Razglednica iz Trsta: Trst je tudi naš

Kaj pomeni beseda tudi? Ali pa najprej beseda hkrati? Vprašajmo Frana etimološkega: Hkrāti prisl. lat.‛simul, uno tempore’ (19. stol.), hkrāten, hkrātnost. /…/ samostalnika krȁt s približnim pomenom ‛čas’, danes znanega le v prislovni rabi, npr. ‛tiste redke krati, ko ga vidi.’ Prvotni pomen je torej ‛ob (istem) času’. V 19. stol. se prislov piše včasih še narazen kot h krati. Isto-časno, torej, k istemu času.

Eden od zakonov logike, na katerih temelji racionalno mišljenje in večina znanstvenih metodologij, govori o tem, da hkratnost v dobesednem pomenu besede ni mogoča – ni namreč možno, da je nekaj hkrati (v istem trenutku) na dveh pozicijah v prostoru, in ni možno, da sta dve različni stvari na identični točki v prostoru ob istem času, ni možno, da neka stvar hkrati je takšna in ni takšna. Kvantna fizika sicer izjemoma zapušča okvire te logike, a mi v splošnem smo in ostajamo vanjo zapreženi z našimi umi in telesi. Hkratnosti nismo zmožni zares ne misliti ne živeti.

Ni naključje, da imamo ob tem prav tako zelo nizke kapacitete za deljenje. Tudi deljenje ali skupna raba stvari (commons) terja hkratnost, namreč, da je neka stvar hkrati naša in ni naša. Čigav je Trg svobode v Mariboru? Ker sem Mariborčanka, je tudi moj. Ni moj, ampak je tudi moj; hkrati s tem, da pripada kakšnim sto tisoč prebivalcem mesta, pa še številnim obiskovalcem, pa še vsem, ki prihajajo za nami, je tudi moj. Beseda tudi očitno ni nekakšen nepomemben okras (ali zgolj slovnični členek, ki samo povezuje one ta prave dele stavkov), ampak je ključni ontološki pojem.

Pojma ‘tudi‘ in ‘hkrati‘ predstavljata nasprotje izključevanju. Če ne zmoreš uporabljati besede ‘tudi‘, boš izključevala. Kjerkoli že, kakorkoli že. Vrata se zaklenejo, ti pa si lahko zaklenjena noter ali pa zaklenjena ven.

Pojma tudi in hkrati predstavljata nasprotje izključevanju. Če ne zmoreš uporabljati besede tudi, boš izključevala. Kjerkoli že, kakorkoli že. Vrata se zaklenejo, ti pa si lahko zaklenjena noter ali pa zaklenjena ven. Vključiti pomeni zakleniti noter, izključiti pa zakleniti ven.

Ko sem bila srednješolka, smo s prijatelji v Mariboru ustanovili mladinsko gledališče in se brezpogojno, kot pritiče sedemnajstletnikom, prepustili strastem umetnosti. In ker mi je bila gimnazija ob tem nepopisno brezvezna in dolgočasna, sem nabrala nepreštevno neopravičenih ur in neocenjenih predmetov in bila posledično v tretjem letniku izključena. Torej: zaklenili so me ven, ker nisem ustrezala, da bi bila zaklenjena noter. Sicer pa gimnazije pazijo na svoj ugled in v statistiki ne marajo pojma izključitev, zato so poklicali moje starše, naj me pridejo danes izpisat, da bo to bolje zvenelo, kot če me jutri izključijo. Izključitev je stvar tega, na kateri strani zaklenjene ključavnice pač si. Ključavnice pa so, kot rečeno, zaklenjene, kadar ne znamo zares uporabljati besed tudi in hkrati. Ljudje običajno to najprej izkusimo v šolah, ko nas zmeljejo poenotujoči šolski mlini. Ko sem takole bluzila po robu gimnazije, me je ena izmed učiteljic vprašala: »Pa kaj ti je, a nisi nič ambiciozna?« Zabeljeno sem jo gledala. Jaz sem imela grandiozne predstave o tem, kako bom z umetnostjo rešila svet, ona pa me vpraša, ali nisem nič ambiciozna. Takrat še nisem znala artikulirati svoje pozicije z uporabo besede ampak. Da bi rekla: »Ja, sem ambiciozna, ampak ne na ta način, da bi hotela očarat tebe, prfoksa, ali pa dobit petko, ampak sem ambiciozna drugače, da bi hotela kaj drugega prispevat v svet.«

Nekatere situacije so vendarle črno-bele. Ministrstvo za kulturo varčuje tako, da nekaterim jemlje vse, drugim pa daje, kar je tatvina in nasilje. Tu ni prostora za ‘ampak‘, za nianse; prav nasprotno, v evidentnih rečeh smo dolžni zavzemati enoznačna stališča.

