Končna postaja liberalne demokracije je fašizem
Vse težje se lahko pretvarjamo, da je naš politično-ekonomski sistem stabilen. Če se je pred 15 in več leti kriza kazala neposredno v ekonomskem smislu z zlomom borze in veliko recesijo, se danes kaže izrazito politično. Kljub zavedanju, da sta politika in ekonomija dve strani istega kovanca, smo zadnjih nekaj let – in z vedno večjim pospeškom – priča nenehnim političnim krizam (vojne, konservativni obrat, ogroženost demokracije, hude kršitve človekovih pravic, množični nadzor družbe, vedno večji vplivi svetovne kapitalistične elite …). Že vsaj od zdravstvene in politične krize zaradi pandemije koronavirusa smo v pričakovanju velike ekonomske krize, ki se kljub hudi draginji nikakor noče in noče zgoditi. Mehurčki rastejo in rastejo, pa nikakor ne počijo in ko dosežejo svojo skrajnost, se zgolj prelevijo – mehurček kriptovalut je nadomestil mehurček umetne inteligence, ta pa, kot kaže, bržčas išče svojo novo metamorfozo.
Medtem ko ekonomija uspešno pleše svoj limbo, je začela z ječanjem pokati liberalna demokracija, ki je desetletja, ponekod stoletja, nosila masko stabilnosti. In pokati je začela, ker je dobro – celo z odliko – opravila svoje delo. Bistvo liberalne demokracije je, da ustvarja iluzijo enakosti in svobode, na podlagi katerih naj bi narod sam izbral svoje predstavnike, ki postanejo oblast. Seveda je izbira na volilnem lističu pogojena s kapitalskim zaledjem posameznih opcij. Tako si prek posrednikov, v zadnjem času pa vse pogosteje neposredno, vzvode oblasti zagotovijo kapitalske elite. Sodobni eliti – transnacionalni buržoaziji – se vse pogosteje poraja vprašanje, ali je ta performans sploh potreben.
Zgodovinska nestabilnost ali Nemčija nekoč
Zgodovina nam priča, da liberalna demokracija nikoli ni bila zares stabilna. Če politični prostor razdelimo na arhetipske tri dele – liberalce, konservativce in socialiste –, hitro opazimo asimetrijo, ki se pojavlja med političnimi akterji, vse skupaj pa vodi v kontradikcijo liberalne demokracije. Tako liberalcem kot konservativcem je v interesu liberalna demokracija in z njo kapitalizem – socialistom pač ni. Ko se v družbi, v kateri vlada liberalna demokracija, neizbežno pojavijo ekonomske krize, z njimi pa nezadovoljstvo, krivice in protesti, lahko razočarane brezpravneže nagovarjajo zgolj socialisti … in fašisti. V kritičnih situacijah pa tako konservativne kot liberalne elite raje podprejo fašiste kot socialiste, saj prvi sistemu ne predstavljajo eksistencialne grožnje, vsaj ne takojšnje. Po tem vzorcu so v 30. letih 20. stoletja v liberalnodemokratični weimarski Nemčiji na oblast prišli nacisti. Postopno, demokratično, s koncesijami konservativnega in liberalnega tabora. Liberalna demokracija neizbežno vodi v politično-ekonomsko krizo, v kateri neizbežno podpre fašizem, ta pa ji nasprotuje in jo ukine. Zadnji stadij liberalne demokracije je v njenem bistvu fašizem.
Liberalna demokracija neizbežno vodi v politično-ekonomsko krizo, v kateri neizbežno podpre fašizem, ta pa ji nasprotuje in jo ukine. Zadnji stadij liberalne demokracije je v njenem bistvu fašizem.
