Čemu novi socializem?

»Da bi vedeli, kaj bomo storili, moramo najprej vedeti, kdo smo.«

– Peter Weiss

Uporaba izraza »socializem« ima razmeroma kratko zgodovino, vendar sta njegovi pojmovni ustreznici družbenost (ang. societality) ali komunalizem. Zato ga lahko razumemo kot skupno ime za vse tiste družbene boje in strukture, ki so se vzpostavili v imenu družbe in za družbo. V tem smislu je zgodovina socialističnih bojev zgodovina vseh bojev, ki so se pojavili proti kulturi nadvlade. Vsi boji, ki nasprotujejo kakršnikoli obliki izkoriščanja in podrejanja, pa naj gre za ekonomske, povezane s spolom ali kulturne, so socialistični boji. Zato omejevanje ideje socializma na zadnjih 200 do 300 let moderne dobe ali celo zgolj na obdobje od pojava marksizma kaže na nepopolno razumevanje.

Vsi boji, ki nasprotujejo kakršnikoli obliki izkoriščanja in podrejanja, pa naj gre za ekonomske, povezane s spolom ali kulturne, so socialistični boji.

Socialistične teorije in boji zadnjih 200 do 300 let – od utopičnih socialistov do marksizma – so brez dvoma imeli strateško mesto in vlogo v socialistični misli. Ne gre pa spregledati tudi drugih izkušenj, na primer Karmatov, ki so med 9. in 10. stoletjem vzpostavili komunalizem. Karmatom je uspelo ustvariti strukturo, ki je trajala dlje kot Sovjetska zveza. Ta primer navajamo iz naslednjega razloga: socializem – vključno z marksizmom – ne more in ne sme biti omejen na določeno obdobje. Karmati predstavljajo skupnostno miselnost in organizacijo, ki je nasprotovala prevladujoči politiki islama v tistem času.

Tega ne smemo razumeti kot trivializiranje marksizma. Marx je eden izmed najsijajnejših socialističnih mislecev v zgodovini človeštva. Marsikaj se še lahko naučimo iz marksizma in od Marxa. Poudariti želimo sledeče: čeprav marksizem vsebuje briljantno perspektivo, ki nas osvetljuje še danes, pa v končni fazi ostaja interpretacija določene dobe, in sicer konkretna analiza razmer v 19. stoletju. Razmere so se po 200 letih spremenile, zato se mora spremeniti tudi analiza. Ta sprememba analize prinaša večplastno potrebo po spremembi: od ideologije do organizacijskih struktur in strategije boja. Marx sam je svoje razmišljanje nenehno popravljal in dopolnjeval vse od leta 1848, ko je napisal Komunistični manifest, do svoje smrti.

Socializem se je od razpada sovjetskega sistema večinoma umaknil v sfero intelektualnih razprav. Preselil se je iz področja družbene organizacije v univerzitetne predavalnice in konferenčne sobe. Te razprave so nosile – in še vedno nosijo – sledove melanholije, v katero je zapadel socialistični svet po razpadu Sovjetske zveze. Z drugimi besedami, po izgubi socializma je prišlo do stanja dezorientiranosti.

Preberite tudi: Karolina Babič: Kako biti socialistka.

Storiti bi morali, kar je bilo treba: naučiti bi se morali lekcijo iz rezultatov ustrezne kritične in samokritične analize ter obuditi socialistični boj. Vendar pa si je zelo malo ljudi to nalogo zares zadalo. Tisti, ki pa so to vendarle želeli storiti, so bili pogosto ujeti znotraj specifičnih osebnih ali skupnostnih omejitev.

Po gibanju leta 1968 je postalo jasno, da se je modernistična paradigma sesula, tako v svoji desničarski kot levičarski obliki. To imenujemo sistemska kriza. Nikakršne desničarske ali levičarske strukture, ki se je oblikovala znotraj horizonta modernistične misli, ne moremo umestiti izven te krize. Gibanje leta 1968 pravzaprav ni bilo klasično socialistično gibanje. Namesto tega je izražalo idejo, da niti liberalizem niti realsocializem nista uresničila obljubljenih utopij – in, kar je še pomembneje, tega niti ne bosta mogla storiti.

V skladu s takšnim razvojem dogodkov je kapitalistična modernost, zlasti s politiko globalizacije, začela iskati nove rešitve. Socialistični svet je po drugi strani gibanje leta 1968 na splošno razumel kot upor proti kapitalističnemu zahodnemu svetu. Dejansko pa je bil sovjetski sistem pod večjim pritiskom – in s tem bolj ogrožen. Temeljit pregled sovjetskega sistema v obdobju od 1970 do 1990 to povsem jasno pokaže.

