Berlinske elegije

had to get the train

from Potsdamer platz

you never knew that

that I could do that

just walking the dead

sitting in the Dschungel

on Nürnberger Strasse

a man lost in time near KaDeWe

just walking the dead

— Bowie, Where are we now?

i

Obstajajo mesta, ki delujejo kot izvrstni strelovodi za naše fantazme in projekcije. Ko sem se leta 2014 preselil v Ljubljano, je bil Berlin predmet skoraj vsakega pogovora; če se nisi preselil v Berlin in tam postal glasbenik ali DJ, pač nisi mogel biti kul; nisi pripadal sodobnosti, duhu časa, temveč zgodovini, marginaliziranosti v strukturah novih socialnih hierarhij. Ljudem, ki so si lahko tako ali drugače privoščili tovrstne selitve, evropska prijateljstva in poznavanje vseh trenutnih trendov klubske glasbe, sem zavidal, ampak zares sem se vedno postavljal proti toku, zavračal trende. To je bilo nekaj let pred izidom kultnega komada Ljubljana je Berlin kolektiva SBO, ki je zgostil fantazme v lucidno ironijo bangerja, na katerega še vedno želimo plesat, kot da bi skozenj izživeli neke zamujene prihodnosti. Ni povsem jasno, ali naj bi bila Ljubljana podobna Berlinu ali obratno; menda je šel tudi Berlin v zadnjih letih samo navzdol. Nisem prepričan, če je ta artikulacija, ki sem jo v zadnjih dneh slišal neštetokrat, posledica nostalgije, spontanega toka časa, ali absolutne resnice. Stopnjevanje policijskega nasilja in političnih napetosti je nedvomno tam, sploh po prevzemu konzervativnega župana. Mesto-platno še vedno pulzira v intenzivnih začasnostih, avtonomnih conah prostora in časa. V njem obstaja skupnost in prostor za vsako identiteto, željo, strah in izvor. Ravno zato lahko toliko raznolikih skupnosti in ideologij sobiva v tem mestu, ki ga je zgodovina razdejala, uničila, ponovno zgradila, razdelila na pol, spet združila, prenovila. Obstajajo tudi ljudje in podobe, ki so izvrstni strelovodi za vse, s čimer se sami ne znamo soočiti. Tudi v njih se seka zgodovina. Strmim v tetovažo Angelusa Novusa, ki jo imam na levi roki; motiv, ki me preganja in inspirira od obdobja pandemije, ko se je zgodovina dobesedno zgostila v ustavitev. To je grafika Paula Kleeja iz l. 1920, ki zgošča fascinacije vse od svojega nastanka. Svojo obsesijo sem prevzel od Walterja Benjamina; slika je bila nekaj časa v njegovi lasti, dokler je ni pred pobegom iz Pariza podaril Georgesu Bataillu. Ta jo je po drugi svetovni vojni predal Adornu. Ta motiv sem fiksiral v svojo kožo v trenutku, ko sem bil sredi procesa rekapitulacije lastne preteklosti. Z M. in T. smo sedeli v nekem zakotnem motelu v Mariboru, poslušali Massive Attack in T.-jeve anekdote o srečanju z njimi. Bil je december 2021 in zgodovina okoli nas se je zdela nekoliko bližje ravnovesju kot v trenutku, ko 23. julija 2025 sedim na balkonu na Simon-Dach-Straße. Dežuje, umikam zaslon računalnika kapljam, ki padajo iznad prekratke balkonske strehe. Angelus počiva na povrhnjici mojega telesa. Ko v nekem drugem trenutku, nekaj dni prej, z ameriškim pisateljem judovskega porekla govorim o tem motivu, ugotovim, da si ga nekako lasti; zdi se mu, da pripada neki njegovi kulturi. Benjamin je bil nasprotnik zionizma, kritiziral ga je sočasno, kot je kritiziral fašizem, ki je bil tudi razlog za njegov samomor. Po nekem naključju je ta motiv, odtisnjen na moji roki, začel zgoščati zgodovino trenutka, ki se regenerira v tem letu, tem mestu, tem času. 

O sedanjosti piševa kot o nečem, kar je že davno minulo; o prihodnosti sanjava kot o sedanjem trenutku. Govoriva o tem, da je prihodnost možna samo tako dolgo, dokler v njej še lahko misliš o alternativnih oblikah imaginacije in politične organizacije.

