Niti besede o infrastrukturi
Piše se leto 1941. Marec se bliža koncu. Virginia Woolf se zjutraj zbudi – ni znano, iz kakšnega spanca – na angleškem podeželju v Sussexu in možu Leonardu napiše poslovilno pismo. Potem stopi iz hiše, gre proti reki Ouse, si napolni žepe s kamni, zakorači v vodo in utone. Njeno telo najdejo šele 18. aprila.
To je storila, potem ko so jima nacisti med bombnim napadom The Blitz, ki je po mestu tolkel 57 noči, že razdejali londonski dom. Namen operacije, v kateri so bila med letoma 1940 in 1941 napadena tudi druga britanska mesta, je bil dotolči moralo naroda. Samo v Londonu je bilo uničenih več kot milijon hiš in vsak šesti Londončan je ostal začasno ali trajno brez doma. To ni veljalo za zakonca Woolf z nepremičnino na podeželju. A vendarle: če bi Hitlerju uspelo izvesti načrt invazije na Britanijo, bi bila njuna usoda zapečatena – Leonard je bil Jud, pa tudi brez tega sta bila na seznamu intelektualcev, ki bi jih zaprli, če ne tudi ustrelili. Virginia, obdarjena z natančnimi senzorji za spremembe družbenih vzorcev, je to ne le razumela, ampak tudi čutila s telesom. Ni nenavadno, da v poslovilnem pismu Leonardu zapiše, da spet drsi v norost in da še enega živčnega zloma ne bi prenesla.
V istem zgodovinskem obdobju, zgolj pol leta prej, septembra 1940, se iz Pariza v begu pred nacizmom na begunsko pot čez Pireneje in Španijo proti Ameriki odpravi Walter Benjamin. Ta razen nekaj prijateljev intelektualcev, ki zanj skrbijo – med njimi Theodor W. Adorno in Hannah Arendt, ki je v Ameriko že zbežala –, dobesedno nima ničesar. Benjamin je marksistično orientiran judovski intelektualec, ki leta 1933 pobegne iz nacistične Nemčije, nato pa v Franciji sedem let živi brez dokumentov, brez državljanstva, brez prihodkov. Nekaj časa je, kot mnogi nemški begunci, tudi interniran v taborišču za tujce. Ko leta 1940 nacisti zavzamejo Francijo, se njegov položaj dodatno poslabša. Pozno, precej pozneje kot številni, ki so se na pot bega že podali, saj je zaradi bolezni in pomanjkanja sredstev počasen, se Benjamin proti koncu septembra znajde v katalonskem Portbouju na špansko-francoski meji, v skupini z drugimi begunci. Prepričan, da jim oblasti ne bodo dovolile prehoda in ga bodo vrnili v Francijo, vzame smrtonosni odmerek morfija. Naslednji dan se pot čez mejo odpre in skupina beguncev gre naprej brez njega.
Tako sta med drugo svetovno vojno, z zadnjim dejanjem obupanega bega pred nacizmom, tragično končala dva velika evropska uma. Razlika med njima je v tem, da je bila Woolf v bistveno boljšem položaju, saj je imela ob drugih bonitetah ugledne intelektualke višjega razreda tudi slovito lastno sobo in mesečno rento, ki ju je postavila v ospredje svoje zahteve po drugačni družbi. Benjamin, kot pravim, ni imel ničesar.
Če sta končala enako – nezaščitena pred vojno in mrtva –, kaj se je Virginii Woolf v njeni zahtevi po lastni sobi izmuznilo?
***
Predavanje z naslovom Lastna soba je Virginia Woolf pripravila jeseni leta 1928, ko so jo povabili k nastopu na dveh ženskih kolegijih v Cambridgeu. Tematika je bila precej široka, »Women and Fiction«, a jo je takoj prebrala kot problem: ženske in fikcija? Ja kje pa so ženske v literaturi? Zakaj jih ni?
Zgodovina je nasičena z dokazi, da emancipacija ni linearen projekt, bi rekel Benjamin. Ne more biti, ker jo nenehno razgrajujejo katastrofe, jo vračajo na izhodišče.