Socializem in kritika – samokritika

Marksistična teorija je teorija kritike in je že od vsega začetka podvržena tudi samokritiki. Razprave med Marxom in Proudhonom so bile v tem pogledu izjemno produktivne. Ko pa so marksistično-socialistična gibanja prišla na oblast, je prišlo do opaznega preobrata v kulturi kritike. Med poglavitnimi razlogi, ki so pripeljali sovjetski sistem do propada, je bil njegov prelom s kulturo kritike in samokritike. Po revoluciji se je kritika v Sovjetski zvezi usmerila navzven. Kritika sovjetskega sistema je bila razumljena kot protirevolucionarna. Sistem je bil prikrajšan za kritiko – in s tem za samokritiko. Glas kritike je bil zadušen. Struktura, ki se zapre pred kritiko, se ne more obnavljati; ne more se očistiti svojih pomanjkljivosti in problematičnih vidikov.

Gibanja, ki naj bi vodila socialistični boj že več kot 100 let, ne dvomijo več vase, ne čutijo več potrebe po prenovi, kljub temu, da nikakor ne napredujejo in se kljub vsem tem neuspehom še naprej visokozveneče izražajo.

Podobno problematičen pristop prevladuje v številnih socialističnih gibanjih. Revolucionarna gibanja se vzpostavljajo preko kritike prevladujočega sistema; so sama po sebi kritična gibanja. To razumevanje avtomatsko zaznava kritiko socialističnih gibanj kot protirevolucionarno. Takšna miselnost je dediščina KPSZ (Komunistične partije Sovjetske zveze) v socialističnih gibanjih po vsem svetu. Tako rigidna je – treba jo je poimenovati dogma – da gibanja, ki naj bi vodila socialistični boj že več kot 100 let, ne dvomijo več vase, ne čutijo več potrebe po prenovi, kljub temu, da nikakor ne napredujejo in se kljub vsem tem neuspehom še naprej visokozveneče izražajo.

Realizem je v revolucionarni politiki hkrati past in faza. Če se omejimo na realizem, se bomo sčasoma zasidrali v pristanišču konservativne politike in se ujeli v past. Če pa realnost beremo kot analizo konkretnih razmer in jo uporabljamo kot temelj za gradnjo trdnih mostov do revolucionarnih idealov, vodimo uspešen revolucionarni proces. Realizem v tem primeru postane faza, ki poganja revolucionarni boj naprej. Preprosto dejstvo je, da so socialistične izkušnje sklenile 20. stoletje z velikimi razočaranji, ne glede na to, ali je šlo za samozvane marksiste, leniniste ali maoiste. Socialistična gibanja pod sovjetskim vodstvom so z uporabo marksističnih revolucionarnih strategij prevzela oblast v tretjini sveta, a so kljub temu propadla. Zakaj?

Ne smemo se prepustiti iluziji, da je ta propad mogoče naprtiti le težavam, s katerimi se je gibanje srečevalo na poti. Zagotovo je imela vsaka izkušnja svoje specifične napake in pomanjkljivosti, ki jih je treba preučiti. Če pa je rezultat povsod enak, moramo problematizirati skupne temelje: sistemsko analizo, revolucionarno strategijo, oblast in državno politiko itd.

Današnji svet je mračnejši od tistega v 20. stoletju, pa naj gre za delavce, za zatirane kulture in etnične skupine, za ženske, za naravo in za vsa živa bitja v naravi … Globalizacijske politike v zadnjih 40–50 letih niso vodile zgolj v brezobzirno izkoriščanje delovne sile, temveč v izkoriščanje celotnega planeta – in to se še nadaljuje. Medtem ko se globalne korporacije bogatijo, se revščina in beda z vsakim dnem stopnjujeta. Z globalizacijo se nadaljuje vrtinec vojn in nasilja. Nastopile so že množične migracije, ki prizadenejo na desetine milijonov ljudi.

Poglejmo Turčijo. V Turčiji delovna sila še nikoli ni bila tako neusmiljeno izkoriščana kot danes. Sindikalne pravice še nikoli niso bile tako okrnjene. Brezposelnost in revščina še nikoli nista bili tako vseprisotni. Prepričanja, identitete, kultura in življenjski slog še nikoli niso bili pod tako neusmiljenim pritiskom. Prepad med družbo in kapitalom še nikoli ni bil tako globok. Ali v luči tega obstaja kakšno gibanje, ki bi v imenu socializma sestopilo v družbo, se organiziralo in zmoglo ustvariti temelje družbe? Ali nam ta slika ne pove ničesar?

Skratka: socialistični boji in izkušnje z oblastjo 20. stoletja se razkrajajo; politična ekonomija prevladujočega sistema se spreminja; izkoriščanje delovne sile se zaostruje; globalizacijske politike uničujejo družbo na najrazličnejše načine; ekološka kriza je dosegla raven, ki ogroža življenje samo. V takšnih razmerah je zgodovinska dolžnost socialističnega sveta, vključno z marksizmom, da se s samokritičnim branjem uči iz zgodovine družbenih bojev in ustvari nove rešitve na podlagi konkretne analize sedanjih razmer skozi preplet teorije in prakse.

