Iz Sarajeva nam je pisal Andraž Rožman. Mi pa njemu.
Drage tovarišice, dragi tovariši
Medtem ko ob hrani in pijači debatirate o novih Disenzovih tekstih, se pripravljate na alternativni dan državnosti, razmišljate, kako soustvarjati skupnostne (med)prostore in analizirate, kaj v tem kontekstu pomeni boj prebivalstva za ljubljanska parkirišča, se politična in tudi siceršnja realnost, ki sem jo še nedavno živel skupaj z vami, vse bolj odmika z mojega fokusa. Podobe ljudi, ki sem jih vsak dan srečeval v Ljubljani, so vse bolj prekrite z oblakom kot obraz na tisti Magrittovi sliki, zdaj so na mojem leica formatu ulice z drugačno lepoto in drugačno zgodovino. A na njih počnem nekaj podobnega, kar vi počnete v Ljubljani: iščem nežnost in ljubezen, vsaj privid nečesa, kar bi lahko postalo del mišljenja o lepši prihodnosti.
Podobe ljudi, ki sem jih vsak dan srečeval v Ljubljani, so vse bolj prekrite z oblakom kot obraz na tisti Magrittovi sliki, zdaj so na mojem leica formatu ulice z drugačno lepoto in drugačno zgodovino.
Ni lepšega kot ob sončnem jutru po Vilsonovem šetalištu hoditi ob Miljacki skozi Grbavico proti Hrasnu, Dolac Malti, Čengić Vili vse do Otoke in Alipašinega polja, ali na drugo stran proti Skenderiji, Viječni vatri, katedrali, Gavrilovemu mostu, Viječnici, Bentbaši in Alifakovcu, na katerega sem se povzpel, da bi občudoval ljubko malo Hadži Timurhanovo džamijo na Čeljigovićih, pokopališče in z vrha gledal vse tiste znamenitosti. Z višine sem skušal najti tudi uličico Jezero, ki je ni v turističnih vodnikih, a je toliko pomembnejša z vidika literarne zgodovine in urbanih zgodb. Neuspešno. Moral se bom odpravit kar tja.
S strani Malega parka, kjer stoji kip kralja Tvrtka, vstopim v ulico. Začnem jo meriti. Ena, dva, tri, štiri … Ko pridem do zadnje hišne številke, 11, sklenem, da je ulica Jezero dolga sto triinsedemdeset normalnih korakov triinštiridesetletnega moškega in široka enaindvajset stopal noge številka petinštirideset. A ulica je dolga tudi dvesto osemdeset normalnih korakov desetletnega otroka in široka petintrideset stopal noge številka štiriintrideset, otroka Daria Džamonje, ki ni le izmeril svoje ulice, ampak jo skupaj z drugimi sarajevskimi pretvoril v urbane legende. Zato skoraj ni Sarajlije, ki ne bi prebiral njegovega pripovedovanja, da se na eni strani ulice dvigajo sive avstro-ogrske hiše, prekrite z mavčnimi okraski, na drugi pa pritlične bosanske hiške iz rumenih opek, smešno nagnjene in podprte s stebri. Le da so od časa, ko je bil Dario Džamonja otrok, pritlične hiške na desni strani zrasle in zamenjale fasade, mavčni okraski so se nekam izgubili, vsaj enkrat pa so bile hiše tudi obnovljene. In še nekaj. Leta 1979, ko je bila črtica Moja ulica objavljena, za prvim ovinkom ni bilo niti meni dobro znanega Džehenema, v katerem je bil priljubljeni Daco kot ekspert za sarajevske kafane stalni gost ob koncu svojega življenja, preden je leta 2001 umrl.
