Marksizem ne gre umret v Ameriko

Recenzija knjige Andrewa Hartmana Karl Marx in America (University of Chicago: 2025)

Amerika je kraj, kamor gresta marksizem in socializem umret. Tako se glasi splošno sprejeta ljudska modrost, ki jo že dalj časa zagovarjajo številni levičarji, liberalci, pa tudi konservativci.

Za tovrstno stanje je bilo podanih veliko razlag. Znamenita je zbadljivka Wernerja Sombarta, češ da je v Ameriki materialna blaginja tolikšna, da je razredna zavest nasedla na čereh rostbifa in jabolčne pite. Pogled kritičnih teoretikov Frankfurtske šole je bil bolj pesimističen. Kulturne industrije ameriškega kapitalizma so do srede 20. stoletja postale tako mogočne in prodorne, da niti delavci niti njihovi sodržavljani niso več zaznavali svoje podložnosti – še huje, sploh jim ni bilo več mar zanjo. Enodimenzionalni Američani, ki prilepljeni na ekrane gledajo ponovitve resničnostnega šova Vajenec (The Apprentice) in niso zmožni predelati ničesar globokoumnejšega od minutne pridige na TikToku ali najglobljih misli Charlieja Kirka, so po najbolj optimističnem scenariju obsojeni na krotko poslušnost, v najslabšem pa na fašistično mobilizacijo. Če si v spomin prikličemo Walterja Benjamina – kako se lahko država, ki je tako zasvojena z razvedrilom, upre klicu fašističnih siren, ki od družbe zahteva, da še sama postane neka oblika nasilnega razvedrila? Film Idioti prihodnosti Idiocracy (2006) ni bil samo film, temveč prihodnost. Uživajte v divji vožnji po toboganu.

Skeptiki navsezadnje vztrajajo, da dežela, tako razklana od zgodovinskega rasizma, nikoli ne bo mogla doseči zahtevane ravni medrasne delavske solidarnosti, nujne za sprejetje socializma – kaj šele marksizma. Lahko bi bila celo v službi ideologije. Kot je leta 2016 premišljevala tedanja predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ali bi likvidacija velikih bank resnično odpravila rasizem? Ironično, podobno zvenijo tudi prastare konservativne domneve, da niti nordijskega socializma ni mogoče doseči v rasno heterogeni državi, v kateri črni in beli McDonaldsovi uslužbenci v drug drugih nikoli ne bodo videli dovolj podobnosti, da bi si skupaj priborili zdravstveno zavarovanje.

Tako kot pri marsikateri ljudski pravljici tudi pri tej zgodbi nekaj zaudarja. Gary Dorrien v knjigi American Democratic Socialism izpodbija Sombarta s poudarjanjem krute resnice – v Združenih državah Amerike je bilo že od nekdaj več kot dovolj trpljenja in nepravičnosti za mobilizacijo naklonjenosti do socializma. Seznam grozot je dolg: od suženjstva pred državljansko vojno in segregacije do genocida nad staroselskimi ljudstvi, pa dickensovskih delovnih razmer za delavce v t. i. pozlačeni dobi in militantnega zatiranja sindikalnih prizadevanj, in to s strani države, na katero je vplival socialni darvinizem.

Dorrienovih herkulskih prizadevanj sicer nočemo dajati v nič, ampak te teze – ideje o idilični ameriški blaginji in družbenem miru, ki sta praktično omrtvila socializem – ni težko izpodbiti. Teže je razbiti kritično teoretično stališče, tako komplementarno z levičarskim pesimizmom in antiamerikanizmom, v katerem je kulturna hegemonija kapitala v Združenih državah preprosto pregloboko zakoreninjena, da bi bil lahko socializem kadarkoli karkoli več od grozljivih vročičnih sanj Bena Shapira.

Karl Marx, ameriška ikona?

Knjiga Andrewa Hartmana Karl Marx in America (2025) je mogočen zgodovinski podvig, ki sledi vplivu Marxa in marksizma na ameriško politiko: vse od Marxovih lastnih objav v New York Tribunu do njegovega vnovičnega feniksovskega vstajenja iz pepela, potem ko je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razglašen za mrtvega. Na šeststotih dobro raziskanih straneh Hartman spodnaša splošno ustaljeno miselnost – in implicitno predpostavko premnogih pesimističnih kritičnih teorij –, da se socializem v Ameriki nikoli ni prijel.

Enodimenzionalni Američani, ki prilepljeni na ekrane gledajo ponovitve resničnostnega šova Vajenec (The Apprentice) in niso zmožni predelati ničesar globokoumnejšega od minutne pridige na TikToku ali najglobljih misli Charlieja Kirka, so po najbolj optimističnem scenariju obsojeni na krotko poslušnost, v najslabšem pa na fašistično mobilizacijo.