Razpustitev vloge socialistične avantgarde in Öcalanovo poslanstvo

Medtem ko so nekateri žalovali za propadom sovjetskega sistema, drugi pa so se spopadali z občutki melanholije, je Öcalan svoje stališče izrazil s stavkom: »Vztrajanje pri socializmu pomeni vztrajanje pri človeštvu.« To se je zgodilo v zgodnjih devetdesetih letih. Šlo je tudi za deklaracijo odločitve: rešitev se bo že našla. To raziskovanje predstavlja eno najbolj strateških razsežnosti Öcalanovega revolucionarnega boja v zadnjih nekaj desetletjih. Kriza, v kateri se je znašel socializem, namreč ni bila predvsem kurdski ali bližnjevzhodni problem, temveč globalna kriza.

Lahko bi rekli, da je imel Öcalan pri iskanju socialističnih rešitev poleg vodstvenih sposobnosti še dve prednosti. Prvič, boj je začel kot socialist. Znotraj socialističnega gibanja v Turčiji je bil pod močnim vplivom Mahirja Çayana, do katerega je gojil veliko naklonjenost. Po ustanovitvi PKK (Delavska stranka Kurdistana) je vestno sledil Sovjetski zvezi, vzpostavil je odnose s skupinami, kot sta Iraška komunistična partija in Bolgarska komunistična partija. Socializem je oblikoval njegove teoretske temelje, ukvarjal pa se je tudi z njegovimi političnimi reprezentacijami. S tem je pridobil tako teoretične kot tudi praktične veščine.

Drugič, Öcalan je temeljito analiziral realnost Bližnjega vzhoda v specifičnem kontekstu Turčije, Sirije, Iraka in Irana – njihove politične strukture moči in družbeno tkivo. Dejstvo, da je kurdsko osvobodilno gibanje lahko preživelo pol stoletja in se celo okrepilo v regiji, kot je Bližnji vzhod – kljub vojni, razseljevanju, delitvam in obleganju – temelji tudi na bojni strategiji, povezani z Öcalanovimi ideološkimi in političnimi izkušnjami.

Kaos je ustvarjalen in je izhodišče vseh stvaritev. Krizne in kaotične razmere, v katerih se je znašel socializem, niso zahtevale le odgovornosti za refleksijo, temveč so ustvarjale tudi priložnosti za svobodno mišljenje. To je bila dobra podlaga za učenje iz socialističnih bojev, ki so zahtevali veliko odrekanj. Poučne namreč niso zgolj resnice, ampak tudi zmote.

Zgodovina se odvija v valovih in gre svojo pot, včasih pa nekaterim posameznikom dodeli osrednjo vlogo v svojem napredovanju. Öcalan je voditelj, ki je boj za rešitev kurdskega vprašanja začel s socialistične perspektive in hitro napredoval. V začetku devetdesetih se je soočil s krizo socializma, ki je na nacionalni, regionalni in svetovni ravni zajela številne zatirane družbene sloje. Bil je eden redkih posameznikov, ki je bil sposoben prevzeti odgovornost – in v nekem smislu jo je tudi moral. Bil je namreč socialist in tako predstavljal socialistično gibanje, ki se je krepilo in pridobivalo družbeno podporo. To je bila zgodovina odgovornosti, ki je bila Öcalanu naložena. In pokazal je moč, da živi v skladu z njo.

Koncept »družbenega socializma«

Terminologija je nekoliko nejasna. Navsezadnje socializem inherentno pomeni družbenost. Zakaj torej »družbeni socializem«? Socializem se je namreč vedno identificiral z državo in oblastjo – in tako je tudi razumljen. Izraz izhaja iz dejstva, da marksistična revolucionarna strategija temelji na prevzemu državne oblasti in doseganju socializma s proletarizacijo.

Konceptualizacija kaže, da se smer socialističnega boja preusmerja od cilja prevzema državne oblasti k izgradnji družbe. S terminom »družbeni socializem« Öcalan ne namerava le ponovno povezati socializma z njegovim filozofskim jedrom, temveč tudi jasno usmeriti svojo socialistično organizacijo in politiko. V skladu s to vizijo bodo vse politične, ekonomske in kulturne organizacije temeljile na družbi.

Družbeni socializem nasprotuje centralizaciji oblasti v državi ali v državi sorodnih organizacijskih strukturah – tudi v primerih, ko se ta vzpostavlja v imenu socializma.

Nekateri krogi kritizirajo ta argument in trdijo, da mu manjka perspektiva oblasti. Če je oblast opredeljena kot država in centralizirana politična sila, potem je ta kritika pravilna. Če pa je oblast opredeljena kot družbena moč in volja, potem ni. Perspektiva oblasti, ki se tukaj izrisuje, je prenos oblasti iz države in političnih centrov moči na družbo, na njene temelje. Ne moremo reči, da oblasti ni, preprosto zato, ker jo ima vsak – vendar pa ni centralizirane oblasti. To bi lahko opisali kot perspektivo, ki centralizirano politično oblast nadomešča z družbeno oblastjo.

Družbeni socializem nasprotuje centralizaciji oblasti v državi ali v državi sorodnih organizacijskih strukturah – tudi v primerih, ko se ta vzpostavlja v imenu socializma.

