dizajniramo, daje prednost možnosti komercialne rasti. Ta fenomen lahko, po kulturnem kritiku Marku Fisherju, pripišemo učinku ‘poslovne ontologije’: vsepredirnega in fatalističnega stališča, da se mora vse v kapitalizmu obravnavati kot tržni podvig. (Glej tudi: Emily Ratajkowski: ‘The Cut’ Essay and Why We Can’t Buy Our Way Out of Today’s Toxic Image Economy)

Občutek vrednosti, ki ga lahko dobimo z dizajniranjem in razvojem našega spletnega jaza (jazov) sega veliko globlje kot običajna tržna vrednost.

Fisher zagotovo ni del post-internetne generacije, zaradi česar tiči v temnem kotu, iz katerega ocenjuje naše poblagovljene in samodizajnirane identitete kot zgolj sredstva, podvržena izkoriščanju. Kritika je sicer tehtna, vendar Fisherju ne uspe zasukati svojega objektiva proti zlitju tehnologije in družbe, s čimer razvrednoti nešteto posameznikov, ki se skozi številne modalnosti interneta dokopljejo do skupnosti, svobode in raznovrstnega samoizražanja. To je zdaj to.

Za post-internetno generacijo intimni svetovi, ki se razprejo skozi razvoj spletne identitete, presegajo potencial dizajniranja samega sebe kot tržno iniciativo. Menim celo, da občutek vrednosti, ki ga lahko dobimo z dizajniranjem in razvojem našega spletnega jaza (jazov) sega veliko globlje kot običajna tržna vrednost. Ta globlja vrednost je tista, ki povzroči odvisnost in inherentno narcistično izkrivljanje mnogih naših spletnih identitet, pri čemer je trženje samega sebe usmerjeno proti intuitivno družbenim, ne ekonomskim koristim.

The Rodina, tisti prej omenjeni umetniški duo, sta naredila projekt z naslovom Parade, ki raziskuje narcisizem v današnjem svetu. »Sprašuje se o ekstazi paradiranja sebe pred svetom, doseganja podobe idealnega jaza za pridobivanje občutka vrednosti, razločitve ali nesmrtnosti.« Projekt vsebuje elektronski pop video, ki ustvari glasbeno podobo prihodnosti – deževen domišljijski svet kot vizija globaliziranega kulturnega toka. Posnetek je doživljajska upodobitev potrebe po interakciji in potrditvi, vzporednica nekemu precej drugačnemu, a v osnovi sorodnemu projektu britanskega umetnika Marka Farida z naslovom Poisonous Antidote. Farid v živo prenaša vsak najmanjši vidik svoje spletne prisotnosti po cel mesec, vključno z lokacijo, slikami, posnetki, zasebnimi in poslovnimi e-maili, sms-i, brskanjem po internetu, telefonskimi klici in vsemi klepeti in vsebinami na družabnih omrežjih. Trdi, da ga je njegova narcistična potreba po potrditvi pognala do tega, da se je prostovoljno odpovedal spletni zasebnosti v zameno za navidezno zvezdništvo na družbenih omrežjih. Skozi mesece digitalne izpostavljenosti je odkril, da je zavedno in nezavedno prilagajal svoje vedenje glede na prisotnost opazovalca, manj pogosto kot ponavadi je obiskoval pornografske in športne novičarske strani, brezciljno internetno brskanje je docela zmanjšal in večkrat je šel na sprehod v park. Ugotovil je, da se podreja občutkom negotovosti, zakoreninjenim v družbenih ideologijah, da počne, kar se mu je zdelo, da bi moral početi, in če so drugi to opazili, je v tem našel potrditev. Farid je neprestano presojal svoja dejanja in možnosti skozi pogled nekoga zunaj ali obče družbe. Ta mikro-prilagajanja so jasno in vseskozi prisotna med grajenjem naših spletnih identitet; takrat se izpolnjujoča, intimna luč samoizražanja in oblikovanja zastre. Farid je vložil delo v svoj mesec razgaljenja, da bi karseda zmanjšal množico skrivnih dejavnosti, ki jih vsi počnemo na spletu – nekatere tako bolestno narcistične, da celo notranji opazovalec začuti cringe ob tej neželeni intimnosti in soočenju s temačnim drobovjem obstoja kot post-človeška bitja spleta. Nepreštevni odprti zavihki, razvajena vprašanja na guglu, bizarna brskanja po internetu, ostudne niti na Redditu, obskurni članki na Wikipediji in, v mojem primeru, obupno plehke strani za opravljanje in obsesivno branje o kanibalskih serijskih morilcih. Te dejavnosti niso daleč od naših photo-boothov, ki jih polnijo našobljeni in spačeni obrazi, ta naša blazno skrivna plat, ki jo hkrati obožujemo in obžalujemo. Ta čudna fascinacija z domačo pornografijo in snemanjem sebe, da bi videla, kako si videti od zunaj. Samo delčki vsega tega uidejo do tvoje izdelane spletne identitete, a vendarle uidejo. Kar torej biva v vsakem spletnem izdelku sta tisti umazani notranji opazovalec in najbrž manj prizanesljivi zunanji opazovalec, za katera snujemo, prirejamo, izoblikujemo in dizajniramo.

