Spet v šolo, nevtrončki

Nevtron je v fiziki osnovni delec brez električnega naboja. Svoje ime je dobil iz latinske besede neuter, ki pomeni nobeden od dveh. Ker ga ne privlači nobeden od dveh elektromagnetnih polov. Isti izvor ima mnogo starejša beseda nevtralno, ko na primer govorimo nevtralnem opazovalcu ali o ideološko nevtralni šoli ali pa o tem, da naj bi bile univerze politično nevtralne. Novi minister za šolstvo Rončević je očitno ljubitelj nevtronov in nevtralnosti. Še več, kaže, da se nagiba k nevtralizaciji tako učiteljev kot učencev, kot se je sam izrazil, »da se jih ne uči aktivistično«. Ne spreglejmo tukaj, da nasprotje aktivizma ni nevtralnost, ampak nevtraliziranost.

Ministrova zahteva po nevtralnosti, ki jo je eksplicitno izrazil v svojem nastopu pred Odborom za izobraževanje, mladino in znanost junija letos, je problematična iz najmanj dveh razlogov. Za začetek poskusimo vzpostaviti nekaj ločnic med ideologijo in svetovnim nazorom. Ideologija je svetovni nazor, ki se pretvarja, da ni svetovni nazor ali struktura idej, temveč ontološka resnica na sebi, neka pred-idejna ali izven-idejna dejstvenost sveta, ki kot taka obstaja pred človeškim pripisovanjem pomenov. Ideologija je torej zakrinkana ideja ali nazor, ideja, ki se pretvarja, da ni ideja, ampak fakt oziroma čista dejstvenost; ideologija je torej svetovni nazor, ki se pretvarja, da ni pogled na svet, ampak je svet. Vsaj teoretično lahko poskušamo biti nevtralni do različnih svetovnih nazorov (čeprav je logično, da vsakdo preferira lastnega), a nikakor ne moremo biti ideološko nevtralni, ideologija je take vrste stvar, ki ne sobiva z drugimi ideologijami.

Naj se posamezni učitelji in učiteljice še tako trudijo za vključevanje kritičnega premisleka o pravičnosti družb in mejah znanosti, bo šola kot sistem vztrajno delovala kot ideologija svojega časa, danes torej kot ideologija kapitalizma in patriarhata.

Ko govorimo o ideologiji in ideološko nevtralni šoli, ne moremo mimo Louisa Althusserja. Althusser bi seveda rekel, da je koncept ideološko nevtralne šole nemožnost sama po sebi, je protislovna besedna zveza, kajti šola je (poleg družine, religije in kulture) ključni ideološki aparat države. Kdor dvomi o tej Althusserjevi opredelitvi, naj si ogleda nekaj sestavin sodobne zahodne šole, pa bo težko utemeljil, da šola ni nosilka kapitalistične in patriarhalne ideologije. Najprej, učenci in učenke so v šoli v določenem prostoru določeno število ur, zelo podobno, kot bodo kmalu v tovarni ali pisarni. Dalje, šola predpostavlja koncepta nuklearne družine in samoumevnosti materinstva, ki se ju ne prevprašuje, ampak se ju predpostavlja kot resnico sveta. Dalje, šola uči hierarhijo bivajočega s človekom (moškim) na vrhu vsega bivajočega, uči o svetu in vesolju kot neskončnem polju človekovega raziskovanja (beri: imperializma). Šole in univerze z načinom lastne hierarhične organiziranosti učijo samoumevnost družbenih hierarhij. Šole učijo trenutne znanstvene paradigme, kot da so večne resnice, čeprav vemo, da bodo že čez nekaj desetletij, zagotovo pa stoletij, te resnice zavržene kot mitologije preteklosti. Naj se posamezni učitelji in učiteljice še tako trudijo za vključevanje kritičnega premisleka o pravičnosti družb in mejah znanosti, bo šola kot sistem vztrajno delovala kot ideologija svojega časa, danes torej kot ideologija kapitalizma in patriarhata. Kaže, da Rončević, ko govori o izgoni ideologij iz šole, ne govori o tej ideologiji.

Ali morda Rončevića moti tisti del ideologije v šolstvu, kjer šola 99 % ekonomskega in finančnega izobraževanja posveča neoliberalnim modelom ekonomije in zgolj 1 % alternativam, kot so solidarnostne ekonomije ali zadruge? Ni videti. Ga morda moti to, da so nekateri šole prosti dnevi na vseh stopnjah šolanja vezani na krščanske praznike? Ni videti, da bi ga motila ta samoumevnost prednosti ene religije pred drugimi ali pred ateistično pozicijo. Ali ga morda moti to, da se v šolstvu poučuje samo zahodno medicino, drugih praks medicine in skrbi za zdravje pa ne? Ne vem, se bo še pokazalo. Ali ga morda moti, da se otroci v šoli učijo, da je družina osnovna celica družbe? Ni videti, ga pa moti, da se učijo o različnih oblikah družin, čeprav je jasno, da je ideologija na delu v prvi točki, ne v drugi.