Kritika in sistemska gradnja nista eno in isto

Marksizem in socialistične izkušnje so bili vedno predmet kritike: anarhizem je kritiziral centralizacijo oblasti (države) in hierarhijo, feminizem način obravnave spolno pogojenega izkoriščanja, ekološko gibanje izkoriščanje narave in afirmacijo industrializma, kulturna gibanja pa umanjkanje identitetnih politik. Poleg teh je tu še večplastna postmodernistična kritika.

Vse te kritike so lahko zaradi svojih lastnih perspektiv enostranske. Vendar pa vsaka od njih kaže na pomanjkljivost ali težavo. Obnovljena sistemska gradnja socializma je nekaj drugega. Tudi če bi marksistično-socialistična teorija in izkušnje obravnavale vprašanje spola na podlagi feminističnih zahtev, to ne bi nujno pomenilo, da bi bile s tem nagovorjene vse ostale kritike.

Tako frankfurtska šola kot postmodernistična filozofija vsebujeta izrazite marksistične atribute. Vendar pa kljub njunim kritikam, ki sicer širijo obzorja, ne razpravljata o obnovljeni, sistemski gradnji socializma.

Frankfurtska šola in postmodernistična filozofija sta formulirali večplastne kritike marksizma in socialističnih izkušenj. Tako frankfurtska šola kot postmodernistična filozofija vsebujeta izrazite marksistične atribute. Vendar pa kljub njunim kritikam, ki sicer širijo obzorja, ne razpravljata o obnovljeni, sistemski gradnji socializma.

Rekonstrukcija socializma

Obnova socializma zahteva sistemsko celostnost – filozofsko, ideološko in v smislu organizacijskega modela. Brez tovrstne sistemske celostnosti dialektika dela in celote ne more delovati.

Öcalanova formulacija demokratičnega družbenega socializma izraža takšno celostnost. V tej formulaciji so namreč sistemsko prepletene perspektive, ki na filozofski ravni temeljijo na demokraciji, ekologiji in osvoboditvi žensk, na ideološki ravni na demokratičnem družbenem socializmu ter na organizacijski ravni na konfederalizmu.

A – Filozofski kontekst: Demokratično-ekološka perspektiva, ki je tudi spolnoosvobodilna

Ta perspektiva temelji na treh vidikih:

1 – Sistemska analiza

Öcalan kapitalističnega sistema ne analizira kot sistema zadnjih nekaj stoletij, temveč kot zadnjo in najbolj krizno fazo 5000 let trajajoče civilizacije držav.

Dejstvo, da problematizira civilizacijo držav in ne kapitalizem, predstavlja paradigmatični premik v analizi. Analiza, ki problematizira le kapitalizem, se osredotoča izključno na kapitalistično oblast in kapitalistično državo. Vendar pa analiza, ki problematizira sámo civilizacijo držav, obravnava obliko državne organizacije kot tako. Ta razlika neposredno vpliva na številne komponente: od analize oblasti v revolucionarni teoriji do strategije revolucije in modela družbene organizacije.

Analiza, ki problematizira le kapitalizem, se osredotoča izključno na kapitalistično oblast in kapitalistično državo. Vendar pa analiza, ki problematizira sámo civilizacijo držav, obravnava obliko državne organizacije kot tako.

Po Öcalanovem mnenju je pravilna analiza kapitalizma mogoča le, če ga ocenjujemo skupaj s civilizacijo držav in kot njeno fazo, in sicer zato, ker so bile zakonitosti kapitalistične politične ekonomije vzpostavljene že na samem začetku civilizacije držav.

Nekateri socialistični krogi zavračajo Öcalanovo tezo, da bi bilo treba namesto marksističnega razrednega protislovja poudariti protislovje med komuno in državo. Vendar pa se za zgodovinsko in družbeno analizo, ki temelji na protislovju med komuno in državo, skriva sistemska analiza, ki kapitalizem razume kot fazo znotraj civilizacije držav. Če je težava v civilizaciji držav, potem je neizogiben rezultat sociološkega branja, da se osredotočimo na državo in njen odnos do komune – entitete, ki jo država uničuje in proti kateri se komuna bori. Poleg tega znotraj marksistične teorije obstaja tudi teza, da se je država razvila z uničevanjem komunskega družbenega življenja. Engelsova dela na to temo so dobro znana.

Zgodovinska in družbena analiza, ki temelji na protislovju med komuno in državo, ne zanika razrednega protislovja. Pojem komune predstavlja negacijo vseh izkoriščevalskih odnosov in struktur: razrednih, spolnih in kulturnih. Država kot osrednja institucija oblasti izkoriščevalskega sistema ne temelji zgolj na razrednih odnosih. Državna organizacija ima patriarhalen značaj, v njenem temelju pa je spolno izkoriščanje. Dobro znano dejstvo je, da je to izkoriščanje zgodovinsko predhodno razrednemu izkoriščanju.

Država kot osrednja institucija oblasti izkoriščevalskega sistema ne temelji zgolj na razrednih odnosih. Državna organizacija ima patriarhalen značaj, v njenem temelju pa je spolno izkoriščanje.