Benjamin je umrl leta 1940 v Pirenejih na francosko-španski meji, na poti do pristaniškega mesta Portbou, od koder je želel zbežat v Ameriko. S sabo je nosil kovček in v tem kovčku je nosil zgodovino. Specifično, teze o zgodovini, delo v nastajanju, ki je po njegovi smrti izginilo skupaj s kovčkom. Zgodovina je bila v tistem trenutku na nek način izgubljena; in vse katastrofe, ki sledijo tisti noči leta 1940 nekje v Pirenejih, so posledica te izgubljene serije tez o zgodovini; to, kar je izgubljeno v kovčku, je postalo (ali nadomestilo) vse, v kar se je zgodovina preobražala po tisti noči. Morda teze o zgodovini ne morejo biti končane; morda bi takšno dejanje čisto zares ustavilo čas.

To so fragmenti besedila, ki je bilo izgubljeno v tistem kovčku.

ii

S Klaro Debeljak 14. julija odpotujeva v Berlin na desetdnevno rezidenco v prostorih kolektiva Sybil. To je multidsciplinarni konglomerat, ki povezuje umetnice, programerke, znanstvenice, game developerje in še veliko oblik kreativnosti, ki se izmikajo oznakam. Združuje nas fascinacija nad spekulativnimi sistemi, ekologijami, kadriranjem naracij, robnimi infrastrukturami in fenomeni, ki še nimajo imena. Sybil je odprt za vse prakse, ki kljubujejo jasnim opredelitvam in krožijo okoli gravitacijskega polja iger. Najprej se odločiva, da bova naredila zvočno instalacijo, v kateri bova vzpostavila nekakšno raziskavo tega prostora in okolja z neke točke v prihodnosti. Potem se odločiva, da bova dodala še Klarine videe. O sedanjosti piševa kot o nečem, kar je že davno minulo; o prihodnosti sanjava kot o sedanjem trenutku. Govoriva o tem, da je prihodnost možna samo tako dolgo, dokler v njej še lahko misliš o alternativnih oblikah imaginacije in politične organizacije. Delo in rezidenco nasloviva s coding reality++etagenfabriken. Stavba, v kateri se nahaja Sybil, je etagenfabrik: tovarna, grajena v začetku 20. stoletja kot avtonomna proizvodna enota; v vsakem nadstropju se izvaja del procesa in kompleksni izdelki so lahko sestavljeni znotraj samozadostne enote. Toliko fenomenov industrije in zgodovine, povezanih v enem arhitekturnem projektu. Arhitekture, ki so v zadnjih desetletjih nadomestile izvorne materiale, so nekakšna transformirana prihodnja oblika, ki nastaja na svetišču njenih antičnih zametkov. World building, spekulativne prakse, radikalne imaginacije prihodnosti, novi futurizmi na vseh področjih umetnosti. Nekaj neluovljivega proizvaja manj nasilne in bolj empatične prihodnosti, digitalne in analogne, od programov za bolj etične alternative peer-to-peer uberja, do videoiger, ki reimaginirajo prihodnost ekonomskih ureditev. Z nekaterimi od rezidentk in rezidentov opraviva intervjuje; govorimo o njihovih definicijah resničnosti, identitete, prihodnosti. Srečamo se v želji po kompleksnejših mišljenjih odnosov, umetniških praks, pripadanja, identitete. O paradoksu tehnologije, ki hkrati radikalno emancipira in radikalno vlada. V prekarnosti našega dela, v negotovosti in anksioznosti, v upanju in utopijah, ki jih to nenavadno obdobje še omogoča.

iii

Tukaj je čas za vse izrekljivo, tukaj je dom. Govori in pričaj.

— Rilke, Devinske elegije

Prispeva na Bergmannstraße, v rezidenco, v kateri trenutno biva A.; tam je tudi slovenski pisatelj, ki nas odpelje na zabavo v stanovanju ameriškega novinarja. Je jud, ampak je ultra pro-palestine, samo v vednost. Prispemo v ta zelo nenavaden kontekst, med ljudi, ki jih ne poznamo, v pogovore, ki zgoščajo paradokse trenutne zgodovine. Stojimo na premajhnem balkonu, kjer se M., ki prihaja s Poljske, pogovarja z A., Palestinko. Govorita o krivdi, o zgodovini genocidov, v emotivno razgretem pogovoru; med pogovorom izmenično jočeta. 

