Plačilo za stoletje
Petinsedemdeseta obletnica rojstva Jureta Detele, pesnika in misleca, ki je zastavil svoje življenje za ideale radikalnega nenasilja in za vzpostavitev povsem novega odnosa med ljudmi in (nečloveškimi) živalmi, ki naj ne bi več temeljil na ubijanju in prilaščanju, prihaja v času, ko se velik del sveta ponovno fašizira, ko se je imperializem nehal skrivati za na videz progresivnimi frazami in je spet podivjal na brutalno roparski način. Kakšen je ob tem lahko pomen Detelovega upanja za vzpostavitev povsem drugačnega sveta, v katerem bo zavladala krhka džentileca? (Tako je v zadnjih letih življenja poslovenil zapis italijanske besede gentilezza, ki pomeni nežnost in plemenitost.) Ali gre zgolj za neke subtilnosti lepe duše, katere misli ne ponujajo relevantnih sporočil v soočenju z realnimi problemi nasilja? Ali pa je prav Detelova radikalna pozicija mnogo manj naivna od tistih, ki naturalizirajo določene zgodovinsko pogojene okoliščine eksistence kot človeški nepresegljivi status quo?
Detela je leta 1990, ko je Jugoslavija drvela v dezintegracijo in vojno, ustanovil gibanje pacifističnih zaveznikov, ki ni sicer nikoli res zaživelo. Pri tem je, kot je zapisal sam, izhajal iz zavesti, da brez radikalne manjšine, ki se angažira na pozicijah nenasilja, v širši javnosti sploh ni mogoče vzpostaviti zavesti o vrednotah, ki bi omogočale pacifistične in ekološke programe.
Detela je leta 1990, ko je Jugoslavija drvela v dezintegracijo in vojno, ustanovil gibanje pacifističnih zaveznikov, ki ni sicer nikoli res zaživelo. Pri tem je, kot je zapisal sam, izhajal iz zavesti, da brez radikalne manjšine, ki se angažira na pozicijah nenasilja, v širši javnosti sploh ni mogoče vzpostaviti zavesti o vrednotah, ki bi omogočale pacifistične in ekološke programe, po svoji etični odgovornosti doslednejše od obstoječih. Detelov mirovniški podvig je bil tik pred izbruhom sil dezintegracije videti kot boj z mlini na veter. Ampak sam je verjetno videl svojo temeljno pozicijo blizu tistemu, kar sem našel v njegovih zapiskih, ki jih je z veliko verjetnostjo mogoče datirati v leto 1978: »Konstitucija njihovega boja je takšna, da ti bojevniki ne morejo dočakati časa, ki bi bil svetlejši. (To še premisliti).«
Ni čisto zanesljivo, koga je imel tu v mislih, a zelo verjetno – čeprav se zdi to za zagovornika radikalnega nenasilja na prvi pogled šokantno – se je zapisano nanašalo na nemško Frakcijo Rdeče armade (RAF), katere člani so bili leta 1978 umorjeni v nemškem zaporu Mannheim; Detelo so te smrti zelo pretresle in takrat je v ljubljanski Zvezdi priredil komemoracijo v njihov spomin. Gibanje RAF je bilo po svojih metodah vse prej kot nenasilno, toda Detela se je z njim močno solidariziral; v istih zapiskih najdemo tudi: »RAF. Podprl sem to gibanje, a ne kot politik, temveč kot pesnik. Pretresla me je njihova vizija smrti; vsa mestna vizualna scena kot mapa smrtnih simbolov.«
Detelovo radikalno nenasilje je ves čas izhajalo iz zelo globoke zavesti o nasilju; ni si delal iluzije o tem, kako globoko je ubijanje vgrajeno v strukturo obstoječega sveta. V nasprotju z RAF-ovci je absolutno zavračal vsako nasilno smrt – ne zato, ker bi bil manj radikalen, ampak ravno nasprotno: prepričan je bil namreč, da pomeni vsako ubijanje kompromis s tisto strukturo sveta, ki naj bi se mu to nasilje upiralo. Ubijanje zanj nikoli ni bilo dovolj radikalno; resnično radikalnost je videl samo v popolnem zavračanju vsakega ubijanja. Tudi tistega, ki je v družbi sprejeto kot normalno za človeško prehrano.
