Razglednica z Lošinja: Pa saj ni res, tudi tukaj stres

Drage tovarišice in tovariši,

kjer dopustujem, se promovirajo s sloganom »no stress on Lošinj and Cres«. Kar ironično, ker se je moj dopust začel popolnoma hektično in stresno – ne le v običajnih sladkih skrbeh zaradi pakiranja in načrtovanja, ampak zaradi grenkega spoznanja, da me namesto odmora spet čaka boj. Za vse, ki me poznate, veste, da se mi ni težko boriti – ne gre za to. A spet se počutim kot v slabi igrici, saj sem vedno znova vrnjen na začetek, tako kot Mario, ko izgubi tri življenja in mora začeti znova, čisto na začetku. A v nasprotju z njim nimam treh življenj, ampak samo eno. In priznati moram, da sem prekleto utrujen od boja za osnovno dostojanstvo in golo preživetje. Za pravice, ki naj bi že bile izborjene in zagotovljene. Za pošteno plačilo, za katerega sem že pošteno opravil svoje delo. Za pravico do odklopa in počitka. Za pravico do varne starosti (nekoliko cinično lahko skupaj s številnimi iz moje generacije dodam: če jo bom sploh dočakal). Utrujen sem od neprestane negotovosti, tesnobe, strahu. Namesto da bi z družino užival v soncu, morju in kalamarih, vsaj za teden ali dva odložil skrbi in se pri tem morda vdajal tudi utopičnim mislim, da je življenje lahko dobro in lepo, tuhtam o tem, kako bom preživel sebe in svojo družino in kako bomo lahko naprej delali to, kar delamo. Namesto da bi se predal igri s hčerko, ki bo zdaj zdaj splavala, preverjam maile, kdaj in od kod bo priletela nova zaušnica, kdaj in kje bo naslednji sestanek. Zaradi enega elektronskega sporočila ministrstva za kulturo se je namreč v »luftu« znašla polovica mojih dohodkov za letošnje in prihodnja tri leta; zaradi drugega elektronskega sporočila pa potencialno še druga polovica. Kdaj bom končno tudi jaz izplaval iz te negotovosti?! Namesto da bi z Liri opazoval lastovičine mladičke, kako rasejo in se učijo leteti izpod našega nadstreška ter razbremenil Jano, tuhtam o taktikah in strategijah (individualnih, razrednih, komunikacijskih, političnih). Na žalost vedno znova predvsem kratkoročnih, saj se vsakih nekaj mesecev znajdem pred dilemo praznega računa. Počutim se kot tista lastovka, ki neumorno v največji vročini ali najhujši nevihti lovi samo naslednjega črva ali škržata, takoj, ko stopim na plano pod njeno gnezdo, pa razglasi preplah. Mar ne bi bilo bolje vsega poslati v maloro in se predati morski ležernosti, se spočiti, sprostiti, napiti, naspati? Hic Apsorrus, hic salta.

Namesto da bi se predal igri s hčerko, ki bo zdaj zdaj splavala, preverjam maile, kdaj in od kod bo priletela nova zaušnica, kdaj in kje bo naslednji sestanek. Zaradi enega elektronskega sporočila ministrstva za kulturo se je namreč v »luftu« znašla polovica mojih dohodkov za letošnje in prihodnja tri leta; zaradi drugega elektronskega sporočila pa potencialno še druga polovica.

