Demokrati ne brzdajo agencije ICE. Takole bi jo lahko.

Demokrati v Kongresu so tako rekoč nadnaravno nadarjeni za zamujanje dobrih priložnosti, zlasti ko gre za vprašanja, povezana s priseljevanjem. Pravkar jim bo med prsti najverjetneje spolzela še ena.

Demokrati so tik na tem, da zapravijo najboljšo priložnost za zaustavitev deportacijskega stroja Urada za domovinsko varnost (Department of Homeland Security – DHS), kar se jim jih je ponudilo od začetka mandata Donalda Trumpa. Medtem ko so brezsramna Služba za priseljevanje in carine (Immigration and Customs Enforcement – ICE) in drugi oddelki DHS napovedali vojno ameriškim mestom, medtem ko se režijo v brk zakonom in nekaznovano ubijajo, so se Demokrati v Kongresu sicer končno odločili upreti poskusom zvišanja proračuna Urada in na podlagi nepriljubljenosti dejavnosti, ki jih izvaja ICE, ter možnosti prekinitve financiranja zveznih služb doseči omejitev delovanja DHS. A žal se je izkazalo, da gre pri teh omejitvah zgolj za nekaj brezzobih reform.

ICE je pobezljal. Demokratom so na voljo številni načini, kako bi ga lahko obvladali, od tega, da bi mu prepovedali vohunjenje na domačih tleh in prekinili njegove pogodbe s tehnološkimi družbami, do tega, da bi vzpostavili in v celoti financirali neodvisen organ, ki bi preiskal njegove številne zlorabe.

Reforme segajo od majhnih, a dobrodošlih (agenti ne smejo nositi mask, nositi morajo osebne kamere, ne smejo več uporabljati letečih patrulj) do bolj ali manj irelevantnih (agenti morajo uporabljati sodne naloge in se držati standardov za uporabo sile, ki veljajo za lokalno policijo). Razlog za irelevantnost slednje reforme je ta, da imajo agenti DHS že zdaj stroge standarde za uporabo sile in da so že zdaj pravno zavezani k uporabi sodnih nalogov – problem je v tem, da zakon preprosto ignorirajo, ne da bi jih zaradi tega doletele kakršnekoli posledice.

Še huje: za to si ne prizadeva le demokratsko vodstvo v Senatu, ki je bolj konservativno. Gre namreč za bolj ali manj isti seznam zahtev, kot je bil tisti, s katerim sta se konec prejšnjega tedna oglasila predsednika Progresivne predstavniške skupine v Kongresu.

Kot je izpostavil že David Dayen za American Prospect, so te zahteve – ki so v resnici še manj ambiciozne od tistih, s katerimi so Demokrati začeli prejšnji teden – tako konservativne, da jih je ICE v okviru javnomnenjskega reševanja lastne kože in kože Trumpove administracije po uboju Alexa Prettija večidel pravzaprav že izpolnil. Prav v trenutku, ko imajo največjo moč, saj predsednika in njegove zaveznike močno skrbi politična škoda, ki jo utegnejo utrpeti zaradi ekscesov DHS in možne prekinitve financiranja zveznih služb, se senator Chuck Shumer in Demokrati nasploh umikajo in puščajo Trumpu in njegovemu deportacijskemu stroju proste roke.

Preberite tudi: David Graeber: Upanje v skupno.

Še bolj absurdno je, da Demokrati to počnejo v trenutku, ko ICE številni vodilni člani stranke primerjajo z Gestapom, tajno policijo Adolfa Hitlerja. Vzemite si trenutek in premislite, kaj to pomeni: Demokrati menijo, da se ICE dobesedno spreminja v zaštrašujočo tajno policijo, ki je v pomoč zloglasnemu diktatorju pobijala in zapirala njegove politične nasprotnike, a bodo vseeno dopustili, da se jim iz rok izmuzne najboljša – in morda edina – priložnost, da to preprečijo.

