Videti dovolj

Žal nisem več nepristranski in vsekakor ne več ravnodušen.

Obstajajo stvari, ki so preveč grozne, da bi jih bilo dopustno

mirno preiskovati. Stvari, ki so tako gnusne,

da jih oko noče uzreti in um ne doumeti.

Januarius MacGahan, Daily News, 28. julij 1876

Avgusta leta 2023 sem s prijateljem obiskal Bolgarijo. Večino časa sva preživela v Sofiji in poleg šopskih solat in vseprisotnosti razpokanih pločnikov si bom najbolje zapomnil sledi zanimivega odnosa Bolgarov do svoje zgodovine: spomenike, vprašljive odločitve pri opisih muzejskih eksponatov, imena šol, ulic in podobno. Bolgarija se obdobju med letoma 1946 in 1990 nerodno izmika – na mesto, kjer je nekoč stal monumentalni kip Lenina, so leta 2000 postavili kontroverzen, po mnenju dostojanstvenikov pravoslavne cerkve preveč prsat kip Sofije, zaščitnice mesta; spomenik zmagi Sovjetske vojske, ki so se ga v zadnjih letih neštetokrat lotili vandali, so mestne oblasti tri mesece po najinem odhodu začele postopoma odstranjevati –, trdno pa se oklepa narativa o junaškem uporu proti Osmanskemu cesarstvu, ki je ena ključnih točk bolgarskega nacionalnega mita. Delček dokaznega gradiva o pomembnosti tega obdobja je tudi ulica, poimenovana po ameriškem vojnem dopisniku Januariusu MacGahanu. Tisto poletje temu imenu opravičljivo nisem posvečal preveč pozornosti, čeprav sem ga, ker je bila ulica na poti med najinim stanovanjem in najbolj zanimivim delom mesta, videval večkrat na dan.

MacGahan je svojo ulico dobil, ker je leta 1876 za britanski Daily News poročal o krvavi zadušitvi bolgarskega upora proti osmanski nadvladi. Ko je upor aprila tega leta (zato ga imenujemo tudi aprilska vstaja) hitro prerasel meje petih »revolucijskih okrožij«, je porta, ker turška redna vojska ni dosegla želenega učinka, mobilizirala bašibozuške vojaške enote (za slovenjenje se zahvaljujem Blažu Božiču), ki so v poznem poletju napadle naselja na jugu Bolgarije ter ubile več tisoč civilistov. Presenetljivo neposredna posledica intenzivnega mednarodnega ogorčenja, ki so ga poleg MacGahanovih podžgala tudi pričevanja ameriškega diplomata Eugena Schuylerja, je bila, da je Rusija napovedala vojno Turčiji, ki pa ji njena tradicionalna zaveznica Velika Britanija, v veliki in ravno tako presenetljivi meri ravno zaradi poraznega javnega mnenja, ki so ga zanihali članki vojnih dopisnikov, ni bila pripravljena priskočiti na pomoč. Iz rusko-turške vojne (1877–1878) je kot zmagovalka izšla Rusija, Bolgarija pa je postala de facto neodvisna država; formalno je ta status dokončno potrdila leta 1908.

Vojni dopisniki druge polovice 19. stoletja so sicer bili voajerski avanturisti, ki so, ker so si to lahko v več smislih privoščili, uresničevali svoje sanjarije o dogodivščinah in slavi.