Ko je prišla v Cambridge, je med kolegiji opazila strahotno razliko: moški so imeli bogate knjižnice, tradicijo, uživali so v razkošnih večerjah z neštetimi hodi; ženska kolegija sta bila revna, mlada in institucionalno marginalna. Med knjižnimi naslovi obilno založene moške knjižnice je komajda našla kakšno žensko ime – nekaj res redkim izjemam se je uspelo avtorsko uveljaviti (na primer Jane Austen), nekatere so pisale pod moškim psevdonimom (sestre Brontë, George Eliot), večina pa sploh ni imela dostopa do objav in je ostajala nevidna, ujeta v gospodinjsko delo, ki je omogočalo pisanje drugim. »Atija ne motimo, ko je v kabinetu.« Je ta ušesom domači stavek, ki plastično ponazarja asimetrijo v razporeditvi moči med spoloma, v predavanju izrekla Virginia ali sem ga skoraj sto let kasneje uporabila jaz? Zgodovina je nasičena z dokazi, da emancipacija ni linearen projekt, bi rekel Benjamin. Ne more biti, ker jo nenehno razgrajujejo katastrofe, jo vračajo na izhodišče.
Leta 1928, ko je Virginia predavala mladim študentkam, so Britanke dobile polno volilno pravico. Obenem do leta 1948 uradno sploh niso mogle diplomirati. Največkrat so šle študirat zato, da bi prišle do izobrazbe, s katero so si povečale možnosti za dobro poroko. Večina je med študijem tudi že zanosila in izobraževanje prekinila.
Zahteva, do katere je prišla Woolf, je bila za tisti čas revolucionarna in je še danes dosegljiva zgolj redkim: da bi ženska lahko ustvarjala, potrebuje lastno sobo in 500 funtov na leto, kolikor jih je tudi sama prejemala po svoji pokojni teti. Preračunano v današnji čas bi šlo za približno 3000 evrov na mesec.
Preden je Woolf odšla iz Cambridgea, je ženskam še toplo priporočila, naj vsaj nimajo petih otrok, ampak samo enega.
Dejstvo, da nas nič od tega ne bo obvarovalo pred katastrofo, je na tistih univerzitetnih deskah ostalo neizrečeno.
***
Pred približno štirimi leti sem pisala knjigo, v kateri sem se veliko ukvarjala z materialnimi pogoji ustvarjanja in preživetja. Nastala je na podlagi bralskega, pa tudi življenjskega izkustva, ko sem morala zaradi previsokih stroškov bivanja v kombinaciji s finančno nedonosnostjo mojega področja delovanja zapustiti Ljubljano, obenem pa me je narava kaznovala s slabim želodcem za sklepanje kompromisov. Podobno kot zakonca Woolf sem bila med privilegiranimi, saj je na podeželju obstajala hiša, v katero sem se lahko zatekla, četudi ta v moji glavi dolgo sploh ni obstajala kot možnost: laže sem si predstavljala, da pristanem pod kakim mostom kot v rodnem kraju, iz katerega sem kot najstnica zbežala v mesto.
Problema razredno razdeljene družbe, okoli katerega je knjiga osredinjena, ni več mogoče misliti, kot sem počela pred štirimi leti. Ne vem več, kaj naj bi pomenile naše zahteve po malih socialnih reformah, ko družba, kot jo poznamo, kolapsira. Razrednim vojnam so se, preden bi jih lahko zares začrtali, pridružile teritorialne, informacijske, okoljske … Bližina katastrof terja, da znova premislimo svoje etične pozicije, s čimer imam v mislih naš način vstopanja v družbo, najsi gre za pisanje (mišljenje družbe) ali organiziranje (politično delovanje v praksi).
Moj problem ni bil v tem, da bi potrebovala mir za ustvarjanje, ampak je tičal v sovpadanju izolacije in zmožnosti mišljenja prihodnosti. Prihodnost je lahko zgolj družbena, ne individualna.