V dolgih letih obubožanega izgnanstva v Veliki Britaniji sta zakonca Marx pogosto komaj shajala. Marx se je kot evropski dopisnik zaposlil pri časopisu New York Tribune. Hartman ugotavlja, da so

Marxovi članki iz Tribuna […] njegovo najobsežnejše objavljeno delo. Časopis je objavil 487 njegovih člankov, od katerih jih je 350 napisal sam, 125 jih je napisal Engels (kot uslugo Marxu), dvanajst pa sta jih napisala skupaj. Še več, Marxove članke v Tribunu je za časa njegovega življenja prebralo mnogo več ljudi kot karkoli drugega, kar je napisal (četudi je večino objavil brez podpisa).

Med njimi je bil najverjetneje tudi Abraham Lincoln, »navdušen bralec« Tribuna in eden redkih svetovnih voditeljev, ki jim je Marx napisal prijazno pismo. V tem se skriva prenekatera ironija. Kot je zapisal William Harlan Hale, je Tribune, to »glasilo spodobnih ameriških Whigov in njihovih naslednikov, nove republikanske stranke, vzdrževal Karla Marxa, in to v letih, ko je zasnoval Das Kapital, svoj najslavnejši traktat o prevratu«.

Hartman izpostavlja, da so bili Marxovi pogledi na Ameriko kompleksni in razvijajoči se, sorodni njegovim spreminjajočim se pogledom na vprašanja reform in revolucije, in spraševanju, ali bo socializem vzniknil v razvitih gospodarstvih ali v gospodarstvih v razvoju. Marx je ponekod trdil, da bi odsotnost fevdalizma v Ameriki lahko prispevala k zaostritvi razrednega konflikta, saj ostrega kontrasta med buržoazijo in nastajajočim industrijskim proletariatom ne bi obremenjevala ideologija apologije srednjega veka. Spet drugič je Marx menil, da velikanski proces prvotne akumulacije, ki je potekal na zahodni strani celine, prenasičen z razlaščevanjem in genocidom nad staroselskimi ljudstvi, upočasnjuje prehod v socializem, saj razdružuje potencialno množično urbano bazo.

Marx se je že od vsega začetka zavzemal za odpravo predvojnega suženjstva. To je počel iz strateških razlogov, pa tudi iz občutka moralnega gnusa. Hartman poudarja »pomembno vlogo, ki jo je odigral Marx v križarskem pohodu zoper suženjstvo«, saj je

pomagal prepričati evropske radikalce iz delavskega razreda, da je cilj Unije tudi njihov cilj. Marxova analiza je še zlasti pomagala razjasniti stališče britanskemu delavstvu. Ob pričetku vojne si je marsikdo med britansko elito želel zavezništva s Konfederacijo, saj je bila cvetoča angleška tekstilna industrija odvisna od obilja cenenega bombaža, ki so ga na jugu obirali sužnji. Poleg tega je elita neomajno verjela v hierarhijo, kar se je kazalo v strpnosti do suženjstva. Znotraj nje je bil abolicionizem pogosto zgolj krinka za željo po prevladi v transatlantski trgovini. Marx je leta 1861 v pismu ogorčeno obsodil britanski tisk, ker je podpiral to perečo hipokrizijo.

Pošast hodi po Ameriki

Tudi po smrti je Marx še naprej vplival na politične osebnosti po vsem ameriškem ideološkem spektru. Velik del tega vpliva je bil pozitiven. Vključeval je levičarje in socialiste, kot sta bila Eugene Debs in Michael Harrington, ki so sprejeli marksizem kot dragoceno (četudi pomanjkljivo) kritično orodje. Še pred letom 1917 in nato znova med razmahom osvobodilnih gibanj v šestdesetih letih 20. stoletja so v ustrezno pretehtanem Marxu mnogi našli reformistično ali revolucionarno pot do tistega najbolj kvintesenčnega ameriškega cilja: večje svobode.

Če bi konservativci želeli dokončno pokopati Marxa, bi bil morda najboljši način ta, da bi pustili kapitalizmu umreti, da bi mu lahko njegov največji kritik sledil v grob. Visoka cena, ki pa sem jo pripravljen plačati.

Kasnejši ameriški levičarji, kot je bil denimo Russell Means, so v času razcveta identitetne politike Marxa zavračali kot prestarega, preveč belega in preveč evropskega. Za Meansa je bil Marx le »še en spodbujevalec evropskega osvajanja, saj je Marx, tako kot mnogi drugi, skušal povezati bivanje, človeškega duha, s pridobivanjem, ali materialnim svetom«. Celo naklonjeni kritiki, kot je bil črnski marksist Cedric Robinson, so izpostavljali rabe marksizma v t. i. identitetni politiki. Ta opreznost se je obdržala vse do recesije leta 2008, ko je levica zopet odkrila Marxove zasluge. Marx je pomembno vplival na nastanek »milenijskega socializma«, njegove ideje pa so bolj ali manj neposredno vplivale na glasila, kot je revija Jacobin, in na ameriške demokratične socialiste (Democratic Socialists of America). Hartman, očitno simpatizer, nedavni ameriški pomlajeni antikapitalistični in univerzalistični politiki namenja prijazne besede, pa tudi zmerno kritiko.