Aprilska vstaja in njene posledice so našle pot celo v enega najbolj slavnih delov Bratov Karamazovih. Ivanov monolog v četrtem poglavju pete knjige (običajno pod naslovom »Upor«), ki tako rekoč uvede zgodbo o velikem inkvizitorju, se neposredno sklicuje na časopisna poročila o pokolu bolgarskih civilistov. Ivan Aljoši med razlago svojega teodicejskega manka med drugim pravi takole: »Da ne pozabim: nedavno tega mi je pripovedoval v Moskvi nek Bolgar […], kako tam pri njih, v Bolgariji, Turki in Čerkezi povsod divjajo, ker se bojijo splošne vstaje Slovanov – to je, kako požigajo, koljejo, posiljujejo ženske in otroke ter z žeblji pribijajo jetnikom ušesa na plot in jih tako puščajo do drugega dne, zjutraj pa jih obešajo – in tako dalje; vsega si človek niti zamisliti ne more […] Ti Turki so med drugim z naslado mučili tudi otroke, jih z bodali rezali iz materinega telesa ter metali dojenčke v zrak in jih vpričo mater prestrezali na bajonete.« Ivan energično nadaljuje in nežnemu bratu razlaga o primeru otroka, ki so mu s strelom samokresa »zdrobili glavico«, in po ivanovsko dodaja: »Umetniško, jeli? In pri tej priložnosti mi prihaja na misel, da so Turki baje veliki ljubitelji slaščic.« Ker je kontekst pomemben, moram poudariti, da ne gre nujno (samo) za zlobni orientalizem, in Ivan v nadaljevanju poudari, da »imamo pa tudi domače šale, in to celo dokaj boljše od turških«, pri čemer začne razlagati o zlorabah »ruskih otročičkov«, kar ga končno privede do znamenite deklaracije o tem, da vrača »vstopnico«.¹

MacGahan se zaradi poročanja o vstaji ni prikradel zgolj v zgodovino Bolgarije (dobil je vzdevek »osvoboditelj Bolgarije«, če gre verjeti enemu izmed vélikih romantizatorjev vojnega dopisništva 19. stoletja, Lauristonu Bullardu, pa je veliko Bolgarov celo lobiralo, naj stopi na čelo novonastale kneževine)² in posredno v rusko literaturo, temveč je postal tudi eden izmed vidnejših delov pomembne epizode v kompleksni zgodovini prenašanja informacij z bojišč in morišč k civilistom. Obdobje med vojnama, ki se običajno borita za naziv prve moderne vojne (krimsko vojno in ameriško državljansko vojno), in prvo svetovno vojno, ki je, ker je bila tako drugačna, velika in rušilna, od tistih, ki so jo želeli misliti, nujno zahtevala iznajdbo nove periodizacije, je bilo pogosto oklicano za »zlato dobo« vojnega dopisništva. V teh približno petdesetih letih se je prvič pojavilo marsikaj, kar nam je z vidika soočanja javnosti z informacijami z vojnih območij ter same reprezentacije nasilja samoumevno, po drugi strani pa nam, če obdobje primerjamo s sedanjostjo, pred očmi razprostira tujosti, ki ne pričajo vedno zgolj o barbarskosti preteklosti, temveč izpostavljajo predvsem barbarskost našega sveta.

Vojni dopisniki druge polovice 19. stoletja so sicer bili, če posplošim, voajerski avanturisti, ki so, ker so si to lahko v več smislih privoščili, uresničevali svoje sanjarije o dogodivščinah in slavi. Ob prebiranju njihovih prispevkov in predvsem biografij mi je hitro postalo jasno, da gre za ljudi, ki jim verjetno ne gre zaupati. Navsezadnje je šlo pri večini vojn, o katerih so poročali, za imperialne podvige, bralci opisov katerih so živeli v središčih teh imperijev. Poročila so bila prepoznavno senzacionalistična, in ni naključje, da je Stephen Crane (New York Journal), veliko ime vojnega dopisništva tega obdobja, priložnost za poročanje s (kubanske) fronte dobil, ker so ljudje radi brali njegove opise bojevanja v The Red Badge of Courage (1895).³ Crane se je, mimogrede, rodil desetletje po koncu vojne, po »realističnih« opisih katere je zaslovel njegov roman. Večina dopisnikov tega obdobja se je spontano izogibala političnim komentarjem in moraliziranju ter vztrajno poveličevala galantnost in pogum imperialnih sil.

Lastniki časopisov so, ko so ugotovili, kako dobičkonosna je lahko vojna, za vsako ceno začeli lobirati za zaostrovanje konfliktov, poročila o katerih so prinašala nove bralce.

