Kruha, iger in zvezd: Astrologizacija javnega uma

Februarja je spored nacionalke ozaljšalo Sobotno popoldne. V rumeni mineštri Lorella Flego in Ana Tavčar, priljubljeni televizijki, ki sta bili dotlej doma v manj opaznem jutranjem terminu, »s holističnimi pristopi hranita našo dušo in telo«. Razsvetljujeta nas s pogovori z estradniki, z modrostmi iz sveta mode, popkulturnimi trači in nazadnje, ne pa v najmanjši meri – z astrologijo, ob mastni prilogi poppsiholoških samopomočniških ocvirkov.

Banalizacija medijskih vsebin ni nič novega in v glavnem smo se je že navadili kot nujnega zla zabavne industrije, ki si je medije prisvojila. Ko se polasti javne radiotelevizije, bojda namenjene kakovostnemu informiranju državljanov, pa je kljub temu dobro znova odpreti vprašanje, ali je takšno poneumljanje gledalcev res nedolžno. To je toliko pomembnejše v časih, ko je dvom v znanost in medicino vse večji in kriza tako politike kot duševnega zdravja, ki ju mazači marljivo izkoriščajo, vse hujša.

Če v zunanjem svetu kaj ne štima, je to samo pomanjkljivost našega zornega kota, napake drugih pa je treba krščansko odpuščati.

V uvodni špici »čarobnega, mističnega dela večera« nas pozdravijo ključne besede, »lepota, stil, estetika, trendi, življenje«, ki nam sporočijo, kaj bodo tu naglavne vrednote: da smo lepi in da sledimo trendom. Gostje, o katerih »lepoti« se voditeljici kar ne moreta nagovoriti – praviloma je to prva stvar, ki jo izpostavita –, so predstavljeni kot smetana človeške vrste, ki ni dosegla samo neverjetnega poklicnega uspeha, ki ga brez težav združujejo s krasnim družinskim življenjem, marveč za povrh še nirvano. Medtem ko promovirajo svoje najnovejše produkte, nam z veliko žlico servirajo recepte, kako najti zen, se naučiti živeti v trenutku in odpreti prave čakre.

Rešitve za vsakršno težavo, tako nam pridigajo, se skrivajo »v naših vzorcih«, ali drugače povedano, zanje smo si sami krivi. Če v zunanjem svetu kaj ne štima, je to samo pomanjkljivost našega zornega kota, napake drugih pa je treba krščansko odpuščati. Glavno je, da »delamo na sebi« – oziroma, še bolje, ostanemo takšni, kot smo. Ker je vse skupaj zapakirano kot individualna izkušnja gostov, jim seveda ne moremo očitati, da nestrokovno svetujejo. A glede na lahkotnost in samozaverovanost njihovih parapsiholoških razpredanj, ki jim voditeljici navdušeno prikimavata, posebnih dvomov v svoje psihoterapevtske kompetence nimajo.

Po pogovoru nas spremijo po modni pisti. Razloženo nam je, kako naj se oblačimo glede na vsakršno zamisljivo priložnost, kateri odtenek je v danem času legitimen in legalen in kateri par čevljev oddaja najboljše vibracije. Ti nasveti letijo v glavnem na ženske, ki morajo seveda posebej dobro vedeti, kako se podrejati estetskim normam. Za moške je dovolj klasika in šik ročna ura. Najbolje je rubriko satiriziral Vid Valič, ki je na intervju prišel oblečen v togo, češ da želi obuditi to rajnko modo.

Če se nam želodec dotlej še ni obrnil, nam ga bo zagotovo animirala jata raznorodnih šušmarjev, ki se zvrstijo v drugi polovici, od astrologov, numerologov, kristaloslovcev do karsibodiže drugih nadekspertov.

Pravilno oblečene nas potem potopijo v svet popkulturne tračarije. Izvemo vse od novosti iz kraljeve družine do zgodovine noči čarovnic. O slednji voditeljica govori s skoraj poganskim navdušenjem, da se komaj upiramo skominam po »nevidnem svetu mrtvih« in čarobnih energijah, ki vejejo iz njega. Iz jesenske ezoterike nato romamo do napovedi novega leta, v katerem bomo »sami pisali svojo zgodbo«.

