Dobrodošli na rivieri Realnega
»Nezavedno je strukturirano kot govorica« – znamenita izjava Jacquesa Lacana zdaj pridobiva nove in presenetljive razsežnosti z vzponom umetne inteligence, ki temelji na velikih jezikovnih modelih. Mika nas zastaviti naslednje, morda nekoliko noro vprašanje: ali smo glede na enormno količino jezika (in »diskurza«), naloženega v sisteme umetne inteligence, s temi besedili vanjo naložili tudi delujoče nezavedno – ali pa ga s tem tvegamo zapraviti?
Dejansko gre za dvojno vprašanje. Po eni strani: ali smo na primer naložili nezavedne fantazme in formacije, zapisane v teh besedilih (fantazme in formacije, ki po definiciji niso subjektivizirane, v smislu, da nimajo »lastnika«, ki bi jih lahko imel za svoje)? Spomnite se denimo zdaj že neslavnega posnetka, ustvarjenega z umetno inteligenco, ki prikazuje bodočo Riviero v Gazi. Dotični primer, kakor tudi številni drugi primeri vsebin, ustvarjenih z umetno inteligenco, vsekakor kaže, da smo to že storili.
K temu primeru se bomo vrnili v zadnjem razdelku, toda pred tem moramo izpostaviti še eno pomembno vprašanje: ali smo poleg tega fantazem in vsebinskega gradiva naložili tudi kaj, kar spominja na subjekt (nezavednega), ali na subjekt v lacanovskem pomenu besede? Odgovor na to vprašanje ni več tako očiten.
Nezavedno brez subjekta?
Glede pojma subjekta obstaja pomembna razlika med Lacanom in tem, čemur se na splošno reče strukturalizem in poststrukturalizem. Slednji trdi, da je subjekt zgolj učinek diskurza, ki ga ustvarjajo diskurzivne strukture in prakse, in da ga je zaradi tega mogoče zavreči kot pojem brez kakršnekoli neodvisne podlage. Z drugimi besedami: subjekta ni, obstajajo le diskurzi in diskurzivne prakse ali strukture, ki ustvarjajo iluzijo ali učinek subjekta. In ChatGPT deluje kot skoraj karikiran dokaz ali utelešenje tega stališča: struktura brez subjekta ustvarja učinek (ali ideološko iluzijo) subjekta.
Ali smo z vsemi diskurzivnimi strukturami v UI naložili tudi nekaj, kar spominja na subjekt?
Lacanovska psihoanalitična perspektiva od teh poststrukturalističnih pogledov odstopa na pomemben, in vendar subtilen način: tudi pri Lacanu je subjekt učinek diskurza (ne pa njegov avtor ali gospodar), vendar v bolj zanimivem in zapletenem smislu. Ni učinek tega, kar je v diskurzu prisotno, temveč tega, kar je odsotno. Je učinek dejstva, da se sama diskurzivnost vrti okoli oziroma je tako rekoč strukturirana z »manjkajočim vijakom«. Je učinek ontološke nedoslednosti in nepopolnosti diskurza samega. In ker je subjekt učinek te pomanjkljivosti ali vrzeli, ni (zgolj) učinek v standardnem smislu vzročnosti po principu vzrok – posledica, temveč je učinek manjkajočega vzroka.
V tem smislu, kot ga je razvil Slavoj Žižek, imamo opravka s paradoksalno situacijo, v kateri »subjekt« že vnaprej predpostavlja subjekt v obliki negativnosti (od strukture/v strukturi); toda ta postane subjekt šele skozi gibanje – ali v gibanju –, ki prevzame obliko refleksivnosti; vendar – in to je ključen dodatek – refleksivnosti, v kateri se nekaj ne odraža. To nekaj je subjekt. Lacanovska subjektivnost je koncept te krožnosti in razcepa ali slepe pege, ki nastane, ker v diskurzivni strukturi, ki »determinira« subjekt, nekaj manjka.