Lastniki časopisov so, ko so ugotovili, kako dobičkonosna je lahko vojna, za vsako ceno začeli lobirati za zaostrovanje konfliktov, poročila o katerih so prinašala nove bralce. Notoričen primer je William Randolph Hearst, sin tistega Hearsta, ki je v seriji Deadwood ustrahoval naslovno mestece. Ker se je njegov časopis New York Journal zapletel v nakladno tekmovanje s časopisom New York World Johna Pulitzerja, ob čemer naj bi se rodil rumeni tisk, je v času kubanske vojne za neodvisnost (1895–1898) absolutno izključno zato, da bi k posredovanju spodbudil ZDA, zaradi česar bi prodal več časopisov in povečal svoj vpliv, s pomočjo najetih vojakov in drznega vojnega dopisnika Karla Deckerja iz zapora rešil hčerko enega izmed vodij kubanskega osvobodilnega gibanja. Vključno z drugimi manj neposrednimi in bolj moralno spornimi manevri mu je uspelo doseči intervencijo ZDA, kubanska vojna pa se je torej tudi po njegovi zaslugi prelila v špansko-ameriško vojno (1898).

Vendar pa je ob vseh teh umazanostih ter neprijetnih in resničnih klišejih v obzir treba vzeti dve reči: (1) Ker so bili vojni dopisniki, ažurnost njihovih (večinoma že telegrafskih) poročil, njihova popularnost, velikost bralske publike in njena odzivnost mlad pojav, so se državni aparati in vojske v »zlati dobi« še močno spotikali pri nadzorovanju toka informacij, kuriranje katerega je v 20. stoletju postalo ključen del vojaške in politične strategije. (2) Vsi dopisniki in lastniki časopisov niso bili enaki, in vsaj kar se tega obdobja tiče, so bile kvaliteta, verodostojnost in potencialna politična subverzivnost poročil s fronte veliko bolj odvisne od značaja in integritete njihovih avtorjev kot kasneje, ko so bili zastavki in cenzurni uradi večji. Še zdaleč ne neproblematična in gotovo ne ravno revolucionarna poročila vojnih dopisnikov druge polovice 19. stoletja so bila, če malce apropriiramo Marxa, zaznamovana s »[s]veto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti«, ki pa so jih države hitro začele bolj ali manj uspešno utapljati v »ledeni vodi« strateške racionalnosti,⁴ kar pomeni, da so se ljudje na njihovih vrhovih v prvi svetovni vojni že dobro zavedali, kako koristno je rezati kontingentne in potencialno politično nadležne izštrline vojnega dopisništva.

Oboje, se pravi tako »zanesenost« in nepredvidljivost starega reda kot prva zavedanja o nujnosti omejitev, ki jih je ob prepoznavi, kako malo nadzora nad mediji ima, začel uvajati novi red, je mogoče uvideti že na primeru kariere vojnega dopisnika, ki se ga pogosto smatra za očeta tega poklica in ki je otvoril »zlato dobo«. William Howard Russell je zaslovel s poročili iz krimske vojne. Leta 1854 ga je londonski The Times poslal na Malto, kjer se je vkrcal na ladjo, namenjeno proti Galipoliju, kjer je začel spremljati britanske enote, kar je počel do konca leta 1855. Skupaj z Edwinom Lawrenceom Godkinom (Daily News) in Thomasom Cheneryjem (istanbulskim dopisnikom za The Times) so, ker so bili vedno bolj presunjeni zaradi preprečljivega trpljenja vojakov, ki je bilo predvsem posledica borne medicinske pomoči (s temi poročili se začne tudi zgodba Florence Nightingale), slabe logistike in splošne malomarnosti vodstva, ostro kritizirali aristokratski generalštab. Poveljnik britanskih enot Lord Raglan je Russlla zato vztrajno sabotiral ter poskušal na vsak način doseči, da bi ga obsodili zaradi izdaje vojaških skrivnosti.