Komuna je realistična struktura, ki je primernejša za zgodovinsko sociologijo, saj v primerjavi z razredom celovito zaobjame večplastno dinamiko kulture družbene svobode, zaradi česar je bistveno bolj plodovita za analizo zgodovine in družbe.

Institucionalizacija izkoriščevalskih odnosov na področjih demokracije, ekologije in spola je delo struktur civilizacije držav. Socialistični pogled na svet in perspektiva, ki predvideva celosten boj na teh področjih, se oblikujeta s to sistemsko analizo.

2 – Kritika marksizma

Pravimo: demokratični družbeni socializem. Značaj socializma je inherentno družben – in demokratičen. Vendar pa je ta oznaka politično nujna. Predvsem gre za to, da Sovjetska zveza in drugi socialistični eksperimenti niso zares prestali preizkusa demokracije.

Za tem problemom se skriva dejstvo, da marksistična revolucionarna strategija daje prednost prevzemu državne oblasti in vzpostavitvi diktature proletariata. Pri tej strategiji je bila pozornost pred demokracijo namenjena oblasti. Po revoluciji pa je, tako kot v sovjetskem primeru, prednost dobila krepitev države. Posledično je v marksistično-socialističnih eksperimentih prišlo v ospredje pomanjkanje demokracije, kar je v končni fazi škodovalo socializmu.

Ena najizrazitejših pomanjkljivosti marksistične teorije – in s tem socialističnih izkušenj – tiči na področju izkoriščanja spolov. Marx se je seveda zavedal izkoriščanja spolov in ga je videl kot problem. Vendar pa je zaradi razredno usmerjene analize družbe napovedal, da bo premagovanje razrednega izkoriščanja odpravilo tudi izkoriščanje spolov. To je izkoriščanje spolov v marksistični teoriji reduciralo na sekundarno vprašanje, zaradi česar je teorija ostala nepopolna.

Na področju ekologije je neizpodbitno, da marksistična teorija vsebuje močno filozofijo narave. Vendar pa je Marxovo in Engelsovo sprejemanje industrijskega razvoja in njuno razumevanje tega razvoja v smislu napredka privedlo do površne obravnave industrializma v socialističnih krogih.

Na področju ekologije je neizpodbitno, da marksistična teorija vsebuje močno filozofijo narave. Vendar pa je Marxovo in Engelsovo sprejemanje industrijskega razvoja in njuno razumevanje tega razvoja v smislu napredka privedlo do površne obravnave industrializma v socialističnih krogih. To ni zgolj tlakovalo poti izkoriščanju narave s strani kapitalističnega sistema, temveč je tudi marksistično teorijo z ekološkega vidika pustilo nepopolno. Marksistična teorija je industrijski razvoj obravnavala le površno, kar je izdatno prispevalo k razširjenemu in še vedno prevladujočemu prepričanju, da za ekološko uničenje ni odgovoren industrijski razvoj kot tak, temveč sile, ki ga uporabljajo. V resnici industrijski razvoj še zdaleč ni tako neškodljiv, kot je bil prikazan.

Skratka: demokracija, ekologija in spol so najpomembnejše vrzeli v marksistični teoriji. Osvobajajoča socialistična perspektiva in praksa pa morata biti demokratične, ekološke in spolnoosvobodilne. V tem smislu to pomeni tudi izpopolnjevanje marksistično-socialističnega pristopa.

3 – Današnji svet

V današnjem svetu so demokracija, ekologija in družbeni seksizem najbolj pereča družbena vprašanja. Ker je civilizacija držav zgrajena na izkoriščanju teh področij, kapitalizem pa predstavlja vrhunec te strukture, takšen izid ni presenetljiv.

Ena izmed najpogosteje obravnavanih tem v prevladujoči politologiji in filozofski literaturi je demokracija. Skoraj vsaka analiza se začne s predpostavko, da je demokracija sestavni del civilizacije držav. Vendar pa je znotraj sistema civilizacije držav nemogoče govoriti o razredni, kulturni, politični ali spolno utemeljeni demokraciji, in sicer zato, ker je država zgrajena na zanikanju demokracije. Izraz »demokratična država« je prazen označevalec. Demokracija je samouprava ljudstva. Tam, kjer obstaja samoupravljanje, državna struktura ne deluje. V današnjem kapitalističnem svetu, kjer so narodi izkoriščani do obisti in trpijo zaradi lakote in bede, ne moremo niti začeti govoriti o demokraciji. Ekološka kriza je dosegla raven, ki ogroža samo življenje. Ekologija je zdaj eden največjih izzivov, s katerimi se sooča človeštvo.

Ekološka kriza je dosegla raven, ki ogroža samo življenje. Ekologija je zdaj eden največjih izzivov, s katerimi se sooča človeštvo.

Na področju spola so se protislovja še zaostrila. Ženske so izkoriščane in zatirane bolj kot kadarkoli poprej, ekonomsko, kulturno, politično, psihološko in spolno – na vseh ravneh. Moralno-politična odgovornost socializma je, da ponudi rešitve za ta problematična področja, ki uničujejo družbeno življenje in svoboščine. Premagovanje teh težav je mogoče le, če je perspektiva ustrezno usklajena in izostrena.