Na podeželju sem resda imela lastno sobo, toda problem z lastnimi sobami je v tem, da te, razen skozi pisanje, ne povežejo s preostankom sveta. V sobi sem se večinoma pogovarjala z mrtvimi intelektualci in tonila vse globlje v samogovor, v depresijo. Moj problem ni bil v tem, da bi potrebovala mir za ustvarjanje, ampak je tičal v sovpadanju izolacije in zmožnosti mišljenja prihodnosti. Prihodnost je lahko zgolj družbena, ne individualna. Literatura nam lahko pomaga preživeti, ko v našem okolju ni ničesar, kar bi nas nagovarjalo, toda zares nas reši – potegne nazaj na svetlo – skrb soljudi. In naša sposobnost, da se jim odpremo, da skrb sprejmemo, kar nakazuje, da smo ne glede na to, čemu smo bili podvrženi, preživeli.
Po vrnitvi v Ljubljano, ko se je moj položaj z zavestno usmeritvijo v prevajanje spet nekoliko izboljšal, sem hotela ustvariti kolektiv. Torej uresničiti lastno vizijo levičarske skupnosti, zgrajene na medsebojni skrbi in poskusu drugačne ureditve življenjskih prioritet, kot so nam na voljo v tradicionalnih romantičnih in delovnih razmerjih: v ospredje sem želela postaviti skupno kreativno in politično delo. Toda lačna človeške bližine – izolaciji na vasi je sledilo še kovidno obdobje –, sem vrata odprla vsakomur, ki se mi je ob prvem vtisu zdel pameten in prijeten. O pomenu infrastrukture, ki bi nas držala skupaj, nisem vedela kaj dosti, druženja sem organizirala okoli delujočega romantičnega odnosa, in ko je ta razpadel, je bolj ali manj razpadlo tudi ostalo. Če se vam to, kar tu pišem, zdi odkrivanje tople vode, ste se drugače kot jaz najbrž formirali skozi kolektive. Jaz sem večino svojega življenja preživela sama s knjigami. Toda ravno zato lahko z zanesljivostjo rečem: ne lastna soba, skupna soba.
Odločila sem se, da mi bo letos spodletelo bolje in sem stanovanje enkrat na teden spremenila v prostor srečevanj, izmenjave idej, združevanja bojev. Ponudila sem materialni pogoj za skupno delovanje. Moja odgovornost je v tem, da prostor držim odprt, kontradiktoren – skrbim, da ga nikoli v celoti ne prevzame ena ideja, eno gibanje, ena smer, eno razmerje. Samo tako ima smisel in možnost obstanka.
***
Vse več ljudi, politike z vseh spektrov in tako imenovane mnenjske vodje, slišim govoriti o zgodovini, ki da se ponavlja. Če ob trenutnem dogajanju po svetu ne vlečejo vzporednic z drugo svetovno vojno, jih s hladno vojno, odvisno od tega, ali menijo, da se nahajamo znotraj ali zunaj vojnega žarišča. Poslušam jih in vse manj razlagam, da svet, ki ga danes beremo kot ponovitev razdeljenih taborov, najbrž že tistim, ki so v njem živeli, ni bil nujno tako zlahka berljiv ter da je možnost enostavnih interpretacij sveta dokončno odpovedala, ko je druga svetovna vojna pod sabo pokopala tudi intelektualno zaslombo v razsvetljenstvu in kulturi kot civilizacijski sili. Med intelektualci, ki razpada dotedanjega miselnega okvira – torej razpada sveta – niso zdržali, je bil Stefan Zweig, ki je samomor storil skupaj z ženo leta 1942 v Braziliji. Po drugi strani je na primer Carl Jung že ob prvi svetovni vojni razpad internaliziral, integriral in iz njega ustvaril metodo – morda mu je šlo v prid tudi bivanje v nevtralni Švici. Intelektualci, ki so preživeli ali prišli za tedanjimi, na primer Adorno, Arendt, Sartre, niso utrjevali vere v kulturo in civilizacijo, v naracijo, temveč so mislili iz razpoke, iz kontradiktornosti, hkratnosti. Zgodovina se ne ponavlja – razceplja se in nalaga, sovražnik, proti kateremu naj bi se borili ali, če nas premaguje, pred njim pobegnili, pa ni samo eden.