Literarni zgodovinar Gregory Carlton je Russllu (tudi Godkinu in Levu Tolstoju, ki se je bojeval na ruski strani in na podlagi svojih izkušenj napisal najprej Sevastopolske skice in nato Vojno in mir) pripisal zasluge, da je evropska javnost vojno prvič zares dojela kot nesmiselno zablodo, v katero so se zapletle »države, zaverovane v lastno izjemnost, pat položaj, ki vodi samo v grozljive izgube«. Russell in Godkin (Cheneryja in Tolstoja nisem bral), ki sicer po mojem nista prav dosti odstopala od klišejev valorizacije imperija (če že, sta jih cel kup izumila in sta med drugim neposredno odgovorna za največja herojska mita o krimski vojni: zgodbi o jurišu britanske lahke konjenice in nepremagljivem mestu Sevastopol), naj bi s svojim dopisniškim slogom zarisala pomembno ločnico v zgodovini reprezentacije vojne. Bila sta namreč pionirsko radikalna glede tega, kako izgleda smrt. Ob njenem opisovanju se nista zatekala k »homerskim frazam in retoričnim hvalnicam bogu in domovini«, temveč sta jo, ne da bi se ozirala na spodobnostne sugestije, prikazovala brez olepševanj, kar je imelo vpliv na to, da sta se bojujoči se državi moralno in psihološko (ter ne samo materialno in ne samo na frontnih črtah) izčrpali.⁵

Medijska krajina se je v šestdesetih in sedemdesetih letih radikalno spremenila in podobe mrtvih ameriških vojakov ter poročila o njihovi krutosti v Vietnamu so prek televizijskih ekranov prvič konsistentno začeli dosegati civilno prebivalstvo.

Nekje med Lordom Raglanom, ki mu je živce paral Russell, Lordom Kitchenerjem, ki je med sudansko kampanjo (1898) poskušal nadzorovati mladega zvezdniškega dopisnika Winstona Churchilla,⁶ samim Churchillom, ki je v drugi svetovni vojni prevzel Kitchenerjevo mesto in postal velik promotor cenzure, ter nastankom vseh drugih sofisticiranih propagandnih sistemov velikih dveh vojn je državam torej uspelo ugotoviti, kako ključen del vojaške strategije je komunikacija s civilnim prebivalstvom. Prva in predvsem druga svetovna vojna sta bili z gledišča držav, od koder so prihajali vojni dopisniki z največjim dosegom, drugačni od prejšnjih. Ker države Zahoda niso zgolj tacale po robovih svojih imperijev, so se prvič po dolgem času počutile eksistenčno ogrožene, narava in intenzivnost nadzora se je spremenila in lahko bi rekli, da je šlo za zlato dobo cenzure in propagande.

Po letu 1945 lahko razvoj dinamike med vojnim dopisništvom, državnim nadzorom in tehnologijami, ki vdirajo v njun odnos, s katero sem začel v petdesetih letih 19. stoletja, kvalitetno spremljamo predvsem v kontekstu ameriških imperialnih podvigov, še vedno pa gre za enaka vprašanja o tem, koliko nasilja in kakšno nasilje bo pronicalo do svetovne javnosti ter koliko in kako bo ta javnost ogorčena. Politolog Thomas Rid je to obdobje, ki ga je na drugi strani zamejil z iraško vojno, razdelil na tri podobdobja, ki naj bi predstavljala tri faze prilagajanja (ameriškega) vojaškega establišmenta novim informacijskim okoljem in pritiskom javnosti: »katastrofalno« (vietnamska vojna), »restriktivno« (vdora v Grenado in Panamo ter zalivska vojna) in »eksperimentalno« (intervencija v Somaliji, vojne na Balkanu in v Afganistanu).

Ker se z vidika medijske strategije ni toliko razlikovala od druge svetovne vojne, je Rid iz prvega podobdobja izpustil korejsko vojno (1950–1953) in se osredotočil na njeno naslednico, ki velja za prvo »televizijsko vojno«. Medijska krajina se je namreč v šestdesetih in sedemdesetih letih radikalno spremenila in podobe mrtvih ameriških vojakov ter poročila o njihovi krutosti v Vietnamu so prek televizijskih ekranov prvič konsistentno začeli dosegati civilno prebivalstvo. Simbol brutalnosti in neupravičenosti vietnamske kampanje sta v tem obdobju postali slika (pogosto se pozabi, da je široko zakrožil tudi posnetek usmrtitve) poveljnika južnovietnamske policije, ki je v Sajgonu hladnokrvno usmrtil vietkongovskega vojaka Nguyễna Văn Léma (Eddie Adams, Associated Press, 1968), in predvsem slika z napalmom opečene devetletne deklice Phan Thị Kim Phúc (»Nick« Ut oziroma Nguyễn Thành Nghệ, Associated Press, 1972).