Razlika v demokratično-ekološki in spolnoosvobodilni perspektivi je v tem, da sta kot vidika analizirana v medsebojnem odnosu in postavljena kot temelj perspektive za družbeni socializem. Zato ekološkega, spolnoosvobodilnega in demokratičnega vidika ni mogoče medsebojno ločiti. Demokratična perspektiva od socialistov terja, da privzamejo obenem ekološko in spolnoosvobodilno perspektivo. Socialist ne more nasprotovati izkoriščanju delovne sile in pri tem molčati o ženskih in okoljskih vprašanjih. V primeru, da to stori, postane nedosleden in izgubi svojo socialistično identiteto.

Demokratična perspektiva od socialistov terja, da privzamejo obenem ekološko in spolnoosvobodilno perspektivo. Socialist ne more nasprotovati izkoriščanju delovne sile in pri tem molčati o ženskih in okoljskih vprašanjih.

Za vsemi temi protislovji se skriva oblastniška miselnost in kultura civilizacije držav. Delovna sila, ženske, narava, identiteta – vse se izkorišča na enak način. Socialistični boj proti izkoriščanju se ne more omejiti samo na eno izmed teh protislovij. Socialisti se morajo boriti na podlagi razumevanja narave sistema oblasti, pri čemer morajo upoštevati njegovo večplastno, relacijsko celovitost.

B – Ideološki kontekst: Demokratični družbeni socializem

Demokratični družbeni socializem vključuje temeljno predpostavko, da obstaja primarno protislovje med komuno in državo ter da to protislovje karakterizira družbeno zgodovino. S te perspektive je komuna sestav vrednot, ki tvori svobodno družbo, temelji pa na načelu svobode in enakosti. Lahko bi rekli tudi, da temelji na dialektiki enakosti in svobode. Enakost in svoboda se družbeno dopolnjujeta in ju ni mogoče ločiti med sabo. Na vseh družbenih področjih odnosov je to temeljno načelo, pa naj gre za delo, politiko, spol, kulturo ali naravo. Razredni odnosi so tudi področje protislovij, ki so se pojavila v nasprotju z načelom enakosti in svobode. Komuna pa ne temelji na razredu, temveč na družbi. Je oblika družbene organizacije, ki presega razredno pripadnost.

Enakost in svoboda se družbeno dopolnjujeta in ju ni mogoče ločiti med sabo. Na vseh družbenih področjih odnosov je to temeljno načelo, pa naj gre za delo, politiko, spol, kulturo ali naravo.

Ta analiza ne daje prednosti nobenemu izkoriščevalskemu odnosu v povezavi z družbeno preobrazbo. V smislu kulture svobode ni razlike ali superiornosti med izkoriščanjem delovne sile in izkoriščanjem spola ali izkoriščanjem spola in izkoriščanjem komunskih vrednot. Z vidika etike svobode izkoriščevalskih odnosov ni mogoče razločevati na »bistvene/sekundarne«.

Zato s perspektive demokratičnega socializma subjekt družbene preobrazbe ni zgolj in samo proletariat, niti to niso zgolj ženske ali katera koli druga posamezna skupina. Subjekt družbene preobrazbe vključuje delavce, ženske, ekologe, zatirane identitete in kulture ter druge družbene segmente – moralno-politične sile družbe.

Marksistična revolucionarna strategija daje prednost prevzemu državne oblasti in prelaga družbeno preobrazbo, z drugimi besedami torej prelaga izgradnjo socialistične družbe na poznejši čas. To pomeni, da se lahko izgradnja socialistične družbe začne šele po prevzemu državne oblasti. Dejanske socialistične izkušnje 20. stoletja so pokazale, da ta revolucionarna strategija ne deluje, kar je manj kritika kot dejstvo, ki ga potrjuje zgodovina. Socialistični svet si ne more več privoščiti, da bi si pred tem dejstvom zatiskal oči.

Demokratični socializem zavrača revolucionarno strategijo, ki temelji na prevzemu državne oblasti in zavrača boj na tej podlagi, saj analizira in prepoznava, da je država značilno zgrajena na zatiranju svoboščin in da družbenih sprememb v smeri svobode ni mogoče doseči s pomočjo institucije, ki je sama po sebi sovražna svobodi. Strategija preobrazbe demokratičnega socializma je usmerjena v samoupravljanje in v skladu s tem načelom temelji na organiziranju družbe od spodaj navzgor.

Več kot bo lokalnih pobud, ki delujejo z neposredno udeležbo ljudi kot političnih subjektov, in bolj ko se bodo institucionalizirali mehanizmi samoupravljanja, bolj bo državi spodnašalo tla pod nogami, dokler jih ji sčasoma ne bo spodneslo dokončno.

Organizacija družbe, ki temelji na načelu samoupravljanja na vseh področjih življenja, zlasti v gospodarstvu, bo izpodrinila izkoriščevalsko politiko države proti družbi. Ko bo družba preko lokalnih pobud zgradila mrežo organizacij, ki lahko zadovoljijo njene gospodarske in politične potrebe, bo država izgubila svojo vlogo.