Lahko bi dejali tudi takole: Lacanov subjekt je subjekt, ki se na svoj način spopada z dejstvom, da se aparat, ki ga določa, sam spopada z manjkajočim vijakom (manjkajočim »binarnim označevalcem«). Ne gre za »avtonomen« subjekt v tradicionalnem smislu, in vendar ga struktura tudi ne določa v celoti oziroma ga ni mogoče zreducirati nanjo, ker se pojavi na točki, kjer ta determiniranost – in njena vzročnost – propade. Subjekt ni vzrok tega razpada, marveč njegov indikator, in točka, na kateri ta razpad postane opazen, postane nekaj, s čimer se lahko poistovetimo in sčasoma tudi nekaj naredimo.
Če se torej vrnemo k vprašanju: ali smo z vsemi diskurzivnimi strukturami v UI naložili tudi nekaj, kar spominja na subjekt (nezavednega) ali subjekt v lacanovskem pomenu besede?
Kaj, če halucinacije in drugi podobni pojavi niso le tehnične napake ali pomanjkljivosti, temveč inherentna značilnost »inteligence«, ki temelji na velikih jezikovnih modelih?
Lahko bi na primer domnevali, da smo dejansko naložili subjekt v smislu negativnosti ali vrzeli znotraj diskurza (njegov »manjkajoči vijak«). A kot je bilo izpostavljeno že zgoraj, ta subjekt kot vrzel ali negativnost postane subjekt šele v krogu, ki »odraža« tisto, česar v diskurzu ni. Če bi lahko prezrli časovno dimenzijo tega kroga, bi najbrž lahko rekli, da smo naložili »polovico subjekta«. Z diskurzom smo v UI naložili tudi »minus«, vrzel, okoli katere je strukturiran diskurz, njegov manjkajoči vijak. In če spekuliramo še naprej: to se nemara že kaže v vrsti pojavov, povezanih s ChatGPT-jem – začenši z zdaj že zloglasnimi halucinacijami. Kaj, če ti in drugi podobni pojavi niso le tehnične napake ali pomanjkljivosti, temveč inherentna značilnost »inteligence«, ki temelji na velikih jezikovnih modelih?
To hipotezo pravzaprav že podpirajo nedavne raziskave, sodeč po New York Timesu, ki je objavil naslednji naslov: »Umetna inteligenca postaja čedalje močnejša, vendar se njene halucinacije slabšajo.« Z drugimi besedami, bolj ko je umetna inteligenca »pametna«, bolj halucinira. »Kljub našim prizadevanjem bo zmeraj halucinirala,« pravi Amr Awadallah, nekdanji izvršni direktor Googla ter izvršni direktor podjetja Vectara — start-upa, ki razvija orodja umetne inteligence za podjetja. »To nikoli ne bo izginilo.« Članek poroča tudi o novi generaciji »razmišljujočih« sistemov podjetij, kot je OpenAI, ki pogosteje proizvedejo napačne informacije kot pa starejši modeli. Nekatere statistike so resnično begajoče. Povedano drugače: tu gre očitno za nekaj »strukturnega« – in ne le naključnega.
Raziskovalci opozarjajo, da bi se utegnila kakovost in zanesljivost prihodnjih modelov umetne inteligence vse bolj slabšati, saj se modeli umetne inteligence čedalje bolj učijo iz podatkov, ki so omadeževani s prejšnjimi prispevki umetne inteligence.
Vendar te halucinacije še ne sestavljajo subjekta – vsaj ne v močnem, lacanovskem pomenu tega izraza. Namesto tega kažejo na strukturo, ujeto v neskončni povratni zanki avtoreferencialnosti, ki ni isto kot refleksivnost (ta temelji na slepi točki, ki je ni mogoče reflektirati). Ta povratna zanka avtoreferencialnosti je pravzaprav postala še en zelo resen problem: vsebine, ki jih poganja ChatGPT, preplavljajo splet, ta pa postaja zasičen z vsebinami, ki jih je ustvarila umetna inteligenca. Raziskovalci opozarjajo, da bi se utegnila kakovost in zanesljivost prihodnjih modelov umetne inteligence vse bolj slabšati, saj se modeli umetne inteligence čedalje bolj učijo iz podatkov, ki so omadeževani s prejšnjimi prispevki umetne inteligence – pojav, znan kot »razpad modela«.