Posnetki, slike in poročila so razpihovali ameriška protestna gibanja, ki jim zaradi nezadovoljstva z domačimi rasnimi, spolnimi in še kakšnimi hierarhijami sicer že tako ni manjkalo netiva. Situacijo je še bolj zaostroval način, kako je ameriška vojska poskušala vplivati na poročanje. V odsotnosti drugih oprijemljivih (nekoč geografskih) »meril uspešnosti« si je za morbidni indikator izbrala »število mrtvih«, težko prebavljivo pa je hitro postalo tudi vztrajno anonimiziranje sovražnika, ki so ga kot nevzdržno razčlovečevalno strategijo razkrinkale ravno posamične viralne podobe.⁷ V želji, da bi omejila njihov vpliv na javno mnenje, je, kot je zapisal polkovnik Harry G. Summers v študiji On Strategy (1982), ameriška vojska vedno več truda vlagala v evfemizacijo jezika, kar je še povečevalo »verodostojnostni razkorak« [credibility gap], ki je podžigal izhodiščno nezadovoljstvo.⁸ Ključni rezultat Vietnama naj bi zaradi vsega tega po Ridu bil, da se je protimedijski sentiment zaril globoko v kulturo ameriške vojske, ki je medije okrivila za vojaški poraz. To prepričanje je postalo del njene splošne organizacijske logike, ki jo je bila pripravljena spremeniti šele v devetdesetih letih. Njena medijska strategija v naslednjih treh večjih operacijah (Grenada, Panama in Kuvajt) je bila zato povsem pod vplivom te nereflektirane logike, ki je zahtevala, da vojska ves čas vzdržuje čim večjo distanco do poročevalcev.

Čeprav ameriško Ministrstvo za obrambo še ni pozabilo na zamere iz šestdesetih in sedemdesetih let, se je z zalivsko vojno začel izrisovati nov trend. Dopisnike na bojiščih je počasi prenehalo dojemati kot nevaren tujek in začelo se je učiti novih načinov, kako jih izrabiti. Eden izmed katalizatorjev te spremembe je bila diskrepanca med uspehoma propagandnih kampanj mornariške pehote (marincev) in kopenske vojske. Prvim je pod vodstvom predstavnika za odnose z javnostmi Johna Shotwella (ki je kasneje inštruiral vojake, ki so se borili v Iraku in Afganistanu, če se ne motim, pa je sodeloval tudi pri snemanju Cameronovega filma True Lies (1994), v katerem Arnold Schwarzenegger igra vohuna, ki razkrinkava načrte teroristične organizacije Crimson Jihad, ki grozi, da bo v primeru, da se ZDA ne umaknejo z Bližnjega vzhoda, z atomskimi bombami uničila več ameriških mest) kljub pogosto veliko manjšim operacijam in žrtvam v sodelovanju z dopisniki uspelo ustvariti privlačnejši junaški narativ. Shotwell je strategijo kasneje orisal v članku s pomenljivim naslovom »The Fourth Estate as a Force Multiplier« (v Marine Corps Gazette). Začela je nastajati nova doktrina, in če v Joint Doctrine for Command and Control Warfare (1992) strateška pomembnost odnosov z mediji in ravnanja z vojnimi dopisniki še ni bila eksplicirana, so nova spoznanja postala pomemben del Information Operations Doctrine iz leta 1998.

V devetdesetih letih je ameriška vojska torej začela tako konceptualno kot praktično obvladovati nova kompleksna informacijska okolja ter nastajajočo doktrino aplicirati na vojne, ki si jih je priskrbela v tem času. Svoje mesto v korpusu usmeritev za ravnanje z dopisniki so dobili tudi koncepti, kot so »informacijska premoč« [information superiority], »informacijska pobuda« [information initative] in »strategija zasičenja« [saturation strategy].⁹ Na tej točki, ko so se začeli mediji vrtoglavo diverzificirati, ko je v igro stopil internet in ko so težko predstavljivo kompleksna postala tudi orodja in strategije modernih vojsk, se mi zdi, da ne samo ta esej, ampak tudi resne študije začnejo izgubljati vpogledno moč, kar se tiče načinov, kako se pretakajo informacije, kdo in kako jih nadzoruje itd.

