Jakob Krese: »Od Palestincev se lahko učimo kulture upora«

Filmar in aktivist Jakob Krese se je septembra na neodvisni novinarski ladji pridružil flotilji Sumud, ki je želela prebiti blokado Palestine, vse dokler se jim na poti po Jadranskem morju ni pokvaril motor. Izkušnja ga je kljub temu, da ni prišel do končnega cilja, neizbrisno zaznamovala.

Zdaj se v Trstu, kamor se je pred dvema letoma preselil iz Berlina, vključuje v boj italijanskih delavcev in sindikatov za ustavitev izraelskega genocida nad Palestinci. Italija je v Evropski Uniji poleg Nemčije največja zaveznica Izraela, predvsem pa tudi ena največjih dobaviteljic orožja prek orožarske korporacije Leonardo, a po drugi strani se je tudi italijansko delavsko gibanje najbolj borbeno zavzelo proti prevozu in izdelavi orožja za genocid.

Krese se je poleg tega nedavno pridružil tudi iniciativi Filmski delavci za Palestino, ki bije boj za palestinsko kulturo in resnico o situaciji v Palestini, med drugim tudi v Hollywoodu proti nekaterim največjim studiem, ki so v rokah sionističnih lobijev. Njegov aktivizem in antifašizem sta v bistvu nadaljevanje družinske tradicije, o kateri snema tudi svoj naslednji celovečerni filmski projekt: o babici, partizanki in politični komisarki, materi, ki je podpirala sarajevske kulturne delavce med obleganjem Sarajeva, ter spominih nanju, ki jih želi predati svojima hčerkama. S svojo teto, priznano fotografinjo in novinarko Meto Krese, avtorico številnih zgodb o izkoriščanih in zatiranih z različnih koncev sveta, je posnel film Prekinitev ognja, ki je letos potoval po številnih mednarodnih festivalih in premiero doživel na Berlinalu.

Opiši nam za začetek svojo izkušnjo na ladji, ki je bila del flotilje Sumud. Zakaj si se pridružil?

Pridružil sem se iz egoističnega razloga, lastnega občutka nemoči. Svet, ki ga živimo, je tak, da si vzamemo kozarec vode, si pogledamo malo genocida in živimo naprej. Doma se organiziram proti genocidu, ampak hkrati tudi delam in imam družino, zato ni enostavno. In potem je prišla ta priložnost, da grem na misijo in uporabim svoje telo, ki se je izkazala za zelo dobro, ker sem lahko naredil, kar je imelo zame največji smisel v tistem trenutku. Na ladji sem bil z ljudmi, ki razmišljajo samo o Gazi in samo o tem smo se ves čas tudi pogovarjali – popolnoma smo bili osredotočeni samo na našo misijo. Po tem, ko je bil izveden napad z droni na flotiljo v Tuniziji – do tja mi nismo prišli, saj se nam je ladja pokvarila na Catanii – so bili mediji polni flotilje. Spraševati smo se začeli, če ne usmerjamo preveč pozornost k nam, namesto h Gazi. Akcija je šla v smeri fenomena »belega rešitelja«, kar je nevarna pozicija, saj je vplivala tudi na dojemanje občinstva, ki se seveda bolj identificira z belci, ki se odpravijo reševati uboge Palestince. Spraševali smo se, zakaj so delavci v Genovi solidarni s flotiljo, zakaj rečejo: »Če nimamo 20 minut stika z njo, bomo vse zaprli«, ne rečejo pa tega, ko gledajo, kaj se dogaja v Gazi. Zavedali smo se, da se gremo nek privilegiran aktivizem, da lahko kupimo ladjo in se odpravimo na pot. Po tem smo vsi v flotilji spet dobro usmerjali pozornost na Gazo, tudi prek intervjujev s tamkajšnjimi ljudmi. Hkrati smo spodbudili izbruhe nezadovoljstva in proteste po Italiji in celem svetu, tako da mislim, da je bila akcija na koncu vseeno učinkovita. Naslednja flotilja je že na poti proti Gazi in prav je, da opozarjamo na te akcije, ampak pri tem ne smemo pozabiti, da to delamo zaradi izraelskega genocida nad Palestinci.

