Delavsko-lastniška laž

Z začetkom letošnjega leta je tudi pri nas stopil v veljavo zakon o lastniški zadrugi delavcev, ki ga je vlada razglasila za velik korak na poti k ekonomski demokraciji. Nova ureditev namreč omogoča lažji in ugodnejši zagon podjetij po načelih delavskega lastništva, ki ga je slovenska zakonodaja dolga leta bolj ali manj ignorirala. Dosedanja neoliberalna politika je spričo ideološke mržnje do socialističnih idej tovrstne teme dolgo zapostavljala, saj so zadružništvo, ekonomska demokracija in predvsem delavsko upravljanje zagotovo pojmi z zgodovinsko levičarskim predznakom. Da se bogati poslovneži, dežurni anarhokapitalisti in ostali sovražniki vsega kolektivističnega ne bi prestrašeno prijeli za glave ob misli na vrnitev sovjetskih kolhozov ter sovhozov, so jim vladajoči liberalni politiki hitro priskočili na pomoč s pojasnilom, da so zadruge tudi v najsurovejšem kapitalizmu nekaj povsem običajnega in da je celo čez lužo kar deset odstotkov delavcev zaposlenih v podjetjih z delavskim lastništvom. Zgled ekonomske demokracije za koalicijske stranke po novem nikakor ne sme biti več delavsko samoupravljanje v Jugoslaviji z Borisom Kidričem in Kardeljem na čelu, temveč novoodkrita dežela delavcev in kmetov – Združene države Amerike. Presenečeni lahko zdaj sklepamo, da neoliberalni kapitalizem po ameriško in delavske zadruge hodijo z roko v roki.

Kratka zgodovina ekonomske demokracije

Tudi v prvi polovici 19. stoletja se nad zadrugami kot alternativo kapitalističnim podjetjem niso navduševali zgolj socialistični misleci, temveč tudi marsikateri liberalci. Že ob koncu prve industrijske revolucije se je angleški liberalni filozof in zagovornik utilitarizma John Stuart Mill začel zavzemati za demokratizacijo gospodarstva ter zamenjavo kapitalističnih gospodarskih družb z delavskimi zadrugami, v katerih bi zaposleni lahko sami delegirali nadrejene na vodilne položaje. Svoje ekonomske zamisli je Mill leta 1848 strnil tudi v delu Principi politične ekonomije, kjer pravi, da bodo zadruge zaradi boljše učinkovitosti in motiviranosti delavcev sčasoma na prostem trgu izpodrinile tradicionalna kapitalistična podjetja.

Tudi delavska zadruga, ki deluje na trgu, mora slediti enakim zakonitostim kot kapitalistična podjetja: konkurenci, zniževanju stroškov in akumulaciji kapitala. Delavci tako posledično v zadrugi nastopajo kot »kolektivni kapitalisti«, kar vodi v samoizkoriščanje namesto odprave mezdnega dela.

Na sobivanje zadrug in prostega trga so pristajali tudi mnogi zgodnji socialisti, ki so se zavzemali za odpravo razrednega izkoriščanja in bogatenja kapitalistov na plečih delavstva. Za enega izmed očetov zadružnega gibanja namreč velja Anglež Robert Owen, ki je v dvajsetih letih 19. stoletja pomagal ustanavljati utopične socialistične skupnosti v ZDA, še pozneje pa je dejavno sodeloval pri organiziranju zadružnega gibanja v Britaniji. Nekoliko pozneje se je podobnih zadružnih idej navzel tudi Pierre-Joseph Proudhon, ki je danes znan kot teoretski utemeljitelj mutualizma, anarhistične ekonomske misli, ki je ob odsotnosti države združevala prosti trg s kolektivnim upravljanjem podjetij.

Preberite tudi: Matt McManus: Marksizem ne gre umret v Ameriko.

Proti utopičnim socialistom in mutualistom sta se sredi 19. stoletja postavila Friedrich Engels in Karl Marx. Pisca Komunističnega manifesta nista nasprotovala delavskim zadrugam kot takim, temveč sta zgolj zavračala idejo, da bi te v pogojih kapitalističnega prostega trga predstavljale ključno strategijo v boju za odpravo izkoriščanja. Tudi delavska zadruga, ki deluje na trgu, mora namreč slediti enakim zakonitostim kot kapitalistična podjetja: konkurenci, zniževanju stroškov in akumulaciji kapitala. Delavci tako posledično v zadrugi nastopajo kot »kolektivni kapitalisti«, kar vodi v samoizkoriščanje namesto odprave mezdnega dela. Marx je cenil praktično in demonstrativno vrednost Owenovih kooperativ, a jih je kritiziral kot utopične, saj so ignorirale razredni boj in potrebo po odpravi politične moči buržoazije. Še ostrejši je bil do Proudhonovega mutualizma, ki je poskušal ohraniti trg in blagovno menjavo, obenem pa odpraviti kapital in izkoriščanje. Marx je menil, da je to protislovno: blagovna proizvodnja in konkurenca sami reproducirata kapital in neenakost. Kljub vsem kritikam pa so tudi za Marxa zadruge ostale pomemben dokaz, da posamični kapitalist ni nujen za organizacijo proizvodnje v podjetju.