Vendar pa se morda, kar je redko, splača pomisliti na 19. stoletje in predzgodovino te kompleksnosti. Splača se pomisliti na to, da so novi mediji in tehnologije, čeprav so začele vojske z njimi več kot kompetentno rokovati, tj. jih delati predvidljive, v svet v resnici vnesli tudi precejšnjo mero nepredvidljivosti, kar vrača moč izhodiščnim principom vojnega dopisništva, kot sem jih morda malce preoptimistično zastavil v prvem delu eseja (»prenašanje informacij z bojišč in morišč k civilistom«). Če se je avtor nekega članka iz revije ameriške mornarice Proceedings že leta 1991 bal, da bodo, ker bodo imeli ljudje dostop do vedno boljših in lažje prenosljivih elektronskih naprav, podobe nasilja prehitro in nenadzorovano pronicale v roke javnosti, in če pomislimo, kaj ga je sploh lahko motilo na začetku devetdesetih let, se moramo zavedati, kolikšen, kako nepredviden in nepredvidljiv potencial imajo pametni telefoni, ki so nam navsezadnje omogočili pretočno spremljati genocid v Gazi.¹⁰

Težišče večnega vprašanja o tem, koliko nasilja in kakšno nasilje bo pronicalo do svetovne javnosti ter koliko in kako bo ta javnost ogorčena, se je morda za nekaj časa vsaj malce spet premaknilo na njegov drugi del, na ogorčenost in iskanje orodij, da bi iz nje kaj nastalo. Definicija vojnega dopisništva se je spremenila in toka informacij ni več mogoče nadzorovati. Bolj kot na nadzorovanje podob, ki pričajo o krutosti imperija, se je smiselno osredotočiti na upravljanje občutljivostnih ravni in spodbujanje cinizma in gojenje argumentacijskih manevrov, po katerih mora, zato da ga slike in posnetki ne vržejo iz tira, poseči nekdo, ki ga »politika ne zanima«.

Edino vodilo, ki mi pade na pamet, kar se tiče vprašanja cinizma in podobnih reči, je tisto, ki ga je Philip Seymour Hoffman v noro drugačnem kontekstu nekoč predal Aaronu Sorkinu: »Stay squeamish.« In pa, če sem ga že omenil, komentar Ivana Karamazova, da je nekdo »predrago ocenil harmonijo« in da je treba, kolikor je njena cena nemaščevan obstoj izmučenih otrok, nekomu vrniti »vstopnico«. Magari Natu.

—

1 Fjodor M. Dostojevski, Bratje Karamazovi, prev. Vladimir Levstik, Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 37–38.

2 Glej F. Lauriston Bullard, Famous War Correspondents, Boston: Little, Brown & Co., 1914, str. 116.

3 Phillip Knightley, The First Casualty: The War Correspondent as hero and Myth-Maker from the Crimea to Iraq, Baltimore: The Johns Hopkins University Press, 2004, str. 59.

4 Karl Marx in Friedrich Engels, Komunistični manifest, Ljubljana: Sanje, str. 97.

5 Gregory Carleton, Crimean Quagmire: Tolstoy, Russell and the Birth of Modern War, London: C. Hurst & Co., 2024, str. 11.

6 Glej Martin Gilbert, Churchill: A Life, London: Pimlico, 2000, str. 99.

7 Thomas Rid, War and Media Operations: The US Military and the Press from Vietnam to Iraq, London in New York: Routledge, 2007, str. 58–60. Za kritiko te interpretacije glej Scott S. Gartner in Marissa E. Myers, »Body Counts and ‘Success’ in the Vietnam and Korean Wars«, The Journal of Interdisciplinary History, 1995.

8 H. G. Summers, On Strategy: A Critical Analysis of the Vietnam War, Novato: Presidio, 1982, str. 64.

9 Rid, War and Media Operations, str. 86–88.

10 Ibid.