V 90. letih 20. stoletja se je liberalna demokracija izdajala za rešitev krize realsocializmov, predvsem z naslavljanjem svobode govora, človekovih pravic in drugih liberalnih idealov, med katerimi je srčiko predstavljala liberalna predstavniška demokracija. Prav devetdeseta leta so pomembna za kontekst tranzicijskih držav, med njimi denimo tudi Nemčije in Slovenije. V skoraj 40 letih od padca berlinskega zidu je postalo jasno, da liberalna demokracija stisk delovnih ljudi ni rešila, ampak jih je zgolj zaostrila. Krize realsocializmov z današnjega gledišča – gledišča krize liberalne demokracije – izgledajo minorne, lahko rešljive. V Sloveniji tako kriza osemdesetih s hiperinflacijo in mankom proizvodov, denimo goriva, nikakor ni dosegla ekstremov krize zgodnjih devetdesetih, ko so po vrsti propadala uveljavljena podjetja, kar je rezultiralo v veliki brezposelnosti in krhanju socialne države, začenši s stanovanjsko politiko, ter nenazadnje z birokratskim genocidom – izbrisom. Politični esteblišment, ki ga tvorita – kot v 19. stoletju – liberalni in konservativni tabor, pa stisk ljudi niti ne prepoznava, kaj šele, da bi jih naslavljal. Ob sistemskem diskreditiranju socialistične opcije od devetdesetih naprej so nenaslavljanje stisk ljudskih množic izkoristili tako imenovani desni populisti, ki jih – verjetno tudi zaradi strukturne podobnosti z medvojno zgodovino – mnogi imenujejo za fašiste oz. neofašiste. Zares nas ne sme čuditi, da klecajoča liberalno-konservativna sprega ustvarja popolne pogoje za populiste, ki dandanes marsikje predstavljajo odločujoči jeziček na tehtnici oblasti. Pri vsem tem pa nas lahko zmoti in razjezi hipokrizija politične elite, ki za alarmantno krizno stanje krivdo vali na vse druge, da bi si pilatovsko umila svoje krvavo umazane roke: od neukih ljudi, ki da ne vejo, koga volijo, in domnevno nizke ravni občutka za demokratičnost pri mladih do tujih vmešavanj v demokratične procese …
Preberite tudi: Tomaž Mastnak: Liberalizem, fašizem, neoliberalizem
Sodobna nestabilnost ali Nemčija danes
Nedavno smo bili priča prelomnim volitvam v nemški zvezni deželi Saška – Anhalt, na katerih je z veliko prednostjo zmagala desna populistična stranka Alternativa za Nemčijo (AfD). V deželi, ki je bila nekoč del socialistične Nemške demokratične republike (NDR), so vse od priključitve h kapitalistični Zvezni republiki Nemčiji (ZRN) leta 1990 delovni ljudje zapostavljeni, spregledani in preslišani. V nekaj več kot 35 letih življenja v novem sistemu so izgubili zaposlitve, dostopna stanovanja, delavske pravice … – v zameno pa dobili liberalno demokracijo pod taktirko politične elite ZRN. Na oblasti sta se izmenjevali liberalna in konservativna opcija, ki pa sta bili delovnim ljudem enako nenaklonjeni. V teh 35 letih so zato izgubili kakršnokoli zaupanje v takšen politični sistem odločanja in politične stranke, ki v njem delujejo. V kulturnem smislu se je pojavil fenomen Ostalgie, torej zavestnega hrepenenja po vrnitvi v čase socializma in NDR. Čeprav se na prvi pogled zdi paradoksalno, željo po NDR spretno izkoriščajo desni populisti. Ker je bila socialistična opcija v državi od devetdesetih naprej amputirana, leve opcije (SPD in Die Linke) pa se kljub zgodovinskim socialističnim koreninam danes oslanjajo na liberalizem in se distancirajo od realsocialistične preteklosti, je logično, da so na predvolilnem dogodku AfD skupinsko peli vzhodnonemško himno Auferstanden aus Ruinen. Obsodbe, kritike in nezadovoljstvo, ki so jih na ta račun izjavljali predstavniki malodane vseh ostalih političnih strank, so volivce le še podžgale – AfD je postal edini, ki je propad vzhoda Nemčije prepoznal in priznal kvalitete rajnke socialistične države. Toliko bolj so bile licemerske kritike na račun spolne usmerjenosti sopredsednice AfD, Alice Weidel, in šrilanškega porekla njene partnerke – v liberalizmu, kjer je posamezniku prepuščena vsa osebna svoboda, ne bi smelo biti nič nenavadnega, da je lezbijka konservativna in da rasistka ljubi priseljenko. S preusmerjanjem pozornosti s strukturne krize liberalne demokracije na osebno življenje političarke, politični esteblišment zapostavlja stisko ljudstva, vse to pa vodi v ponoven cikel vzpona desnega populizma.