Pisatelj opazi Angelusa na moji roki. Pove mi, da je bila grafika nedavno na obisku v Berlinu; ravno sem jo zamudil. Zdaj se je vrnila na kraj svoje stalne razstavljenosti, ki ne bi mogel biti brutalnejši: v Izrael. Adorno je grafiko po drugi svetovni vojni predal G. Scholemu in na neki točki se je slika naselila v Tel Avivu. Tam sloni na neki anonimni steni in znova zre v katastrofo, ki se kopiči le nekaj kilometrov proč. Zre v zgodovino, ki se plasti kot serija katastrof, mešanice peska, razstreljenega betona in ostankov bomb: zre v zgodovino kot nasilje, ki ga v imenu neke ideologije in nekega napredka izvaja država nad etnično skupnostjo. Gaza, prepojena s krvjo, ne more več prekriti rane. V njegovih krilih je nevihta, ki prihaja iz prihodnosti: in pred njegovimi otroškimi očmi genocid.

Na neki točki v stanovanju nastane popolna tišina; na vratih je policija. Vsi smo začudeni – rojstni dan je bil najavljen vsem sosedom, bilo je samo kakšnih 20 ljudi, glasba je bila tiha; takšne intervencije so menda za Berlin ob sobotah zelo nenavadne. Policija zahteva, da vsi zapustimo stanovanje. Na neki točki se prebijem do hodnika, kjer stoji večina ljudi, in vidim, da je na vratih sedem policajev v polni bojni opremi. Poljakinja se z enim od njih prepira: you have no right to do this, I have no obligation to leave. Podrejo jo na tla. V naglici zapuščamo stanovanje; ne najdem svojih čevljev, potem jih navsezadnje zagledam, ampak ko si jih nadanem, so za vsaj dve številki preveliki. Čudim se: so identični čevlji. V njih grem ven. Na trgu ob stavbi, v kateri je stanovanje, z infulenserjem, ki je nedavno krožil po reelsih zaradi svojega videa dressing for the female gaze, govorimo o spolu, o predsodkih, o pričakovanjih. Nekdo priteče skoz vhod: Who has my shoes? Stečem gor, mimo policajev, ki se mi zdaj smejijo, na obraz nadanem najbolj spokorjen, spiritualen nasmeh, kar jih premorem, in končno dobim svoje čevlje. Človek, ki ima enake čevlje kot jaz, me pomiri, medtem ko se mu opravičujem; govori nekaj v nemščini, približno ga razumem, we are in this together, nothing is wrong. Nazadnje vsi pridemo iz stanovanja. A. se na ulici prepira s policajem, ki začne kričat nanj. Počasi oddidemo v drugo smer in se ločimo od skupine, ki nam postane utesnjujoča.

iv

Pred nekaj leti sem raziskoval zgodovino vohunjenja v Vzhodni Nemčiji; zgodovino statistike samomorov, ki jih je država na neki točki preprosto nehala beležiti, ker je njihovo število strmo naraščalo. Nadzorni sistemi, ki jih neka država uporablja nad lastnimi državljani, se lahko zdijo z zgodovinsko distanco ekstremni; a tako jasni so le zato, ker so bili mnogo bolj neposredni kot mehanizmi digitalnega nadzora. Če si leta 1980 vedel, da nekje na nekem podstrešju sedi človek z imenom in obrazom, ki prisluškuje vsem tvojim pogovorom, je postal nadzor skoz desetletja anonimiziran. To ga morda naredi neopaznega, manj otipljivega, čeprav je postal totalen; postal je eden od dogovorov, s katerimi sklepamo globalno sedanjost; globalno državo digitalne ekonomije in virtualne povezanosti. Svoje podatke prepustimo v zameno za užitek; za zgodbe, ki jih želimo prebirati v obliki besed, posnetkov, memeov in drugih oblik, ki jih zavzemajo informacije. Sodobnost želimo brati kot kodiran zapis, kot neskončni zvitek papirusa, ki se zvija pod krhkim steklenim ekranom. Nad sedanjostjo izvajamo micro-management, delimo jo na fraktale dopamina, na občutek, da se nam v mislih sestavlja jasnejša slika nekega trenutka. Na vprašanje, kaj je zgodovina, odgovarjamo z beleženjem, z nenehnim arhiviranjem; nenehnim proizvajanjem zgodovine kot arhiva. Resničnost je že pomnožena, avtonomna: kamera strmi v nas in nas gleda s svojim pogledom, redefinira, zapisuje, pretvarja v jezik, v pisavo.

v

Bowie se je v Berlin preselil prvega oktobra 1976, zato, da bi se skril, umaknil, organiziral svoje življenje. To morda z distance zveni bizarno, ampak drži, da mesto na naenavaden način združuje trenutke umika in introspekcije s trenutki (ali vsaj nenehno možnostjo) potopitve v kolektivne izkušnje. Nekaj čarobnega in osvobajajočega je že na tem, da veš, da lahko v kateremkoli trenutku kateregakoli dneva, v kateremkoli delu leta, najdeš prostor zase, inspirativne skupnosti, neskončne pogovore, ki potujejo v času in se vsakič znova naselijo z novimi besednjaki, ki jih prinaša akumulacija zgodovine.