Sinoči smo se prijetno družili še z dvema drugima družinama, ki smo jih spoznali na morju, čisto spontano, prijetno, ležerno – otroci so noreli, starši smo se pomenkovali ob pivu, z veseljem sem pekel čevapčiče in hrenovke; na koncu smo se pred nevihto zatekli na varno: »ta male« v dnevno, kjer so gledale risanke, »ta veliki« v kuhinjo, kjer smo gledali fuzbal. Mislil sem že, da mi je uspelo, da sem se sprostil, da sem ujel morski ritem, da bom odložil skrbi … Prijetno utrujen in rahlo »fajhtn« sem se ulegel v posteljo, prebral nekaj strani avtobiografije Mire Furlan in zaspal. A sredi sanj me je začela grabiti preganjavica, imel sem občutek, kot da hodim po tistih stopnicah, ki nimajo ne začetka ne konca, čutil sem pritisk rokov, ki me še čakajo – čutil sem celo pritisk glede pisanja te razglednice. Kot se mi ponavadi zgodi, sem bral knjigo ravno na pravem mestu. Mira piše o tem, kako je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih doživela vzpon nacionalizmov in krvavi razpad Jugoslavije med Beogradom in Zagrebom. In kako sta s partnerjem Goranom Gajićem vztrajno zavračala vedno bolj očitne znake prihajajoče vojne ter se sredi kolektivne norosti trudila živeti »normalno« življenje, tako da sta vneto delala v gledališču in na filmu, hodila na dopust na čudovito Jadransko obalo in pleskala omaro v svojem novem stanovanju. Sprašujem se, če se prav to ne dogaja trenutno nam. Kot takrat je tudi zdaj nogomet kontaminiran z »infantilno« toksičnostjo zgodovinskega trenutka – a ni vedno, samo da sem zdaj bolj občutljiv na politični podtekst? Skratka, je sploh prav, da uživam na plaži, pijem pivo in gledam fuzbal? Je sploh prav, da še naprej tako vneto delam in se trudim? Je sploh prav, da bentim in nergam, če pa bom preživel mesec dni na morju pod trdno streho – kar je bilo včeraj še kako pomembno, saj so se nekateri, medtem ko smo mi gledali nogomet in pili pivo, borili z vetrom, ki jim je podiral šotore? Kaj sploh je prav? Kaj naj naredim? Kaj naj počnem? Niso znaki kolektivne norosti vedno bolj očitni?

Kaj sploh je prav? Kaj naj naredim? Kaj naj počnem? Niso znaki kolektivne norosti vedno bolj očitni?

Če je bila norost, ki jo je živela Mira Furlan, nacionalizem, je ta norost danes individualizem, pa ne mislim zgolj individualizma, kot si ga predstavljamo v obliki sebičnosti, vase-zagledanosti, razvajenosti, zavisti … (Kako naj pred njim ubranima Liri, se sprašujeva z Jano?) Individualizem je v obliki skrajnega cinizma in relativizma vedno bolj jasen tudi na političnem področju. Okej, civilne iniciative, zbrane okrog borbe Štepanjskega naselja proti županu Jankoviću, ki je prerasla v boj proti lokalni oblastni aroganci in samovolji – proti »šerifovanju«, so res zbrale več kot 40.000 glasov Ljubljančanov in Ljubljančank na referendumu sredi vrhunca poletne sezone. Kapo dol! Ampak a ni strašljivo, da se je na referendum odpravilo manj kot 20 odstotkov občanov in občank? In to v času, ko Janković zdaj že vsakemu slepcu jasno vidno spreminja mesto v spomenik svoji lastni nečimrnosti in molzno kravo kompradorske elite, pri čemer je zdaj dokončno pripravljen za to žrtvovati čisto vodo (kanal C0), čist zrak (sežigalnica, propadajoč javni promet) in čisto zemljo (vedno večje gradbene jame, ki se polnijo z rekordnimi količinami betona – s čimer se »fantje« odkrito in cinično celo javno pohvalijo)? Res je, kar se je zgodilo na ministrstvu za kulturo, smo od nove oblasti lahko pričakovali, a tesnoba zato ni nič manjša. Tesnoba tudi pod prejšnjo oblastjo ni bila dosti manjša. Če nam zdaj neo(i)liberalna oblast skozi večna preigravanja preteklosti krade sedanjost in kapacitete, da bi se lahko borili za prihodnost, nam je (neo)liberalna oblast skozi večna preigravanja preteklosti kradla prihodnost in kapacitete, da bi se borili za sedanjost. Tako kot – kljub pričakovanjem – ne morem verjeti, da je prvo dejanje nove ministrice za kulturo tako brezkompromisno in pritlehno trpinčenje celotnega kulturnega sektorja v času počitnic, nisem mogel verjeti, da nas je prejšnja kar dve leti pustila čakati, da smo končno lahko uveljavili Zasukovo minimalko, ki jo bodo zdaj, nedvomno, kmalu tudi črtali, saj niti osnovna zakonska varovalka za njeno uveljavitev ni bila sprejeta. Tako kot – kljub pričakovanjem – ne morem verjeti, da je Resni.ca v samo mesecu dni požrla vse svoje zaobljube in se vsem na očeh pretvorila v Laž, nisem mogel verjeti, da nas je Svoboda dokončno prodala ameriškim imperialnim interesom, požrla vse obljube o referendumu glede članstva v zvezi NATO in se tako vsem na očeh – sredi počitnic – pretvorila v Nesvobodo. Tako kot – kljub pričakovanjem – ne morem verjeti, da se bo v Sloveniji 35 let kasneje ponovil »izbris«, nisem mogel verjeti, da se je pod tako imenovano levoliberalno vlado – tukaj dam Jelku Kacinu celo prav: »levi liberalci ne obstajajo« – sprejela neoliberalna pokojninska reforma, za katero niti na demokratični socializem donedavnega prisegajoča Levica ni dopustila referendumskega glasovanja, ampak ga je s prefinjeno kampanjo blatenja, zavajanja in hujskanja sistematično onemogočila. Zaradi omejenih kapacitet (miselnih, besedilnih in časovnih) zdaj ne morem oslikovati globalne ravni … Povedati hočem, da je to skrajni individualizem osebnih interesov, karierističnih ambicij, političnih komolčkanj, za katerega so »vrednote« zgolj blago na političnem trgu, kjer se kupujejo ter prodajajo kot skrajno nestabilna valuta, pri tem pa se maskirajo v vedno bolj prosojno in groteskno masko umirajočega liberalizma.

