Oblikovanje progresivne kritike demokracije je vprašanje našega časa
Kdo še ni izkusil političnih občutkov zadušljivosti?
Ne gre zgolj za običajen občutek preobremenjenosti in ogorčenja zaradi sprejetja zakona, volilne zmage osovražene stranke ali zavajajočih govorov ministra ali poslanca – temveč za globlji občutek ujetosti v zadušljivem sistemu. Trpimo ali gledamo druge, kako trpijo zaradi ukrepov, ki stopnjujejo ekonomsko in družbeno nasilje, zaostrujejo okoljsko krizo ali obsojajo migrante na smrt, pri čemer ne razumemo, zakaj je treba vse to prenašati – in morda še huje, smo brez prave zmožnosti, da to preprečimo, četudi imamo najboljše argumente na svetu.
Izkušnja, ki jo ima z demokracijo vsakdo izmed nas, nima veliko skupnega z njeno uradno definicijo, ki jo tako radi ponavljajo številni filozofi in komentatorji: kolektivna udeležba v procesu delovanja in posvetovanja. Prej gre za občutek ogorčenja, ohromelosti, strahu in tesnobe. Kdo še ni pomislil, medtem ko je poslušal zavajajoče in nevarne govore desničarskih politikov o priseljevanju, ekologiji, policiji, kriminalu, »sociali« in vrednosti dela: ampak s kakšno pravico? S kakšno pravico ta oseba izvaja ali si domišlja, da lahko izvaja takšno vladavino? Zakaj režim, ki se imenuje demokracija, takšnim in njihovim podpornikom daje možnost, da povzročajo toliko gorja številnim posameznikom, ki ničesar ne zahtevajo in ki zgolj po nesrečnem naključju živijo z njimi istočasno na istem ozemlju? Kdo še ni na večer volitev med gledanjem desničarskih aktivistov, ki ploskajo nagovorom zmagovalcev, mešanici neresnic, togih kategorij, reakcionarnih fantazem in sadizma (izvolitev Donalda Trumpa leta 2024 je seveda paradigmatičen primer, vendar niti približno tako edinstven ali izjemen, kot si mislimo), globoko v sebi občutil gnusa in zgroženosti – ter skoraj telesne gotovosti, da je nekaj narobe, da je nekaj nedopustno, da v naših političnih sistemih nekaj ne deluje, kot bi moralo?
… to izkušamo skozi vse življenje. Občutki, ki nas preplavijo, ko na televiziji vidimo volilne rezultate, niso tako zelo drugačni od tistih, ki bi jih občutili, če bi naše mesto zavzeli tanki. Biti progresiven politični subjekt v demokraciji pomeni, da smo redno priča odvijanju katastrof, grozečemu nazadovanju, triumfu neresnic, zmagovanju lažnivcev in zakonitemu vzpostavljanju večletne vladavine nasilja, pri čemer čutimo skoraj fizično potrebo po tem, da bi vse to nekako ustavili, a si ne znamo niti predstavljati, kako bi to storili. Pomeni, da pogosto pomislimo: tega ne želim preživljati. To se ne bi smelo dogajati …: toda kaj lahko storim?
Kaj lahko storimo? In predvsem: kaj lahko mislimo, kaj sploh lahko rečemo, ne da bi bili nemudoma obtoženi, da smo proti demokraciji?
Da … kaj lahko storimo? In predvsem: kaj lahko mislimo, kaj sploh lahko rečemo, ne da bi bili nemudoma obtoženi, da smo proti demokraciji? Lahko si zamislimo, da počakamo, se medtem mobiliziramo v upanju, da zmagamo na naslednjih volitvah … Toda kaj lahko storimo danes? Na podlagi česa se lahko zoperstavimo izvoljeni oblasti? In morda še pomembneje: ali se res moramo sprijazniti s tem, da prenašamo – Trumpa, Netanjahuja, Bolsonara, Thatcher, Busha, Orbána, Berlusconija, Blaira, Sarkozyja, Johnsona, Meloni, Mileija, Macrona … Ali smo obsojeni na to, da prenašamo samodržce, ki lahko zaradi zmage na volitvah vsiljujejo reakcionarno, avtoritarno ali neofašistično oblast, ukinjajo manjšinske in socialne pravice, zaostrujejo logiko kaznovalne politike, izvajajo ali podpirajo genocidne pohode v Gazi …? Zakaj bi takšno situacijo morali razumeti kot neizogibno – če vemo, da se iz nje ne bomo rešili s sklicevanjem na spoštovanje »pravne države«, saj je večina odločitev, ki jih preziramo, zakonitih in sprejetih v parlamentih? Ali se moramo kot demokrati sprijazniti s tem, da oblastnikom, ker so izvoljeni in imajo večino, priznamo legitimnost, da nam vsilijo svoje nazore in poslabšajo življenjske pogoje milijonom posameznikov, ki imajo enako pravico do spodobnega življenja kot oni?