Učitelji in drugi iz šolskega polja seveda težko sprejmemo, da so šole že same po sebi ideološke, saj ves čas, prav nasprotno, izpostavljamo pomen kritičnega mišljenja. Toda kritično mišljenje kot logično veljavno argumentiranje in presojanje stališč povsem dobro deluje tudi znotraj ideološko zaprtih svetov, pro et contra debate pa običajno vodijo v relativiziranje in izogibanje zavzemanju stališč. Kritično mišljenje v tem ožjem smislu torej ni dovolj, da bi prepoznali, da so sodobni koncepti družine, rasti, blaginje, tehnološkega napredka, osebne sreče ali upeha in podobnega pravzaprav ideološki koncepti kapitalizma in patriarhata. Tu je potrebna neka druga veščina, preprosto moraš radikalno podvomiti o določenih konceptih, narediti nekakšen kognitivni prelom z miselnim okvirom, v katerem se počutiš udobno, če se želiš distancirati od določene ideologije. Distancirati se je treba od pojmov, ki nam jih t. i. zdrava pamet kaže kot neizpodbitne vrednote, kakor je Antonio Gramsci opozoril prav na to, kako se ideologija manifestira kot zdrava pamet, do širših množic pa jo spravljajo tako »organski« kot »tradicionalni intelektualci«, torej tako novinarji, sindikalisti, aktivisti in kulturniki kot tudi akademiki, šolniki ali duhovniki, a preko civilne družbe, ne pa preko represivnih organov, kot sta policija in vojska.

Zanimivo je, da v ustavi in zakonih nikjer ne najdemo besede ideologija. Pojem se v pravnem smislu pojavlja samo v sodni praksi, na primer pri razlagah ustavnega sodišča. Verjetno je tako zato, ker ne bi bilo smiselno pravno regulirati nečesa, kar se pretvarja, da ne obstaja.

Zanimivo je, da v ustavi in zakonih nikjer ne najdemo besede ideologija. Pojem se v pravnem smislu pojavlja samo v sodni praksi, na primer pri razlagah ustavnega sodišča. Verjetno je tako zato, ker ne bi bilo smiselno pravno regulirati nečesa, kar se pretvarja, da ne obstaja. Ključna značilnost ideologije, če sledimo Althusserju, je namreč to, da zase trdi, da ni ideologija, ampak očitna resnica, »evidentnost«. Kako naj vendar pravo regulira tak »neobstoječ« pojav?

Obstaja pa nekaj regulacije na področju t. i. politične nevtralnosti. V tem kontekstu se politično nevtralna šola običajno razume v smislu nevtralnosti glede strankarske politike. Konkretneje, Zakon o osnovni šoli, Zakon o gimnazijah ter Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju ne omenjajo niti pojma političnosti niti pojma nevtralnosti. Zakon o osnovni šoli v 2. členu kot enega od ciljev izobraževanja navaja »vzgajanje za obče kulturne in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz evropske tradicije«, kar pa diši po ideologiji v smislu evropocentrizma, ki se pretvarja, da ni ideologija, temveč ontološka manifestacija obče človeške realnosti. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v 72. členu govori o avtonomiji šolskega prostora in v tem kontekstu eksplicitno navaja prepoved delovanja političnih strank in prepoved konfesionalne dejavnosti v javnih šolah in vrtcih. V vrtcih in šolah s koncesijo je konfesionalna dejavnost dovoljena, kadar se izvaja zunaj programa, ki se opravlja kot javna služba. In še, v 2. členu ta zakon kot cilj šole določa »vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi«. Za primer lahko vzamemo »enakost možnosti obeh spolov« – tu ni opcije transspolnosti ali tretjih opcij, to je očitna ideologija dveh spolov in cisspolnosti. Verjetno tudi ta del ideologije v šolah Rončevića ne moti. In nazadnje, v visokem izobraževanju Zakon o visokem šolstvu omenja politično nevtralnost v navezavi na agencijo Nakvis (67. člen), ter izrazito izpostavlja avtonomijo visokošolske dejavnosti (2. in 8. člen).