Pred sabo imam 846 strani debelo knjigo njegovih zbranih del z naslovom Ako ti jave da sam pao (Buybook, 2020). Listam, prebiram in se čudim, kakšen občutek za ljudska doživljanja in ustvarjanje atmosfere je imel. Kako je iz vsakdanjosti, svoje in drugih prebivalcev, ki sicer nikoli ne bi postali zapisani del zgodovine mesta, stkal stotine dramaturško dovršenih zgodb, in tako izrisal portret Sarajeva, kakršnega ni mogoče najti v nobeni drugi publikaciji, pa naj bo umetniška ali znanstvena. Brez blefiranja, olepševanja, skrivanja za fikcijo. Z razumljivostjo, iskrenostjo, razkrivanjem, avtentičnimi emocijami, ostrimi in mehkimi robovi, grobostjo in nežnostjo. S temami, kot so otroštvo, samota, nesrečna ljubezen, pijanstvo, ljudski odnosi, ulice in kafane, samomor, norost, družina, sarajevski dež in še in še. Če bi naj literatura bila umetniški posnetek realnosti, potem je ta prav gotovo eden najboljših. Ali kot je zapisal Miljenko Jergović, je bil Džamonja eden najpomembnejših portretistov Sarajeva iz zadnjih predvojnih desetletij mesta. Podobno je pesnica Ferida Duraković dejala, da je Džamonja s prozo urbanega sveta, ki počasi izginja, Sarajevu postavil spomenik.
Ko sem prišel v Sarajevo, sem se temo vojne bal načenjati in se spraševal, ali naj o vojni in njenih posledicah sploh pišem, saj ne želim dodatno utrjevati stereotipov in nenazadnje v tem mestu in tej državi danes obstaja še marsikaj drugega, marsikaj lepega.
Zato sem se začudil, ko sem prišel do konca ulice, do številke 11, v kateri je živel Daco. Tam sem videl ploščo, na kateri piše, da je tu od leta 1980 do 1996 živel in delal Abdulah Sidran, eden najbolj kanoniziranih pisateljev Bosne in Hercegovine, medtem ko o Dariu Džamonji niti besede. Odpravil sem se v park, kjer so za kraljem Tvrtkom razporejeni doprsni kipi, na primer pesnika Izeta Sarajlića, a spet nič o Dacu. Seveda, jaz prišlek, nisem vedel, da je Džamonja deležen druge, najvišje vrste kanonizacije – pri sarajevski raji. To se mi je potrdilo, ko sem vstopil v Šetalište, restavracijo le streljaj od Jezera, ki spominja na nek drug čas in z vsemi filmskimi plakati in portreti umetnikov pričara muzealski občutek. No, tam pa sem našel Dacov kip, ki so ga na steno postavili ob prvi obletnici njegove smrti. Takrat je bila koševska kafana tako natrpana, da so nekateri ostali pred vrati.
Usedem se na Alejo lip na moji Grbavici, delovni ljudje na to pomladno popoldne ob Miljacki hodijo iz služb, jaz pa še naprej listam in prebiram. Zazdi se mi, da je z zelo kratkimi zgodbami, ki jih je objavljal v dnevnem časopisju, izrisal tudi svoj portret. V nekaterih zaznam otožnosti in željo po ljubezni, ki je verjetno ni znal drugače izražati in zatirati kot skozi dolge pijanske noči in pisanje, pri čemer bi marsikatera zgodba danes v duhu woke kulture obveljala za problematično, celo škandalozno. A Daco bi ob tem verjetno le zamahnil z roko in naročil še eno rakijo. Njemu, ki je brez staršev odraščal pri dedku in babici, ki je ostal brez očeta zaradi samomora in mame zaradi selitve na Nizozemsko; ki je zaradi pijanstva končal le osnovno šolo; ki se je v otroštvu bal podposteljne pošasti; ki je bil ranjen v vojni in se zato leta 1993 za pet let preselil v ZDA; ki je vedel, kaj je duševna bolečina in pomanjkanje; ki je menda v kafane začel zahajati le malo po tem, ko je z dvesto osemdesetimi koraki izmeril svojo ulico; in ki mu ni uspelo napisati niti scenarija za film niti romana, ne bo nihče govoril o nekem izrazu, ki v času njegovega življenja sploh še ni obstajal. In še nekaj, kar več pove o meni kot o njem: verjetno sem zaradi njegove življenjske zgodbe, opisanega načina pisanja in neverjetne priljubljenosti pri Sarajevčankah in Sarajevčanih, ki ga opisujejo kot dobričino, altruista in izjemnega pisca, do njega bolj prizanesljiv kot do koga drugega. Je taka pristranskost poštena?
Preberite tudi: Andraž Rožman: Razglednica iz Sarajeva 2.: Kako sem postal Hasan.