Skozi vizualno/slušno stimulacijo in simbolno občutenje stika lahko posameznik izkusi otipljivo prisotnost druge osebe, čeprav v resničnem življenju nista preživela skupaj niti sekunde.

Zunanji opazovalec je še posebej pomemben pri poskusih grajenja spolnih in intimnih razmerij preko spleta. S tem ko se vse več naših življenj spaja z digitalnim svetom, se razume, da se na to polje seli tudi oblikovanje zvez. Zmenkarske strani Tinder, Bumble, Hinge in Grindr so postale plodna pot do iskanja partnerjev, saj poročilo s Stanforda iz leta 2017 kaže, da več ljudi v heteroseksualnem razmerju sreča svoje partnerje na spletu kot v živo. Včasih pa se odnosi oblikujejo in ostanejo v internetni sferi. Skozi vizualno/slušno stimulacijo in simbolno občutenje stika lahko posameznik izkusi otipljivo prisotnost druge osebe, čeprav v resničnem življenju nista preživela skupaj niti sekunde.

Na spletnih straneh za zmenke je seveda nujno, da se med razkazovanjem potencialnim partnerjem učinkovito tržiš. Čeprav naj bi bili vsi že naveličani online dejtanja, je še zmeraj priljubljen način za iskanje partnerjev. Ampak – zahtevno je. Tisti nerodni trenutek, ko naletiš na nekoga iz svojega socialnega kroga, s katerim bi hodil, in se matchata, nato pa nikoli ne črhneta besede na raznih družabnih dogodkih. Džizs. Ali še slabše, ti podrsaš desno (ta smer pomeni ‘hočem’) ob nekom znotraj tvojega socialnega konteksta, pa se nikoli ne matchata. Kar je hecno, je da ta toplo-hladen odnos do spletnih zmenkarijskih platform dejansko obuja fenomen slepih zmenkov, saj slednji vnaša nazaj element skrivnostnosti, ki ga je v digitalnem svetu težko doseči. Ko se odločimo za potencialni zmenek, imamo o izbrancu že dovolj informacij, da si lahko ustvarimo precej jasen vtis, za kakšno osebo gre. Ta ideja do te mere vpliva na naš vtis v resničnem svetu, da ne glede na to, kako se poštekata v kraljestvu nepovezanih, sedimenti naših prvih digitalnih predstav ostanejo. Brez pardona sem zavrnila ljudi s spletnih aplikacij za zmenke, potem ko sem preverila njihov profil na družabnih medijih in takoj potegnila zaključke glede njihovih intimnih spletnih projekcij, presodila in se nikoli več ozrla. Podobno sem že srečala ljudi, ki so mi bili nadležni ali nezanimivi, nato pa sem svoje mnenje spremenila, ko sem jih zalezovala na družabnih omrežjih in mi je bila všeč njihova estetika ali pa me je presenetilo število njihovih kvalitetnih sledilcev.

Smo nenehno v procesu grajenja, prilagajanja in razvijanja zvez, ki jih tvorimo drug z drugim, z zavedanjem, da so lahko minljive.