Ko beremo Detelov nedokončani roman Plačilo za moje stoletje, ki je nastajal v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, vidimo, kako je raziskoval tudi labirinte nasilja v samem sebi, saj je v tem romanu samega sebe kot romaneskni lik prikazal dobesedno kot morilca – toda z namenom, da bi razkrival mehanizem nasilja v strukturaciji sveta. V tem romanu lahko razberemo veliko krvavih slutenj prihajajočih jugoslovanskih vojn, Detela kot romaneskni lik pa je obenem prikazan tudi kot nekdo, ki se je sam zapletel v sisteme manipulacij.
Detela je šel v raziskovanju mejnih leg eksistence v nevarne labirinte, v katerih se ni ustrašil skrajnosti, ampak so mu ravno te omogočale, da ni zapadel tisti kolektivni obskurantistični blaznosti, v katero je v tedanji situaciji premnoge ljudi zavedlo sledenje »normalnosti«.
Ob koncu življenja je marsikatero iluzijo, ki so jo družbena gibanja v Jugoslaviji in vzhodni Evropi v osemdesetih letih minulega stoletja povezovala s predstavo o »demokratizaciji« (dogajanje okoli afere JBTZ leta 1988 je imel za »slovensko etično regeneracijo«), dejansko prepoznal kot manipulacijo. Ko je za božič 1989 videl posnetke umorjenega Ceauşescuja, mu je bilo jasno, kot je zapisal v svoji beležnici, da je konec z iluzijo, »ki so ji nasedle množice demokratov Vzhodnega bloka od Soče do Vladivostoka: iluzijo, da bi priznavanje etičnega univerzalizma lahko bilo identično z državotvornostjo«. Takrat se je njegov anarhizem samo še poglobil; v isti beležnici je zapisal tudi: »Mislim, da je čut za univerzalnost pravic v svoji osnovi globoko anarhističen.« Tako je v zadnjem letu življenja, ko je v Sloveniji vse vrelo od »državotvorne« in nacionalistične histerije, zmogel tiho rezistenco. Ko je Slovenija že razglasila odcepitev in so se začele jugoslovanske vojne, je prijateljici s Hrvaške pisal, da so kraji okrog Kolpe preveč lepi za mejo in da upa, da bodo njeni kraji še kdaj naša (skupna) domovina … Popolnoma »proti toku«, toda mnogo razumneje od skoraj vsega tistega, kar je v tistem času napolnjevalo medije. Detela je šel v raziskovanju mejnih leg eksistence v nevarne labirinte, v katerih se ni ustrašil skrajnosti, ampak so mu ravno te omogočale, da ni zapadel tisti kolektivni obskurantistični blaznosti, v katero je v tedanji situaciji premnoge ljudi zavedlo sledenje »normalnosti«. Danes se na globalni ravni spet vračajo časi obskurantistične blaznosti in skrajnega nasilja – in v teh turbulentnih časih se lahko vprašamo, na kakšen način je lahko Detelova misel opora naše rezistence.
Etika in poezija
Ko sem se o Deteli nedavno pogovarjal z enim njegovih najboljših prijateljev, me je presenetilo, ko je v nekem trenutku zastavil vprašanje, ali je bilo vse njegovo zavzemanje za živalske pravice resnično delovanje za živali ali predvsem atribut pesnika. Vsekakor pesnika, ki je želel v svoji poeziji doseči sublimno. In ki je oznanil, da bo rodil »novo, strašno lepoto«.
Vendar je bilo pri Deteli bistveno ravno to, da svojega delovanja za živalske pravice ni ločeval od poezije. Kajti poezija je bila zanj proces osvoboditve – kar ne pomeni, da bi bila lahko nadomestek za osvobodilna gibanja. In sublimno je bilo zanj neločljivo od »sublimne ksenofilije«, ki mu je narekovala utemeljevanje vsega delovanja na odnosu do »bitij iz tujih svetov«.