Na zelo spolzkem terenu je torej minister, ki zahteva politično in ideološko nevtralno šolo. Politično nevtralna bi šola po zakonu itak morala biti, v smislu neodvisnosti od političnih strank, ideološko nevtralna pa ne more biti, saj je v svojem bistvu šola vselej ideološka, današnja zahodna šola je pač glede na čas nosilka kapitalističnega in patriarhalnega modela. Ta ideologija v šolah očitno ne moti niti t. i. levih niti desnih vlad, ker je iz šol ne izganjajo ne ene ne druge. Minister Rončević se je očitno zapletel, zato da bi skril preprosto namero svoje politične opcije, da iz šolskih vsebin odstranijo (ali vsaj nevtralizirajo) vse, kar diši po netradicionalnih načinih življenja, drugačnih spolnih identitetah in usmeritvah, emancipaciji žensk in manjšin, drugačnih skupnostnih vezeh, torej odstranijo vse, kar ogroža njegovo (in njemu podobnih) pozicijo belega, heteroseksualnega, premožnega, zahodnega, krščanskega, vladajočega moškega. Zakaj tega preprosto ne izreče? Prav zato, ker je ideolog, ideologija pa se, če sledimo Althusserju, vedno skriva in se razglaša za resnico, za »evidentno«. Za take ideologe problem ni toliko v tem, da na primer učijo tudi o »mavričnih družinah«, problem je v tem, da netradicionalni svetovni nazori pokažejo, da tisti do zdaj edini učbeniški način obstoja (npr. družina kot moški z ženo in otroki) ni ontološka danost, ampak samo eden od človeških načinov biti, kot je bil razvit v družbah neenakosti. Drugi »življenjski slogi«, o katerih Rončević pravi, »da skačejo od vsepovsod«, niso problem zato, ker konkurirajo starim načinom življenja, ampak zato, ker pokažejo, da so ti stari svetovni nazori pravzaprav ideologije, ki so se uspele vpisati v kurikulume in nastopajo kot resnice sveta ali svete resnice. Nove ideje (običajno to niso ideologije, ker se ne pretvarjajo, da so edine resnice sveta) rušijo utečeni red, ki je udoben za nekatere, ti nekateri pa bodo naredili vse, da ga ohranijo. Rončević je izjavil tudi, da morajo učenci v šoli izvedeti, »da obstajajo različne ideje, ter da znajo o njih kritično razmišljati«, kot primer pa je tu navedel, »da denimo izvedo, da obstaja kreacionizem, šola pa mora upoštevati znanstvena spoznanja«. Seveda, šole učijo tudi o mitologijah, pa vendar: dajati v šolah prostor kreacionizmu je zagotovo lahko le poslanstvo tistih, ki se na lestvici kreacionizma vidijo zelo visoko, pa se bojijo, da se jim bo lestev zrušila pod nogami, če se izkaže, da je zgrajena iz megle.

Nekateri iz izobraževalne stroke in sindikatov so se na ta stališča novega ministra odzvali, kot gre pričakovati, da namreč zahteva po ideološki nevtralnosti predpostavlja, da zdaj šole niso nevtralne, in odpira tudi dilemo, kdo bo tisti, ki bo o tem presojal. Ampak zadeva je še bolj problematična. Šola čisto zares ni ideološko nevtralna, ampak je zelo dobro ideološko poravnana s kapitalistično in patriarhalno ideologijo; kar Rončević s svojo zahtevo pravzaprav počne, je, da to obstoječo ideologijo v šolah vzdržuje, skriva njeno ideološko naravo, potrjuje jo kot danost in dejstvenost. Še bolj problematično je to zato, ker tisti, ki kot politični program zastavi ideološko nevtralno šolo, zagotovo sebe razume kot izven-ideološkega, kot presojevalca s točke neke čiste ontologije, kot nekoga, ki loči, kaj je čisto bivajoče, ne-ideološko, tisto bivajoče pred politično interpretacijo. Skratka, lasti si čisto resnico. Prav to pa je znak govora s pozicije ideologije. Ena od ključnih potez ideologije je prav to, da deluje kot filter, ki prikriva realne interese in se prikazuje kot absolutna resnica, ki je izraz univerzalnih in racionalnih interesov vseh, pri čemer seveda deluje skozi obvladovanje diskurza (kultura, pravo, mediji, raziskovanje, šola itd.).

Preberite tudi: Karolina Babič: Kako biti socialistka.