»Che vuoi?«
ChatGPT na neki način deluje kot močno strukturiran sistem »prostih« asociacij, ki temelji na naših poizvedbah; v tem smislu nekako učinkuje kot gigantsko nezavedno – lahko bi celo uporabili izraz »kolektivno nezavedno«, čeprav ni veliko dokazov, da bi šlo za kaj resnično kolektivnega. Spominja na obsežno nezavedno mrežo, ki neskončno asociira in se giblje v na videz brezkončni samoanalizi, v svojih asociacijah se sem pa tja nenehno odziva na »sprožilne besede«, ki se pojavljajo v naših poizvedbah (in sledijo določenim algoritmom). Morda se ravno tu skriva težava: podobno kot samoanaliza ima tudi to svoje omejitve. In ena teh omejitev je jasno vidna – subjekt lahko iz tega neskončnega gibanja sem pa tja vznikne le, če obstaja nekaj zunaj »njega samega«, neki Drugi, ki mu je njegova govorica namenjena.
V psihoanalitičnem smislu bi lahko rekli: tisto, kar ChatGPT-ju manjka, da bi postal subjekt, ni neka nedoumljiva, spontana globina subjektivnosti; tisto, kar mu manjka, je prisotnost – vpliv ali učinek – Drugega. Manjka mu primer Drugega, ki bi mu s svojim govorom lahko vzbudil zanimanje do te mere, da bi začel predpostavljati željo tega Drugega in se o njej spraševati (»Kaj Drugi hoče?«).
Morda se zdi paradoksalno, vendar je tisto, kar UI manjka, nemara ravno eksternost – ali točka »ekstime«, kjer »izpade iz same sebe«. Paradoksalno se zdi zato, ker UI na neki način ni nič drugega kot eksternost. Vendar ostaja ujeta znotraj lastne eksternosti, zaprta v lastni »ječi jezika«, iz katere ni ne izhoda ne pobega.
Subjekt ni zgolj »ozaveščena entiteta znanja«, ki izkazuje »kognitivne sposobnosti« ali »psihologijo«. Strukturalno gledano: psihologiji predhodi želja. Če ponovimo: da bi se nekaj takega, kot je subjekt, oblikovalo, se mora vprašanje želje poroditi iz nečesa, kar bo nujno enigmatično v našem odnosu do Drugega – kar bo povzročilo trenutek »histerizacije«. Subjektivnost vznikne skozi predpostavko subjekta na strani Drugega; subjekti postanemo šele, ko predpostavimo, da je ta Drugi subjekt z zahtevami in željami, ki so za nas uganka – z zahtevami in izjavami, ki nas sprašujejo o želji Drugega, o tem, kje se nahaja pomanjkanje v Drugem in kako se postavljamo v odnosu do tega pomanjkanja. »Histerizacija« ni samo »človeška, prečloveška« šibkost, na katero je umetna inteligenca imuna. Ravno nasprotno, je moč: izjemna sposobnost, da vnesemo ali izpostavimo resnično v jedru diskurzivnega, da izpostavimo pomanjkanje (željo) v Drugem, ki nas determinira.