Hartman veliko pozornosti nameni odzivu liberalcev na Marxa, čeprav pri tem morda ni tako izčrpen, kot bi lahko bil. Ugotavlja, da so si naklonjeni liberalci, kot sta bila Franklin in Eleanor Roosevelt, v času velike gospodarske krize v liberalizem prizadevali vključevati selektivne socialistične uvide. To je botrovalo premiku Overtonovega okna proti levi sredini, hkrati pa nevtraliziralo potencial za radikalnejše izpodbijanje sistema. Hartman obžaluje, da je liberalizmu do petdesetih let 20. stoletja, ko je prišlo do neodločnega pakta med delavstvom in kapitalom, uspelo v veliki meri nevtralizirati radikalno socialistično energijo. S tem so lahko liberalci Marxa prosto razglasili za nevarnega lažnega preroka, ki sredi 20. stoletja pridiga utopijo in prinaša totalitarizem. Ob pričetku 21. stoletja so liberalci razglasili, da je Marx mrtev in da se nikoli več ne sme vrniti.

Hartman ima nedvomno prav, ko poudarja antimarksizem in antisocializem številnih mainstreamovskih liberalcev. Vendar pa to še dandanes ni splošno uveljavljeno dejstvo, stvari se nemara celo spreminjajo. Katrina Forrester v knjigi In the Shadow of Justice opisuje rojstvo »liberalnega egalitarizma« v Združenih državah, ki Marxu in marksizmu priznava nemalo zaslug. Pomembni liberalni filozofi, kot sta denimo Amartya Sen in Charles Mills, so odkrito spregovorili o naukih, ki se jih je moral liberalizem naučiti od tega Prusa iz 19. stoletja. John Rawls, najvplivnejši ameriški liberalni mislec, v svojih predavanjih Lectures on the History of Political Philosophy Marxa označi za »junaško osebnost« in po njegovem zgledu razvija liberalne socialistične ideje. Hartman ostaja ambivalenten ob radikalni všečnosti osebnosti, kot je Bernie Sanders, toda z bolj poglobljenim pogledom na liberalno levičarstvo bi svoji zgodbi ne le dodal nekaj odtenkov, marveč bi podal tudi nekaj teoretičnih uvidov v vprašanje, zakaj bi se v ZDA lahko uveljavil demokratični socializem z liberalnim pridihom.

Naposled so tu seveda še konservativci, ki so v Marxu že od začetka prepoznavali lažnega preroka razsvetljenstva, še bolj pa samega antikrista. Za mnoge na desnici sta se marksizem in liberalizem neizprosno zlila drug z drugim (to zlitje je še zmeraj zelo živo), saj sta zavračala od Boga potrjeno naravno hierarhijo. Bolj premišljeni konservativci so Marxa razumeli kot simptom dolgotrajnejšega metafizičnega propada. Kot ugotavlja Hartman, so bili med temi filozofsko usmerjenimi konservativci pogosto tudi nekdanji marksisti, od Jamesa Burnhama do Billa Kristola in Leszeka Kolakowskega, ki so v komunizmu in liberalizmu videli dve plati Boga, ki mu je spodletelo. Oba sta bila v osnovi egalitarna, materialistična potomca razsvetljenstva, zavezana tehničnemu, znanstveno podprtemu upravljanju družbe. S tega stališča menedžerski liberalizem New Deala in celo obamizem vodita v socialistično hlapčevstvo, le da po daljši poti kot neomadeževan marksizem.

Tovrstni zanimivejši konservativni kritiki pa so seveda (mnogo) bolj izjema kot pravilo. Večina desničarskih poznavalcev posnema sredinske liberalce pri »selektivni interpretaciji Marxa«, nepremišljeni »navadi«, ki se je pri mnogih ameriških kritikih marksizma razvilo v »popolno odvisnost«. Očitno se je spremenilo bore malo, in vendar bi lahko Hartman svojemu besedilu dodal več odtenkov, če bi upošteval vpliv skrajno desnega gramscijanstva à la Samuel Francis.