Številni ljudje na poti so nas zelo podpirali, nam podarjali bencin; neka ženska ni nehala jokati, ko smo ji povedali, da gremo v Gazo. Skozi akcijo se je pokazalo upanje.

S kom si bil na ladji in kako ste se organizirali? Je bila vaša ladja del flotilje ali ste krenili sami?

Na ladji nas je bilo sedem (Italijani, Maročan in Belgijec). Sicer smo bili del Sumuda, a istočasno zelo samoorganizirani in neodvisni. Flotilja Sumud, to je treba reči, je bila organizirana predvsem od zgoraj navzdol, a mislim, da je večji potencial teh flotilj v organiziranosti od spodaj. Veliko bolj pametno se je organizirati v delegacije in potem komunicirati kot neodvisna delegacija, namesto da imaš nek centralni »navigacijski« komite, ki odloča za vse. Zato sem bil naše neodvisnosti zelo vesel. Startali smo iz Livorna in prišli do Catanie na Siciliji, kjer se nam je pokvaril motor. Poiskali smo mehanika, ki je zelo solidarno štiri dni delal zastonj, da bi rešil motor, a mu na koncu na žalost ni uspelo. Ko je slišal, da gremo v Gazo, se mu je zdelo pomembno, da tudi sam naredi nekaj proti genocidu. Številni ljudje na poti so nas zelo podpirali, nam podarjali bencin; neka ženska ni nehala jokati, ko smo ji povedali, da gremo v Gazo. Skozi akcijo se je pokazalo upanje. To se mi zdi pomembno, ker smo v srednjem razredu ves čas pesimistični, češ, itak gre vse k vragu in prihaja fašizem. A s tem spregledamo glavno poanto, da smo mi ljudje tisti, ki odločamo, ali gre fašizem naprej. Torej, pokazalo se je upanje, ne kot nekaj pasivnega, ampak kot akcija. Zame je bilo to potovanje točno to: šli smo v akcijo in dobil sem občutek skupnosti. Tudi ljudje doma so me podprli – organizirali majhno pisarno, ki mi je pomagala z vsem – skratka, zgodila se je skupnost, ki je še naprej aktivna. Pokazalo se je, da imajo tudi oblike spontanega aktivizma lahko nek dolgotrajni učinek. Čeprav smo ostali na Catanii z ladjo vred in se morali vrniti domov, brez da bi se priključili celotni flotilji, zdaj delamo naprej.

Kako pa si spremljal razplet? Flotilja Sumud ni uspela prebiti blokade, hkrati smo slišali, da so z njimi zelo grdo ravnali, a tudi pri tem je prišlo do razlikovanja: prestrašili in izpustili so bele Evropejce, nekatere, ki to niso, pa so zadrževali, poniževali in mučili še več dni po tem.

V prav vsakem trenutku nas spremlja ta nepravičnost. Prvi so bili že pred tem parlamentarci gibanja Cinque Stelle, ki jih sploh niso prijeli, ampak so lahko takoj šli naprej; torej, ena fašistična vlada se je sporazumela z drugo fašistično vlado. Mislim, da je tudi zato horizontalna organizacija, tudi v flotilji, tako pomembna. Če organiziramo akcije od zgoraj navzdol, vedno reproduciramo te nepravičnosti. Švicarji bodo lahko organizirali neko razkošno in varno ladjo, medtem pa Mehičani ne bodo imeli denarja niti za ladjo. Po drugi strani se vprašam, če tako ravnanje doživi Greta Thunberg, kaj šele doživljajo Palestinci, ki so leta in leta zaprti v izraelskih zaporih. Kaj želi sionistična entiteta s tem, da javno maltretira eno najbolj priljubljenih oseb na svetu, sploh dokazati? Da lahko naredijo, kar želijo? En velik jebi se, češ, da so nad mednarodnim pravom?!