Demokratski voditelji bi na to najbrž odvrnili, da bi bila ne glede na to, kaj pravijo javnomnenjske ankete, zahteva po ukinitvi agencije ICE vendarle preveč radikalna in da bi se navsezadnje izkazala za med volivci nepriljubljeno. A tudi če privzamemo, da je res tako, bi bilo mogoče izvesti številne resne reforme, ki bi bistveno predrugačile ter izboljšale delovanje ICE in drugih agencij pod okriljem DHS – če bi jih bil kak kongresnik dejansko pripravljen predlagati.

Kako preprečiti vzpostavitev tajne policije

Najnujnejša takšna reforma bi bila bržkone stroga zamejitev DHS-jevega obširnega programa nadzora na območju ZDA. ICE je ob pomoči trgovcev s podatki iz zasebnega sektorja, ki so mu omogočili učinkovito nadzorovanje brez sodnih nalogov in vodenje dosjejev o bolj ali manj vseh odraslih prebivalcih države, tako priseljencih kot državljanih, že dolgo pred Trumpovim mandatom postal široko razvejena varnostno-obveščevalna služba. Dolgo pred letošnjo zimo, ko so začeli sejati strah po Minneapolisu, so agenti nadzirali novinarje, aktiviste, protestnike in odvetnike priseljencev – z drugimi besedami: Američane, ki so udejanjali svoje z ustavo zagotovljene pravice.

Te obveščevalne zmogljivosti so zdaj na steroidih; proračuni ICE in drugih agencijih pod okriljem DHS so se zvišali in spodbudili njihovo investiranje v najrazličnejše tehnologije, med drugim tehnologije za prepoznavanje obrazov, avtomatske bralnike registrskih tablic, lažne mobilne oddajnike za telefonsko vohunjenje, sisteme za pridobivanje lokacijskih podatkov s telefonov in za nadzor družabnih medijev ter vohunske in hekerske programov za vdiranje v telefone. Z roko v roki s tem pa gredo še novopridobljeno dovoljenje za uporabo visoko občutljivih osebnih podatkov, ki jih hranijo vladne službe, kot sta Davčna uprava (Internal Revenue Service – IRS) in Uprava za socialno varnost (Social Security Administration – SSA), in pogodbe z družbo Palantir za centralizirano primerjanje vseh teh invazivnih podatkov.

Nobenega razloga ni, zakaj bi agencije, katerih poslanstvo je uveljavljanje zakonov, povezanih s priseljevanjem, preganjale oporečnike, kaj šele pletle velikansko nadzorno mrežo, v katero bo ujeto vse prebivalstvo ZDA.

Eden od rezultatov teh sprememb so številni črni seznami in podatkovne baze, v katere ICE in DHS državljane in druge zakonite prebivalce ZDA uvrščata zgolj zaradi s prvim amandmajem zaščitenih dejavnosti, ki po njuni nesmiselni novi definiciji veljajo za »domači terorizem«. Vse to je seveda huda grožnja Američanom in njihovim temeljnim svoboščinam.

Zakonodajna veja oblasti bi morala DHS-jevim agencijam, kot so ICE, Služba za carinsko in mejno zaščito (Customs and Border Protection – CBP) in Mejna patrulja (Border Patrol), absolutno prepovedati nadaljnje vohunjenje za državljani in zakonitimi prebivalci ZDA ter zbiranje podatkov o njih. Nobenega razloga ni, zakaj bi agencije, katerih poslanstvo je uveljavljanje zakonov, povezanih s priseljevanjem, preganjale oporečnike, kaj šele pletle velikansko nadzorno mrežo, v katero bo ujeto vse prebivalstvo ZDA.

In kadar pri njihovem lovu na priseljence pride do kršitve pravic in zasebnosti državljanov ZDA, četudi se to zgodi po nesreči, mora imeti prednost varovanje slednjih – tudi če to pomeni, da je treba zaradi tega izpustiti kakega posameznika brez dovoljenja za prebivanje oziroma celo koga, ki je prekršil zakon. To je ena temeljnih ameriških vrednot, in delovanje agencij, katerih naloga je boj proti dejanskim grožnjam državni varnosti, kot sta na primer Nacionalna varnostna agencija (National Security Agency – NSA) in CIA, je že zdaj podvrženo podobnim omejitvam. Zakaj bi bil DHS izjema?