Že nekaj let gledam, kako se naša življenja zlivajo v atemporalnost, v čas brez časa, mi pa delujemo, kot da je problem s prihodnostjo zgolj v tem, da si jo moramo izboriti.
Ob pol dveh popoldne zaradi neprespanosti zaspim kar na kavču. Zbudim se uro in pol kasneje, ob treh, kažeta kazalca na stenski uri. Tretja ura popoldne, prezgodaj ali prepozno za karkoli pametnega, pomislim na slavno misel Alberta Camusa. Stopim do okna, kjer je med našo in sosednjo stavbo viden košček neba. Oblaki me to pomlad vračajo v otroštvo, ko se je zdelo, da se čas razteza v večnost – ali v distopično prihodnost, ki deluje sumljivo znana, težko reči, kaj od tega. Že nekaj let gledam, kako se naša življenja zlivajo v atemporalnost, v čas brez časa, mi pa delujemo, kot da je problem s prihodnostjo zgolj v tem, da si jo moramo izboriti. Opazim dekle, poznam jo, ki gre čez cesto proti kotičku, težko reči skritemu, kjer jo včasih med prečenjem proti Metelkovi zalotim, ko si v žilo špikne heroin. »Zalotim« tu ni najboljša beseda – jaz se ob prizoru vsakič zdrznem, ona me niti ne opazi.
Zvečer me čaka predavanje, pa nimam še skoraj ničesar pripravljenega. Usedem se na kavč, s katerega sem malo prej vstala, in skušam misliti. Kaj naj bi pomenila lastna soba za ustvarjanje, ko si mnogi ne morejo privoščiti sobe za osnovno preživetje? Ko so celotna mestna območja gentrificirana, ko so domovi številnih po svetu porušeni, ko so ljudje iz svojih domov deportirani, ko nam grozi ekološki zlom … Mar ni kleč z lastno sobo v tem, da je, preden postane pogoj ustvarjanja, predvsem zaščita pred zunanjim svetom, torej pred ekonomskim, spolnim, vojnim nasiljem …?
Omejenost zahteve Woolf po lastni sobi, ki je ženske tradicionalno res nismo imele, je bila v tem, da ni videla, da si lastno sobo zasluži vsakdo, ne glede na spol, talent, razred, izobrazbo. Ni se motila v ontološkem smislu, njen model je bil zgolj kulturno in spolno zamejen ter, še pomembneje, zgodovinsko pogojen, saj ni zdržal katastrofe. Ki je za nižje razrede in tiste brez države, brez dokumentov, brez dohodka, seveda prisotna tudi takrat, ko v katastrofo niso potisnjeni celi narodi. Woolf je predpostavljala družbo, ki še stoji. Pisateljica, obdarjena z natančnimi senzorji za spremembe družbenih vzorcev, ki je bila bolj kot kdorkoli v svojem času zmožna misliti nenadno metamorfozo telesa in zavesti, je leta 1928 še verjela v družbeno stvarnost po inerciji. V kateri se tisto, kar je bilo res včeraj, nadaljuje tudi jutri. Edino v pogojih takšne družbene kontinuitete, torej stabilnosti, je projekt lastne sobe pogojno možen.
Če sploh želimo imeti kakršnokoli možnost, da se zoperstavimo raznoterim vojnam, potrebujemo infrastrukturo. Takšno, ki bo zmožna preživeti katastrofe.
Spet pomislim na položaj Walterja Benjamina, saj je identičen položaju kateregakoli begunca, ki gre danes po begunski poti skozi Slovenijo. Nikoli ne moremo vedeti, ali se med obrazi, ki jih mediji in oblastniki dehumanizirajo ali pa ignorirajo, ne skriva kak današnji Walter Benjamin. S tem ne impliciram, da je presežni intelekt pogoj za to, da si nekdo zasluži osnovne človekove pravice. Obrniti hočem logiko, po kateri so begunci in drugi na najnižjem klinu letve razumljeni kot enovita gmota, odvečni ljudje, ki jim mi morda, morda pa tudi ne blagovolimo pomagati, medtem ko je bil begunec Walter Benjamin tisti, ki je intelektualno skupaj držal razpadajočo Evropo.