Ne verjamem, da je mogoče biti progresiven brez ohranjanja ambivalentnega odnosa do ideje demokracije. Intuitivno vemo, da demokracija redno proizvaja katastrofalne rezultate … vendar pa nimamo nikakršne predstave o tem, kakšno obliko bi lahko privzela drugačna ureditev politike in vladanja. Obtičali smo v nekakšni slepi ulici, razpeti med željo po spremembi in nezmožnostjo, da bi si jo zamislili. Ujeti smo v politični kulturi, v kateri je demokracija neizpodbiten označevalec – v kateri ideja kritike demokracije ali predlog drugačne politične ureditve delujeta kot tabu.
V našem imaginariju ni ničesar zunaj ali onkraj demokracije. Če živimo v avtoritarnem, kolonialnem ali diktatorskem režimu, lahko upamo, da se bo nekega dne zgodila revolucija in bomo zaživeli v demokraciji. Oblast, ki nam vlada, zlahka razumemo kot nelegitimno, saj ni bila izvoljena oziroma je bila izvoljena na nesvobodnih volitvah. Toda če živimo v demokraciji … kakšno upanje nam sploh še preostane? V kateri alternativni ideal nam je dopuščeno polagati naše upe? Naša sodobna politična izkušnja stoji na presečišču dveh nezmožnosti, ki nas obsojata na nenehno doživljanje mešanice besa in nemoči: praktične nezmožnosti sprejemanja legitimnosti in normalnosti oblasti ter obenem psihološke nezmožnosti, da bi si zamislili (ali celo želeli) alternativni sistem.
V resnici je že zelo dolgo v uporabi retorična strategija za izhod iz te dileme, saj je nepredstavljivo, da ne bi protestirali proti temu, kar predstavlja našo politično realnost: problem se da zaobiti tako, da osovraženi sistem označimo za lažno demokracijo, pri čemer predstavimo kritiko tega sistema kot poziv k pravi demokraciji. Na ta način dedemokratiziramo sedanjost z namenom, da se pozicioniramo kot gibanje, ki končno poziva k izgradnji resnične demokracije – takšne, ki bo spodbujala napredek človeštva in državljane usmerjala k sprejemanju dobrih odločitev.
Če nenehno ponavljamo, da je tisto, kar gre po zlu, vedno enako nedemokratičnosti, potem se v naših glavah vse odvija tako, kot da ne more biti demokracija nikoli za nič odgovorna.
Skoraj vsa zgodovina kritičnih in revolucionarnih besedil od konca 19. stoletja je zgodovina tovrstnega preusmerjanja: revolucija naj bi ustvarila pristno demokracijo, v nasprotju z lažno demokracijo oziroma uzurpirano in zavajajočo demokracijo, v kateri živimo.
