Eksodus iz zgodovine
Film Eksodus 1945 – naša kri je v preteklih tednih buril duhove slovenske javnosti. Najprej je prišla v javnost informacija, da ga produkcijska hiša Siposh ponuja šolam kot učno gradivo. Nato je ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc odpovedala svoj obisk na Festivalu slovenskega filma, ker ga programska ekipa festivala ni uvrstila na program. V začetku minulega tedna pa ga je Center za tajvanske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju s tajvanskim ministrstvom za kulturo želel predvajati na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Študenti akademije in filozofske fakultete so se uprli in organizirali antiprojekcijo, nakar sta se vodstvi fakultet očitno ustrašili in tik pred zdajci projekcijo odpovedali, študenti pa so si raje ogledali partizansko klasiko Dolina miru.
Če smo nekoč govorili o partizanarcah, ki so s pomočjo filmskega jezika ameriških vesternov slavile lik in delo tovariša Tita in partizanov, lahko film Eksodus brez večjih zadržkov označimo za “domobranarco”, ki slavi lik in delo domobrancev. A kleč je v tem, da je bil narodnoosvobodilni boj utemeljen na socialističnih vrednotah, bratstvu, enotnosti in svobodi, za katere se je boril proti nacističnemu in fašističnemu okupatorju, medtem ko je bilo domobranstvo utemeljeno na buržoaziji, klerikalizmu in konservativizmu, pri čemer je sklenilo pakt z okupatorjem. Ker tega dejstva ne more spremeniti, se zgodovina v filmu začne 8. maja 1945, ko domobranske enote, njihovi podporniki in družine bežijo iz Ljubljane, ki jo bodo naslednji dan osvobodili partizani. Dodaten obvod okrog zgodovinskih dejstev skuša narediti z navidez nevtralnima osrednjima likoma zdravnikov Meršola in Janeža – od tod tudi interes Tajvana, saj je slednji po vojni pobegnil tja in tam nadaljeval svoje misijonarsko in zdravniško delo – pri čemer pa ne odgovori na ključno vprašanje, zakaj se nista s svojim osebjem pridružila stotinam zdravstvenih delavcev in delavk Osvobodilne fronte.
Film sicer daje videz razkošnega zgodovinskega spektakla z veliko zasedbo, bogatimi kostumi in akcijskimi prizori na vlaku, a ker trpi za popolno zgodovinsko amnezijo, se hitro pokaže kot cenena in nevarna propaganda.
Narator že na začetku filma ob arhivskih posnetkih vojnega razdejanja – za videz dokumentarne pristnosti – avtoritativno, z donečim »božjim« glasom biblično razlaga: »Na ulicah Nemci, po gozdovih partizani, vmes pa mi, ki nočemo biti ne eni ne drugi, pa je vedno manj prostora za nas. In čudim se, da smo sploh še živi.« Se pravi, na isto raven – v skladu z liberalno doktrino o enakosti vseh totalitarizmov – so postavljeni zlobni, hladni, preračunljivi (izdajalski?) Nemci in partizani, ki se skozi film izkažejo še hujši, saj prav vsakogar (tudi ranjence, otroke in ženske) čaka gotova smrt, če ne bodo zbežali čez mejo v Avstrijo. “Mi” so torej zgolj globoko verni, delavskemu in narodnoosvobodilnemu boju nezapisani slovenski podporniki ali pripadniki domobrancev, ki so prikazani kot edina dobra sila, ukleščena med zle Nemce in partizane. Film se pri tem oslanja na nacistično propagando, ki je Nemce prikazovala kot žrtve zle judovske in komunistične zarote in temeljila na zapovedi »Blut und Boden« (kri in zemlja). Prva je jasno izražena že v naslovu in je rdeča (!) nit filma, saj neprestano namiguje na prelito in darovano slovensko kri. Zemlja pa je zakoličena na začetku filma, ko narator namiguje na vedno manjši prostor, v katerega so stisnjeni domobranci (braniki doma), pri čemer ni treba posebej poudarjati, da je tudi firer vedno znova izpostavljal življenjski prostor, ki je premajhen za veliki nemški narod.