The future is already here, it just isn’t evenly distributed. — What is your reaction to this quote?

— I definitely agree / I mean, it depends on your access to technology, the speed of the internet.

Razmišljam o tem, da so se moji algoritmi v času, ki sem ga preživel tukaj, izboljšali – vsebine, s katerimi me hrani premikanje mojega palca, zajemajo več fascinacij, ki so dejansko moje, več inspirativnih nenavadnosti, boljši humor in bolj ganljive živali. Kot bi bil v bližini matične plošče, bližje kvantnemu prepletanju sodobnosti s samo seboj.

vi

back on the rack

Bela Lugosi’s dead

the bats have left the bell tower

the victims have been bled

red velvet lines the black box

— Bauhaus, Bela Lugosi’s Dead

S Klaro in A. se iz zakajenega bara brez ventilacije, v katerem se je nagnetlo preveč prepotenih moških brez družbe, okoli treh zjutraj premaknemo čez cesto v prostor, ki izgleda kot kavarna; v njem se predvaja Bela Lugosi’s Dead. Sedimo na kavču in opazujemo, kako se v ogledalu začenja dan; gledamo v ogledalo, čeprav je okno neposredno za nami. Govorimo o Ljubljani, o klavstrofobiji scene, o paradoksih in izgubljenih ljudeh; pogovori, ki jih ima najbrž večina expatov. Po nekaj dneh brez razmisleka o vlažnem mestu 992 kilometrov južno me ta vrnitev, četudi le lingvistična, naredi anksioznega. Poslušam pogovor, odplavam in nazadnje gledam skozi okno. V lokalu ostanemo, dokler nas ne vržejo ven. Gremo v neko smer, dol po ulici, mimo zaklenjenga pokopališča, in občudujemo nagrobnike, zataknjene v preraščena tla. Pridemo do križišča in ugotovimo, da smo šli v popolnoma napačno smer; A. se poslovi, s Klaro se odločiva, da bova šla do stanovanja v Neukölnu peš. Mesto se počasi zbuja med štiridesetminutno hojo. Klara v nekem trenutku, brez konteksta, izreče spontani koan: it’s not round, but it spins.

V Neuköln prideva ob osmih zjutraj. Listava knjige v stanovanju kuratorke, v katerem sva ostala nekaj dni. V neki knjigi Michaela Cunninghama najdem citat iz Rilkejevih Devinskih elegij; začnem nekaj o tem, koliko slovenskih pesnikov je bilo fasciniranih s to pesnitvijo in jo navajalo kot eno ključnih inspiracij. Odložim knjigo in potem na polici zagledam Rilkejeve zbrane pesmi. Ta kanon je nenavaden v zelo nišni literaturi majhne knjižnice naključnega stanovanja; navsezadnje dam priložnost Devinskim elegijam, presenečen nad količino angelov, ki se pojavljajo v gostih verzih. Obupam; potem začnem brati roman Hours. Nekaj časa potrebujem, da ugotovim, da je prva zgodba v njem pravzaprav zgodba o samomoru Virginie Woolf. Konča se s presenetljivim preskakovanjem perspektiv; glas potuje od njenega trupla, ki lebdi pod vodo, globoko pod nekim mostom, v telo otroka, ki se igra na mostu, v palico, ki mu pade z mosta v vodo, potem v hrumenje motorja tovornjaka, ki pelje čez most. Naslednja zgodba te premakne v New York.

vii

Po dežju se prebijava do galerije Panke, kjer imata Sara Bezovšek in Dorian Šiško odprtje razstave. V razpadajočem industrijskem poslopju, kjer so ateljeji, klubi in razstavni prostori, najdeva vhod. Na konzoli igram igro, ki sta jo sestavila, v počasnih skokih potujem od mema do mema, skozi koridorje, v katerih sta čas in prostor razvlečena v črvino, ki povezuje kurirane platoje sodobnih ikon. Glasba iz sosednjega prostora preglasi liminalni zvok, ki se predvaja na slušalkah.