Že leta 1917 je Lenin v Državi in revoluciji zapisal, da kapitalistična ureditev v Evropi povzroča »vse večje omejevanje demokracije«: njegova politična formula je bila »demokracija za peščico, demokracija za bogate«. Nasproti tej okrnjeni demokraciji postavlja komunistični projekt kot projekt demokracije za vse: »Šele v komunistični družbi, v kateri bo odpor kapitalistov dokončno strt, ko bodo kapitalisti izginili in ne bo več razredov, šele takrat bo država prenehala obstajati in bo mogoče govoriti o svobodi. Šele takrat bo možna in udejanjena resnično popolna demokracija.«
Louis Althusser leta 1978 v članku, v katerem zagovarja pojem »diktature proletariata«, vztraja, da bo ta praksa nasprotje diktature v običajnem pomenu besede. Šlo bo za to, kar poimenuje »najširša demokracija«: preureditev politike v skladu s prakso, ki jo narekujejo interesi proletariata, kar pomeni dati moč največjemu možnemu številu ljudi in na ta način, v nasprotju z buržoaznim sistemom, prignati demokracijo množic do konca: »Politična forma diktature proletariata mora biti najširša demokracija. […] Politične oblike te vladavine ne smejo imeti, razen v izjemnih in celo takrat zgolj začasnih primerih, nič skupnega z oblikami vladavine nad zakoni, torej z nasilnimi in diktatorskimi. Te oblike so praviloma oblike najširše demokracije množic.«
Dvajset let pozneje, na drugem kontinentu, v Mehiki leta 1994, po isti retoriki pri opisovanju načel svojega delovanja proti mehiški vladi poseže tudi zapatistični upor: »Naša pot je bila vedno ta, da volja večine postane skupna volja v srcih moških in žensk, ki zapovedujejo. Tako se je rodila naša moč v gorah: kdor zapoveduje, uboga, če je pristen; kdor uboga, zapoveduje skozi skupno srce resničnih moških in žensk. Beseda je prišla od daleč, da bi poimenovala ta način vladanja, in ta beseda je našo pot poimenovala ‘demokracija’, a ta pot je obstajala, že dolgo preden so besede lahko potovale.«
Leta 2005 Jacques Rancière nadaljuje to tradicijo, ko v sklepnem delu svojega eseja opisuje in poskuša razumeti, kaj je narobe z našimi predstavniškimi političnimi sistemi, in zatrjuje, da »so tegobe, zaradi katerih trpijo naše ‘demokracije’, povezane predvsem z nenasitnim apetitom oligarhov. Ne živimo v demokracijah.« Našo sedanjost torej zaznamuje »sovraštvo do demokracije«, proti kateremu bi morali zagnati dejansko demokratično gibanje.
*
V vsaki sodobni družbi lahko torej v osnovi razločimo dva bloka diskurzov: na eni strani so (zlasti med frakcijami, ki podpirajo uveljavljeni red) tisti, ki z besedo demokracija opisujejo stanje, v katerem živimo (»živimo v demokraciji«), da bi tako legitimirali svojo oblast, pri čemer lahko seveda pozivajo k nekaterim notranjim reformam; na drugi strani (v kritičnih in revolucionarnih tradicijah) pa so tisti, ki zavračajo obstoječe stanje in uporabljajo besedo demokracija za tisto, k čemur stremijo.
Toda v obeh primerih, tako v konservativnem kot tudi v progresivnem taboru, se konec koncev vedno predstavljajo kot demokrati in borijo v imenu demokracije. Demokracijo je treba zaščititi, vanjo polagati upe ali k njej pozivati. Razen v nekaj povsem obrobnih besedilih, h katerim se bom še vrnil, se premislek o okvarah v delovanju političnih sistemov vedno sklene s premislekom o njihovem »pomanjkanju demokracije« in predlogom, da se jih ozdravi z »več demokracije«. Kadar gre kaj narobe, je to vedno krivda lažne demokracije, omejene demokracije, bolne, okrnjene ali uzurpirane demokracije, slabo delujoče demokracije, nespoštovanja demokracije, sovraštva do demokracije ali preprostega dejstva, da pravzaprav ne živimo v demokraciji. In če nenehno ponavljamo, da je tisto, kar gre po zlu, vedno enako nedemokratičnosti, potem se v naših glavah vse odvija tako, kot da ne more biti demokracija nikoli za nič odgovorna.
Celo anarhizem, ki se predstavlja kot projekt radikalnega preloma, navsezadnje pomeni poziv k razširitvi logike skupščine, samoorganizacije in samoupravljanja na vse institucije (zlasti v gospodarstvu) in na vse ravni družbe ter se tako bori za uresničitev popolne demokracije.