A to ni nič presenetljivega, domobranci so nenazadnje prav tej ideologiji – ki je imela Slovane za sužnje in zabite kmetavze, kvečjemu primerne za zastonjsko delovno silo – prisegli na Plečnikovem stadionu za Bežigradom, na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944. In sicer z besedami: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«
Izdaja Nemcev, ki naj bi domobrance prepustili domačim sodiščem, medtem ko so se sami vračali na svojo »krvavo zemljo«, je zato zgodovinsko zanje gotovo zelo boleča. In prav v tem trenutku, ko so bili poraženi in izdani, so domači izdajalci sami prvič začeli govoriti o “spravi” z drugo stranjo, proti kateri so se borili huje kot proti okupatorju in ki je zanje še danes glavni, pa čeprav zgolj še navidezni sovražnik. Po vojni so res sledili povojni poboji, med katerimi so bile tudi nedolžne žrtve, a najprej so jih začeli izvajati prav umikajoči se nacistični vojaki, ki niso spoštovali premirja, kar v filmu ni prikazano – Nemci zgolj grozijo in izdajajo, partizani pa streljajo.
Žrtvena vloga, v katero se desničarska oblast s pomočjo svojega propagandnega aparata pri tem postavlja, torej ne pove nič o dejanski zgodovini, pove pa veliko o njeni mentalni strukturi, ki se vedno znova postavi na napačno, genocidno stran zgodovine.
Film sicer daje videz razkošnega zgodovinskega spektakla z veliko zasedbo, bogatimi kostumi in akcijskimi prizori na vlaku, a ker trpi za popolno zgodovinsko amnezijo (ki jo razkrivajo tudi tehnične napake, kot je gestapovski avtomobil iz zgodovinsko neustreznega obdobja), se hitro pokaže kot cenena in nevarna propaganda. Tako kot z nacistično bi jo lahko primerjali tudi s sionistično. Izraelski režim se na vse kriplje trudi izbrisati osem desetletij okupacije, apartheida in etničnega čiščenja v Palestini in kot izhodišče tako imenovanega konflikta s “terorističnim” Hamasom jemlje 7. oktober 2023, ki naj bi upravičeval popoln izbris Gaze in njenih prebivalcev (ki jih je obrambni minister Yoav Gallant označil za “človeške živali”) ter dokončno okupacijo Zahodnega brega. Na podoben način se Eksodus trudi izbrisati kolaboracijo, prisego Hitlerju, streljanja talcev in druge zločine, ki so jih izvajali domobranci v imenu Boga in domovine, češ, da so bili partizani zgolj krvoločne živali brez človečnosti in moralnega kompasa, ki bi jih tako ali tako vse pobili.
Preberite tudi: Katja Zakrajšek: Ali obsojate Hamas?
Žrtvena vloga, v katero se desničarska oblast s pomočjo svojega propagandnega aparata pri tem postavlja, torej ne pove nič o dejanski zgodovini, pove pa veliko o njeni mentalni strukturi, ki se vedno znova postavi na napačno, genocidno stran zgodovine. A čemu dejansko služi vso to preobračanje zgodovine, ki vedno znova konča na istem mestu? Tako pri enih kot pri drugih gre na koncu za služenje kapitalskim interesom in golo oblast, česar ljudje seveda ne bi kupili, če ne bi bilo zapakirano v kričečo ideološko preobleko.
Pri nas se tako imenovani kulturni boj, ki se še posebej intenzivno bije na področju filma in medijev, zažene vedno takrat, ko je treba pod vso to propagandno navlako zakriti vse večje posege v socialne pridobitve, javne dobrine in delavske pravice, ki jih največ prinesel prav večni “zlikovec” socializem. Pomemben steber boja je vsakič znova tudi javno šolstvo, kjer so tudi tokrat napovedani veliki rezi in sporne spremembe, vzporedno s tem pa brez dvoma tudi večje koncesije zasebni šolski strukturi, ki jo že vsaj dve desetletji postopoma kot eno od svojih hrbtenic gradi skrajna, neoliberalna desnica. Kakšne so posledice te razgradnje, lahko lepo vidimo v Franciji, kakšno moč lahko imajo študenti, če se združijo proti tem procesom, pa v Srbiji, zato je upor slovenskih študentov edino pravilen in še kako dobrodošel.
—
Naslovna fotografija: Matjaž Rušt