Čeprav delimo intimne spletne identitete s kopico perspektivnih ljubimcev, je naša udeležba lahko povsem nadzorovana in odmerjena, morda celo anonimna. Nadzor nad lastno komunikacijo, neprestana možnost, da nekoga preprosto ghostaš in izpuhtiš, ter obča praksa, da vzporedno neguješ več opcij, se imenuje ‘nenaklonjenost tveganju’. ‘Nenaklonjenost tveganju’ domneva, da smo nenehno v procesu grajenja, prilagajanja in razvijanja zvez, ki jih tvorimo drug z drugim, z zavedanjem, da so lahko minljive. Posredno sporazumevanje, trend k plastični spolnosti in dekonstrukcija heteronormativnih standardov vodijo v kratkotrajnejše zveze, obeti življenjskih zvez pa upadajo. Poljski filozof Zygmund Bauman poetično opiše to stanje kot tekoče: »V tekočem sodobnem življenju ni stalnih vezi in vse, ki si jih nadenemo, morajo biti zavezane ohlapno, da jih lahko spet kar se da hitro in brez truda razvežemo, ko se okoliščine spremenijo – kakor se zagotovo bodo v naši tekoči sodobni družbi, znova in znova.«

Pogosto je celo komunikacija na spletnih platformah za zmenke usmerjena k minljivim razmerjem. Neredko se pojavi občutek, da v poskusih sporazumevanja in flirtanja prek spleta ni kaj dosti čustvene predanosti ali celo pričakovanja (mislim, koliko verzij ‘hej.’ lahko še pretrpimo?). Obstaja celo IG račun, ki deluje pod imenom beam_me_up_softboi, ki zbira posnetke zaslonov sramotno slabih kratkih izmenjav in poskusov enovrstičnic s spletnih platform za zmenke, ki vse dozdevno ciljajo na zelo začasne naveze, predvsem s strani moških do žensk. »Saj niso resni?« se sprašujemo med skrolanjem skozi to bombardiranje spodletelih spogledovanj. Primeri pogosto izkazujejo namerno odmaknjen in plehek odnos do poželenja, naklonjenosti in duševnega zdravja. In četudi jih zakriva včasih nasilen in pogosto žaljiv ton, se ne moremo izogniti občutku, da gre za slabo prikrite poskuse spletne intimnosti in povezanosti, ki sami sebe spodkopavajo. Spodkopavajo ravno zato, ker prikazujejo tako okrnjeno različico jaza, kot bi hoteli reči: »Ne morejo nas prizadeti, če sami izzovemo zavrnitev.«

Ti pomenki so tako napisani, da utelešajo ‘nenaklonjenost tveganju’ v praksi, s tem ko oglašujejo navidezno hladnokrvnost do globokega čustvenega vložka, čeprav govorijo o stvareh, ki so v bistvu zelo prvinske, in potrebah, ki so resnične. Ta kombinacija je priljubljena v digitalnem kraljestvu, kjer resne teme skozi posmeh in brezbrižnost postanejo memeficiran skupek pop kulture.

Raje bi opisala ‘nenaklonjenost tveganju’ kot ta nenavadni internetni humor, ki se je razvil, to blazno mračno ironiziranje našega poznokapitalističnega digitalnega obstoja, ki postavlja pregrado med vrojeno intimnostjo naših spletnih identitet in zavrnitvijo. Tak primer je IG račun afffirmations, s skoraj milijonom sledilcev, pa si ga poglejte, ko boste imeli čas.

Po drugi strani Bauman razloži ‘nenaklonjenost tveganju’, ki ga zganjamo, in minljivost sodobnih razmerij kot še enega od simptomov ‘poslovne ontologije’: »Na zveze se vse bolj gleda skozi prizmo obljub in pričakovanj, kot neke vrste produkt za potrošnike: takojšnje zadovoljstvo, in če niste povsem zadovoljni, vrnite izdelek v trgovino ali pa ga zamenjajte z novim, izboljšanim!«

Infrastrukturni mehanizem za aplikacijami za zmenke resnično spodbuja pogrešljivost posameznikov z nenehnim flikanjem med intimnimi projekcijami ljudi v našem okolišu. Občutek brezkončne vrste možnosti ne laže in številni moji prijatelji mrzlično podrsavajo Tinder profile, na vsakem zastanejo zgolj sekundo ali še manj in se zanašajo na svoje nagone in intuicijo, da jim bosta pomagala prebroditi vrtoglavo število posameznikov, ‘raz-človečenih’ v izbire. S prijatelji se pogovarjamo o tem, zaupamo si, kako sodimo o posameznikih na teh aplikacijah in kako zelo strašljiv je vidik drsanja. To počnemo na odmaknjen in pobit in duhovit način, s čimer zopet izvajamo post-internetno humorizirano čustveno zadržanost do tegob, ki nam grenijo življenja.