In zelo problematično je, da novi minister javno napoveduje, da bodo »pregledali učne načrte, gradiva in strokovne smernice ter zagotovili, da bodo temeljili na strokovnih standardih, znanstvenih spoznanjih in ustavnih vrednotah Slovenije«. Obstajajo torej neki »oni«, ki si zdaj jemljejo pravico pregledovati učne načrte, ki so jih pripravile strokovne skupine. Kar je seveda absolutna diskreditacija izobraževalne stroke. Računamo na vstajo razžaljenih. Poleg tega ima Rončevićeva izjava vlogo zastraševanja. Tudi če ministrstvo pod njegovim vodstvom ne bo izvedlo nobenih aktivnosti v smeri preverjanja učnih načrtov in podobnih ideoloških inšpekcij, bo že sama izjava oziroma napoved kot grožnja povzročila val samocenzure. Zastrahovanje in posledična samocenzura sta pogostejša načina delovanja sodobnih avtoritarnih sistemov kot pa fizično vstopanje v prostore, premetavanje predalov ter zažiganje papirjev in knjig. V teh sistemih nihče ne aretira nobenega učitelja, se pa lahko učitelji kaj hitro sami zaklenejo v zapore samocenzure.

Rončević ve, da nasprotnik ideologije ni druga ideologija, ampak je njen sovražnik in glavna grožnja zanjo emancipacija. Zato dejanski cilj programa ideološko nevtralne šole ni uravnoteženo predstavljanje svetovnih nazorov in življenjskih stilov (spomnimo se ponovno: svetovni nazori in življenjski slogi niso ideologije, če se ne skrivajo in prikazujejo kot absolutne resnice), temveč umik vsebin, ki spodbujajo emancipacijo otrok, mladih in učiteljev od kapitalizma in patriarhata, torej od ideologije, ki je večinska ideologija naših družb in naših šol. Rončević hoče biti nevtralizator, njegova naloga je odvzeti politični naboj učiteljem in učencem. Šola naj po njegovem (neizrečenem) mnenju ostane predana smotrom reprodukcije kapitalizma in patriarhata, vse ostalo so samo »življenjski slogi, ki skačejo od vsepovsod«. Na učiteljih je zdaj, da ne pristanejo na pobudo ministra, da bi prikazovali darvinizem in kreacionizem kot dve enakovredni teoriji ali da bi razlagali homoseksualnost kot »še en življenjski slog, ki skače od vsepovsod«. Učitelji so zdaj siljeni k igranju nevtralnosti, ki rabi ohranjanju starih ideoloških okvirov, kjer se učencem govori, da bodo uspešni, če se bodo dovolj trudili, da objektivno ocenjevanje omogoča pravične izobraževalne možnosti, da se morajo mlada dekleta v šoli manj razgaljeno oblačiti, če nočejo spolnega nadlegovanja, da so tisti, ki se borijo proti imperializmu, teroristi, da si lastniki podjetij zaslužijo dobiček, ker tvegajo, in podobne ideološke »resnice«.

Od nevtralnosti do ravnodušnosti je kratka pot. Ravno-dušni ljudje pa so seveda najboljši material za sisteme, ki hočejo delovati po inerciji.

V scenariju, kot si ga za šolstvo zamišlja nova vlada, nevtralnost pomeni nevtraliziranost, torej bivanje brez električnega naboja in z zastavico v roki, brez idej o tem, kdo smo in kakšna bitja želimo biti in kakšen svet si želimo, ker ta, ki ga imamo, ni pravičen. In še to: od nevtralnosti do ravnodušnosti je kratka pot. Ravno-dušni ljudje pa so seveda najboljši material za sisteme, ki hočejo delovati po inerciji.

Morda v ontološkem smislu resda obstaja neko nevtralno bistvo sveta, tako kot so nevtroni delčki brez lastnega električnega naboja v jedrih atomov, a tega ne moremo vedeti. Ampak naš človeški svet je svet pomenov, s tem pa tudi svet idej in diskurzov; kadar pa z idejami in diskurzi prikrivamo to diskurzivno strukturo našega človeškega sveta, je to posledično tudi svet ideologij. Ideologije lahko in tudi moramo vedno znova razkrinkavati, ubesedovati, kazati na njihov obstoj in njihovo delovanje. Je pa zelo nevarno, če se nekdo postavlja na pozicijo, da bo s komisijami za pregled učnih načrtov odločal o tem, kateri ideje in diskurzi so ideologije in kateri niso, pri tem pa se naslanjal na neko spolitizirano definicijo ideologije. In je tudi precej naivno, če menimo, da smo lahko v teh kontekstih nevtralni, kot je o svoji dolgoletni učiteljski izkušnji zaključil Howard Zinn z naslovom svoje avtobiografije – »Ne morete biti nevtralni na premikajočem se vlaku«.

—