Z S., kuratorjem, govoriva o telesni dismorfiji, ki sva jo oba doživljala v ključnih trenutkih odraščanja. Ker sklepam, da je Grk, omenim, da cenim delo Dimitrisa Papaiouannouja, grškega koreografa. Govoriva problemu favoriziranja normativnih, manekenskih teles v uprizoritvenih umetnostih. S. govori o gej male gaze, ki ni nič manj prisoten ali problematičen: Pogosto pozabljamo, da imajo tudi manjšinske politike probleme s hierarhijami, s pozicijami moči, hegemonskimi narativami, radikalnim izključevanjem. A sem dovolj kvir? Dovolj lep? Na plesišču v drugi sobi za pultom glasbo vrti DJ-ka z vesoljsko masko, katere imena si nisem uspel zapomnit. Premaknemo se; plešemo v prvi vrsti, medtem ko se plesišče polni. Hitro se naveličamo; potujemo do Arkaode, kjer vrti dj fart in the club; smejimo se temu imenu med nefiltriranimi pogovori v navdušenem pričakovanju seta. Občutim sram, ker nas mora poslušat tudi taksist vseh dvajset minut dolge vožnje; sprašujem se, ali je šele začel svojo izmeno ali jo pravkar končuje. Začne se smejat z nami, ko prepozna, da prihajamo z Balkana. Odprem okno rahlim dežnim kapljam in hladnemu zraku. Za te oblike vode je tudi moj obraz maska, kombinacija prepoznavnih točk iz neke druge logike vesolja, drugačnega programa, drugega zapisa.

V Arkaode nekaj časa plešemo in se potem prepoteni in utrujeni premaknemo v zgornje nadstropje, kjer so mize. Do mene pristopita Francozinja in Francoz; poskušam priklicat svojo najbolj popolno francoščino, pa mi zaradi hrupa ne uspeva. Govorita, da je njena sestra ustanoviteljica najboljšega klubskega kolektiva v Parizu; zlažem se, da ga poznam.

V Arkaode nekaj časa plešemo in se potem prepoteni in utrujeni premaknemo v zgornje nadstropje, kjer so mize. Do mene pristopita Francozinja in Francoz; poskušam priklicat svojo najbolj popolno francoščino, pa mi zaradi hrupa ne uspeva. Govorita, da je njena sestra ustanoviteljica najboljšega klubskega kolektiva v Parizu; zlažem se, da ga poznam. Ko izmenjamo Instagram, postaneta nezainteresirana; oba imata nekaj čez 10.000 followerjev, jaz le nekaj manj kot 1200; to je desetkratni digitalni kapital, ki ga ne posedujem. S Klaro se potopiva v pogovor, komaj preglašujeva glasbo. Zmanjkuje mi baterije, na telefonu in v telesu; odpravim se proti stanovanju in sredi praznih cest priklicujem Bowieja:

twenty thousand people

cross Bösebrücke

fingers are crossed

just in case

walking the dead

viii

Skozi studio, kamor naju je povabila R., stopiva na streho, na kateri sedi kakšnih deset ljudi. Streha se ziblje med hojo in smejimo se temu, da bomo morda padli; does it hold? we will see. Z umetnico iz Mehike govoriva o političnih potencialih znanstvene fantastike; pokaže mi raziskave, ki dokazujejo, da so generacije, rojene v letih okoli katastrofe v Černobilu, že genetsko spremenjena človeška vrsta. Govoriva o utopijah Zapatistov, o Solarisu, o fenomenu oddaljevanja od Zemlje, ki privede do fantazmatske vode, ki deluje kot odsevna površina: dlje kot se odmaknemo od sebe, bližje sebi bomo prišli. Celotna Zemlja postaja kamera, zaznavajoči organizem, biotehnološka umetna inteligenca, ki svoje leče upira navzgor, navzven, proč od središča.

Premočen od dežja občudujem mesto, ki lahko združuje toliko napetosti, toliko razlik; toliko ranljivosti, toliko bežanja, toliko izgubljenosti, melanholije in svobode, pripadanja in osamljenosti; toliko nasilja in toliko nežnosti. Zgodovina hodi po ulicah, odtisnjena na naših telesih, ko iščemo najkrajšo pot do stanovanj in lokalov, prizorišč in plesišč.