Končni cilj flotilje Sumud je bil prebiti blokado, kar ji ni uspelo. Ali je dosegla svoje s tem, da so se organizirale nove, da se je pritisk na Izrael in ZDA stopnjeval?

Eno je prebiti blokado, pri čemer je bila flotilja neuspešna – čeprav so dejansko prišli dlje, kot so nekateri mislili – drugo pa je preusmeriti pozornost na dogajanje v Gazi. Medijsko, mislim, da je bila zelo učinkovita, saj je cel svet tisto noč gledal, kaj dela Izrael in kako bo skušal ustaviti flotiljo. Tudi vsesvetovni protesti so bili neverjetni. Videli smo tudi, da IDF (Izraelska vojska, op. a.) ni tako močna, kot vsi mislimo. Kljub vsej oborožitvi in 100 ladjam so bili na meji lastnih kapacitet. Če bi nas bilo še več, bi jim bilo še težje in morda bi celo uspelo. Potem bi se odprlo vprašanje strategije, kako ta koridor za humanitarno pomoč držati odprt. Leta 2008 sta dve ladji uspeli prebiti blokado Gaze, a se je vseeno spet takoj vzpostavila. Drugi učinek, ki ni samo od flotilje Sumud, je valjenje snežne kepe, da prihajajo flotilja za flotiljo in po možnosti vedno večje. Če se zdaj flotilje nehajo, je Izrael na nek način dosegel svoje. Pomembno je držati ta pritisk, istočasno pa so flotilje pomembne tudi za Gazo, kar so nam potrdili tudi ljudje od tam. S tem vedo, da nekdo za njih tvega in gre na tako nevarno misijo. Tudi če je majhna možnost, da pride do cilja, jim to da moč, da vztrajajo. Prav tako jim daje moč, ko jim pošiljam fotografije s protestov. Flotilja ne pomeni nič, če ljudje ne gredo na ulice, če niso aktivni na celostni ravni.

Pri vhodu v industrijsko pristanišče sem splezal na konstrukcijo in videl, da delavci dejansko niso delali, tako da blokade ni bilo treba organizirati. Od tam smo se odpravili na veliko demonstracijo, s šolarji, študenti, delavci – zelo lepo je bilo videti, da je bilo res veliko otrok.

Hkrati s tem, ko so zajeli flotiljo, je sledila generalna stavka v Italiji. Ko si se vrnil s Catanie, si pri njej tudi sodeloval. Kako obsežna je bila ta stavka?

Sindikat USB, ki je precej majhen, ampak močen med delavci v pristaniščih v Genovi in drugod, je šel na stavko že 22. septembra. Dobili smo se tudi tukaj v tržaškem pristanišču, ne znam oceniti, koliko nas je bilo, ampak bilo je zelo uspešno. Pri vhodu v industrijsko pristanišče sem splezal na konstrukcijo in videl, da delavci dejansko niso delali, tako da blokade ni bilo treba organizirati. Od tam smo se odpravili na veliko demonstracijo, s šolarji, študenti, delavci – zelo lepo je bilo videti, da je bilo res veliko otrok. Če v Berlinu narediš eno tako spontano demonstracijo, dobiš takoj za vrat policijo, tukaj pa so nas pustili popolnoma pri miru. To je bilo 22. septembra. Po tem pa smo imeli v Trstu javno skupščino dva dni, preden so zajeli flotiljo. K stavki 3. oktobra je pozival tudi že največji sindikat v Italiji CGIL, se pravi, čisto druga zgodba. 22. septembra nekateri starši otrok nismo dali v vrtec zaradi stavke, učiteljice pa so še delale, 3. oktobra pa so tudi učiteljice stavkale. V Trstu se je zgodila bolj klasična, mirna demonstracija velikega sindikata CGIL v Giardino Publico, na kateri je bilo res ogromno ljudi. A CGIL se ni uskladil s sindikatom USB, ki je ponovno stavkal v pristanišču, kar se je tudi meni zdelo bolj smiselno. Mi smo se najprej pridružili demonstraciji, potem pa smo odšli v pristanišče in tam blokirali dva vhoda od štirih. Blokada je trajala od devetih zjutraj do desetih zvečer, nato pa so se študentje odločili, da bodo zasedli fakulteto in še danes jo zasedajo. Govorimo o Trstu, ki se z Rimom ali Genovo težko primerja, tako da se je Italija res izkazala. Tudi v vsakodnevnem stiku z ljudmi je čutiti, da ima propalestinsko stališče v Italiji neko tradicijo. Ljudi, ki v mestu vedeli, da sem bil na flotilji in z izrazom solidarnosti pristopili k meni, je bilo res ogromno.