Samoupravljanje politično izključuje državo – oziroma obratno. Država upravlja družbo na podlagi centralizirane oblasti. Več kot bo lokalnih pobud, ki delujejo z neposredno udeležbo ljudi kot političnih subjektov, in bolj ko se bodo institucionalizirali mehanizmi samoupravljanja, bolj bo državi spodnašalo tla pod nogami, dokler jih ji sčasoma ne bo spodneslo dokončno.

Medtem ko se država vzpostavlja s centralizacijo ekonomske in politične moči v svojih rokah, pa samoupravljanje terja porazdelitev moči med lokalne strukture, med ljudstvo. Ker je ta konflikt strukturne narave, bo med samoupravljanjem in centralizirano državo vedno obstajala politična napetost, vse dokler bo obstajala država.

Preberite tudi: Dijana Matković: Niti besede o infrastrukturi.

Samoupravljanje je tudi najučinkovitejša šola za hitro družbeno preobrazbo. Družba samoupravljanja terja, da vsak njen član deluje kot politični subjekt – in da v svojih političnih vlogah prakticira tako vodenje kot sledenje. V tem smislu bo samoupravljanje tlakovalo pot družbi in jo spoznalo z njenim moralno-političnim značajem ter omogočilo njeno osvoboditev skozi delovanje v javni sferi.

Ključna značilnost, ki odlikuje strategijo preobrazbe demokratičnega družbenega socializma, je, da družbene preobrazbe ne prelaga na prihodnost, temveč jo razume kot proces, ki se začne takoj in na lokalni ravni. Temeljna značilnost te strategije družbenih sprememb je procesualnost. Preprosto povedano: ne bo se vse zgodilo naenkrat, temveč se bo socializem povsod gradil korak za korakom, ti koraki pa bodo prerasli v sistem solidarnosti s pomočjo organizacije omrežij.

1. Pozitivna revolucija

Öcalan občasno uporablja izraz »pozitivna revolucija« v zvezi s to strategijo družbene preobrazbe. Znano dejstvo je, da je revolucija večplastno dejanje, ki vključuje tako rušenje kot gradnjo: najprej se zruši staro, na njegovem mestu pa se zgradi novo, ki družbo restrukturira v skladu s to novo paradigmo. Po našem mnenju predstavlja rušenje negativno, gradnja pa pozitivno plat revolucije. Ker Öcalan zavrača strategijo prevzema državne oblasti, nasprotuje temu, da bi revolucionarni potencial posvetili izključno rušenju ali ga v tem pogledu izčrpali. Po njegovem mnenju je treba revolucionarno energijo takoj usmeriti v gradnjo socializma – tukaj in zdaj. Ta strategija preobrazbe, ki se v revolucionarni teoriji ne osredotoča na rušenje, temveč v svoje jedro postavlja gradnjo socializma, poudarja pozitivno plat revolucije. Tako lahko »pozitivno revolucijo« razumemo kot izraz družbene preobrazbe, ki se osredotoča neposredno na gradnjo, ne pa zgolj na odpravo.

2. Demokratični narod

Demokratični družbeni socializem vidi svobodo identitete in kulture kot temeljni pogoj za svobodno družbenost. Družba je ontološko utemeljena na razlikah in je inherentno heterogena. Zato zaščita identitete in kulturnih razlik na družbeni ravni ni razumljena kot problem posameznih identitet, temveč kot zadeva celotne družbe.

Poleg tega iz etike družbene svobode izhaja, da svoboda ene identitete terja tudi svobodo drugih identitet, in sicer zato, ker je svoboda relacijska praksa, ki terja odnos z drugim. Na ravni, kjer je vse eno in enako, ne more biti ne odnosa ne razvoja.

Iz etike družbene svobode izhaja, da svoboda ene identitete terja tudi svobodo drugih identitet, in sicer zato, ker je svoboda relacijska praksa, ki terja odnos z drugim.

Iz tega razloga demokratični družbeni socializem zavrača idejo naroda, kakršna obstaja v modelu nacionalne države. Ta koncept je osredotočen na moč, monističen, s tem pa uničujoč za identiteto in kulturo. Sovražen je do družbe.

Model rešitve za identitetna in kulturna vprašanja v demokratičnem socializmu je demokratični narod. Demokratični narod je organizacijski model, v katerem se lahko vse identitete in kulture organizirajo in razvijajo na podlagi kulture samoupravljanja in v katerem so v medsebojnem odnosu solidarnosti, ki temelji na načelih svobode in enakosti. V modelu demokratičnega naroda je predvideno, da lahko identitete živijo v skupnosti z drugimi identitetami, pri čemer ohranjajo svoje razlike. Dejstvo, da je demokratični socializem politično usmerjen k samoupravljanju, v tem smislu omogoča samoorganizacijo vsake identitete.