Pri tem je videl možnost vzpostavitve nove bližine z njimi prav v dejstvu, da jih ni dojemal kot bitja, ki so vpeta v red narave, ampak je izhajal iz skupne tujosti naravi; njegova temeljna misel glede razmerja med posamičnimi bitji in naravo je bila, »da ni bitja, ki ne bi bilo že a priori ločeno od narave in zato samo«.
Ko je tako radikaliziral ločenost in tujost, pa je prav v njej prepoznal možnost nove sublimne vezi.
Svojo najbolj znano aktivistično intervencijo, ki jo je sledeč zapiskom morda razumel tudi kot konceptualno umetnost, v kateri je šel 1. avgusta 1975 odpirat kletke v ljubljanskem živalskem vrtu, je sam razumel kot »totalno metaforo, totalen simbol, ki velja za tukaj in tisti outside, ki ga običajno pripisujemo živalim in ki ga smatram za krivičnega«. Toda totalna metafora ga je vodila v preseženje metaforičnosti; malo kasneje je začel metafore kot take zavračati. Prizadeval si je za razgraditev skrepenelih civilizacijskih modelov v samih postopkih označevanja in poskušal je premakniti temelje tistih prepričanj glede odnosov med bitji, ki so ljudem skozi vsa stoletja in tisočletja izkoriščanja živali postala samoumevna – le da je nasilje nad živalmi nekoč preko različnih praks religiozne simbolizacije ostajalo integrirano v kolektivno zavest, v pozni kapitalistični družbi pa je iz nje izrinjeno, kar je omogočilo stopnjevanje tega nasilja v nezaslišane monstruoznosti; kot je zelo jasno zapisal v tekstu Bitja z roba percepcije:
“Z vso gotovostjo in odgovornostjo trdim, da je v zdajšnji evropski družbi ubijanje živali izrinjeno iz zavesti, kar je očitno že iz negodovanja publike, če vidi kake filmske prizore iz klavnic; da do pravične in hkrati potrjujoče konfrontacije z ubijanjem živali sploh več ne prihaja; da je ubijanje živali zgubilo legitimno mesto v duhovni izkušnji družbe, a ker je družba v tem pošastno nedosledna, saj je še zmeraj odvisna od ubijanja živali, je odnos do živali zdrknil na nivo gnile sentimentalnosti, vampirskih nežnosti in spektakla […]”
Človeška etika v razmerju do živali za Detelo nikakor ni bila obrobno vprašanje, ampak centralno vprašanje tudi za samo konstrukcijo človeškosti; bil je prepričan, da stanje, ki ga je opisal, generira tudi monstruoznosti v samih ljudeh in med njimi. Vendar mu nikakor ni šlo zgolj za to, da bi se spremenila miselnost. Zavedal se je, da gre za zelo materialen problem. Med njegovimi zapiski najdemo razmišljanja o tem, kako bi bilo mogoče izvesti ekonomsko preusmeritev k popolni opustitvi živinoreje, pa tudi o možnostih za do živali čim manj nasilne postopke v poljedelstvu. Marsikaj v teh zapiskih lahko zveni zelo utopično, toda Detelova misel je bila edinstvena ravno v tem, kako zelo se je zavedal skrajnih konsekvenc premika, za katerega se je zavzemal. Zavračanje vsakršnega ubijanja, izkoriščanja in prilaščanja živali kot temeljni postulati veganstva (Detela sam je govoril o rastlinojedstvu) so bili v njegovem času tudi v svetovnem merilu nekaj zelo redkega, a sami po sebi ne povsem novega, čeprav je bil z njimi v Sloveniji, kjer je preživel svoje življenje, skrajno osamljen in zaradi njih celo med svojimi najbližjimi prijatelji bolj ali manj nerazumljen. Iz nekaterih njegovih tekstov je razvidno, da je spremljal sodobne mislece, ki so si prizadevali za uveljavljanje živalskih pravic, na primer Petra Singerja, toda njegova argumentacija je bila povsem drugačna od utilitaristične. Zanj sta bili pomembnejši referenci Empedokles in Ovidij. S svojo potjo v neznano v zavezanosti »bitjem iz tujih svetov« je vzpostavljal nastavke za neko še nemišljeno transformacijo.