Zakaj je kljub takšnemu stališču večine Italija še vedno lahko podpornica Izraela, Leonardo pa eden največjih dobaviteljev orožja izraelski vojski?

Noro se mi zdi predvsem, v kolikšni meri smo fragmentirani. Tudi pri delavcih, ki sicer še imajo nek kolektiv, se to vedno bolj pozna. Toliko skrbimo za naše majhne vsakodnevne težave, da je zelo težko čutiti skupnost in se organizirati. Celo življenje, od svojega 15. leta sem bilo politično zelo aktiven, ampak sem imel v zadnjih letih tudi sam obdobje srednjerazrednega, malomeščanskega življenja. Svoj aktivizem sem udejstvoval predvsem skozi filme, a naenkrat sta me genocid in palestinsko vprašanje spet prebudila … Z ljudmi se srečujemo na demonstracijah in se pogovarjamo, kaj moramo narediti. Zanimivo je, kako je palestinsko vprašanje, v dobrem smislu, destabiliziralo ves svet. Vsi se ga bojijo – tudi vse arabske države, zato ker točno vedo, da destabilizira njihove vlade, diktature, krhko strukturo moči v regiji. Arundhati Roy je zelo lepo rekla, da so pod ruševinami v Gazi resda otroci, učiteljice, zdravniki, prav tako pa tudi zahodna liberalna demokracija, kar je zelo pomembno. Če si politično aktiven, zahodna politična hinavščina seveda ni nič novega, ampak ko jo vidim tako na pladnju pred vsem svetom, si mislim, da poti nazaj ni. Vsakemu, ki ga vsaj malo briga, kaj se dogaja v svetu, je zdaj dokončno jasno, da vladata orožje in denar, ne pa demokracija in človekove pravice, in za to se lahko zahvalimo Palestincem.

Ponovno prihaja tudi do združevanje bojev, ki so bili kar nekaj let fragmentirani – protiimperialnega, delavskega, antimilitarističnega, študentskega …

Ja, zelo spominja na Vietnam. Na nekaj, kar sem mislil, da ni več mogoče, ker smo bili tako fragmentirani. Tudi če se genocid ustavi, bo ta perspektiva na naš kapitalističen, imperialističen sistem, ki je zdaj prešel v novo tehnološko fazo, še kako pomembna. Na ravni Evropske unije se pravkar odloča o tem, da bi naše vlade lahko pregledovale vse naše spletne pogovore, še preden so enkriptani. O tem in vseh podobnih vprašanjih mora biti javnost obveščena. Grozi nam avtoritaren kapitalizem, ki ga bo res težko ustaviti, če ne bomo imeli orodij za organizacijo.

Zanimivo je, kako je palestinsko vprašanje, v dobrem smislu, destabiliziralo ves svet. Vsi se ga bojijo – tudi vse arabske države, zato ker točno vedo, da destabilizira njihove vlade, diktature, krhko strukturo moči v regiji.

Kakšno vlogo ima pri tem umetnost, se pravi, kakšna je odgovornost umetnika?