Seveda vsi tej besedi ne pripisujejo istega pomena. Toda to dejstvo nam že nekaj pove o značilnostih demokratičnega označevalca: nejasen je, raztegljiv, v osnovi povezan z licemerstvom in dvoličnostjo, celo izmikanjem. Med rabo se pojem »demokracije« sistematično oplaja s pomeni, ki še zdaleč niso koherentni: volitve, načelo večine, politične pravice, neodvisnost sodstva, svoboda tiska, pravna racionalnost, samoorganizacija … V praksi vsakdo mobilizira enega izmed teh pomenov v skladu z lastnimi cilji in glede na kontekst lastnega diskurza, tako da na koncu postane pojem, ki razprave ne razjasnjuje, temveč zamegljuje naš odnos do realnosti. V daljših obdobjih kolektivnih mobilizacij lahko denimo vidimo, kako progresivni aktivisti napadajo vlade v imenu »demokracije«, ker dejanja teh vlad ne predstavljajo volje »ljudstva« … Vendar pa se tudi ti oblastniki sklicujejo na demokracijo in legitimirajo svoja dejanja z volitvami – tako se vsi sklicujejo na demokracijo, da bi podprli nasprotne politične usmeritve z izvajanjem različnih oblik legitimnosti. Zelo verjetno bi se tudi progresivna levica, če bi prišla na oblast in želela uvesti ukrep, ki po anketah ne bi bil večinsko podprt, sklicevala na volilno zmago, da bi legitimirala svoje ravnanje … Celo v teh konfliktnih situacijah pa se razkriva dejstvo, da karkoli že rečemo ali zagovarjamo, moramo vedno prisegati zvestobo demokraciji, določenim temeljnim vrednotam in konstitutivnim načelom (ljudska suverenost, predstavništvo, volitve, vladavina ljudstva), čeprav lahko vodijo k različnim pozicijam, da sploh lahko spregovorimo: politični subjekt postane sprejemljiv z mobilizacijo v imenu tega imaginarija, kot da bi bilo samoumevno, da »demokracija« nujno pomeni »dobro« in da tisto, kar ne deluje, izhaja le iz neizpolnitve te obljube. Politika tako deluje kot gromozansko podjetje za podvajanje, ponovno potrditev in rekonstitucijo vrednot, ki se nahajajo onkraj kritike, tako da ideja o nečem, kar je onkraj demokracije, kar je alternativa demokraciji, dejansko deluje kot neobstoječa, celo prepovedana. Celo anarhizem, ki se predstavlja kot projekt radikalnega preloma, navsezadnje pomeni poziv k razširitvi logike skupščine, samoorganizacije in samoupravljanja na vse institucije (zlasti v gospodarstvu) in na vse ravni družbe ter se tako bori za uresničitev popolne demokracije.
Kadar se odvije nasilna praksa vlade, se sprejme nazadnjaški zakon, kadar na oblast pride skrajna desnica, tega ne bi smeli videti kot odraz odsotnosti ali odpovedi demokracije – temveč prej kot izraz demokracije kot take, tega, kar je, kar ustvarja in kar omogoča.
Kaj pa, če je danes čas, da prekršimo tabu kritike demokracije? Da premislimo o možnosti, da je tisto, kar je narobe z našim svetom, povezano tudi z demokracijo in demokratičnim idealom? Kadar se odvije nasilna praksa vlade, se sprejme nazadnjaški zakon, kadar na oblast pride skrajna desnica, tega ne bi smeli videti kot odraz odsotnosti ali odpovedi demokracije – temveč prej kot izraz demokracije kot take, tega, kar je, kar ustvarja in kar omogoča.
Takoj ko začasno opustimo vero v nujne vrline demokratičnega ideala, se razpre nova hipoteza: da konstitutivne fantazme demokratičnega afekta dejansko nosijo del odgovornosti za nastanek in ohranjanje oblasti, ki ji nasprotujemo. Kaj pa, če ravno demokracija in politična ureditev, ki jo vzpostavlja, spodbujata reakcionarne vzgibe, kar pojasnjuje, zakaj so zmage dejanskega progresivizma bolj izjeme ali čudeži, povezani z nekaj mitskimi datumi, ki so raztreseni po zgodovini – leta 1936 v Franciji, 1945 v Angliji, 1970 v Čilu, 2005 v Boliviji …? Ali je mogoče, da demokratični ideal za svojim razglaševanjem kreposti poseduje nekaj v osnovi temnega – da torej obstaja nekakšna temna duša demokracije? In da, če posledično konstituiramo te vrednote kot politične nadjaze, kot referenco vzpostavljamo natanko tisto, kar bi moralo biti predmet kritike, ko želimo oblikovati svoje legitimne težnje po pravičnejšem režimu in racionalnejši praksi vladanja. To ne pomeni, da vse težave izvirajo iz demokracije, ampak zgolj nekatere med njimi. Glavna težava radikalne ali utopične politike potem ne bi bila, da demokracija ni uresničen ideal, temveč da sploh ni zaželen ideal.