Živali je ves čas predpostavljal kot subjekte in tudi v imenu odnosa do njih se je usmeril v razgrajevanje vseh zapor v postopkih simbolizacije – v upanju, da bi tako vzpostavil nastavke za nov način tvorjenja znamenj, ki bi bil lahko viden tudi z druge strani, s strani »bitij iz tujih svetov«. Šele to je zanj pomenilo resnični univerzalizem.
Poezija je bila zanj izhodišče za vzpostavitev novega, nepolaščevalnega jezika, ki bi lahko transformaciji, za katero se je zavzemal, edini poiskal ustrezne simbolne koordinate.
Zelo jasno se je zavedal, da je zgrešeno in iluzorno misliti, da je mogoče politične probleme – in transformacijo odnosa med ljudmi in nečloveškimi živalmi je razumel kot eminentno političen problem – reševati s poezijo. Toda poezija je bila zanj izhodišče za vzpostavitev novega, nepolaščevalnega jezika, ki bi lahko transformaciji, za katero se je zavzemal, edini poiskal ustrezne simbolne koordinate. Čeprav je včasih govoril o pesniški obrti in se v zapisu v svoji beležnici malo pred smrtjo celo razglasil za »mojstra pesniške obrti«, namreč poezija zanj ni bila neka specializirana govorica, ki bi bila ločena od drugih govoric, ampak tista skrajna izpostavitev govorice, ki odpravlja segregacije med govoricami.
Tako je svoje prizadevanje najbolj preprosto in najbolj zgoščeno artikuliral v verzih, ohranjenih v njegovi zapuščini, ki jih lahko datiramo v leto 1977:
V nečem si hočem priti na jasno:
kako je z ljudmi in živalmi
in kakšno vlogo ima tu jezik.
Poizkus dešifriranja pojava, ki se imenuje čarovnija
Detelo od večine sodobnih ekoloških in tudi veganskih prizadevanj ostro ločuje to, da v tem svojem nasprotovanju ubijanju in nasilju ni gojil iluzije, da s tem vstopa v neko harmonično razmerje do sveta; sámo strukturo sveta je videl kot preveč pogojeno z nasiljem, preveč prežeto z agonijo. Če je v tekstih, namenjenih javnosti, vendarle poskušal prepričevati, je v enem od svojih zapisov napisal: »Boj je obupen. Ničesar ni v svetu, kar bi dajalo prav želji, da ni umorov.« Ampak za Detelo to ni argument, s katerim bi popustil glede svoje želje. Zavestno se postavlja na pozicijo kozmičnega upora in korakov v »gluhoto vesolja«, kar mu daje tragičnost. Zelo je poudarjal džentileco. V besedilu na zavihku knjige Tisoči krotkih oči je leta 1988 pod fotografijo, na kateri nosi klobuk prijateljice Metke Cotič, predstavljen kot »simbol slovenskega gandijevstva« in »od nekdaj vzor Frančišku Asiškemu«. Toda prav v tem času se je zelo identificiral z likom Luciferja (tako je bilo sicer ime tudi mačku Metke Cotič), ki je bil zanj arhetip najradikalnejšega upora in najradikalnejšega nenasilja – njegov Lucifer, ki se mu je, če lahko verjamemo njegovi pripovedi, nekoč razodel v viziji, namreč ščiti konkretno pojavnost vsakega konkretnega bitja ne glede na vse. Detela – zlasti v tekstih, ki niso bili namenjeni objavi – večkrat uporablja mitski način izražanja; v nekem obdobju je bil zanj ključna referenca tudi Orfej; takrat je pisal celo o »orfični levici«. Kot pravi v svojem edinem intervjuju, ki je bil objavljen v Mladini leta 1979, je hotel na novo definirati svojo eksistenco