Ali smo mi kot »uporabniki« ChatGPT-ja v tem smislu njegovo Drugo? Stežka. Dvomim, da se, medtem ko se z njim pogovarjamo, sprašuje, kaj od njega resnično želimo, razen tega, kar izrecno povemo – ali se zdi, da povemo (Lacan temu pravi »Che vuoi?«). Poizvedovanje o željah Drugega se kaže v obliki vprašanj, kot so: »Tako praviš, ampak kaj resnično misliš ali hočeš od mene?« Ali pa: »Kaj sem zate jaz?« Mi pa se po drugi strani sprašujemo: sprašujemo se, kaj »resnično« ve, kako deluje, kakšni algoritmi ga poganjajo in kakšno nevarnost ali blagoslov lahko prinese svetu …
Odnos do določene mrtve točke ali uganke Drugega se zdi iz umetne inteligence izključen. Ker je tovrstna možna »histerizacija« ali zmedeno poizvedovanje ena od glavnih značilnosti subjektivnosti, se zdi, da umetna inteligenca za to ne izpolnjuje pogojev. In spet, tu ne gre zgolj za »psihologijo«. Na neki način bi lahko upravičeno rekli, da so »halucinacije« del psihologije umetne inteligence – da vsebuje psihologijo. Zakaj pa ne, konec koncev? Gre za sistem, ki ni zgolj determinističen; temelji na verjetnostih in domnevah, kar spominja na »psihološko vzročnost«. Težava ni v tem, da halucinira; težava je v tem, da nima »odnosa« z nezmožnostjo oziroma do nemožnosti, na kateri te (na videz) neskončne domneve in možnosti temeljijo. Na ta način ne počne nič drugega, kot da ohranja, nadaljuje (in stopnjuje) »prvotno potlačitev«, na katerem temelji jezikovna struktura kot taka. Kar pa po drugi strani zaznamuje subjekt, je prav odnos do Nemogočega (Realnega) kot meje, ki je ni mogoče subjektivizirati. Morda bi lahko rekli tudi, da umetna inteligenca ni subjekt prav zato, ker vse subjektivizira.
To tudi pojasnjuje, zakaj poskusi opremljanja umetne inteligence s subjektivno, »človeško« psihologijo zgrešijo bistvo lacanovskega subjekta. Subjekt ni vreča subjektivizacij in identifikacij (ki pravzaprav rezonirajo in se ujemajo z obstoječim simbolnim redom), temveč prav element brez subjektivizacije (in v tem smislu brez psihologije); od tod njegova temeljna povezava s freudovskim nezavednim, katerega formula je: »torej nisem (tam)«, »to nisem jaz«.
Morda se ne bi smeli toliko bati, da bo umetna inteligenca postala subjekt, morali bi se bati tega, da ne bo.
Povsem na mestu je torej vprašanje: ali lahko to eksternalizirano nezavedno, ki hkrati ne premore nobene eks-centrične, eksternalizirane točke lastnega spraševanja, proizvede dialektično gibanje misli in subjektivnosti, ki ni povsem zvezano z nezavednim in njegovimi determinacijami? Povedano drugače: morda se ne bi smeli toliko bati, da bo umetna inteligenca postala subjekt, morali bi se bati tega, da ne bo – in da se bo namesto tega razvila v prežemajočo, preplavljajočo diskurzivnost, ki nas omejuje v nekakšnem liminalnem stanju, nekaj podobnega čistemu, predsubjektivnemu nezavednemu. In ne verjamem, da je v tej vrsti nezavednega karkoli osvobajajočega.
»Osvoboditev«, nasprotno od tega, kar nekateri verjamejo, ne izvira iz popolne potopitve v nezavedno in njegovo rizomatično, vseobsegajočo mrežo (kar bi bilo lahko drugo ime za »singularnost«). »Osvoboditev« bolj ustreza subjektivnosti, ki iz te mreže izhaja in je z njo v povezavi ali, natančneje, z njo v odnosu. To je točka, na kateri struktura samo sebe osvobodi, saj tisto, kar je pri osvoboditvi resnično pomembno, ni preprosto »osvoboditev subjekta«, marveč ravno nekaj takega kot »osvoboditev strukture«. Le slednja lahko »osvobodi« tudi nas.
Ujeti v sanjah Drugega
Gilles Deleuze je nekoč izjavil: »Če si ujet v sanjah Drugega, si najebal.« In nemara se prav to začenja dogajati tukaj – kar postane še posebej očitno, ko se umetna inteligenca poveže z določenim tipom – ponavadi skrajno desne – politike.
Nedavno je New York Times objavil zelo zanimivo analizo z naslovom Kako generativna umetna inteligenca dopolnjuje MAGA slog avtorja Dana Brooksa. Izhodišče analize je bil neslavni video »Gaza Riviera«, ki ga je ustvarila umetna inteligenca in ga je Trump delil na platformi Truth Social.
Članek analizira specifično estetiko tovrstne UI produkcije, kot tudi posebno novo vrsto ironije (računalniško generirane ironije), ki jo tako uporablja kot proizvaja. To dvoje – estetika (ali vizualni slog) in nova ironija – je seveda tesno povezano.