Če se nam želodec dotlej še ni obrnil, nam ga bo zagotovo animirala jata raznorodnih šušmarjev, ki se zvrstijo v drugi polovici, od astrologov, numerologov, kristaloslovcev do karsibodiže drugih nadekspertov onstran meja znanosti in razuma. Izvemo, da bo naslednje leto transformacijsko, prejšnje očitno ni bilo, ker bodo »sistemi razpadali«. Dobimo horoskopsko diagnozo in prognozo. Ovni, pazite, da boste razmislili o svoji nalogi (?) in jo manifestirali vsaj do marca. Ko se nam od zvezd že vrti, v studio z neba pade gostja, ki menda že od otroštva vidi mrtve.

A ustvarjalci oddaje ne izzivajo inteligenčnega kvocienta zgolj ženske populacije, na katero sicer pretkano in v glavnem ciljajo. Virilnim samcem, če je kateri v času oddaje zašel v dnevno sobo, na koncu eksponirajo še nekaj avtomobilov, večnih simbolov (malce kastrirane) patriarhalne prosperitete, ki na en mah povzamejo modus operandi in raison d’être celega tršega spola.

Tak živobarven cirkus se je torej udomačil na naši javni televiziji, kjer ima na že dlje časa nastajajoči panorami dobro družbo. Seveda nas nihče ne sili, da oddajo gledamo. V duhu individualističnega potrošništva si vsak pač vzame tisti produkt, ki mu ustreza, vse drugo pa prepustimo nevidni roki. Kaj bi se pritoževali, gledanost je menda celo visoka, odjemalci očitno zadovoljni.

Res pa je, da nam veliko pove o stanju duha. Obenem kaže na domet in posledični vpliv, ki ga takšna oddaja lahko ima na javni um. Prav zato ta sobotni duševni velnes ni nedolžen, naj bo še tako lično predstavljen. To se najlepše vidi, če se zazremo – v zvezde.

Deracionalizacija javnosti

Kajti kaj je z astrologijo pravzaprav narobe in zakaj ne bi mogla imeti svojega mesta na nacionalki? Ne nazadnje so se z njo bavili veliki znanstveni umi, od Ptolemaja, ki jo je kodificiral, do Keplerja, ki je cesarju služil kot astrolog. Tipičen odgovor je, da astrologija ni znanstvena, a kaj ta obrabljena fraza sploh pomeni?

Res je, da napovedi, ki izhajajo iz njenih teorij, ne vzdržijo preverbe. Da vzročnih zvez med delovanjem zvezd in duševnostjo ne more dokazati. Da so njene teorije polne lukenj in neskladij. A kot je pokazal Paul Thagard, to samo po sebi ne bi bilo obsodilno, ker na podobne težave marsikdaj trči tudi znanost.

Veliko resnejši problem je, da se kot skupnost s pomanjkljivostmi in nedoslednostmi ni pripravljena soočiti. Vztraja na tako rekoč istih temeljih, kot jih je postavil Ptolemajev antični Tetrabiblos, in jih kljub nezadostnosti in neskladjem ne posodablja. Medtem smo dobili za pojasnjevanje pojavov, ki so jim prednamci prek zvezd skušali priti do dna, na voljo zanesljivejše alternative, ki ne terjajo, da bi verjeli v za lase privlečene nebuloze.

Največja težava je, da se astrologija pravzaprav še naprej pretvarja, da je znanstvena. Pretendira po vrsti verodostojnosti, do katere ni upravičena, ker njene teorije ne vzdržijo vode, ker se ne razvijajo, ker ni samokritična. Od gledalcev – strank – zahteva, da jih enostavno sprejmejo in jih kratkomalo vleče za nos, in to dobesedno na njihov račun. Medtem ko si v libertarnem duhu sodobne družbe pred tem, da se potrošnik opeče od svoje nespametnosti, še lahko zatisnemo oči, pa ne smemo spregledati, kaj takšno barantanje z racionalnostjo pomeni za družbo.