Pri meni osebno se je začelo, ko so film Prekinitev ognja uvrstili na Berlinale. Seveda je bil to pomemben korak za osebno kariero, istočasno pa sem imel veliko prijateljev, ki so Berlinale bojkotirali, tako da se je tudi meni postavilo vprašanje: ali bojkotiramo ali ne. To, kako se Berlinale obnaša glede genocida, do palestinskega naroda, je katastrofa. Ko so videli, da imam film na Berlinalu, so mi pisali tudi iz iniciative Film workers for Palestine (filmski delavci za Palestino, op. a.). Odločil sem se, da je bolj pametno ne bojkotirati in izkoristiti žaromete za platformo, prek katere lahko predam sporočilo: to je genocid in potrebno ga je tako imenovati. Ko smo izjavo koordinirali, sem postal tudi član iniciative. Ta je zelo pomembna, da nas filmarje zaščiti, ko se izpostavimo. Vseeno ni bilo kar tako februarja v Berlinu javno izreči, da Izrael izvaja genocid nad Palestinci. Moj film je prav zgodba ženske, ki je preživela genocid (v Srebrenici, op. a.), kar mi je dalo dobro priložnost, da sem lahko o tem govoril. Rekel sem: »Začetek konca naše vojne je bil, ko smo to prepoznali in imenovali kot genocid«. Seveda sem se bal reakcije, zelo malo nas je bilo umetnikov v Berlinu, ki smo se javno izpostavili. S Film workers for Palestine še naprej sodelujem, delamo predvsem na tem, da se bojkotira izraelsko filmsko industrijo in zelo močan sionističen lobi v ZDA. Iniciativa je vedno močnejša, zdaj imamo že 6000 podpisov velikih zvezd pod prisego, da ne delajo več s sionističnim kapitalom, kar je zelo velik uspeh za Ameriko in Hollywood.

V Sloveniji sodeluješ s kolektivom Float 2 Gaza.

Kolektiv je odprt in vsakdo se mu lahko pridruži. Začelo se je performansom z umetniki iz Gaze, po tem pa je ostala ekipa, v kateri smo združeni umetniki proti genocidu. Zelo smo šokirani, da nekateri kolegi iz golega oportunizma – da ne ostanejo brez rezidenc in štipendij, še posebej v Nemčiji pa tudi drugod – o genocidu ne govorijo. Ustanovili smo kampanjo Global Art Mobilization, ki spodbuja umetnike, da spregovorijo, uporabijo svoj glas in zavzamejo pozicijo proti genocidu, hkrati pa to naredijo skupaj z umetniki iz Gaze. V zdajšnji situaciji je zanje to zelo težko, zato se nam zdi zelo pomembno, da so del kampanje. Zanimivo je, da je to postala tudi platforma, iz katere izhajajo druge iniciative, saj ima zelo odprt način delovanja, podobno kot je iz flotilje nastala ekipa, ki je zelo udarna in še naprej v akciji. Tega sem kot aktivist zelo vesel. Sicer sem bil del zasedbe borze in filofaksa, ampak v Sloveniji nimam neke aktivistične zgodovine. Skozi boj za Palestino sem našel svojo ekipo in ljudi, s katerimi lahko sodelujem. Nemčija pa je druga zgodba …

Zakaj je Nemčija druga zgodba? Je bil to del odločitve, da si se iz Berlina preselil v Trst?