Preberite tudi: Grega Hrib: Dokončna rešitev nemškega vprašanja
Preusmerjanje pozornosti
Nekaj podobnega se dogaja v Sloveniji po izvolitvi stranke Resni.ca v parlament. Nemudoma po izvolitvi so se z raznih strani usuli komentarji, da je takšen izid poraz za demokracijo. Ne, takšen izid je rezultat te demokracije in komur je liberalna demokracija intimna opcija, mora tak rezultat spoštovati in ga ceniti. Sledila je izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora in takoj zatem z liberalne strani, ki se deklarativno zavzema za vključevanje in strpnost, očitki o njegovi čefurskosti, neizobraženosti, “fugiranju” … Čeprav so si iste stvari – verjetno še radikalneje – mislili konservativci, so bili tiho, saj je Stevanović ključen za delovanje njihove vlade. Nato je na vrsto prišel Boris Mijič, propadli mali podjetnik z lažno izobrazbo. Celotna država se je mesece ukvarjala z njegovim barabinstvom, zaradi katerega je brez plač ostalo nekaj deset delavcev in dobavnikov, medtem ko so v isti državnozborski dvorani poleg Mijiča sedeli gospodje, ki so bili tako ali drugače vpleteni v – nekateri celo odgovorni za – propad številnih podjetij, bančno krizo, zmanjšanje delavskih pravic, privatizacijo, korupcijo velikih vsot … Konec koncev so Mijičevi izkušenejši poslanski kolegi zanj ustvarili okolje, kjer je lahko egoistično samouresničeval svoje podjetniške ambicije. Ali ni ravno egoistično samouresničenje ideal sistema, v katerem živimo? Mijič ni anomalija, Mijič je pravilo, je arhetip podjetnika, ki izkoristi vse možne vzvode, ki mu jih sistem ponuja. In ta sistem je več kot očitno gnil. Pri vsem tem pogrešamo kritiko sistema, kritiko liberalne demokracije, ki se s takšnimi groteskami piše sama. In vendar slišimo zgolj osebne kritike, kritike na račun manka politične kultiviranosti in manir, floskule o mladi demokraciji, ki da mora še dozoreti …
Kaj pa socialisti?
Ko oblast prevzamejo konservativci v spregi z desnimi populisti, se liberalna opcija postavi na okope. Braniti začne srčiko svojih vrednot – liberalno demokracijo. Taisto liberalno demokracijo, s katero so na oblast prišli konservativci in njihovi radikalnejši kolaboranti. Začne se z branjenjem ustave, svoboščin, ki jih ta zagotavlja, s polemikami o svobodi govora in vladavini prava … In pričakuje se, da bodo v tem boju sodelovali vsi levičarji, progresivci ali kakorkoli že jih imenujejo. Vendar, zakaj bi socialisti, kolikor malo nas sploh je, branili liberalno demokracijo? Zakaj bi branili ustavo, ki jo je napisala porajajoča se nacionalna buržoazija za svoje interese in ne za delovne ljudi? Zakaj bi se trudili, da podpremo liberalce, ki nas bodo, ko pridejo zopet na oblast, še enkrat potolkli? Socialistu ustava, ki zagotavlja liberalno demokracijo in liberalni kapitalizem, ne bi smela pomeniti kaj dosti, še desnemu populistu, fašistu, bi takšna ustava morala pomeniti več. In vendar se zgodi, da mnogi socialisti, levičarji, stopijo v bran ustavi, ki je pogodu liberalcem in konservativcem, v bojazni, da ne bi bilo še huje, da ne bi na oblast prišli fašisti.
Z linearnim dojemanjem političnega prostora kot daljice, na kateri so politične opcije levo in desno od sredine, je največ izgubil prav socialistični tabor, saj se ga pogosto razume zgolj kot radikalnejšo opcijo liberalnega. Tako se izgubi razumevanje, kako oddaljena sta zares liberalizem in socializem. Socialističnemu taboru sta enako tuja ter oddaljena tako liberalni in konservativni, razlika je le v usmerjenosti vektorjev, ki ju ločujeta. In vendar si je nemogoče predstavljati, da bi socialisti taktično sodelovali – kot se to pogosto dogodi z liberalci – tudi s konservativci, kaj šele z desnimi populisti. Prav slednji pa so edini, ki za svoj politični uspeh naslavljajo oz. izkoriščajo materialni položaj, resnične stiske ljudi, zatiranih in pozabljenih – naslavljajo torej naravno bazo socialistov.