Večinoma identitetno nihamo med črnim in belim, med ja in ne, med za in proti, in potem zagrešimo to napako, da se borimo za eno od teh dveh nasprotujočih si opcij, namesto da bi se borili za tisti ampak in za tisti tudi, pa za čeprav in četudi, za nianse življenja, ki presegajo identitetno polarizacijo. Sem ali nisem taka in taka. Si ali nisi tak in tak. Si naš. Sem naša. Sem, ampak tudi nisem. Ne pomeni pa to, da nekatere situacije niso črno-bele in da naj ne zavzemamo enoznačnih stališč. Izrael izvaja genocid nad Palestinci, kar je zločin. Premoženje najbogatejših na svetu je neobdavčeno, kar je goljufija in kraja. Ministrstvo za kulturo varčuje tako, da nekaterim jemlje vse, drugim pa daje, kar je tatvina in nasilje. Tu ni prostora za ampak, za nianse; prav nasprotno, v evidentnih rečeh smo dolžni zavzemati enoznačna stališča, pa četudi to včasih zamaje našo identiteto.

Claudio Magris, tržaški pisatelj in literarni zgodovinar, kot domačin v obmejnem svetovljanskem obmorskem mestu in kot raziskovalec večjezičnega literarnega ustvarjanja na tem območju eksplicitno naslavlja vprašanje identitete, še posebej v kontekstu narodnostnih identitet. Z zgodovinarjem Angelom Aro sta temu posvetila študijo Trst, obmejna identiteta. Avtorja prikazujeta Trst kot mesto, ki se ni identificiralo s političnimi entitetami, ki jim je v določenih obdobjih zgodovine pripadalo, kakor da bi bil tisti kratki poskus vzpostavitve Trsta kot avtonomne cone (tj. Svobodnega tržaškega ozemlja 1947–1954) že od nekdaj njegovo brez-identitetno bistvo, ki se odraža tako v literarnem ustvarjanju kot v politično-gospodarskem razvoju mesta. Trst v času Avstro-Ogrske monarhije razlagata kot odslikavo mnogo-identitetne monarhije pred pomladjo narodov in pravita, da ostaja Trst tudi po letu 1848 »projekcija celotne monarhije in je torej brez lastnega narodnega obraza, je anacionalno mesto, to pa je podlaga za njegov status neposredno državnega mesta«. Trst kot mesto na meji med monarhijo Avstro-Ogrsko in kraljevino Italijo razumeta kot anacionalnega in mu pripisujeta obmejno identiteto, »dvojno dušo«, kot pravita, ki tako shaja sama s sabo do prebujenja narodnostnih identitet v drugi polovici 19. stoletja.

Preberite tudi: Karolina Babič: Kako biti socialistka.

Nadalje se na primeru Trsta pokaže zanimiva sprega identitete in lastnine, pripadanja in prisvajanja. Temeljno narodnostno vprašanje v Trstu se po Magrisovem in Arovem mnenju na prelomu 19. v 20. stoletje veže na krepitev slovanske narodnostne identitete v razmerju do italijanske, medtem ko nemška stopa v ozadje. In ker so vasi v zaledju mesta pretežno poseljene s slovensko narodno skupino, mesto pa večinsko z italijansko, se vprašanje identitete mesta (in v prihodnje tudi pripadanja) lomi na vprašanju, ali mesto pripada zaledju ali zaledje mestu. Ara in Magris razlagata, da se je mesto narodnostnemu vprašanju nekaj časa še uspešno izogibalo z idejo Trsta kot »svobodnega mesta v službi zaledja«, tj. z idejo emporija, kakor je služilo monarhiji Avstriji. Meščanstvo, ki je takrat tvorilo identitetno fasado mesta, se je definiralo kot brez-jasne-identitete, v literaturi je kazalo obraz srednjeevropskosti, ki se ostrim (narodnostnim) identitetam upira z neodločenostjo, kot pravita avtorja, gre za »nedosledni in kompromisarski trgovski slog«. Avtorja sklepata, da je Trst dolgo ostal mesto brez narodnostne identitete zaradi poenotujočih trgovskih (gospodarskih) potreb zaledja. Po priključitvi Trsta Italiji po prvi vojni pa se to spremeni, nacionalizem se okrepi, »tako je monolitna podoba fašističnega Trsta prekrila njegove druge obraze. Zunaj nje ostajata zanikano in preganjano slovensko mesto ter podtalno mesto delavske opozicije. V ozadju je še podoba nekega ‘drugega’ italijanskega mesta, ki je večplastno, nehomogeno in se razlikuje od uradne podobe.« Tu vzpostavita razliko med starim »nehomogenim« in »večplastnim« bivanjem mesta ter novo »monolitno podobo«, identiteto, značilno za dobo nacionalnih držav. Avtorja definirata štiri moduse mesta, hkratne načine, kako obstaja Trst kot mesto. Kot četrtega izpostavita mesto proletariata, komunistične in socialistične opozicije ter slovenske okolice (npr. Vidali, Kosovel), torej četrto mesto poleg (prvega) uradno-fašističnega, (drugega) buržoazno-liberalnega in (tretjega) intelektualno-avantgardnega. Štirikrat tudi in hkrati. Tu puščam odprto, ali sta Ara in Magris poštena do vprašanja slov(e/a)nskosti, ali v njuni misli obstaja vrednostna hierarhija teh štirih mest – to presega moje kapacitete poznavanja situacije.