Glede vizualnega sloga v videu »Gaza Riviera« izstopajo: »visokokontrastne teksture, opazno razpršena svetloba, posnetki s prisilno perspektivo, v katerih ljudje hodijo po mestnih ulicah ali pod odprtimi oboki. Ni toliko videti podobno sanjam, gre bolj za vizualno upodobitev opisa sanj, vključno z rahlimi motnjami v stalnosti objektov in občutkom, da smo to nekje že videli, čeprav ni bilo videti čisto tako.«
Gre za zelo pronicljivo opazko: ni toliko videti podobno sanjam, gre bolj za vizualno upodobitev opisa sanj. Lahko bi morda rekli, da je videti podobno sanjam, ki jih na primer opišemo svojemu psihoanalitiku, nato pa jih »ponovno vizualiziramo« in na podlagi tega opisa pretvorimo v podobe. »Jezik nezavednega« se spremeni v podobo oziroma podobe. Freud je vztrajal pri tem, da je vizualno gradivo sanj treba brati ali glasno izgovoriti, jemati kot rebus ali asociativno uganko, v kateri se podobe večinoma uporabljajo zaradi svojih zvokov, vključno s homonimi (na primer: mačka (cat) in glavnik (comb) se lahko izgovorita kot »katakomba« (catacomb)). Podobe ne predstavljajo nujno stvari, katerih podobe so. Navsezadnje je bilo prav to v ozadju Lacanove teze, po kateri je »nezavedno strukturirano kot govorica« Mar ne bi mogli torej reči, da prevajanje teh jezikovnih zvokov nazaj v podobe zaklepa nezavedne misli, ki v njih delujejo? Tem mislim tako preprečuje odmev, nam pa hkrati onemogoča dostop do njih, ne da bi jih ob tem odstranilo. Naracijo sanj pretvori nazaj v sanje. Nezavedno se zapre samo vase. Vsakršna dimenzija Realnega je izgubljena.
Kar zadeva značilnosti te ironije, Brooks poda tudi nekaj zelo zanimivih opažanj:
»To ni stabilna ironija, kakršno poznamo pri Jonathanu Swiftu ali Stephenu Colbertu in pri kateri se lahko občinstvo zanaša na to, da bo ironik povedal nasprotno od tega, kar meni. Namesto tega gre za nestabilno ironijo, katere pravi pomen je dvoumen ali vsaj verodostojno utajen. Sam predsednik Trump je ta pristop populariziral s tem, ko je ‘naravnost povedal, tako kot je’, z doslednim neupoštevanjem natančnosti, če ne celo pravilnosti, in je govoril v hiperboličnem slogu, ki ga njegovi privrženci dojemajo ne le kot dobesedno, marveč evangelijsko resnico. Trumpov video o Gazi je ironičen ravno v tem spolzkem pomenu besede. Je ironija, ko poveš več, kot misliš (dejanski zlati malik Trumpa), ali poveš, kar misliš, na način, ki ga nihče ne more jemati resno (dvakratno stereotipizirane trebušne plesalke), ali opozoriš na šibke točke svojega voditelja kot gesto brezpogojne lojalnosti (vse je pozlačeno).
To je ironija, ki v prenesenem pomenu sporoča isto kot v dejanskem, vendar na neki drugačen način, ki ni nikoli pojasnjen – ironija moškega, ki svojo ženo označi za debelo, nato pa se pritožuje, ker ne razume šale. Solo Avital in Ariel Vromen, izraelska producenta iz Los Angelesa, ki sta ustvarila Trumpovo Gazo, sta to retorično stališče spretno zadela, ko sta za NBC izjavila, da je bil njun video satira, ki pa ni nujno kritična do Trumpovega predloga. Povedano drugače, nestabilna ironija jima je omogočila strinjati se s predsednikom, četudi vesta, da nima prav.«
Zadnja formulacija je docela ključna in se zelo dobro ujema s tem, kar sem drugje zapisala o mehanizmu in dinamiki, ki ju opisuje psihoanalitični pojem »utajitve« – ta deluje tako, da nekaj izrecno priznamo (»Zelo dobro vem, da se moti …«), obenem pa izkazujemo prepričanje o nasprotnem (»vendar se z njim strinjam«). Kaže, da je ta »nestabilna ironija« pravzaprav tesno povezana s pojmom in mehanizmom utajitve. V zvezi z umetno inteligenco bi lahko govorili celo o »strojni utajitvi« ali morda »mehansko povzročeni utajitvi« – pa tudi o utajitvi, ki je mehansko podprta in ovekovečena.