C – Organizacijski model: Konfederalizem / Zveza komun

Organizacijski model, ki ga predlaga demokratični družbeni socializem, je konfederalizem, in sicer zato, ker je konfederalizem model, ki omogoča mrežno, horizontalno razmerje in solidarno enotnost družbenih organizacij, ki temeljijo na samoupravljanju.

Öcalan poimenuje komuno kot temeljno celico organizacijskega modela svobodne družbe. Sistem, ki ga imenuje »Zveza komun«, ustreza tistemu, kar je v literaturi znano kot konfederalizem. To, da Öcalan svoj model družbene organizacije utemeljuje na komuni, je plod njegove zgodovinske in družbene teze. V skladu s to tezo je družba inherentno komunska. Dejstvo, da so bile prve družbene skupnosti komune, ni ne naključje ne izbira, temveč posledica narave družbenega obstoja. Poleg tega je komuna sestavljena iz družbenega tkiva, v katerem deluje načelo svobode in enakosti.

Državna organizacija je zgrajena tako, da odstopa od te oblike svobodnega družbenega obstoja in jo degenerira. V tem smislu je protislovje med komuno in državo protislovje med svobodno družbo in njenimi nasprotniki.

Zaradi protipropagande kapitalističnega sistema in neuspeha socialističnih izkušenj je v zvezi s komuno prisotna vsesplošna zadržanost, celo v nekaterih socialističnih krogih. Vendar pa socialističnega boja ne bi smele voditi percepcije, temveč realnost in družbene potrebe.

Zaradi protipropagande kapitalističnega sistema in neuspeha socialističnih izkušenj je v zvezi s komuno prisotna vsesplošna zadržanost, celo v nekaterih socialističnih krogih. Vendar pa socialističnega boja ne bi smele voditi percepcije, temveč realnost in družbene potrebe.

Kljub tem negativnim percepcijam komunske organizacije v zadnjih nekaj desetletjih v različnih regijah postajajo vse pomembnejše. Mehika/Chiapas, Venezuela in Brazilija so prvi primeri, ki pridejo na misel. Potem so tu izkušnje z lokalnim upravljanjem, kot sta Porto Alegre in Montréal, ki poudarjajo decentralizacijo, participacijo in gospodarstvo, usmerjeno v skupne dobrine. Obstaja tudi izkušnja Rojave, ki je izrecno organizirana v skladu z Öcalanovimi perspektivami. Ti primeri so manj naključni in predvsem rezultat socialističnih prizadevanj. Po našem mnenju so ti ukrepi že zdavnaj potrebni in jih je treba pospešiti ter razširiti.

Znano je, da se je Marx v poznejših letih vse bolj zanimal za samoupravljanje in komune. Po revolucijah leta 1848 in izkušnji Pariške komune je Marx začel ponovno vrednotiti teorije, ki jih je razvil v svojem zgodnejšem obdobju. Njegova vrednotenja komunske kulture, ki je prevladala v ruskih vaseh s posredovanjem ruskih revolucionarjev tistega časa, so še vedno relevantna.

Komuna je omrežje ekonomskih, političnih in kulturnih organizacij, ki zadovoljujejo družbene potrebe skozi lokalne pobude. To omrežje sega od mehanizmov proizvodnje in distribucije do ljudskih svetov, ki delujejo z neposredno udeležbo in v skladu z voljo ljudstva.

O komuni ne smemo razmišljati zgolj kot o ekonomski organizaciji. Komuna je omrežje ekonomskih, političnih in kulturnih organizacij, ki zadovoljujejo družbene potrebe skozi lokalne pobude. To omrežje sega od mehanizmov proizvodnje in distribucije do ljudskih svetov, ki delujejo z neposredno udeležbo in v skladu z voljo ljudstva – torej širok spekter organizacij.

Komune morajo nedvomno biti strukturirane tako, da ustrezajo današnjim potrebam. Perspektiva organiziranja na podlagi komun se ne sme zreducirati na izključevalne in monistične predloge. Bistvene so kolektivne strukture, ki zadovoljujejo družbene potrebe na podlagi načel svobode in enakosti in so organizirane na participativen in solidarnosten način ter katerih skupno delovanje omogočajo politične strukture – kot je odnos med komuno in konfederalizmom oziroma zvezo komun.

Skratka, jasno je, da se je treba lotiti podrobne preučitve vseh vidikov demokratičnega družbenega socializma, katerega filozofske temelje in organizacijske perspektive smo tukaj le grobo orisali. Ta povzetek temelji na splošnih načelih, ki smo jih predstavili. Zavedamo se, da ta povzetek lahko spodbudi nova vprašanja. In prav je tako. Več kot bo postavljenih vprašanj, močnejši in bolj poglobljeni bodo odgovori. Socialističnemu mišljenju ne škodujejo vprašanja, temveč molk. Kajti vprašanja so znak iskanja, socializem pa potrebuje vprašanja bolj kot kadarkoli poprej.

—

Naslov eseja v celoti je Čemu novi socializem? Predlog za demokratični socializem v 21. stoletju. Prvotno je bil pred dvema mesecema objavljen tukaj.

Prevedel: Mišo Mićić.

Naslovna fotografija: Črt Piksi.