Če sploh želimo imeti kakršnokoli možnost, da se zoperstavimo raznoterim vojnam, se mi utrne pod tušem, tik pred odhodom na lokacijo – potrebujemo infrastrukturo. Takšno, ki bo zmožna preživeti katastrofe.
***
Ampak kaj točno misliš z infrastrukturo, me iz občinstva po predavanju o lastni sobi vpraša kolegica urednica.
Ko sem konec lanskega leta spet potovala v Berlin – ravno v nasprotno smer kot med prazniki potujejo tujci, ki so v mestu na sezonskem ali projektnem delu, na umetniških rezidencah ipd. –, si nisem mislila, da bom po Berlinu iskala vhod v socializem. Začelo se je z nenadno željo po obisku muzeja DDR in prepričevanjem Svena, naj me spremlja, kar je z nekaj zadržki tudi storil. Hitro se je pokazalo, da nisva toliko vstopila v muzej socializma, kolikor sva prišla na razstavo o tem, kako liberalna demokracija uprizarja lastno moralno superiornost skozi selektivno zgodovinjenje: z osredotočanjem na banalnosti – ni bilo banan in pomaranč! – proizvaja moralko, v kateri je socializem predstavljen kot patološki eksces, liberalni kapitalizem pa kot samoumevna norma, ki je ni treba pojasnjevati, kaj šele zagovarjati.
Ko prideva do pisarne z vodstvom, do masivne mize, za katero so na steni izobešeni impozantni portreti Lenina, Marxa in Honeckerja, vodje DDR, se Sven z igrano odločnostjo usede na usnjeni stol, dvigne slušalko stacionarnega telefona in reče: Hallo? Hallo? Potem me pogleda in odkimava: Ich glaube, die Verbindung funktioniert nicht.
Prizor Svena kot socialističnega vodje, izgubljenega v času brez povezave, škljocnem, nato nadaljujeva po muzeju.
Očitno snovalcem muzeja ni bilo do tega, da bi zastavili vprašanje, ki se je ponujalo samo od sebe: kaj je narobe z liberalno demokracijo, da je Hitlerja sploh omogočila ter da znova proizvaja pogoje za fašizacijo družbe?
Ustavim se pred plakatom, na katerem piše Die Macht der Verblendung, moč zaslepljenosti, naslov, ki je dovolj nabit s pomenom, da me pritegne v branje razlage. Piše, da so bili ljudje po drugi svetovni vojni tako zaslepljeni, da so zavrgli celo liberalno demokracijo, ker je omogočila Hitlerja. Pa stekli – slepo, kot je poudarjeno vsaj dvakrat – v naročje represivnega socializma. Očitno snovalcem muzeja ni bilo do tega, da bi zastavili vprašanje, ki se je ponujalo samo od sebe: kaj je narobe z liberalno demokracijo, da je Hitlerja sploh omogočila ter da znova proizvaja pogoje za fašizacijo družbe?
Najbrž jim do tega ni bilo zato, ker bi bilo treba s prstom pokazati na današnje Junkerje in njihove vojne, sklene Sven.
Gledam še druge plakate, medtem ko se Sven zapodi v repliko zaporniške celice in za sabo zapre težka kovinska vrata.
V opisih DDR-ja ni ničesar o številnih stanovanjskih objektih za delavce, vrtcih, skupnem dopustovanju. O kolektivizmu je govora zgolj kot o nečem, kar je bilo vsiljeno, ne pa nečem, kar je dajalo občutek stabilne mreže pod tabo in vključenosti v cilje, občutek sodelovanja v družbi, ki je danes reducirano zgolj na udeležbo na volitvah in referendumih.
Kein Wort über die sozialistische Infrastruktur, Sven! se zaderem čez prostor, ko se vrata celice odprejo, kot bi bila v muzeju sama, ne pa obkrožena s številnimi turisti.