in svojo postavitev v spremenljivosti sveta »kot nekaj, kar lebdi nad brezni iracionalnosti, in kar je nepreklicno postavljeno v odnos do kaosa«. Ampak po drugi strani je v nekem pismu zapisal, da je »v primerjavi z večino ljubljanskih umetnikov racionalist in skeptik«. Vsaj od časa, ko je začel razvijati svojo animalistično etiko, je močno poudarjal svoj odpor do okultizmov in raznih religijskih ritualov, saj je – skupaj z metaforičnim načinom mišljenja kot takim – prav v njih videl temeljno simbolno strukturo, ki za družbo naredi ubijanje in izkoriščanje živali sprejemljivo; še več, komplekse nasilja kot take je v zadnji instanci dojemal kot neke vrste začaranost. Njegov projekt je bil dešifriranje tega procesa začaranosti, pri čemer pa, kot je razvidno iz njegove pesmi Poizkus dešifriranja pojava, ki se imenuje čarovnija, ki jo je vključil v pesniško zbirko Mah in srebro, procesa čarovnije ni dojemal kot neposredno energijsko delovanje, ampak kot proces manipulacije s spoznavo; to, kar dojemamo kot telesno učinkovanje skrivnostnih magičnih energij, je poskušal dešifrirati kot delo z nezavednimi miselnimi procesi in kot manipulacijo z vednostjo o telesu. Tako je njegov projekt v izhodišču projekt demistifikacije (zato je tudi izrecno nasprotoval temu, da bi v njegovih pesmih videli »magičnost«), a ta demistifikacija je šla tako daleč, da je tudi v stvareh, ki se ljudem navadno zdijo samoumevni pogoji eksistence, videl magijo in začaranost. Pri tem je svoj proces afirmacije tujosti kot vezi med bitji, katerih vsako je ločeno od narave in zato sámo, videl kot intervencijo, ki radikalno problematizira dosedanje koncepcije zgodovine kot take. Kot je o tem vzneseno enigmatično pisal v zapisu, ki je najverjetneje nastal leta 1979:
»Ves čas je na moji strani, kajti jaz sem premagal zgodovino. Alternativa je ostra. Ali ti premagaš zgodovino ali zgodovina premaga tebe. Tretje možnosti ni. So stanja izredno globoke zavesti, ko čutim, da usoda sveta spi v mojih prsih. Zato seveda ne morem delati proti njej. A to je nekaj čisto drugega kot poraz pred zgodovino. Kajti spečo prihodnost lahko tu in tam malo podrezam. In če zgodovino s sigurnostjo investiram, pa četudi še tako malo, ji zagotovo lahko tudi vladam. Vem, da bojo čez sto let moje pesmi, zlasti tiste iz cikla KAR ZGRABIJO ČAROVNIKI, postale simbol socialnega satanizma. Skratka, ko bo tehnološki drek narastel do vrha, bojo ljudje planili drug po drugem in se grizli med sabo. Pri tem bojo pohlepno iskali krivce zunaj sebe in v Kar zgrabijo čarovniki bojo videli ravno tisto tujost, zaradi katere bom postal grešni kozel. Vendar me to ne moti, kajti v stoletje, ki bo prišlo za to temo, popolnoma zaupam.«
Pesnik in zgodovina
Detelov odnos do zgodovine je bil kompleksen; premaganje zgodovine, o katerem piše, ne pomeni odlepljenja od nje oziroma neke lažne neodvisnosti od nje, ampak je razumljeno kot intervencija, ki v njej prebudi nerealizirane emancipacijske potenciale, pa tudi intenzivira zavest o ujetosti, proti kateri se ti potenciali borijo. Po drugi strani pa je Detela pisal tudi o pesnikovem »padcu v zgodovino«.