Ob tem mi na misel pride primerjava s sijajnim romanom Jasmina Agića Uloga Josipa broza u životu djeda Sulejmena (Buybook, 2024), v katerem Sulejmen ni obseden s Titom, kot se sprva zdi, ampak je Josip Broz v resnici metafora za ljubezen, ki je ded ni zmožen izražati do svoje žene in Jasminove babice Zinete, pa jo raje projecira na maršala. Tako Daco kot Jasmin prikazujeta željo moških po ljubezni, a tudi nezmožnost, da bi jo udejanjili, in odpirata vprašanje, ali je v patriarhalnem okolju, ki ga vsi mi edinega poznamo, ljubezen sploh mogoča. Oziroma natančneje: v kakšni obliki je mogoča?
Vrnem se v Šetalište, ki je začelo delovati leta 1959, štiri leta po Dacovem rojstvu. Bila je štiriindvajseta obletnica smrti Daria Džamonje. Z mojo jaranico Vanjo Šunjić pričakujeva polno kafano, približno tako kot leta 2002, a naletiva le na prazen prostor, na rdeči steni odlitek Dacovega obraza s šegavim nasmeškom izpod kovinskih brkov in starejšo gospo, ki cele dneve pripravlja odlično hrano in poskrbi tudi za vse drugo. Verjetno je bil takrat v mahali kakšen drug dernek, obletnico Daceve smrti pa bodo zapili drugič, za to bodo še priložnosti. Tako si z Vanjo privoščiva pivo, klepe z bogatim dodatkom česna ter klepet z gospo, ki se razgovori in nama pove svojo življenjsko zgodbo. Kot tako rekoč vse malo daljše debate v sarajevskih kafanah se tudi ta na neki točki zatakne ob vojno. Podobno kot pri drugih sogovornikih se mi zazdi, da želja »povedati svojo zgodbo« s časovno oddaljenostjo zgolj raste.
Večina pravi, da se vojna ni končala, ampak da se je z Daytonskim sporazumom le vzpostavilo premirje, a ne verjamejo Dodikovim težnjam po odcepitvi in bolj ali manj prikritim namigovanjem na nov spopad, saj da stanje razdeljenosti, nacionalističnega podpihovanja in statusa quo ustreza političnim elitam z vseh strani.
Ko sem prišel v Sarajevo, sem se temo vojne bal načenjati in se spraševal, ali naj o vojni in njenih posledicah sploh pišem, saj ne želim dodatno utrjevati stereotipov in nenazadnje v tem mestu in tej državi danes obstaja še marsikaj drugega, marsikaj lepega. To občutim, ko hodim po nekoč uničenih, a danes običajnih ulicah, kjer uživam v vsem tistem urbanem, v čemer je mogoče uživati v vseh prestolnicah. Nisem vedel, ali ljudje želijo vedno znova kopati po travmah in ali nimajo dovolj tega, da se Bosno in Hercegovino vedno povezuje z vojno. Toda kmalu sem ugotovil, da je ta tematika vseprisotna, ne le v kafanah, ampak tudi v medijih (skorajda ni dneva, ko na televiziji ne bi bilo nečesa o vojni v devetdesetih), književnosti, galerijah, muzejih, turističnih turah … Da ne govorim o političnih institucijah. Na neki točki sem prišel do vtisa, da se dežela med Drino, Uno, Neretvo in Savo ter Jadranskim morjem bolj identificira z vojno, kot jo svet okoli nje, zato se pisanju o njej enostavno ne morem izogniti, četudi bi si tega želel.
Pogovarjam se s številnimi ljudmi, med njimi so insajderji in poznavalci političnih razmerij. Večina pravi, da se vojna ni končala, ampak da se je z Daytonskim sporazumom le vzpostavilo premirje, a ne verjamejo Dodikovim težnjam po odcepitvi in bolj ali manj prikritim namigovanjem na nov spopad, saj da stanje razdeljenosti, nacionalističnega podpihovanja in statusa quo ustreza političnim elitam z vseh strani. Čas mineva, njihovi žepi se polnijo, medtem ko so državne institucije vse manj funkcionalne, ljudje pa živijo v vse težjih ekonomskih (in drugih) razmerah. »Ah, daj nehaj. Kdo pa misliš, da se bo vojskoval za njih? Ljudje so utrujeni od vojne,« moja jaranica Vanja odmahne z roko in doda: »Kaj res misliš, da se hoče Dodik odcepiti? Kje pa, on igra svojo igro, ker mu je tako najbolje.« Vseeno se mi zdi, da nekje v ozadju ves čas slišim Balaševića peti »da rata ne bude«.