Ničesar o socialistični infrastrukturi in njenih učinkih na življenje in politično udejstvovanje ljudi, negodujem. Ne reče mi – seveda, kaj si pa od muzeja pričakovala. Mojega trenutka frustracije, ki zaradi razkritja naivnosti vedno pride z določeno mero ranljivosti, ne izkoristi, da bi me intelektualno nadvladal s cinizmom. Namesto tega reče: Komm, wir gehen die Karl-Marx-Allee entlang spazieren.
Ni več infrastrukture, ki bi omogočala srečanja, ta pa sindikalno organiziranje. Današnji delavci Wolta nimajo skupne menze. Raznašajo hrano, a njihov skupni topel obrok, ne po naključju, ni predviden.
Karl-Marx-Alle, najin sprehod obnavljam kolegici urednici, to je dva kilometra in pol dolga stanovanjska soseska, ki so jo v petdesetih gradili kot »palačo za delavce«. Čudovita stanovanja z ogromnimi okni in, kar je značilno za socialistično gradnjo, horizontalno poravnavo. Strehe ne rastejo navzgor kot pri meščanski arhitekturi, pač pa so položne; okrasje na stavbah ni unikatno, ampak enotno, ponovljivo. Iz teh stavb so decembra 2025, ko sva jih opazovala s Svenom, hodile gospe v dragih plaščih in s svežimi pričeskami ter moški v lahkotnih urbanih oblekah in z bleščeče pološčenimi čevlji. O nekdanjih delavcih ni bilo ne duha ne sluha. Proces izpodrinjanja razreda, do katerega je tu prišlo, ni bil gentrifikacija, ker ni šlo za prvotno revno, pač pa spodobno sosesko v neposredni bližini mestnega jedra. Kapital je delavce izselil po biološki in pravni poti. Nizke najemnine, ki so jih v času socializma plačevali, niso bile prenosljive z dedovanjem, in ko so nekdanji najemniki umrli, so njihovo mesto zasedli tisti, ki so si lahko privoščili najem ali nakup po novih, tržnih cenah. Ampak če delavcev ni več v nekdanjih stanovanjih, zgrajenih zanje, kje so potem danes? si vprašanje zastavim kar sama. Verjetno kje na obrobju mesta, ali pa – nikjer zares. V mestu zgolj delajo, sezonsko, prekarno, potem se vrnejo tja, od koder so prišli. Ni več infrastrukture, ki bi omogočala srečanja, ta pa sindikalno organiziranje. Današnji delavci Wolta nimajo skupne menze. Raznašajo hrano, a njihov skupni topel obrok, ne po naključju, ni predviden.
Malo sem že dolga, se opravičim kolegici, obenem pa preostali publiki. Trdovratna navada, še vedno se opravičujem za svoj prostor na svetu. Ampak saj bom prišla do poante, rečem. Samo da iz spominov odrinem Svena.
Javno infrastrukturo bi v grobem lahko razdelili na državno in civilno, spet vstopim v vlogo predavateljice. Državna infrastruktura pod socializmom, katerega ostanke vidimo v socialnih državah, so stanovanja, javni prevoz, bolnice, ceste, šole, knjižnice … Raziskave kažejo, da kadar je ta javna infrastruktura ukinjena, se ljudje počutijo odrinjene in ponižane, in četudi so morda prej volili levico, gredo zdaj na desno, tudi skrajno desno. Desnica pa, četudi ne ponuja materialnih pogojev za dostojno življenje, ponuja stabilno identiteto kot kompenzacijo za materialni manko. Če stvar izpeljem do skrajnih konsekvenc, to pomeni, da boj proti desnici ni toliko ideološki, kolikor je infrastrukturen. Ker tam, kjer se javna infrastruktura obnovi, se ljudje tudi vrnejo k levici, opaža Didier Eribon.