Z B. poslušamo zvočni sistem, kakršnega naj bi imel v lasti tudi Bowie. Konstruiran je tako, da, ko se razpre, izgleda kot nekakšen emoji z blaženim nasmehom in drobnimi rokami, ki bi lahko bila tudi ušesa. Spomni me na Angelusa, v katerem prav tako prepoznam nekakšen proto-emoji, ki objema zgodovino skozi ekran, nekoč imenovan platno. Moj pogled ostane fiksiran na roki, tankih linijah barvila, integriranega v mojo kožo. Zvok iz tistega stroja dejansko objema prostor, z rokami ali ušesi; objema dnevno sobo v neprenovljenem stanovanju; vzorci starega lepila in plasti barv na stenah ustvarjajo portrete lišajev v pastelnih odtenkih; zgodovina se razgrinja pred našimi očmi kot palimpsest.

like the leaf clings to the tree / oh, my darling, cling to me

for we’re like creatures of the wind

and wild is the wind

—Bowie, Wild is the wind

ix

Razmišljam o oblikah intimnosti, o igrah, s katerimi varujemo svojo ranljivost, o identiteti, ki je morda (podobno kot jezik) orodje; orodje, s katerim naši biološki strežniki, nosilci nekih neizmerljivih tokov elektrike, poskušajo skomunicirat in pozunanjit dinamike in prekinitve toka, ujete v to krhko lupino. O širitvah in zgostitvah, dinamikah entropije in sintropije, ki se pretakajo med dnevi in nočmi. Občudujem kompleksnost resničnosti, vse nianse in perspektive, ki nas zbližujejo ali oddaljujejo. Po mestu se premikam v nekakšni konstantni blaženi melanholiji, v meni se odvija proces zaljubljanja v stavbe, predele mesta, prostore, zvoke, trenutke, ljudi. Pred odhodom me je Instagram nahranil z veliko ironizacije, Berlin is a place where love goes to die. V meni se je zgodilo nasprotno: čutil sem neko vseobsegajočo ljubezen do vsakega trenutka, vsakega človeka; melanholično ljubezen brez transakcije, ljubezen do možnosti, do srečanja, do drobnih čudežev tega, da se v razstreljenem in fragmentiranem svetu sestavljamo v drobne molekularne skupnosti, posvečene in efemerne hkrati; absolutne. Zahtevam absolutno svobodo in absolutno ljubezen: zato sem strašen, piše Šalamun. Spomnim se na pogovor s P. Govorila sva o predsodkih, o binarnem dojemanju identitete, ki je neizogibno povezano z binarnim dojemanjem zgodovine. O bizarnosti tega, da Šalamunovo biseksualnost toliko teoretikov zavija v vato ali preprosto zanika, kot da bi ta ogrozila nekaj temeljnega v dojemanju njegovega življenja in dela. Meme: If you are a bisexual woman, people say you are actually straight but don’t want to admit it; if you are a bisexual man, people say you are actually gay. Why does the discourse always revolve around men? Vsi bomo postali fosili, ujeti v fridžiderju večnosti, prepuščeni interpretacijam in ugibanjem, apropriacijam. Na deževni dan v Sybilu med intervjujem z Xenonom fantaziramo o skupnostih, ki mislijo vsak dogodek nebinarno: z zajetjem kompleksnosti vseh perspektiv, z niansirano identiteto, z možnostmi, ki se lahko zdijo kaotične in strašljive, ampak šele z njimi se lahko premaknemo bližje k bolj skrbni, bolj empatični prihodnosti. Kako so osebni odnosi povezani s političnimi, po logiki analogije: konflikti, ki replicirajo druge konflikte, hegemonske narative, ki vplivajo na nas še posebej takrat, ko se tega sploh ne zavedamo. Premočen od dežja občudujem mesto, ki lahko združuje toliko napetosti, toliko razlik; toliko ranljivosti, toliko bežanja, toliko izgubljenosti, melanholije in svobode, pripadanja in osamljenosti; toliko nasilja in toliko nežnosti. Zgodovina hodi po ulicah, odtisnjena na naših telesih, ko iščemo najkrajšo pot do stanovanj in lokalov, prizorišč in plesišč. Pomislim na neko misel iz oddaljene preteklosti, ki govori nekako tako: če se izgubiš v gozdu, poglej drevesa; vedno vejo, kje so.