Vanja pravi tudi, da se Bosna in Hercegovina začne, kjer se logika konča. Ne vem, ali to drži, vem pa, da je zapleteno in da vsi mi včasih potrebujemo malo Daria Džamonje, da nam pokaže, kaj so resnični odtenki življenja – od dolgih kafanskih noči do (ne)srečnih zaljubljenosti.
Draga tovarišija, sami dobro veste, da je današnja liberalno-fašistoidna realnost trda, kruta, groba, nemilostna. Kaj lahko v takšnih razmerah sploh še storimo?
Draga tovarišija, sami dobro veste, da je današnja liberalno-fašistoidna realnost trda, kruta, groba, nemilostna. Kaj lahko v takšnih razmerah sploh še storimo? Morda nekaj, kar predstavlja izstop iz prevladujočih političnih ideologij, kolikor je to mogoče. Nekaj, kar je nasprotje grobosti in distopiji, ki jo živimo, torej utopija in nežnost, pa naj se odraža prek sledenja poti Daria Džamonje, deda Sulejmena, neskončnih druženj z mojo sarajevsko rajo ali ustvarjanja skupnosti, ki jo gradite na Metelkovi.
Čeprav je v mojem svetu Ljubljana vse bolj oddaljena, ne pozabljam na vas in na boje, ki se odvijajo ob Ljubljanici, le nekatere informacije bolj megleno pridejo do mene. Nekaj sem slišal, da je parlament zavzel nek lik iz neke vasi pri Foči, ki da se obnaša kot pocestnik, pa da zdaj Slovenija postaja temni vilajet. Ampak o tem in še čem mi boste gotovo več povedali vi.
Z ljubeznijo in mehkobo,
vaš Andraž
Dragi tovariš v (upam da začasnem) izseljenstvu,
lepo je slišati, da se podajaš po poteh Daria in spoznavaš Sarajevo z ljudskega, kafanskega zornega kota; lepo je videti promocije prevodov tvojih knjig na ličnih plakatih, v eminentni družbi na facebooku; lepo je tudi brati, da se ti ljubljanske ulice zamegljujejo in da se ti po drugi strani odpirajo nove, nekoč tuje in zdaj vedno bolj domače. To pomeni, da si dobro, saj človek, ki ni dobro, ni odprt za odkrivanje novega. Kar malo me zasrbijo pete, ko berem o mestu, ki sem ga nekaj časa redno obiskoval, zdaj pa že lep čas ne. Istočasno pa se mi poraja občutek meglenega domotožja po mojem lastnem rojstnem mestu – Mariboru, njegovem Dariu Džamoniji, njegovih kafanah in majhnih ljudskih zgodbah, njegovi toplini in njegovih ruševinah, sicer ne vojnih, pa vseeno uničujočih in bolečih.
Lepo je brati, da se ti ljubljanske ulice zamegljujejo in da se ti po drugi strani odpirajo nove, nekoč tuje in zdaj vedno bolj domače. To pomeni, da si dobro, saj človek, ki ni dobro, ni odprt za odkrivanje novega.
Kot že nakazuje moj uvodni pozdrav, sem ti želel napisati, da upam, da se boš v Sarajevu navlekel temperamenta in znebil ljubljanske megle ter se nam čil in zdrav kmalu vrnil na domače bojišče. Potem pa sem v isti sapi dojel, da bi bilo to hkrati iskreno -– saj v tem trenutku res rabimo vsakega tovariša na prijateljskih srečanjih in nepreštevnih bojnih linijah – in neiskreno – saj sem sam v podobni poziciji. Nekako tako, kot lani na pogovoru z Zoranom Predinom na Minoritih, ki se je iz resnega filmskega ob izkušenem mačku hitro preobrazil v kafanskega, v katerem sem ga začel zbadati z lokalpatriotskimi dovtipi, ki mi jih je enostavno vračal kot slabo merjene servise. Iskreno ti moram napisati – in to je za rojenega Mariborčana veliko – da Ljubljana vedno bolj postaja moje domače mesto. Da se vedno bolj znajdem v pregovorni megli, odkrivam tukajšnje Dace, kafane in sooblikujem nove skupnosti, ki na srečo niso zgolj kafanske – mislim, da sem teh imel dovolj v prvi polovici življenja. Priznam, tudi sam sem bil na začetku razklan in izgubljen, tako dolgo sem se boril v Mariboru in za njega, da tega preprosto nisem mogel hitro izpustiti. Letos, po štirih letih uradnega bivanja v Ljubljani (na dvajset let podlage napornega, a čudovitega medmestnega življa) sem presenetil samega sebe, ko sem z lahkoto zavrnil klic iz rojstnega mesta, za katerega sem mislil, da sem ga ves čas čakal.