Tako je skratka z državno infrastrukturo. S civilno infrastrukturo pa imam v mislih neodvisne medije, avtonomne prostore, gibanja, pobude, iniciative, društva, prostovoljno pravno in materialno pomoč ali skupno, razdeljeno skrb … V osnovi naj bi bila civilna infrastruktura mehanizem, ki deluje po eni strani kot korektiv sistema, po drugi strani pa kot moteči element, saj razkriva, posredno in tudi aktivno, njegove napake. Torej deluje vzporedno z oblastjo in zoper njo. Toda problem z levičarsko infrastrukturo – desnici gre v tem oziru kar izjemno dobro – je v tem, da je laže govoriti o njenem manku kot o tem, kar imamo pokazati. Razdrobljeni smo, razdvojeni zaradi partikularnosti, ki niso zares pomembne, in ni nas veliko. Kadar se nam zazdi, da socializem, kot si ga predstavlja kak drug kolektiv, ni povsem poravnan z našo predstavo o socialističnih vrednotah in hierarhiji bojev, pozabimo na skupni interes in gremo vsak po svoje. Morda pa gre za to, kar sem nakazala prej: za nerazumevanje, da boj ni toliko ideološki, kolikor je infrastrukturen. Iz tega sledi, da je strinjanje sekundarno, gradnja pogojev za skupno mišljenje in delovanje pa primarna.
Ker ne gre toliko za to, kakšna specifično je naša misel, ali ima v sebi zadosti nujnosti, preloma, radikalnosti, ali je najbolj natančna interpretacija zgodovine, kolikor gre za organizacijo pogojev, v katerih bi misli sploh lahko trajale in proizvajale tudi delovanje. Če družbeno razpoko zgolj mislimo, jo zapolnijo deformacije, bi najbrž rekel Antonio Gramsci: dobimo razdrobljeno delovanje brez učinka, moteče afekte, nasilje, reakcionarne sile, ki imajo, v nasprotju z nami, infrastrukturo. Razpoka sama po sebi ni emancipatorna. Emancipatorna postane šele, ko okoli nje obstaja tudi materialna organizacija.
Boj ni toliko ideološki, kolikor je infrastrukturen. Iz tega sledi, da je strinjanje sekundarno, gradnja pogojev za skupno mišljenje in delovanje pa primarna.
Pariška komuna je trajala zgolj 72 dni in se končala v krvavem tednu, saj ideje in afekti, ki so nosili množice, z Nacionalno gardo in šibko organizacijo niso imeli dovolj močne in centralizirane infrastrukture, da bi se lahko zoperstavili versailleski vojski.
Tako kot hipiji niso bili zmožni vztrajati v eksperimentu, ki bi nadalje rahljal družbene vloge, saj ob kriminalizaciji (war on drugs) niso imeli infrastrukture, ki bi njihov projekt branila pred razgradnjo in marginalizacijo.
In v iranski revoluciji je oblast konsolidirala klerikalna frakcija, ker je imela, v nasprotju z razdrobljeno levico, jezik, institucije, organizacijo in od boga dano resnico, ki je lahko nosila novo oblast.
***
Pri vsem, kar skušam tu podčrtati, so volitve, kot je nedavno in natančneje od mene pisal Miha Blažič, še najmanj. Pridejo in grejo. Nekaj pozicij se ritualno zamenja, nekatere odpadejo, razdelitev moči – letos med skoraj samimi menedžerji, direktorji podjetij – pa ostaja nespremenjena. V nasprotju s sedeži v parlamentu, ki se menjajo na štiri leta, je levičarska infrastruktura trajnejša mreža vozlišč – ni centralizirana, ampak razpršena, podvojena, prekrivajoča se, javna in skrita, nevidna, taktična in včasih tudi podtalna. Ne gre samo za en kolektiv, eno organizacijo. Če pade eno vozlišče, druga še vedno ohranjajo infrastrukturo. Vsaj tak je ideal, ki ga počasi začenjamo tudi materializirati. Ob drugih stikih, ki jih vzpostavljamo, začenjajo v moj inbox prihajati maili z idejami o povezovanju, kakršnih še lani ni bilo:
»V _____ smo se odločili, da je tudi letos treba organizirati javno obeležitev prvega maja v Ljubljani. Kot tudi da je med organizacijami, ki načrtujemo aktivnosti okrog tega dneva, smiselna koordinacija in podpora. Antikapitalistično gibanje namreč potrebuje gradnjo skupne fronte, enotnost (v mnogoterosti) in skupno smer!«
Enotnost v mnogoterosti, evo ga, slogan, razmišljam ob že drugem branju maila in maham z repkom.
