Razglednica iz Bonefra: Christiane
Dragi Disenzovci,
bil sem na srečanju v Bonefru, posvečenem stotrideseti obletnici rojstva Tine Modotti, ki ga je organizirala Christiane Barckhausen Canale, raziskovalka in biografinja te velike fotografinje in revolucionarke. V svojih večdesetletnih raziskavah o njej se je prav posebej fokusirala na tisto obdobje, ko je Tina Modotti prenehala fotografirati in se je docela posvetila revolucionarnemu delovanju. Prav Christiane je na podlagi arhivskega gradiva, ki ji ga je uspela zbrati, uspelo dokazati, da Tina Modotti v mednarodnem komunističnem gibanju svojega časa nikakor ni bila nekakšno nepomembno kolesce, kot sta to namigovala Pablo Neruda in tudi Tinin partner Vittorio Vidali (Christiane je imela tezo, da jo je Vidali s tem najbrž hotel zaščititi, da je ne bi imeli za stalinistko), ampak osebnost, ki je bila v tem gibanju povsem enakovredna Vidaliju.
Komaj sem čakal, da bom Christiane srečal. Videl sem, da je prava legenda. Ker sem jo na fotografiji videl s Fidelom Castrom, se mi je zdelo, da bo to srečanje še vame vlilo nekaj njegove magične energije.
Komaj sem čakal, da bom Christiane srečal. Videl sem, da je prava legenda. Ker sem jo na fotografiji videl s Fidelom Castrom, se mi je zdelo, da bo to srečanje še vame vlilo nekaj njegove magične energije. Obstaja tudi njena fotografija s Pablom Nerudo, ki pa je nisem videl. Bila je namreč (po študiju sicer etnologinja) tolmačka in prevajalka pri vzhodnonemškem veleposlaništvu na Kubi. Delovala pa je tudi v Mehiki in Nikaragvi. V Vzhodnem Berlinu je bila dejavna zlasti v ženskem gibanju, posebej pa se je zavzemala za begunke, ki so tja prihajale, predvsem Vietnamke. Skupaj z režiserjem Orlandom Lübbertom je bila tudi avtorica dokumentarnega filma o ranjenih sandinistih, ki so jih zdravstveno oskrbeli v Vzhodnem Berlinu. Pozneje se je umaknila v Bonefro in se posvečala predvsem raziskovanju Tine Modotti. V eni od sob nekdanjega frančiškanskega samostana je od leta 2016 shranjen njen bogati arhiv, povezan s temi več kot štiridesetletnimi raziskavami. Leta 2018 pa je ustanovila še društvo Crea Tina, ki skrbi za organizacijo dogodkov.
Hotel sem napisati poročilo o dogodkih, ki jih je Christiane letos organizirala, pa tudi o čudovitem potovanju v družbi Ravla Kodriča in njegove žene Mojce Šauperl. Z Ravlom Kodričem naju druži poseben odnos do Tine Modotti; ko sem pred sedemnajstimi leti v Arhivu Slovenije raziskoval zapuščino Ivana Regenta, ki je bil v tridesetih letih v Moskvi njen najboljši prijatelj in sodelavec v vodstvu Mednarodne rdeče pomoči in pri katerem je ob odhodu iz Moskve pustila vse svoje fotografije in fotoaparat (v njegovi zapuščini pa sem našel njena in Vidalijeva pisma), je sočasno pregledoval iste škatle tudi on. Kako sem bil presenečen, ko sem odkril, da je bil Vidalijev prijatelj in soborec; za študijo o stikih med Tino Modotti, Vidalijem in Regentovo družino, ki sem jo takrat napisal, je bil posebej zaslužen prav on, saj mi je velikodušno pomagal z informacijami in literaturo. Od takrat se je med nama razvilo posebno prijateljstvo in tovarištvo. Zdaj naju je Christiane, s katero je prijateljeval že kakšnih dvajset let, povabila v Bonefro. In v to pot od Kopra do Bonefra in nato od Bonefra do Barija se je vpletlo še toliko lepega in nepričakovanega – naj omenim samo srečanje z dvema zgodovinarjema, Adrianom Capanno v Tortorellu, ki mi je v družbi svoje babice razlagal o veličastnem spomeniku jugoslovanskim partizanom v Barlettu, in Giuseppejem Lorentinijem, ki je v Casoliju v kletnih prostorih gradu, v katerem je imel nekoč ljubezensko gnezdo Gabriele d’Annunzio, ki je sobe popisal s svojimi ekstatičnimi miselno-pesniškimi izlivi, postavil razstavo o fašističnih koncentracijskih taboriščih in tam imajo častno mesto reprodukcije akvarelov slovenskega slikarja Ljuba Ravnikarja, ki ga pri nas komaj kdo pozna, a ga bo treba ponovno odkriti tudi zaradi velikega deleža v publikacijah delavskega gibanja v tridesetih letih in sodelovanja s Ferdom Delakom … Ampak na koncu se ta razglednica spreminja v nekrolog.