Ne, ne (smeh). Kot družina smo šli iz Berlina septembra 2023 – naključje, za katerega sem zelo hvaležen. V Nemčiji sem od takrat izgubil številne prijatelje, predvsem zato, ker ostajajo tiho. Tam vlada psihoza. Ker sem se šolal v Nemčiji, poznam to pozicijo, ko ne smeš ničesar primerjati s holokavstom. To je postala pozicija moči, iz katere lahko samo Nemci, ki so izvajali holokavst, definirajo, kaj je holokavst, genocid in kaj je samoobramba Izraela. Večina Nemcev zdaj že razume, da je to, kar se dogaja v Gazi, genocid, ampak problem je tišina. Največja zaveznica fašizma in genocida pa je prav tišina. Tudi nacisti v tretjem rajhu so potrebovali večino, ki je bila tiho. V času, ko genocid tako rekoč v živem prenosu gledamo na telefonih, je ta tišina še bolj aktivna. Res aktivno moraš pogledati stran, prenehati slediti ljudem in stranem. Ta aktivna tišina me je dokončno prepričala, da nimam več stika s temi ljudmi. Po drugi strani se to, kar se dogaja, skuša ves čas relativizirati. Nemci hitro rečejo, zakaj pa ne Sudan, Kong … Torej, ZDA, Nemčija, Italija kot največji zavezniki in izvozniki orožja, odprto podpirajo genocid Izraela, tudi z vsemi medijskimi aparati, ki jih premorejo. Popolno imuniteto Izraela pri izvajanju genocida ne moreš primerjati s Sudanom ali Kongom, kjer je varnostni svet ZN že uveljavljal sankcije. Naj povem eno anekdoto, ki ponazarja nemško psihozo. Na zadnji podelitvi nemških filmskih nagrad je glasbenik, nekoč disident z Vzhoda, citiral izraelsko premierko Goldo Meir, ki je rekla: »Vam Palestincem bomo nekoč odpustili, da ste ubijali naše sinove, nikoli pa vam ne bomo mogli odpustiti, da ste iz naših sinov naredili morilce.« Sledil je aplavz, nihče ni nič rekel. Nezaslišano! Istočasno pa vemo, da večina ljudi, ki tam aplavdira, v to ne verjame. To je ta moment fašizma. Nočem reči, da v Nemčiji vlada fašizem, ampak prisotne so globoke fašistične strukture, ki se jih v tem trenutku moramo zavedati, da se lahko proti njim borimo.

Množični mediji pokrivajo genocid tako, da govorijo o številkah: umrlih in ranjenih. Iz tega, kar delate z Global Art Mobilization, in filma Prekinitev ognja, pa je jasno, da genocid seže veliko globlje. Gre prav za tišino, ki jo omenjaš – ni dovolj samo ubiti ljudi, ampak je treba ubiti njihovo kulturo, vsak spomin nanje in na to, da se je genocid zgodil. Hazira, katere zgodbo govori film Prekinitev ognja, še zdaj živi genocid, ki so ga v Srebrenici leta 1995 izvedli srbski vojaki. In ta njena neizbrisna bolečina se prenaša tudi že na naslednjo generacijo, na njeno hčerko.

Mislim, da Hazira ni edina, takšnih ljudi je veliko. Tudi njena hčerka o sebi še vedno govori kot o begunki, čeprav je rojena po vojni. Posledice genocida, vojne, so tako globoke, da se prenešajo iz generacije v generacijo. Že ko prvič spoznaš Haziro, takoj vidiš, da je vsa njena zgodba posledica genocida. Istočasno pa je od vseh pozabljena in zapuščena. Ljudje še vedno ne vedo o Srebrenici, Bosna kot država nič ne naredi za te žrtve. Ob dogajanju v Gazi smo že tako vajeni številk, da ni nič posebnega, če ubijejo kar 100 ljudi vsakodnevno … Če pa vzamemo eno samo osebo in njeno zgodbo, ki jo nosi, ter se z njo dejansko pogovorimo, pa ostanemo brez besed. Kar se tiče kulture, kulture upora, se lahko od Palestincev le učimo. Preganjani in zatirani so že več kot 70 let, nad njimi se izvaja etnično čiščenje, Izraelci hočejo uničiti njihovo kulturo skupaj z njimi, tako da jo kradejo na vseh ravneh – skozi kuhinjo, glasbo in vse drugo – a še kar živi in se upira. Si lahko predstavljamo, kako močna je palestinska kultura in kako zelo se je uprla Izraelcem!?

—

Naslova/portretna fotografija: Jernej Čampelj.