Poleg tega bi bilo treba prekiniti njegove pogodbe s Palantirjem – eden njegovih ustanoviteljev je na omrežju X odkrito in izrecno povedal, da je namen njegove tehnologije pregon in pobijanje levičarjev – in z družbo Paragon, proizvajalko vohunske programske opreme, ter mu prepovedati sklepanje novih dogovorov z njima. Isto velja za pogodbe med DHS in številnimi drugimi tehnološkimi podjetji in zasebnimi družbami, ki uradu omogočajo ignoriranje pravice Američanov do zasebnosti in uporabo invazivnih tehnologij, kot so denimo sistemi za prepoznavanje obrazov – tehnologij, ki uničujejo zasebnost in so v vsakem primeru polne napak.

Najmanj, kar bi morali storiti, je, da bi zahtevali javno razkritje domačih obveščevalnih programov, ki jih izvajata ICE in DHS, da bi volivci vsaj vedeli, kaj agenciji skrivaj počneta z njihovim davkoplačevalskim denarjem.

Najmanj, kar bi morali storiti, je, da bi zahtevali javno razkritje domačih obveščevalnih programov, ki jih izvajata ICE in DHS, da bi volivci vsaj vedeli, kaj agenciji skrivaj počneta z njihovim davkoplačevalskim denarjem. Kot nakazujejo informacije, ki so jih novinarju Kenu Klippensteinu posredovali zaskrbljeni žvižgači znotraj DHS, ICE denimo v okviru enega svojih programov na teren pošilja neuniformirane agente, ki se zavoljo zbiranja informacij pretvarjajo, da so civilisti – in to je le eden od enaindvajsetih programov, ki jih je ICE vzpostavil znotraj Združenih držav. Večina Američanov o tovrstnih dejavnostih ne ve ničesar, in glede na vsesplošno in rastoče nezadovoljstvo z agencijo ICE si je težko predstavljati, da bi jim bile, če bi vedeli, všeč.

Ko že govorimo o Američanih – agenti, ki pridržijo ali deportirajo državljana ZDA, bi morali biti strože kaznovani. To je že tako ali tako protizakonito, a kot smo videli v zadnjem letu, zgolj dejstvo, da je nekaj v nasprotju z zakonom, agentov DHS od takšnega početja ne odvrne več – tako pridržanja kot deportacije državljanov ZDA so namreč pogosta (in, tako se zdi, premišljena) praksa urada že vse od začetka lanskega leta.

Da bi to zajezili, bi morali takšni agenti izgubiti službo ali pa za svoja dejanja kazensko odgovarjati, pri čemer bi bilo treba uvesti strožje kazni in jih zatem tudi izvajati – tako bi izločili agente, ki svojemu delu niso dorasli, in nekoliko omejili nasilna ravnanja. Lahko bi tudi izrecno prepovedali rasno profiliranje in rabo prekomerne, čeravno nesmrtonosne sile – vse to je zelo razširjeno in temeljito dokumentirano – ter kaznovali agente, ki bi prepoved prekršili; toda medtem ko berete ta članek, se vse to še vedno dogaja, čeprav je ICE zatrdil, da se ne bo več.

Eden od razlogov, zakaj so agenti tako napadalni, se skriva v uveljavljeni praksi, da se urijo skupaj z notorično brutalnimi izraelskimi silami.

Precej pozornosti je bilo doslej namenjene usposabljanju agentov DHS, predvsem v smislu, da bi moralo biti obširnejše. Toda eden od razlogov, zakaj so agenti tako napadalni, se skriva prav v uveljavljeni praksi, da se urijo skupaj z notorično brutalnimi izraelskimi silami, katerih poslanstvo je predvsem boj proti terorizmu – pri čemer je ta beseda dandanes že skoraj povsem izgubila pomen, saj jo Trumpova administracija uporablja za označevanje protestnikov in opazovalcev protestov. Nad genocidom, ki ga izraelski vojaki izvajajo v Gazi in ki ga izraelske oblasti prav tako upravičujejo s sklicevanjem na boj proti terorizmu, so zgroženi Američani z obeh strani političnega spektra; močno dvomim, da jim je prijetno, da ti isti vojaki usposabljajo pripadnike organov pregona, ki se sprehajajo po njihovih ulicah.