Še en dokaz, da so tehnologija in družbene navade, v tem primer ljubezen, so-določujoče. Način, kako so aplikacije zastavljene, in količina vizualnih informacij, ki krožijo, vplivajo na našo zaznavo možnosti za dejt. To že vemo, a Bauman nadaljuje: »Obstaja univerzalna primerjava in ne primerjaš se le s sosedi, primerjaš se z ljudmi po celem svetu in s tem, kar nam razkazujejo kot dostojno, primerno in vzvišeno življenje.« Menim, da je deloma to primerjanje tisto, kar naše standarde tako čudno preoblikuje, da na koncu ne iščemo svojega lastnega pajdaša v zločinu, temveč javnega partnerja, ki bo ustrezal vsem neizrečenim standardom družbe in zunanjih opazovalcev. Zdi se, da smo pripravljeni veliko manj tvegati z izbiro partnerjev, temveč še naprej iščemo kul fanta/dekle, samouresničitvene trope, za katere si domišljamo, da jih politično razbijamo. Neredko bi raje ostali sami za vedno kot pa znižali standarde. Tako je ta, konec koncev osebni proces, zdaj propagiran skozi intimnost izgradnje spletne identitete in prisotnost zunanjega opazovalca, ki vpliva na notranjega.

Kljub velikosti izbire, razširjenosti poliamorije in nesporne minljivosti razmerij v post-digitalnem obdobju začasna razmerja niso nujno tisto, česar si želimo. Sociologa Beck in Beck-Gernsheim pravilno ugotavljata, da ljubezen še zmeraj idealiziramo. »Skozi celoten življenjski tok posameznika se razmerja začnejo, razblinijo in spet začnejo v neskončnem zasledovanju resnične ljubezni in izpolnitve.« (Glej: Hobbs, M. & Owen, S. & Gerber, L. (2016). Lbid.)

Kaj je lahko bolj intimnega kot razstavljanje našega osebnega izbora fotografij, ki se nam zdijo seksi, ali različnih načinov, na katere se prikazujemo kot zaželene?

Ideja ‘nenaklonjenosti tveganju’ ne upošteva ranljivosti spletnega zmenkarjenja. Kajti proces trženja sebe za seks in ljubezen je dejansko zelo tvegan proces, in zelo resna stvar. Nenehno akademsko omalovaževanje in banaliziranje v bistvu nevarne dejavnosti spletnega iskanja partnerjev, tako da se jih primerja s spletnim nakupovanjem, je težavno in plitvo. Kaj je lahko bolj intimnega kot razstavljanje sebe na spletu z avtomatičnim naznanilom: »Ej, na voljo sem.« Kaj je lahko bolj intimnega kot razstavljanje našega osebnega izbora fotografij, ki se nam zdijo seksi, ali različnih načinov, na katere se prikazujemo kot zaželene? Proces razkazovanja svojih skrbno zgrajenih spletnih vlog, avatarjev, projekcij in identitet je veliko, poniževalno tveganje. Nič čudnega, da se nekoliko omrtvimo in se gremo tisto suhoparno čustveno nezainteresiranost. Drugače ne moremo.

Če jih pogledamo skozi sintetični objektiv, ki skuša dojeti tehnologijo in družbo kot simbiotični, potem so vloge, ki jih gradimo na spletu, in intimne identitete, ki jih projiciramo, ravno toliko (če ne še bolj) tvegane kot katerakoli dejavnost v resničnem svetu, prav zaradi njihove očiščene in preračunane narave. Če imamo možnost zavrniti ali ghostati, zgraditi in prilagoditi, če smo soočeni s toliko več možnostmi kod prej, še ne pomeni, da je spletna intimnost nelegitimna ali manj obremenjujoča, kaotična in počasna kot resnično življenje. To je zdaj to. Realnost iger se je križala z resničnim svetom. Tam zunaj smo, na internetu, rastemo in oblikujemo sebe in svoje identitete vsem na očeh. Kaj bi lahko bilo bolj drzno in bolj intimno kot to?

—

Prevedel: Miha Zemljič

Prikazna fotografija: Jonne Väisänen

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Amsterdam Alternative. Tukaj.