Krščansko-socialno gibanje na Slovenskem

Z bogato tradicijo zadružništva se naposled ponaša tudi slovenska zgodovina. Za prvi večji razmah zadrug na slovenskem podeželju je bil zaslužen Janez Evangelist Krek. Katoliški duhovnik in krščanski socialist je že leta 1895 v svojem delu Črne bukve kmečkega stanu vzroke za bedo na slovenskem podeželju prepoznal v »neomejeni svobodi« kapitalističnega gospodarstva, v katerega je v desetletjih po odpravi fevdalizma postalo močno vpeto slovensko kmetstvo. Krek je zato začel organizirati množično krščanskosocialno gibanje, pod njegovim vodstvom pa se je na podeželju razmahnilo ustanavljanje kreditnih, kmetijskih in potrošniških zadrug, kjer so člani skupaj varčevali, si ugodneje izposojali denar in lažje prodajali svoje pridelke ter s tem izkoreninili oderuštvo. S skupno nabavo in prodajo ter plačevanjem davkov naj bi zadruge postale posrednik med kmeti, trgom in državo. Od leta 1892 do leta 1905 je bilo tako v okviru Krekovega krščanskosocialnega gibanja ustanovljenih 481 zadrug, ki so izdatno pripomogle k izboljšanju položaja kmetov in v dobršni meri celo zaustavile izseljevanje slovenskega življa v tujino.

Krek je začel organizirati množično krščanskosocialno gibanje, pod njegovim vodstvom pa se je na podeželju razmahnilo ustanavljanje kreditnih, kmetijskih in potrošniških zadrug, kjer so člani skupaj varčevali, si ugodneje izposojali denar in lažje prodajali svoje pridelke ter s tem izkoreninili oderuštvo.

Ambicije Krekovega krščanskosocialnega gibanja se niso končale zgolj pri kmetstvu, saj je Krek začel organizirati tudi delavsko gibanje, vendar je z zadrugami med mestnimi proletarci dosegel manjše uspehe. Krekovo krščanskosocialno gibanje je bilo politično v veliki meri vezano na Slovensko ljudsko stranko, ki je bila v tem obdobju gonilna sila klerikalizma pri nas. Krek je kot predstavnik njenega levega krila prihajal v vse pogostejše konflikte z vodstvom stranke, ki je bilo mnogo manj naklonjeno naprednim ekonomskim idejam. Janez Evangelist Krek je umrl le leto pred koncem prve svetovne vojne; s padcem Avstro-Ogrske je bila kmalu zapravljena tudi Krekova politična dediščina, zadružno gibanje pa je v obdobju Kraljevine Jugoslavije naletelo na številne prepreke. Ponovni zagon zadružništva in obuditev idej ekonomske demokracije je slovenski prostor dočakal šele z zmago socialistične revolucije in pozneje z uvedbo samoupravnega modela v začetku petdesetih let. Ravno ta model je eno izmed ključnih vlog pri upravljanju podjetij prepustil delavskim kolektivom, organiziranim v t. i. delavske svete.

Novi zakon o lastniški zadrugi delavcev

Desetletja po odpravi delavskega samoupravljanja in ukinitvi slehernih demokratičnih mehanizmov, ki nam jih je v gospodarstvu prinesel jugoslovanski socialistični projekt, je vlada v državnem zboru sprejela novi Zakon o lastniški zadrugi delavcev, s katerim je koalicija tudi pri nas implementirala zadružni sistem po vzoru modela ESOP (ang. Employee Stock Ownership Plan), ki v nekaterih državah po svetu že omogoča lažje vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij. Mednarodne raziskave kažejo, da so moderne zadruge v primerjavi s tradicionalno organiziranimi podjetji bolj trajnostno usmerjene in odpornejše na krize ter druga ekonomska nihanja. Prav tako so razlike v plačah navadno manjše kot pri preostanku zasebnih gospodarskih družb, delovna mesta zaposlenih so bolj varna in stabilna, prednost ESOP podjetij pa je tudi domače lastništvo.

Med razloge za spremembo zakonodaje je vlada med drugim navedla tudi to, da se mnoga mala in srednja podjetja soočajo z nasledstvenimi težavami, saj njihovi lastniki po upokojitvi pogosto nimajo nikogar, ki bi mu svoje podjetje lahko predali. V primeru, da svoje kapitalistične lastnine ne zapustijo potomcem ali drugim sorodnikom, se lahko od zdaj naprej prostovoljno odločijo tudi za prodajo podjetja svojim zaposlenim prek delavske zadruge. Zaposleni tako lahko brez vložka lastnih prihrankov odkupijo delež, izplačilo zaposlenih nekdanjemu lastniku pa se financira postopoma s poslovnimi dobički. Zadruga je po novem zakonu lahko vzpostavljena šele, ko se vsaj tri četrtine vseh zaposlenih odloči za lastniški delež, država pa bo tovrstne prevzeme nadzorovala in tudi spodbujala z davčnimi ugodnostmi za kapitalista, ki bi se odločil za takšno prodajo svojega podjetja.