Po drugi strani bi se morali Demokrati vrniti k nekaterim konstruktivnim zahtevam, ki so se jim v zadnjih dneh skrivnostno odpovedali: znova bi morali zahtevati ukinitev aretacijskih kvot, vrnitev agentov CBP na mejo, prepoved delovanja agentov DHS na določenih lokacijah (kot so denimo šole ali – in to je posebej pomembno – okolica volišč) in zmanjšanje po nepotrebnem napihnjenega proračuna DHS, ob tem pa DHS prisiliti, da bi izročil odgovorne za umore v Minneapolisu – urad ni razkril njihovih imen, trenutno pa so na plačanem dopustu, kar je škandal brez primere – in z njimi povezan dokazni material.

Sopredsedujoči Progresivne predstavniške skupine in skupine Novi Demokrati so temu dodali zahtevo po »zagotovitvi močnih minimalnih standardov oskrbe v centrih za pridržanje«, vključno z dostopom do zdravstvene oskrbe, čiste vode in hrane. To je dobro – razmere v centrih za pridržanje so trenutno obupne. Toda kongresniki bi morali poleg tega zahtevati, naj ICE preneha mrzlično kupovati skladišča, ki jih zatem spreminja v centre za pridržanje, oziroma celo naj, kot bi lahko zahteval tudi Urad za vladno učinkovitost (Department of Government Efficiency – DOGE), odproda tiste, ki jih je že kupil. Če se odpravi aretacijske kvote in omeji nekatere druge ekscese, bodo novi centri tako ali tako nepotrebni.

Ko bodo že pri tem, naj predstavniki zakonodajne veje oblasti ustanovijo posebno neodvisno komisijo, ki bo raziskovala te in prihodnje zlorabe s strani DHS, in ji podelijo ustrezna pooblastila. V luči razsežnosti slabega ravnanja bo morala biti komisija izjemno številna in dobro financirana; denar zanjo k sreči že imamo – agenciji bi lahko preprosto dodelili del lanskoletnega 168-milijardnega proračuna DHS, iz katerega je šlo sicer več kot 70 milijard neposredno za ICE, čeprav ta absolutno sploh ni zmožen porabiti tolikšnega zneska.

Najprimernejši trenutek

Razvejeni domači obveščevalni programi, podatkovne baze z dosjeji o disidentih, vse pogostejše izvajanje nasilja nad državljani, sistem tajnih zaporov na domačih tleh – vse to je za agencijo, katere naloga je uveljavljanje zakonov, povezanih s priseljevanjem, skrajno nenormalno in čudno, in na svetu ni nobene druge države, kjer bi take stvari počel organ, ki bi količkaj ustrezal agenciji ICE. V luči teh dejavnosti je strah, da bi se ICE in druge agencije pod okriljem DHS utegnile spremeniti v tajno policijo, vsekakor utemeljen, in zgoraj orisane reforme, ki bi tem aktivnostim napravile konec, bi bile pomemben korak k preprečitvi policijske države, kakršna danes odkrito skrbi predstavnike zakonodajne veje oblasti.

Vse to so zgolj ideje enega človeka, ki se jih je domislil v približno eni uri; pravni svetovalci in raziskovalci bi se gotovo zlahka domislili še številnih določb, s katerimi bi lahko zakonodajna veja oblasti danes bistveno obrzdala agencijo oziroma urad, ki deluje odpadniško in kot da zakoni zanj ne veljajo. Če Demokrati resnično verjamejo svojim besedam o nevarnostih Trumpovega deportacijskega stroja, se ne bi smeli pretvarjati, da bo kdaj napočil primernejši trenutek za to, da v zvezi s tem tudi kaj storijo.

—

Esej je bil prvotno objavljen v Jacobinu.

Prevedel: Jernej Županič.

Naslovna fotografija: Lokman Vural Elibol / Anadolu via Getty Images.