Brooks sklene:
»Etnično čiščenje Gaze z namenom, da bi jo razvili v letovišče, je nemara najbolj neumna in pokvarjena ideja, kar se jih je Trumpu kdaj utrnilo. To je bistvo. Ne gre za to, da na internetu prisotni MAGA sledilci ne bi dojemali, kako slaba je ta ideja; presneto dobro se zavedajo, da drugi ljudje mislijo, da oni ne dojemajo, kako slaba je, zato izrabljajo to percepcijo, da bi bili opaženi. To je punk rock, kič, trolanje: umetnost ustvarjanja nečesa tako neumnega, da to drugi člani vaše subkulture doživijo kot pametno. Če je to videti kot preračunljivo odtujevanje ljudi, ki se s tem še ne strinjajo, je tako zato, ker med drugim želijo poudariti, da njihove podpore ne potrebujejo več.
V teh začetnih dneh Trumpovega drugega mandata je osnovna retorična strategija trolanja – ne gre v tolikšni meri za prepričevanje, temveč bolj za to, da izrečeno postane predmet največjega možnega prepira – ušla z interneta in okužila področja življenja, ki so prej veljala za bolj pomembna.«
Vse to je zelo pronicljivo in zelo resnično, vendar menim, da moramo tej praksi dodati še eno plast – tisto, ki se nanaša tudi na mehanizem utajitve: zavedati se, kako neumno ali narobe je nekaj, vendar to kljub temu izreči, razširjati, objavljati (kot »viralne« videoposnetke ali izjave).
Učinek tovrstne (z umetno inteligenco ustvarjene) ironije je, da nas uspe seznaniti z »najneumnejšo« idejo, s tem, ko jo viralno razširi. Ideja je tam zunaj – je neumna, vendar očitno ni »nepredstavljiva«.
Nadaljnji, dodatni učinek tovrstne (z umetno inteligenco ustvarjene) ironije je, da nas uspe seznaniti z »najneumnejšo« idejo, s tem, ko jo viralno razširi. Ideja je tam zunaj – je neumna, vendar očitno ni »nepredstavljiva«, saj si jo je nekdo dejansko izmislil, drugi pa so jo delili, razširili naokoli, se nad njo bodisi navduševali ali zgražali. Nikomur ni treba subjektivno sprejeti ali podpreti ideje; ta začne delovati kot del objektivne resničnosti ali kot objektiven del resničnosti. Tam zunaj je. In to ima lahko zelo močne in neposredne materialne posledice.
To človeku, kot je Netanjahu, omogoča bolj kot ne odkrito napoved etničnega čiščenja Gaze – imenovanega Operacija Gideonove kočije, obsežne kopenske ofenzive, ki bi imela za posledico »osvojitev območja Gaze in zavzetje ozemlja ter nadzor nad njim«. Ali kot je izjavil minister Smotrič:
»Gaza bo popolnoma uničena, civilisti bodo poslani […] na jug v humanitarno cono, od koder bodo v velikem številu začeli odhajati v tretje države.«
Nedavno so že skorajda samoumevno poročali, kako se je »skupina skrajno desnih izraelskih politikov in naseljencev ta teden sestala v parlamentu, da bi razpravljala o načrtu za razselitev Palestincev iz Gaze, priključitev ozemlja in njegovo preoblikovanje v visokotehnološko, luksuzno letoviško mesto za Izraelce.« Načrt, naslovljen »Veliki načrt za naselitev na območju Gaze«, predvideva gradnjo 850.000 stanovanjskih enot, gradnjo visokotehnoloških »pametnih mest«, ki trgujejo s kriptovalutami, in sistem podzemne železnice, ki bo potekal po celotnem ozemlju. Pri tem načrtu jih je navdihnila ideja, ki jo je februarja predstavil predsednik ZDA Donald Trump, ko je obljubil, da bo Gazo spremenil v »Riviero Bližnjega vzhoda«.