Sprejeti zakon ne uvaja mehanizmov ekonomske demokracije kot nove delavske pravice za vse zaposlene, saj se bo nanašal zgolj na neznatno manjšino podjetij, v prvi vrsti pa najbolj koristi upokojenim lastnikom gospodarskih družb.

Ko preberemo sprejeti zakon, lahko zelo hitro pridemo do ugotovitve, da ta v Sloveniji pravzaprav ne prinaša ničesar posebej prelomnega. Vlada je pred leti celo ustanovila povsem novo ministrstvo za solidarno prihodnost, katerega ena izmed ključnih nalog naj bi bila razvoj ekonomske demokracije, a bodo solidarnostne prihodnosti očitno deležni le tisti redki delavci, ki bodo službo poiskali v maloštevilnih zadrugah. Sprejeti zakon namreč ne uvaja mehanizmov ekonomske demokracije kot nove delavske pravice za vse zaposlene, saj se bo nanašal zgolj na neznatno manjšino podjetij, v prvi vrsti pa najbolj koristi upokojenim lastnikom gospodarskih družb, ki bi bili s prodajo podjetja deležni kar dvajset odstotkov nižje davčne obravnave.

Težava zadružništva pa je tudi globlja. Kot je pravilno ocenil že Marx, so tudi zadružna podjetja na prostem trgu prisiljena slediti osnovnim zakonitostim kapitalizma, delavci pa se še hitreje in neizogibno poistovetijo z vlogo kapitalista, s čimer delavska zavest ni okrepljena, ampak izbrisana. Ti delavci svoje interese težko enačijo z dobrobitjo celotnega proletariata, temveč bolj s poslovnimi koristmi podjetja, katerega solastniki so. Delavci si tako postajajo vedno bolj tekmeci in vedno manj tovariši v boju proti istemu razrednemu sovražniku. Čeprav je sodobni proletariat že danes povsem depolitiziran in oropan socialistične delavske zavesti, bi lahko vključevanje delavcev v kapitalistično lastništvo ta proces še dodatno zaostrilo. Ko napoči čas ekonomske krize, poslovnih neuspehov in finančnih padcev, se ti zaposleni ne bodo obrnili proti samemu kapitalizmu, temveč bodo začeli sami sebe izkoriščati še bolj zagnano in učinkovito kot kateri koli delodajalec.

Nikakor se torej ne smemo čuditi, da so institucije kapitala na čelu z Gospodarsko zbornico – vodilno delodajalsko organizacijo pri nas – pozdravile sprejetje zakona. Zagotovo bi bil upor proti »ekonomsko demokratičnim« idejam že precej močnejši, v kolikor bi Slovenija na primer kopirala nemško korporativno zakonodajo, ki omogoča, da delavski predstavniki zasedajo polovico sedežev v nadzornih svetih vseh večjih državnih in zasebnih gospodarskih družb. Čeprav slovenska ustava v svojem 75. členu že zdaj omenja sodelovanje delavcev pri »upravljanju v gospodarskih organizacijah«, je ostal ta del ustave na veselje Gospodarske zbornice zgolj mrtva črka na papirju.

Preberite tudi: Matjaž Zorec: Delo zasužnjuje.

Menedžerji svojih zaposlenih zagotovo ne vključujejo v lastništvo podjetij zaradi vere v družbeno pravičnost, ekonomsko demokracijo ali napredne socialistične nazore. S strategijo delavskega solastništva si korporacije namreč predvsem prizadevajo ohraniti in nase vezati visoko kvalificirano delovno silo. Znana slovenska podjetja, ki se že ponašajo z notranjim lastništvom, tako niso v posesti čistilk, hišnikov in vratarjev, temveč inženirjev, programerjev in drugih dobro plačanih kadrov, ki jih skušajo podjetja na vsak način obdržati v svojih vrstah. Gre namreč za privilegiran sloj delavskega razreda, ki uživa dosti boljše življenjske pogoje in socialni status kot preostanek delavstva. Friedrich Engels je že sredi 19. stoletja to družbeno skupino poimenoval s pomenljivim nazivom delavska aristokracija. Zaradi svojega ugodnejšega materialnega položaja je ta v večini seveda precej dovzetnejša za kolaboracijo z buržoazijo kot pa za razredno solidarnost s preostankom proletariata.

Novi zadružni model, kakršnega je sprejela vlada, je bistveno premalo ambiciozen, da bi lahko korenito posegel v razredno tiranijo kapitalistov, menedžerjev in vseh mogočih šefov, zakoni, sprejeti v parlamentu s podporo delodajalcev, pa zagotovo ne morejo predstavljati nujnih korakov k spremembi razmerij moči med delom in kapitalom na delovnih mestih. Dokler delavsko upravljanje ne postane pravica slehernega proletarca in proletarke, bodo sadovi nove zakonodaje ostali zgolj privilegij nekaterih.

—