Rodil se je v času, ko je Jugoslavija po krizi ob prelomu s Sovjetsko zvezo začela iskati svojo posebno pot v socializem, ki je v nadaljevanju kulminirala v delavskem samoupravljanju in neuvrščenosti, umrl pa je v času, ko so pritiski mednarodnih finančnih institucij uspeli sprožiti proces demontaže jugoslovanskega socializma.
V odnosu do zgodovine ni brez pomena dejstvo, da je Detelovo življenje časovno skoraj v celoti sovpadlo s časovnim okvirom obstoja socialistične Jugoslavije, ki je bila v svoji zastavitvi radikalno emancipacijski projekt. Rodil se je v času, ko je Jugoslavija po krizi ob prelomu s Sovjetsko zvezo začela iskati svojo posebno pot v socializem, ki je v nadaljevanju kulminirala v delavskem samoupravljanju in neuvrščenosti, umrl pa je v času, ko so pritiski mednarodnih finančnih institucij uspeli sprožiti proces demontaže jugoslovanskega socializma, nove nacionalistične republiške elite, ki so si privatizirale družbeno premoženje, pa so prispevale svoje k razbijanju federalne države. Detela je umrl malo več kot pol leta po tem, ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, s čimer so se začele jugoslovanske vojne. Verjetno je prav to zadalo dokončen udarec njegovemu že tako krhkemu stanju. Vmes pa se je udeleževal nekaterih družbenih dogajanj: na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let se je v kontekstu študentskega gibanja opredelil za ideale »nove levice«, ki jim je ostal zvest tudi še v osemdesetih letih, ko se je povezal z novimi družbenimi gibanji, ki so sicer opravila svojo vlogo tudi pri razgradnji jugoslovanskega socializma; sam je v njihovem kontekstu nazadnje ustanovil že omenjeno radikalno pacifistično gibanje. Če bi hoteli opredeliti njegovo politično pozicijo, bi jo najbolje zajela oznaka anarhizem, s katero se je tudi sam identificiral. To je pomenilo določeno distanco do realno obstoječe socialistične družbe, vendar pa tudi bližino emancipacijskemu jedru socialističnega družbenotransformativnega projekta, ki je imel za svoj končni cilj odpravo države in vseh mehanizmov medčloveškega zatiranja.
Toda za Detelo je resnično odpravo zatiranja lahko pomenila samo transformacija, ki bi vključevala tudi radikalno spremembo človeškega odnosa do živali. Za to problematiko v okviru vladajoče socialistične politike ni bilo veliko razumevanja. Detela se je v odnosu do te politike vsekakor gibal na neki distanci. S strukturami oblasti je prihajal tudi v konflikt; v nekem trenutku se je znašel celo v zaporu, vendar ne kot politični jetnik, ampak kot nekdo, ki je bil s svojo docela posebno pojavo v Ljubljani preveč nekonformističen in je zmotil pričakovano slavnostno podobo mesta. Zato pa je bila kot politično sumljivi osebi po komemoraciji za v zaporu ubitimi člani RAF ob hišni preiskavi zaplenjena večina njegovih do tedaj popisanih beležnic, z njimi pa najbrž pomemben neznani del njegovega opusa; v arhivu to gradivo doslej ni bilo najdeno, zelo verjetno pa je bilo v fondu, ki je bil leta 1989 uničen. V Plačilu za moje stoletje je polno grotesknih ironičnih iluzij na republiško partijsko elito, ki se izživlja z lovom. Ampak to je podoba nominalno socialistične družbe, ki je v resnici že opustila socialistični projekt, v tem je bolečina nečesa, kar je Detela v osemdesetih letih lahko občutil tudi kot izdajo revolucije. Mladim, ki so zrasli v socializmu, je bil socializem kot zrak, ki ga dihajo; niso ga doživljali kot pridobitev, za katero se je treba boriti, ampak kot obstoječe stanje; zato so bili pogosto bolj kot za njegove dosežke dojemljivi za njegove represivne momente. Lahko si predstavljamo, da je bil Detela že v izhodišču kritičen tudi do sicer emancipacijskega projekta samoupravljanja, ki se mu je verjetno že na ravni samega pojma zdelo nekaj, kar ne preseže logike instrumentalizacije. Prav tako mu je bila kot zapriseženemu pacifistu tuja poudarjena vloga Jugoslovanske armade v družbi.