x

Salvador, znanstvenik in umetnik, ki izdeluje robotizirane protetike, govori o tehnologiji kot o orodju; o tem, kako ga je naučila resničnost dojemati bolj kompleksno, manj binarno. Xenon govori o kvantni tehnologiji in kvantni percepciji, o kvir prihodnostih, ki so igrive, nenehno beganje toka, nefiksnih pozicij, radikalne skrbi. Zunaj dežuje v izmeničnih udarcih; zvoki nežnih tipkovnic polnijo prostor in ustvarjajo ritem specifične meditacije, ki jo narekuje komunikacija s stroji. Telesa, skoz imaginacijo podaljšana v sfere, kjer so meje fenomenov definirane s sprotnimi algoritmi, kreativnimi odločitvami, izumi, rešitvami. Z Xenonom se najdeva v izkušnji preteklosti, odraščanja v malem kraju, ki ga je v svet odprl obstoj interneta: v tem fiktivnem svetu sva lahko našla svojo skupnost, osebno, kreativno in politično imaginacijo; svet. Klara piše na fotelju, ki ga je oblikoval: je nekakšen socialistični kavč, ki je podaljšan s škorpijonskim repom in želom, na katerega lahko pripneš zaslon. Ko se kasneje vrneva v Sybil, aplikacija, s katero odklepava zunanja vrata, ne deluje. V studiu so zaklenjeni tudi ključi do stanovanja. Čakava na magnetni ključ, ki nama ga S. pošlje z Uberjem. V praznem studiu se navsezadnje lahko priklopim na glavno ozvočenje. Glasba, ki jo delam tisto noč, vibrira z ojačanimi betonskimi stenami; z zgodovino, ki jo prepisujejo možgani, z delavci, ki so v začetku dvajsetega stoletja tukaj motrili svoje nočne izmene in morda želeli, da bi njihove gibe lahko pospremila glasba. Zvočnike usmerim v preteklost: v natančno točko, v kateri se čas razblinja v kamnine, marmorne monolite; singularnosti, ki zgoščajo spomin.

xi

Nekatere fraze, četudi izbrisane in zaznamovane z nekim specifičnim kontekstom, navkljub svoji lingvistični prepoznavnosti preživijo v resničnosti. To je ena od alkimij zgodovine: to, da nekaj poskušamo razumeti, ne pomeni, da istih dejanj ne izvajamo zdaj, četudi transformiranih. To gotovo drži za neko znano frazo, ki je zaznamovala brutalno nasilje dvajsetega stoletja. Ta fraza ima nekaj z delom in nekaj z osvobajanjem; kot Dantejev uvod v Pekel je služila vhodu v taborišče, ki je postalo spomenik človeški okrutnosti. Ta napis zgošča vsaj dva procesa, ki sta integrirana v sedanjost, čeprav spremenjena in navidez ločena od trenutka pojava; še več, argumentirana z nasprotovanjem vsemu, kar je ta napis zgoščal. Seveda govorim o genocidu, ki se odvija leta 2025, in o religioznosti dela, ki je postalo edini upravitelj prihodnosti; edina fantazma, edini cilj, edina nujnost. Monetizirane niso le službe, ki jih opravljamo s pogodbami; monetizirana je pozornost, s katero proste ure namenjamo zaslonu, monetizirani so odnosi, ki jih sklepamo povečini s pripadniki sorodnih socialnih ozadij; monetizirana je naša želja po spremembi, želja po uporu. Algoritem se zdi preprost in morda je prav zato tako zelo učinkovit: če boš delal in več kot boš delal, bolj boš lahko svoboden. Monetizirana je empatija; ekonomski dogovori pogojujejo mednarodno skupnost: če država drugim državam prinaša neko ekonomsko korist, če predstavlja geopolitično točko, brez industrije katere ne želi obstajati, ne bo nasprotovala njenemu nasilju. Droni letijo nad opustošenimi pokrajinami; njihova krila udarjajo čas in rušijo sedanjost v plasti sintetičnih slojev, iz katerih gledajo deli trupel, ostanki satelitov, otroške igrače, izgubljena človeškost. Še vedno dežuje.

xii

sami si vladamo

sami si vladamo

— SBO, Ljubljana je Berlin

Med plesom si priklicujem odlomke iz knjige Raving McKenzie Wark; o emancipatornosti plesa, spontanega kolektiva, katerega srčni utrip se usklajuje na BPM skladbe, ki vibrira v stenah. Spomnim se na pogovor z Édouardom v Ljubljani nekaj tednov pred mojim odhodom, ko sem mu omenil to knjigo medtem, ko je delil svoje opažanje, da je Ljubljana krasna, ampak je v njej kritično premalo klubov. Govorila sva o Nicolasu Jaaru, o gledališču, o blokadah in izvorih; o oblikah sramu, razrednega in identitetnega; o strukturah nasilja, prisotnih tudi v najbolj liberalnih ideologijah. Delila sva fascinacijo s fenomenom bežanja, z linijami bega, ki jih rišemo iz svojih teles in mest svojega izvora, s Foucaultom. Plešem, medtem ko moj spomin polnijo majhne oaze srečanj in razumevanja, ki postanejo utopije, potujoče med mesti in ljudmi. Poslušam Jaarov Song of Hope in si ga predstavljam kot himno neke države: če bi neizrekljiv občutek, ki ga narekuje ta pesem, definiral zakonitosti in družbo neke skupnosti, bi si morda lahko želel pripadati. 