Po vrnitvi v Ljubljano sem namreč izvedel, da je Christiane umrla.
Ko sva nekaj mesecev prej vzpostavila pisni stik, je bila takoj neformalna in je prešla na tikanje, prava komunistka: »Komaj čakam, da te spoznam; vidim vse stvari, ki jih objavljaš na facebooku in čutim, da sva tovariša. Tudi zato, ker si prijatelj z Ravlom, ki sem ga spoznala v zelo, zelo oddaljenih časih.«
Bila je na vozičku, vsa utrujena, komaj je kaj rekla. Zvečer je tiho sedela v družbi, ki se je zbrala v prazničnem vzdušju.
Ko pa sem prišel v Bonefro, sva lahko izrekla samo nekaj besed. Nekaj dni pred začetkom letošnjega srečanja, posvečenega Tini Modotti, se ji je namreč zdravje drastično poslabšalo. Bila je na vozičku, vsa utrujena, komaj je kaj rekla. Zvečer je tiho sedela v družbi, ki se je zbrala v prazničnem vzdušju. Samo ko je nekdo govoril o načinu, kako nekateri kustosi danes prikazujejo fotografsko delo Tine Modotti, ki ga hočejo »osvoboditi« revolucionarne vsebine, se je oglasila z vzklikom (mislim, da sem si pravilno zapomnil besede): »Hočejo ločiti njeno delo od njene biografije!« In nato je molčala naprej.
Naslednji dan je še prisostvovala nastopu zbora Farthan iz Marzabotta, ki je v ekstatičnem zanosu povezoval etnološko raziskovanje starih časov z revolucionarnimi obljubami prihodnosti, in molčala. Ganljivo je bilo, kako se je po nastopu za slovo fotografirala z njimi.
Mojemu predavanju ni več prisostvovala. Zadnji večer pred odhodom iz Bonefra smo šli z Ravlom in Mojco za nekaj minut k njej domov, sedela je priključena na kisik in mi brez besed dala roko. Naslednje jutro, ko smo se peljali iz Bonefra, sem izvedel, da so jo odpeljali v bolnišnico.
Ko sem o vsem tem pisal Dijani, mi je napisala: »Lepo, da si jo srečal. To je milost. Napiši.«
Največja milost pri vsem skupaj pa je to: Christiane nisem srečal samo v tej podobi izmučene, umirajoče borke za pravičnost, ki mi je tik pred smrtjo zadnjič stisnila roko. Srečal sem jo v celotni skupnosti, ki jo je zbrala v tem skritem južnoitalijanskem kraju, v vseh teh ljudeh, ki so prišli s tako ljubeznijo, takim žarom, v skupnem navdušenju, skupni viziji, skupni lepoti. Srečal sem jo v prijateljstvu in tovarištvu, ki je žarelo med temi ljudmi, srečal sem jo v ekstatični pesmi zbora.
Christiane nisem srečal samo v tej podobi izmučene, umirajoče borke za pravičnost, ki mi je tik pred smrtjo zadnjič stisnila roko. Srečal sem jo v celotni skupnosti, ki jo je zbrala v tem skritem južnoitalijanskem kraju, v vseh teh ljudeh, ki so prišli s tako ljubeznijo, takim žarom, v skupnem navdušenju, skupni viziji, skupni lepoti.
Bonefro je izredno miren kraj. Lahko se usedeš na tla sredi ulice in pišeš in dve uri ne pride mimo nihče razen potepuških mačk. Zato sem velik del časa v Bonefru preživel v samoti in tišini in pisal, pisal kratek roman. – Šele pozneje sem se zavedel, da sem pisal o umiranju. Toda ko sem izvedel, da so Christiane odpeljali v bolnišnico, nisem hotel niti pomisliti, da bi imelo to lahko kaj skupnega z umiranjem. Z Ravlom smo se po poti nazaj pogovarjali o tem, kako znova pridemo v Bonefro naslednje leto. Še vedno upam, da pridemo. In da bom znova srečal Christiane v celotni skupnosti, ki jo je zbrala v tem skritem južnoitalijanskem kraju, v vseh teh ljudeh, ki so prišli s tako ljubeznijo, takim žarom, v skupnem navdušenju, skupni viziji, skupni lepoti.
—