Preberite tudi: Miklavž Komelj: Pasolini in fašizem.
Pa vendar lahko to razmerje pogledamo tudi drugače: Detela je bil rojen in je zrasel v svetu jugoslovanskega socializma, in ni naključje, da sta se njegova senzibilnost in njegov etični heroizem formirala prav v tem kontekstu, ki ga je globoko ponotranjil; tudi če ga socialistična družba ni zares razumela, je Detela v svoji senzibilnosti in etičnem heroizmu do skrajnih – na trenutke celo utopičnih – konsekvenc izpeljal tudi nekatere potenciale emancipacijskega projekta, na katerem je ta družba temeljila.
Njegova temeljna pozicija glede nenasilja presenetljivo dopolnjuje tezo o tem, da bi stik z drugimi svetovi pomenil konec nujnosti nasilja, ki jo je v pogovoru s pisateljem H. G. Wellsom, mojstrom znanstvene fantastike, leta 1920 izrekel Lenin:
“Človeške ideje so utemeljene na merilih planeta, na katerem živimo. Temeljijo na predpostavki, da tehnične možnosti, kolikor se razvijajo, ne bodo nikoli presegle ‘zemeljske omejitve’. Če nam uspe vzpostaviti stik z drugimi planeti, pa bodo morale biti revidirane vse naše filozofske, socialne in moralne ideje in v tem primeru bodo te možnosti postale neskončne, kar bo naredilo konec nasilju kot nujnemu sredstvu napredka.”
Detelovo temeljno stališče glede nenasilja je sovpadlo z Leninovim v tem, da je kot edino realno izhodišče za preseženje nasilja videl stik z bitji iz tujih svetov. Etika nenasilja po njegovem prepričanju lahko vzdrži samo, če je utemeljena na tem preskoku.
Lenin tukaj seveda govori o tehniki in možnosti neskončne ekspanzije in morda je misel o tem, da bo nasilje preseženo šele, ko bo vzpostavljen stik z drugimi planeti, mišljena kot trditev, da je prenehanje nasilja kot nujnega sredstva napredka utopično – čeprav je bila Sovjetska zveza možnosti vzpostavitve stika z drugimi planeti realno naklonjena. Toda Detelovo temeljno stališče glede nenasilja je sovpadlo z Leninovim prav v tem, da je kot edino realno izhodišče za preseženje nasilja videl stik z bitji iz tujih svetov. Etika nenasilja po njegovem prepričanju lahko vzdrži samo, če je utemeljena na tem preskoku. Ampak za ta stik z radikalno tujostjo po Detelovem prepričanju sploh ni treba potovati na druge planete. Kot pravi Detela v zapisu o slikarstvu Sergeja Kapusa:
“V vsakem prostoru se lahko srečamo s prizorom, v katerem se nam razodene tako šokantna tujost kot pri psihedeličnem obisku iz vesolja. Čemu potovati h Kubrickovemu monolitu iz vesolja ali na Solaris? Niti na Golovec ni več treba. Dovolj je pogled na drevo, ki raste na dvorišču. A kdo lahko prenese takšno zavest o tujosti, o nepojmljivosti in nedoumljivosti tuje prisotnosti?”
Detelova stava je bila prav v tem, da mora zavest o tujosti, nepojmljivosti in nedoumljivosti tuje prisotnosti popolnoma spremeniti vse naše filozofske, socialne in moralne ideje. In ko je v središče vsega svojega delovanja postavil razmerje do živali kot »bitij iz tujih svetov«, je lahko napisal:
gre mi za tisti prepad,
ki vanj drvijo živali,
in za spremembo
sveta.
—
Naslovna fotografija: iz filma Sočasja (2017), režiser Miha Vipotnik.