Vdihnem svež morski zrak, pogledam Liri in Jano, ki plešeta na otroške pesmi v sosednji sobi, spomnim se vseh tovarišic in tovarišev, ki se zdaj borite in delate doma ter drugod po svetu … Mislim, da se zavedanje o tem, da moramo združiti moči v skupnem boju, kljub vsemu počasi, a vztrajno širi.

A z Lošinja vse ne zgleda »loše«. Vdihnem svež morski zrak, pogledam Liri in Jano, ki plešeta na otroške pesmi v sosednji sobi, spomnim se vseh tovarišic in tovarišev, ki se zdaj borite in delate doma ter drugod po svetu … Mislim, da se zavedanje o tem, da moramo združiti moči v skupnem boju, kljub vsemu počasi, a vztrajno širi. Jebi ga, priznam, kljub vsemu sem na koncu optimist. Sem naiven? Morda res, a nič ni bolj naivno od tega, da se odrečemo skupnim vrednotam in boju zanje ter se predamo mrtvemu teku individualiziranega trošenja vsega, kar poznamo – skrajno ohlapno parafraziram Alenko Zupančič. Požrte obljube neo/i/liberalne oblasti, kapitalistične elite in države se vztrajno kopičijo, prevelika pričakovanja do njenih velikodušnih, v ustavo zapisanih socialnih in državljanskih pravic vedno hitreje hlapijo. Pripravlja se divja nevihta. Res je, to je tudi skrajno nevarno. A vedno znova se izkaže, da v času nevihte – vsaj večinoma – pokažemo svoj pravi človeški obraz. Proti spletkam kulturnega ministrstva se hitro organizira sila, ki se vedno bolj zaveda svoje razredne pozicije in tega, da jo politično-uradniška kasta na različne načine že vrsto let – in ne le zdaj – pljačka. Proti spletkam ljubljanskega šerifa se hitro organizira sila, ki ima potencial, da se končno zave svoje odgovornosti za lastno mesto in neha staviti na takšne in drugačne politične preračunljivce (kandidature Luke Mesca bi se iskreno veselil pred dvema mesecema, če bi jo podal ob široki podpori raznolike palete lokalnih progresivnih političnih sil, za kar je tudi obstajala dejanska možnost, zdaj pa ne morem, da ne bi nanjo gledal s sumničavostjo; a vseeno bolje pozno kot nikoli, kar vseeno daje upanje, da bo lokalna strahovlada zamajana vsaj z izgubo večine v mestnem svetu). Proti sežigalnicam se organizira sila, ki preči mesta in sektorje ter združuje generacije različnih borcev za podnebno pravičnost in sonaravni razvoj mest. Proti pospešeni militarizaciji družbe, vedno bolj očitni razredni vojni in brutalnemu patriarhalnemu nasilju se vzpostavljajo nove mreže z novimi načini upora ter zavedanja. In pridružitev tem bojem ni breme, ampak najvišji smoter in dolžnost – je tudi boj za prihodnost mojega in vseh ostalih otrok. Skratka, grem zdaj do komšije, da ga vprašam, če je viharni veter sinoči na naše dvorišče odnesel napihljivega delfina njegove vnukinje. Tako kot se čudim temu, da je delfin prečil cesto in dvorišče bližnjega soseda ter se znašel pri nas, se čudim temu, da se je Liri zlahka odrekla novi pridobitvi v arzenalu morskih igrač in da sem se ob vseh skrbeh spomnil sosedove vnukinje.

P.S.: Obljubim, da sem se brez slabe vesti potrudil vsaj za teden dni odklopiti, da se bom lahko s svežimi močmi in lažjo glavo vrnil v prve bojne linije.

—

Naslovna fotografija: ŽB.