Kot slišimo v oddaji, naporna služba, če jo radi delamo, baje sploh ne obstaja, položnice pa »odpirajo prostor za novo«.

Ključno vprašanje je, v kakšen nazor nas astrologija pravzaprav uvaja. Predoča nam svet, v katerem je vse že določeno v zvezdah. Svoboda posameznikovih izbir in s tem njegova odgovornost sta paradoksalno omejeni na to, da usodo sprejme in se ji podredi. Na osebne krivice mora odgovarjati z razumevajočo solidarnostjo, na družbene s popravljanjem svoje sobe. Biti žrtev je izbira, »vse ima nek namen« in vse hudo je pravzaprav le zakrinkano dobro. Kot slišimo v oddaji, naporna služba, če jo radi delamo, baje sploh ne obstaja, položnice pa »odpirajo prostor za novo«. In če jih ne moremo plačati, je tako pač moralo biti in se bo prej ali slej – »s časom« – uskladilo in izkazalo za dobro.

Kako zavidanja vredna ravnodušnost! V nepreglednem, nedoumljivem, poljubnem kaosu sodobne eksistence, ki je tradicionalne religije več ne dohajajo, je vsaka opora dobrodošla. Uveljavljena znanost nam nudi samo razkosane podrobnosti, ne pa smiselne celote. Kako krhko je zaupanje vanjo, je dokazala epidemija. Medtem nam astrologija nudi bližnjico v svet, ki ga osmišlja »velika knjiga, napisana tam zgoraj«, kot bi se pridušal Voltairov fatalist Jacques. Svet, ki je predvidljiv in smotrn. Ali je ta stava res slaba?

Kot je ugotavljal Theodor Adorno v študiji The Stars Down to Earth, se astrolog dobro zaveda te človekove ranljivosti. Ni neumen in ni docela iracionalen. Je kvaziracionalen. Oportunistično vandra med pametjo in norostjo. Daje videz razumnosti, da pridobi in ohrani čim več privržencev. Iluzijo stvarnosti gradi s tem, da je večina njegovih nasvetov pravzaprav izjemno banalnih, vsakdanjih, zdravorazumskih modrosti, ki so, kot prizna voditeljica obravnavane oddaje, »nasveti za vedno«, zdaj pa so osvetljeni s kvaziznanstvenostjo zvezdoslovnega haloja.

Nadnaravne vidike ponaravlja in nas nenehno opominja na svoje znanstvene pretenzije. Tudi to opazimo v oddaji. Ena od voditeljic je predstavljena kot »psihologinja«, čeprav potem govori stvari, ki s psihološko stroko nimajo zveze. Omenja se »možgane«, ki »tvorijo situacije«, bržkone da bi se s tem napravilo vtis nevrobiološke utemeljenosti. Slišimo, da »znanost« potrjuje to in ono vražo ali globoko misel, brez razlage kako.

Medtem sami mehanizmi, po katerih naj bi zvezde vplivale na nas, navadnim smrtnikom ostajajo nedostopni. »Razumeti« jih zmorejo posvečeni, ki nam kvaziresnice potem posredujejo. Čeprav so izmišljene, so prerokovane s kvazieruditsko avtoriteto. Tej resnici iz druge roke moramo verjeti na besedo. Če nismo previdni, ne opazimo, kako prekanjeno nam z njo astrolog vseskozi piha na dušo, kako nas z ohlapno splošnostjo zvaja na največji skupni imenovalec, prija našemu samoljubju, nas postavlja v všečne vloge, kaže krasne obete in rehabilitira slabe. Prilagaja se potrebam in željam občinstva, ki jih za razliko od zakonitosti ozvezdij natančno pozna.

S figo v žepu zagotavlja racionalnost svoje metode, potem pa od nas zahteva, da se ji iracionalno pustimo hipnotizirati, da, kot se je izrazil eden od gostov oddaje, »čim manj damo skozi sito razuma«. S tem pa iz nas ustvarja odvisne posameznike, ki zavoljo lažne varnosti klonejo pred avtoriteto, se odrečejo odgovorni rabi lastnega uma in se vrnejo v človekovo nedoletnost. Poznavalec energijskih potencialov kristalov nam konec koncev v oddaji izrecno narekuje, naj se »kristalom« pustimo programirati.