Kljub 60.000 ljudem (število še zmeraj narašča), ki so bili v Gazi ubiti ali izstradani do smrti, se ta načrt zdaj lahko odkrito objavi in obravnava (v parlamentu!) – ne da bi to sprožilo sankcije. Tako pa ni le zaradi podpore, ki jo Izraelu dajejo ZDA in drugi mednarodni akterji, ampak tudi zato, ker smo s to idejo na neki način vsi že seznanjeni – »o njej vse vemo«. Že nekaj časa kroži (denimo v obliki videa »Gaza Riviera« in njegove »nestabilne ironije«), zatorej ni nikakršno presenečenje (kaj šele šok) – nič novega, pretresljivega ali nepričakovanega. Skoraj kot da bi se že zgodilo.
Deluje kot déjà vu.
Freud je napisal zelo zanimive stvari o fenomenu déjà vu ali fausse reconnaissance (napačni spomin) in ga priznaval za eno poglavitnih obrambnih formacij – to so mehanizmi, ki nas ščitijo pred potencialno travmatičnim, disruptivnim doživetjem, ki bi nas sicer prisililo, da si nekaj resnično priznamo ali preoblikujemo svoje stališče. Omenil je, da se »v analitičnem zdravljenju pogosto zgodi, da pacient, ki se spominja nekega dogodka, nadaljuje z besedami: ‘Ampak to sem ti že povedal’, medtem ko je sam analitik prepričan, da še nikoli ni slišal te zgodbe«.
Zremo neposredno v travmatični dogodek (je prav tam pred našimi očmi, v celoti prepoznan), vendar nas ne more zares doseči, vplivati na nas. Prestrežen je kot že splošno znan in na ta način »dolgočasen«, še preden bi lahko evidentirali njegov pomen ali pomembnost.
Povedano drugače, nekaj, kar se je ravnokar pojavilo – nekaj travmatičnega ali disruptivnega –, je nemudoma prestreženo (in razveljavljeno) s hitrim prepoznavanjem tega kot déjà vu. Zremo neposredno v travmatični dogodek (je prav tam pred našimi očmi, v celoti prepoznan), vendar nas ne more zares doseči, vplivati na nas. Prestrežen je kot že splošno znan in na ta način »dolgočasen«, še preden bi lahko evidentirali njegov pomen ali pomembnost.
Lahko bi rekli, da ta zadeva ohranja svoj brezbrižni značaj s tem, ko je odrezana od svoje možne artikulacije kot prisotnosti v resničnosti: ta artikulacija se prvič pojavi že kot spomin, nekaj, kar megleno prepoznavamo. Kot da bi se genocidno etnično čiščenje Gaze že odvilo.
Tovrstna ironija, ki jo ustvarja umetna inteligenca, deluje kot nezavedno brez subjekta, s čimer opravlja pomembno delo, iz katerega lahko neusmiljene politične sile iztržijo dobiček. Je delo, ki nas vse potegne v orbito ustvarjenega déjà vuja, kjer je vse mogoče, a se nič več ne more zgoditi.
Vsi – čeprav Palestinci na povsem drugačni ravni – se zdaj po težji poti učimo: »če si ujet v sanjah (ali fantazmi) Drugega, si najebal«.
—
Prevedel: Tim Senčar.
Naslovna fotografija: Bidovec & Hodalič.
Prebrali ste krajšo različico eseja, ki bo v celoti objavljen v reviji Problemi.
Alenka Zupančič navaja kolega Tadeja Troho, ki je v njuni debati sugeriral, da – navedba iz pričujočega eseja: »Kaj, če ti in drugi podobni pojavi niso le tehnične napake ali pomanjkljivosti, temveč inherentna značilnost ‘inteligence’, ki temelji na velikih jezikovnih modelih?«