Ali je možna skupnost, ki ne temelji na skupnih lastnostih; ne glede na to, ali gre za nacionalno, versko, geografsko, etnično, way-of-life ali kakšno drugo podlago identitete?

Razmišljanje Are in Magrisa o identiteti Trsta nam zastavlja vprašanja, kaj je pravzaprav identiteta (mesta), kaj veže neko skupnost, ali je možna skupnost brez nacionalnih ali drugih identitet. Ali je možna skupnost, ki ne temelji na (bistvenih, ključnih) skupnih lastnostih; ne glede na to, ali gre za nacionalno, versko, geografsko, etnično, way-of-life ali kakšno drugo podlago identitete. Ara in Magris opisujeta Trst s pojmom nedoločljivosti, »nedoločljivost se tolmači kar kot bistvo mesta, saj je paradoksalna definicija, formula in etiketa tega, kar se ne da ali kar nočemo opredeliti, je alibi za politično nesposobnost in za potlačenje političnega poraza«, ter nas usmerjata k avtorju Francu Veglianiju, ki je identiteto mesta v monografiji La Frontiera opisoval kot skupno identiteto v neidentiteti, v nedoločljivosti, ter k Diegu de Castri, ki politično in diplomatsko situacijo v Trstu v Tržaškem vprašanju opisuje ravno skozi prislov hkrati. Zaključimo lahko, da Trst, kolikor je bil neka identiteta na meji, nedoločljiv ali celo brez-identiteten, po prehodu v politično realnost nacionalnih držav ni mogel ostati tak, ne glede na to, na katero stran mesta je padla nacionalna meja.

Pred kratkim sem se na Zoomu pogovarjala z meni zelo ljubimi zadružnicami. In ko omenim, ker se dolgo nismo videle, da zadnje leto pa živim deloma v Trstu, ne več samo v Mariboru, se zelo razveselijo, pa pravi Daša: »Jeeee, Trst je naš!« In Tina takoj doda: »Trst je tudi naš.« Se mi zdi, da je to tista raba besede tudi, ki tako ontološko zareže v politično realnost.

A si socialistka? Sem, ‘ampak‘ ne verjamem, da si lahko vnaprej zamislimo popoln svet, ‘ampak‘ ne verjamem v revolucijo, ki uporablja iste načine kot svet, ki ga hoče pustiti za sabo, ‘ampak‘ … Torej nisi socialistka! Ja, pa sem! ‘Ampak‘ je disonanca, ki sem jo pripravljena prenašati.

Beseda tudi etimološko izvira iz tukaj, tu pa nas etimološko naprej pelje k toda, ampak, vendar, ki rušijo strogo predalčkanje sveta in kažejo, da naše identitete niso čistokrvne in celovite. A si socialistka? Sem, ampak ne verjamem, da si lahko vnaprej zamislimo popoln svet, ampak ne verjamem v revolucijo, ki uporablja iste načine kot svet, ki ga hoče pustiti za sabo, ampak … Torej nisi socialistka! Ja, pa sem! Ampak je disonanca, ki sem jo pripravljena prenašati. Očitno pa ta ampak na obrazu človeka moti tiste, ki svoje videnje sveta gradijo na identitetnih politikah (skupne lastnosti) in idejah pripadnosti (lastnina). Identiteta je namreč vselej cela, zaprta, enotna, zaklenjena, neprotislovna in kompaktna. Si ali nisi. Neka post-identitetna političnost ni sprejemljiva niti za levico niti za desnico, ker zares, ne glede na to, kaj trdijo levičarji, obe temeljita na identitetnih politikah.

Zdaj ko to pišem, v Trstu močno piha veter. Trstu pravijo tudi »la città del vento«, mesto vetra. Ko razmišljam o tem, kakšno je to prihodnje brez-identitetno politično bitje, ki me vznemirja in mi daje upanje, pomislim na besedo oportunistično. Pa ne mislim tega slabšalno, spet mi bo Fran etimološki pomagal, iz lat. opportūnus, izpeljanke iz zveze ‛ob portum (veniens ventus)’ ‛proti pristanišču (prihajajoč veter)’. Beseda je torej prvotno pomorski izraz, ki je označeval primerne pogoje za plovbo. V Trstu je veter in je port, mene torej veter oportuno pripelje v pristanišče, na pravi kraj.

—