Oblikovanje progresivne kritike demokracije je vprašanje našega časa. Mi smo generacija, za katero ni več problem kolonializem ali totalitarizem, temveč demokracija kot taka.
Nastanek tega besedila je spodbudilo eno prepričanje: oblikovanje progresivne kritike demokracije je vprašanje našega časa. Mi smo generacija, za katero ni več problem kolonializem ali totalitarizem, temveč demokracija kot taka. Po drugi svetovni vojni, fašizmu in nacizmu je bilo jasno, da je bila vzpostavitev pravnega reda, ki nasprotuje vsakršni obliki avtoritarizma, obenem zahteva in korak naprej – politična nujnost. Toda zgodovina se ne ustavlja in nenehno zastavlja nova vprašanja: sodobne katastrofe, s katerimi se soočamo – ekološka kriza, množično zapiranje, eksplozija ekonomske in premoženjske neenakosti, naraščanje revščine, uničevanje Gaze –, se v veliki meri dogajajo v demokracijah in pod taktirko izvoljenih vlad. V zadnjih letih so številne liberalne demokracije svojim oblastnikom omogočile, da delujejo proti vrednotam pravičnosti, enakosti, zaščite manjšin in celo proti osnovni človeški spodobnosti pri ravnanju z ljudmi. Sodobne oblike fašizma (Donald Trump, Jair Bolsonaro, Viktor Orbán, Giorgia Meloni, Benjamin Netanjahu itd.) se v nasprotju s tistimi iz tridesetih let prejšnjega stoletja nič več ne predstavljajo kot prelom z demokracijo, ne odpravljajo več na primer parlamentov in ustavnih sodišč, temveč delujejo znotraj institucionalnega okvira demokracije. Pogosto gredo celo tako daleč, da svojo politiko legitimirajo s sklicevanjem na »voljo večine« ter redno napadajo sodnike in neodvisne institucije, ki občasno ovirajo izražanje te večinske volje. Kadar nam postrežejo s temi argumenti, smo, vsaj dokler se imamo za demokrate, zbegani in ne vemo, kako naj se odzovemo.
Sodobne oblike fašizma se v nasprotju s tistimi iz tridesetih let prejšnjega stoletja nič več ne predstavljajo kot prelom z demokracijo, ne odpravljajo več na primer parlamentov in ustavnih sodišč, temveč delujejo znotraj institucionalnega okvira demokracije.
Namesto da bi vzpostavili prikladno binarno razliko med fašizmom in demokracijo, smo danes zgodovinske priče vse tesnejšemu prepletanju teh dveh oblik vladanja. Če si torej želimo zamisliti politični odpor proti takšnim oblikam vladanja in morda celo premisliti o tem, kakšna oblika »nikoli več« bi lahko prišla po tem, potrebujemo misel o nečem onkraj demokracije.
*
Ta manifest si zamišljam kot preiskavo ideje demokracije. Želim razkriti fantazme, ki jih vzpostavlja v srčiki naše psihe, problematične reprezentacije oblasti, ki jih promovira, ter ovire, ki jih postavlja pri razvoju progresivnih misli in prakse. Če želimo znova osvoboditi naš imaginarij, moramo sprejeti, da je treba človeku, ki se našemu argumentu zoperstavi z »ampak to ni demokratično«, včasih odgovoriti: da. Natanko to namreč iščem. Ne zato, ker zagovarjam avtoritarizem, temveč zato, ker lahko nastanek svobodnejšega, pravičnejšega in racionalnejšega – skratka manj zadušljivega – političnega ozračja vodijo tudi druge vrednote.
—
Esej, ki ste ga prebrali, je uvod v sveže objavljeno knjigo Geoffroyja de Lagasnerieja z naslovom Temna duša demokracije; Manifest za drug(ačen) politični ideal.
Iz francoščine prevedel: Mišo Mićić.
Naslovna fotografija: Pascal Ito.