xiii

V tem hiperseksualiziranem okolju se čutim praznega, skoraj ločenega od svojega telesa. Glasba, ki jo delam na rezidenci, sproti lovi občutke nenavadne sreče, lahkotne utrujenosti, hiberniranja. Moji Bumble matchi odštevajo štiriindvajset ur, polna življenja digitalnih muh enodnevnic; umirajo v času, znotraj katerega je treba začeti pogovor, sicer ujemanje poteče. Želja z bizarnim rokom trajanja; ekonomija želje, ki odmerja zelo hitre transakcije. Plešem na Fred Againov Victory Lap med prepotenimi svobodnimi telesi, med zamujenimi priložnostmi, prepoznimi investicijami. V galeriji Panke strmim v steno, sestavljeno iz računalniških čipov, in razmišljam, kako tehnologija vidi nas, ki sedimo v tem prostoru. Morda nas vidi kot nekaj antičnega, skoraj svetega; nekaj ne popolnoma berljivega in dekodiranega. Nekaj tako zelo krhkega; morda so naši plesi in trki božanska komedija za zaznavo tehnoloških inteligenc, ki nas gledajo, svoje stvarnike, kako nepopolni in ranljivi se premikamo iz sobe v sobo, od mesta do mesta, kako se naša stoletja stekajo v naše trenutke. Morda nam zavidajo tiste vrstice naše kode, zaradi katerih vemo, da se v nas nenehno piše tudi program za naše prenehanje delovanja. terminate code /

xiv

Rilkejevi angeli, razsuti med vrsticami njegovih elegij, kot nekakšni hologrami letajo iz strani in naseljujejo Angelusa na moji roki, angele iz filma Nebo nad Berlinom, kiborške angele s sončnimi očali, ki polnijo plesišča; nebogljena telesa, ki strmijo v nasilje, ki se kopiči pred njihovimi očmi. Ne vem, kaj so zares angeli, gotovo nekaj klišejskega in zlorabljenega; ampak so nekaj vseprisotnega, nekaj, čemur ne rabimo pripadati, da lahko o tem mislimo. Morda označujejo prav ta vmesna območja, nestalnosti, točke prehajanja, strelovode zgodovine. Nikoli nisem bil človek, vedno angel, piše Šalamun. Vedno nekaj vmesnega, nekaj izmuzljivega; platno za pogled, za projekcije, fantazme, predsodke in fascinacije, zgodovine in prihodnosti. Morda zares presečišče točk sedanjosti, ki preseže preproste delitve in zavrne entropijo zgodovine, njene hegemonske biološkosti, ki nas delijo v binarne kode, vse bolj preproste definicije resničnosti. To mesto je telo, nezavarovano pod tektonskimi ploščami neviht. Strele plešejo med ruševinami. Algoritmi opazujejo. Telo mesta, ki ga objemam, ikone v glitchu; otroci kolapsiranih ideologij se igrajo med stoletnimi stavbami. Dohitevam angela, ki lebdi v tkivu neke prihodnosti. V levi roki nosim Benjaminov izgubljeni kovček, ko grem mimo brezdomca, ki desne roke nima več.

xv

Ne vidim te, ampak vem, da si tukaj. To čutim. Tukaj se potikaš, odkar sem prišel. Želim si, da bi lahko videl tvoj obraz. Da bi ti lahko pogledal v oči in ti rekel, kako dobro je biti tukaj. Se nečesa dotakniti. Vidiš, to je hladno; ta občutek je dober. Ali pa kaditi. Piti kavo. Ali oboje hkrati, to je fantastično. Ali risati. Vzameš svinčnik, narišeš temno črto, potem svetlejšo črto, in to dvoje skupaj postane izjemna črta. Ali ko te zebe v roke in podrgneš eno dlan ob drugo. Kako dober občutek je to.

— Wim Wenders, Nebo nad Berlinom

—

Naslovna fotografija: Edze Ali.