Kar hočem reči, je, da morda Ljubljana izgublja enega Ljubljančana – morda je namenoma poudarjen, saj želje po tvoji vrnitvi ne morem zanikati – a hkrati dobiva novega. Medtem pa tudi Sarajevo dobiva novo Sarajlijo. Ne poslušaj strupenih jezikov, ki najprej hlinijo svetovljanstvo in se zaklinjajo proti vojni, uničenju, zatiranju vseh vrst, po dveh pivih pa pod vprašaj postavljajo tvoj pedigre. Za razliko od tebe, me je v Ljubljano pripeljala in me tukaj drži ljubezen, zato je nisem rabil iskati. Boje, ulice, kafane, Dace in ljudstvo boš našel povsod, če boš le imel odprte oči, ušesa in nos; da jih boš lahko videl, slišal in vonjal, pa moraš vedno najprej najti sebe. Kot Disenzova tovarišija smo sklenili, da boš naš posebni odposlanec v Sarajevu, ne kot kolonialna funkcija discipliniranja in ekstrakcije, vsiljena od zunaj, ampak kot človek, ki iskreno išče in zato tudi najde ljubezen, nežnost in tovarištvo, kamorkoli se že odpravi. Samo ne pozabi, da so ti tudi tukaj vrata vedno odprta.
Žiga
Andraž, hvala ti za slike iz Sarajeva. Zdi se, da je Bosna v svojem propadlem položaju vsaj iskrena. Kolonija Zahoda je pravnoformalno, medtem ko se pod Alpami še kar pretvarjamo, da sami sebi krojimo usodo. In vendar se sukamo po godbi kapitala. Kot si omenil, je naš novi predsednik parlamenta pravi šok za liberalno večino. Pa vendar kritike na njegov račun neprestano temeljijo prav na njegovem čefurskem poreklu. Bi raje kritizirali njegovo podjetništvo, neoliberalizem, zavajanje?
Vzajemno s tem poteka z druge strani boj proti tujcem, med katerimi bodo še največ izgubili prav čefurji nedržavljani. In zopet v referendumsko kampanjo, eno za drugo, dokler ne bo vse spet, kot je bilo. Slabo. Morda se ti v velikem številu pridružimo v Bosni. Pozdravi nam Miljacko!
Filip
Z veseljem sporočam, da Bosna ostaja tudi v naših mislih. Kot kaže, se je v zadnji evropski koloniji pred kratkim sprostilo eno najpomembnejših delovnih mest v državi: mesto upravnega guvernerja oziroma, kot temu bolj uglajeno pravijo diplomati, visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH.
Zakaj »guverner« in čemu »kolonija«? Zato, ker je Bosna in Hercegovina bržkone ena redkih evropskih držav, v kateri najmočnejših političnih položajev ne zaseda na volitvah izvoljen predstavnik ljudstva, temveč tuja oseba, ki jo izbere t. i. Svet za uresničitev miru v BiH. V prevodu iz birokratskega jezika: Washington in EU. Visoki predstavnik lahko na podlagi daytonske ureditve razveljavlja ali blokira demokratično sprejete zakone, odstavlja izvoljene politike ter po lastni presoji posega v politično življenje države. Skratka, pooblastila, o kakršnih lahko marsikateri evropski predsednik ali premier le sanja. Nekdanji predsednik Republike Srbske Milorad Dodik nam morda res ne vzbuja posebnih simpatij. Vendar ima v primerjavi z visokim predstavnikom vsaj eno nerodno lastnost: izvolili so ga volivci.