Nezmožnost črtanja prihodnosti

Dolgo časa je edini vidnejši izziv ustaljeni miselnosti, v kateri se Marx in socializem v Ameriki nikoli nista prijela, ironično prihajal s strani skrajne desnice, in to za časa številnih rdečih preplahov. Še dandanes sumimo Jordana Petersona, da skrivaj verjame, da je v hladni vojni komunizem prepričljivo zmagal. Le kako je lahko kulturni marksizem povsod in v vsem, če ni tako? Hartmanova epska zgodovina dopolnjuje Dorriena in druge, ki to zgodbo s stališča levice zapletajo. Marx in težnja po socializmu za Hartmana nemara nikoli nista bila glavna gonilna ideološka sila ameriške politike. A kljub temu nikoli nista bila povsem izvzeta iz diskurza, kvečjemu lahko postaneta glasni sili, medtem ko se bo ob preteči grožnji desničarskega avtoritarizma neenakost le še povečevala.

Hartman ironično ugotavlja, da marksizem nikoli ne bo izginil, vse dokler kapitalizem še naprej povzroča stiske, kakršne je opisoval Marx: »Dokler kapitalizem vztraja, Marxa ni mogoče ubiti.« Če bi konservativci želeli dokončno pokopati Marxa, bi bil morda najboljši način ta, da bi pustili kapitalizmu umreti, da bi mu lahko njegov največji kritik sledil v grob. Visoka cena, ki pa sem jo pripravljen plačati.

V Hartmanovi knjigi je marsikaj, kar je vredno kritike. Omenil sem že njegovo dokaj pristransko razpravo o liberalističnem odzivu na Marxa, o kateri so bolje teoretizirali marksistični filozofi, kot denimo Tony Smith v knjigi Beyond Liberal Egalitarianism. Hartman je nekaterim marksističnim tradicijam očitno bolj naklonjen kot drugim, bi dodal. Kot zgodovinarju mu je po naravi najbrž bližji bolj prizemljeni Marx zgodovinarjev in političnih aktivistov kot pa spekulativni Marx moralistov in teoretikov. To je sicer v njegovi domeni, a Hartman zaradi tega nekoliko izkrivljeno obravnava nekatere pomembne osebnosti in gibanja.

Denimo, da je do marksistične kulturne teorije načeloma nezaupljiv, saj jo označuje za »pomembno prenosno točko v zatonu političnega Marxa«; po Hartmanovem mnenju ti teoretiki »ob skorajšnjem izbrisu Marxa iz revolucionarnega diskurza niso brez krivde«. Celo pokojni veliki Fredric Jameson je na udaru zaradi svoje »skrite vloge v tem ironičnem razvoju«. Zaprašena ameriška akademija je ob kulturnem obratu marksizem degradirala na zanjo sprejemljivo mesto, a je ob tem zapravila njegov politični potencial, meni Hartman. Branje Marxa z Lacanom za dokončanje diplomske naloge je nadomestilo branje Marxa za spreminjanje sveta.

To je knjiga, za katero smo že dalj časa upali, da bo nekoč izšla, zdaj pa, ko je tu, so naši upi poplačani.

To se mi zdi pikolovsko. Kot sem že dejal, velja biti previden ob argumentih, ki poudarjajo, da so nekatere oblike znanstvenih in teoretičnih objav dragocenejše od drugih. Boljša formula je »od vsakega socialističnega misleca v skladu z njegovimi sposobnostmi in vsakemu glede na strogost in vplivnost njegovega primera«. Večina marksistične kulturne teorije utegne biti pretenciozna in akademska, tako kot se je preveč marksističnega zgodovinopisja prepuščalo ekonomskemu determinizmu in revolucionarni afektaciji. Toda v najboljših primerih, kot je Jamesonovo delo, marksistična kulturna teorija ponuja ključna spoznanja o tem, kako hegemonska kulturna logika v kapitalističnih razmerah odraža družbena razmerja ter jih ponovno utrjuje. Vendar pa je bil Jameson več kot le oster in vitalen kritik. Še zdaleč ne snob, je pokazal, kako so lahko priljubljeni žanri, kot sta fantazija in znanstvena fantastika, estetski nosilci potlačenih upov in teženj po boljšem svetu. V Archaeologies of the Future Jameson opozarja na vrsto umetnosti, ki zavrača ponavljajoči se, reakcionarni pastiš postmodernosti in ponuja domiselno vizijo alternativ. Umetnost, ki bi tovrsten izziv sprejela, bi resnično lahko bila radikalna.

Toda to so malenkostni pomisleki. Kljub neizogibnim pomanjkljivostim je knjiga Karl Marx in America tako izčrpna zgodovina svojega predmeta, kot bi si jo lahko samo želeli. To je knjiga, za katero smo že dalj časa upali, da bo nekoč izšla, zdaj pa, ko je tu, so naši upi poplačani. Vprašanje, ali bo Marx v Združenih državah Amerike nekoč deležen pravične obravnave, ostaja odprto; da je bil in bo ostal pomembna osebnost v diskurzu, pa je zdaj odgovorjeno.

—

Prevedel: Tim Senčar.

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na Damage Magu.