Funkcionalna infrastruktura, ki se komajda sramežljivo vzpostavlja, ne bo preprečila družbenih zlomov. Ne na tej točki zgodovine. Lahko pa ublažimo njihove učinke, omogočimo preživetje, organiziramo odpor in ohranimo kontinuiteto mišljenja.
Vendarle pa je treba takoj povedati, da funkcionalna infrastruktura, ki se komajda sramežljivo vzpostavlja, ne bo preprečila družbenih zlomov. Ne na tej točki zgodovine. Lahko pa ublažimo njihove učinke, omogočimo preživetje, organiziramo odpor in ohranimo kontinuiteto mišljenja, s čimer poskrbimo, da nas vsak pretres ne vrne na nulto točko. In to ni malo – to je ogromno.
Če lastna soba predpostavlja svet, ki še stoji, mora biti civilna infrastruktura takšna, da je odporna rušenje sveta.
***
Naročam pico. Veliko. Z mislijo, da bo prišel. Berem in hkrati anticipiram vzorce.
Čez deset minut mi zasveti telefon. Sven, se izpiše na zaslonu. Kako je pri tebi? preverja. Njegova vprašanja so praviloma usmerjena v stanje ali delovanje, redko v počutje.
Pico sem naročila, pridi, rečem.
To je najboljša pica v Berlinu, deklarativno izjavim dvajset minut pozneje. Za tem, ko sem z enakim presežkom označila glasbo, ki sem jo predvajala preko telefona na zvočnik: najboljši album iztekajočega se leta. Od sveta je treba jemati samo najboljše, kar ima, sem namesto razkritja, da sem najboljše izbrala zanj, ponudila koncept. No, če imamo možnost jemati najboljše, sem se popravila, ne da bi moral sam karkoli reči.
Taka sva s Svenom, izmenjujeva in dopolnjujeva si koncepte, medtem ko v ozadju teče nekaj, česar ne naslavljava.
Die Welt besteht aus Widersprüchen, naenkrat reče. Sir in paradižnik – kako je mogoče, da odlično delujeta skupaj, ko pa sta si povsem kontradiktorna? vpraša. Ker je tisti, ki je ustvarjal pico, razmišljal o popolnem razmerju med njima, kar sam odgovori na lastno vprašanje. Najbrž je spontano izzvani monolog ob pici tudi najbliže potrditvi, da je ta res odlična, če že ne najboljša v mestu.
Popolno razmerje med različnimi sestavinami ni edino, kar drži skupaj kontradiktornosti, se mu pridružim pri idejni, ne zgolj prehranski dekonstrukciji pice. Za obstoj kontradiktornosti je potrebna tudi infrastruktura, ki jo drži skupaj.
Natürlich, reče in s prstom kaže na rob pice, na njeno skorjo.
Nasmehnem se. Hiter je.
Ker točno tako je s tem: brez roba se vsebina razlije, popolno razmerje pa ostane zgolj lepa ideja – nikoli preizkušena v praksi.
***
Septembra 1940, ko je bil Benjamin na begunski poti, ni bilo dovolj močne in zanesljive infrastrukture, ki bi begunce sistematično varovala. Obstajale so humanitarne mreže in podtalne poti, vendar so bile razdrobljene in pogosto so delovale počasi. Benjamin je, kljub podpori prijateljev, padel skozi. Je pa zato kolektiv poskrbel za ohranitev njegove misli. Hannah Arendt, ki je fizično rešila del njegove zapuščine – iz kovčka, ki ga je nosil čez Pireneje, je vzela rokopise in jih spravila v obtok. Theodor W. Adorno, ki je z Inštitutom za družbene raziskave njegova dela uredil in institucionaliziral – deloval je ambivalentno, včasih tudi zaviralno, a odločilno. Gershom Scholem, ki je poskrbel za pisma in kontinuiteto njegove misli … Zaradi naporov kolektiva je njegovo mišljenje preživelo in oblikovalo 20. stoletje.
Misel ni dovolj. Potrebno je povezano delovanje.
Ena oseba vzame kovček in ga preda drugi.
–