Grega
Dragi Andraž,
ura je čez polnoč, ni več četrtek, na katerem smo se med drugim lotili družnega odpisovanja na tvoje pismo, sem pa z mislimi še vedno pri tebi. Žal mi je, da te ni z nami, dragocen si. Naš si in mi smo, upam, tvoji. Včeraj sem ob odklepanju razmišljala, da pot do kuhinje in dnevne sobe na Metelkovi vodi prek kar treh zaklenjenih vrat; ograje, vrat stavbe in stanovanja. Kako je potem z našo deklarativno odprtostjo v družbo? Mislim, da je ključ v kontradiktorni definiciji: da je naš tisti, ki ni od nikogar in je hkrati od vseh. Ki si na različne načine in po svojih močeh prizadeva ta svet narediti vsaj malo bolj prijazen.
Praviš: »razmišljate, kako soustvarjati skupnostne (med)prostore in analizirate, kaj v tem kontekstu pomeni boj prebivalstva za ljubljanska parkirišča«. Kar natančno si zadel točko, ki odpira pomembno vprašanje: kaj, če gre za to, da socialistom na lokalnih ravneh ratuje, na državni, evropski, globalni ravni pa ne, ker so lokalni problemi ljudem blizu, razumljivi, prevedljivi v lastna življenja, globalni pa ostajajo abstraktni? Tragedija se ne kaže kot statistika, ampak je tisto, kar udari blizu nas. Iz tega sledi: kako storiti, da bi tudi probleme, ki niso na preprost način povezani z nami, sprejeli kot lastne?
Problem s parkirišči zlahka razumemo. S slabim javnim prevozom tudi. Jasno je, zakaj so problem visoke najemnine. Če pa rečemo: kapitalizem, imperializem, mednarodno pravo, globalna neenakost, se povezava med problemom in lastnim življenjem za večino izgubi. Na lokalni ravni človek tudi vidi: nekaj sem naredil in nekaj se je zgodilo. Če se prebivalci organizirajo okoli parkirišč in občina nekaj spremeni, nastane izkušnja kolektivne moči. Pri Gazi in podnebni krizi pa posameznik pogosto dobi nasprotno izkušnjo: nekaj sem naredil in ni bilo nobenega učinka. To pa nadalje poglablja občutje izolacije, odrezanosti od preostanka človeštva (kot največje merske enote skupnosti).
Zato me vedno malo moti – in to pravim kot urednica portala, ki v glavnem objavlja teorijo – prepričanje, da moramo ljudem zgolj razložiti širšo sliko, pa bodo začeli delovati. Zelo radi podučujemo, ampak širšo sliko večinoma že vsi razumemo. Kar manjka, je občutek, da se nas ta tiče.
Kako narediti, da človek začuti, da je Gaza povezana z njegovim blokom? Da je stanovanjska kriza povezana z globalnimi tokovi kapitala? Kako ustvariti izkušnjo?
Kako torej narediti, da človek začuti, da je Gaza povezana z njegovim blokom? Da je stanovanjska kriza povezana z globalnimi tokovi kapitala? Kako ustvariti izkušnjo? Če je bil Gramscijev problem, kako iz partikularnega narediti univerzalno, je morda naš obraten: kako univerzalno vrniti v partikularno? Kapitalizem je razbil institucije, prek katerih je univerzalno sploh lahko postalo izkušnja. Sindikate, skupnosti, soseske, delovna mesta kot prostore družbenosti.
Ni veliko, ampak pri nas se zadnje mesece premikamo ravno k temu, k ustvarjanju kolektivne izkušnje kot predpogoja za mišljenje, delovanje in povezovanje. En četrtek so z nami študenti, ki so na Kubo odnesli 100 kg zdravil, naslednji četrtek Klemen, ki se bori za boljšo Ljubljano. Nisem si še na jasnem, kaj združuje različna prizadevanja, ampak miza, zelo nosilna, je vsakič ista. Filip in Grega se mi smejita, ko pravim, da se pri nas vse začne s kosilom. Najbrž jima, ko to izrečem, zvenim kot kakšna osnovnošolska tršica, ne tovarišica. Ampak za skupno mizo, vztrajam, ne online, nastajajo pogoji za vse ostalo. Komaj pogoji, ne še rešitve.
In če vse spodleti, če se naši napori izkažejo kot nični, bomo lahko vsaj rekli, da smo v turbulentnih časih imeli drug drugega. Pa čeprav nihče od nas ne pripada zgolj našim četrtkom ali Disenzu. Mislim, da vse to zelo dobro razumeš.
Miza pa tudi veš, kje se nahaja.
Objemam te,
Dijana
—