Naših duševnih tegob astrologi in njihovi pajdaši ne razrešujejo, ampak jih izkoriščajo, našega podrejenega družbenega položaja ne emancipirajo, ampak ga utrjujejo. Astrološki nazor nas spodbuja h konformizmu, h konservativnemu ohranjanju statusa quo, ki je transponiran in zveličan v modrosti večnih zakonitosti ozvezdij.

A kaj ko je astrologija samo svet v malem, mikrokozmos makrokozmosa? Kot razlaga Adorno v omenjeni študiji, položaj astrologije zrcali paranoidno družbeno stanje in človeka v njem, ki je pripravljen za to, da bi si osmislil preobremenjujoči svet, ubrati vsako bližnjico, častiti vsakega malika, mu žrtvovati svojo svobodo in si zatisniti oči. Bolj kot mu novi maliki dajejo misliti, da ga osvobajajo, z večjim veseljem se vpenja v njihove okove, bolj kot ga prepričujejo v svojo razumnost, raje se poneumlja.

Ta tendenca pa še zdaleč ni omejena samo na nepomembno okultistično manjšino. Nanj kažeta tako množičnost zarotniških teorij kot politični populizem, ki za svoj urok apelirajo na iste strahove. Ali se nismo tudi velikim totalitarizmom klanjali, ker so v podobi avtoritativnih vodij ponujali totalno rešitev in razlago? Ali nismo tudi danes pripravljeni verjeti, da vajeti ameriške politike drži kabala pedofiličnih Židov, samo da si pojasnimo poraz svojega političnega izbranca? V kondenzacijskih sledeh letal videti cepilnih čipov, s katerimi bodo ti isti soroševci resetirali svet? Veter v jadra tem iracionalnim gibanjem, slonečih na kvaziracionalnih mitologijah, prinašajo družbena omrežja, spričo katerih kvantiteta informacij sproža še nevidene kvalitativne preskoke, ki jih je Adorno slutil. Astrologija tako samo v malem pokaže tisto, česar se imamo bati na velikem platnu.

Astrologija je samo pika na i-ju ideologije, ki jo pomaga utrjevati.

Zato na oddajo, kakršna je Sobotno popoldne, ne moremo gledati kot na nedolžno zabavo. Krepi reakcionarne stereotipe in družbene vloge, prodaja poneumljeno, poenostavljeno poppsihologijo in nas spodbuja, da od realnosti zbežimo v infantilno pozitivo onkraj družbene realnosti in racionalnosti. Astrologija je samo pika na i-ju ideologije, ki jo pomaga utrjevati.

Ustvarjalci oddaje najbrž niso zlohotni. Teh vidikov svojega početja se verjetno sploh ne zavedajo. Niti ne moremo reči, da se vmes ne zgodijo kakovostni intervjuji in smiselni nasveti. Vendar je na tem mestu več kot primerna zlajnana fraza, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Javni medij, ki ga omogočajo državljani, naj bi služil kakovostnemu informiranju in omikanju gledalcev, da lahko kritično vstopajo v javni prostor demokratične družbe. Zato je bizarno, da mirne duše dopušča vsebine, ki gledalce zavajajo, poneumljajo in vzgajajo v odvisnike od šarlatanskih avtoritet na čelu gluhoneme črede.

A ne samo mediji, tudi širša družba mora premisliti, kako je sploh nastala praznina, v kateri se napajajo taki fenomeni, in ugotoviti, kako jo zapolniti, ne da bi iz ene skrajnosti prešli v drugo, iz slepe ezoterike v zaslepljeni scientizem. Če bomo enega preroka samo zamenjali z drugim in celovito analizo prešpricali, bo nihalo pač zanihalo v drugo smer – do naslednjega obrata. Zvezde pa vendarle raje prepustimo astronomom, da se ne bomo, tako kot se je menda Tales, vanje preveč zagledali in strmoglavili v brezno.

—