Z linearnim dojemanjem političnega prostora kot daljice, na kateri so politične opcije levo in desno od sredine, je največ izgubil prav socialistični tabor, saj se ga pogosto razume zgolj kot radikalnejšo opcijo liberalnega.
Z oktobrskimi referendumi v Sloveniji se je asimetrija med ljudstvom in liberalci pokazala črno na belem. Kampanja je bila večidel usmerjena v zakonodajni referendum o zakonu o tako imenovani politični policiji, ki je izmed vseh štirih (ostali trije so bili sicer posvetovalni) predstavljal najmanjšo grožnjo za vsakdan delovnega človeka. Po drugi strani pa je bilo prav to referendumsko vprašanje izrazito ideološko liberalno – spraševali smo se o podrobnostih mehanizma demokratične oblasti, parlamentarni preiskavi, medtem ko na stotine tisočev ljudi nima osebnega zdravnika, medtem ko na stotine tisočev upokojencev živi pod pragom revščine, medtem ko se razgrajuje javno šolstvo, medtem ko tuji delavci živijo v sužnjelastniških odnosih … Kakorkoli, predlagatelji in liberalna politična elita so vse svoje moči usmerjali v kampanjo za zakonodajni referendum, medtem ko so ostale tri referendume prezrli. Seveda je bilo vprašanje o politični policiji lakmusov test podpore vladi in od tod sledi zmaga predlagateljev. Bolj kot odgovor na prvo referendumsko vprašanje pa nas morajo skrbeti odgovori na ostala tri. Ta so bila zastavljena populistično in so bolj kot ne dosegla svoj namen. Najodločnejši odgovor izmed vseh štirih je z več kot 60-odstotnim strinjanjem potrdil predlog tako imenovanega prisilnega dela. S tem ima vlada casus belli za pogrom nad delavskimi pravicami, ki bo najprej dotolkel najšibkejše, kasneje pa lahko takšna odločitev vpliva na slehernika. Medtem ko je liberalna elita navdušeno proslavljala zmago zakonodajnega referenduma, se je odprlo brezno pospešenega razkroja tistega preostanka socialne države, ki še obstaja.
Kritika liberalne demokracije in odrešitev
Pred dnevi je minilo 15 let, odkar je bil pod evropsko-ameriško taktirko ubit libijski bratski vodja Moamer el Gadafi. Odtlej je država v brezkončni državljanski vojni in mnogi si želijo, da bi se čas Gadafija vrnil. Pričajo, da je bil čas izobilja, stabilnosti in suverenosti. Vsekakor je bil čas sistema, ki je nastal kot kritika kolonializma, kapitalizma, tudi komunizma; v prvi vrsti pa kritika predstavniške liberalne demokracije. V Zeleni knjigi je Gadafi predlagal alternativno, neposredno ljudsko demokracijo – džamahirijo. Libija je tako od poznih 70. let 20. stoletja pa vse do neslavnega leta 2011 skušala delovati kot participativna demokracija, v kateri so najmanjši zaselki soodločali o politiki na državni ravni. Po izbruhu državljanske vojne je sledil kaos, po kaosu pa poskusi stabilizacije – z liberalno demokracijo. Gadafijev sin, Saif al-Islam, je na vsakič znova zamaknjenih predsedniških volitvah veljal za favorita, sploh med podporniki džamahirije. Februarja 2026 ga je doletela očetova usoda, bil je ubit.
Ekskurz v Libijo nam priča o tem, kako zaščitniška je do svoje svetovne prevlade liberalna demokracija. Eden izmed glavnih razlogov za umor Gadafija in kasneje njegovega sina je bilo prav njuno glasno nasprotovanje liberalni demokraciji kot taki. Po drugi strani pa je zaščitništvo hegemonističnega zahoda evidentno še dandanes, ko noben etabliran medij ne piše o džamahiriji, pokojnega voditelja pa se spominja kot ekscentričnega diktatorja – zopet, spust na osebni nivo. Lekcija iz Libije nas uči, da je kritika liberalne demokracije smrtno nevarna, a to nas nikakor ne sme ustaviti. Seveda moramo biti tudi do Gadafijevega pristopa kritični – džamahirija je bila plod idealizma, v nekakšnem razkoraku med teorijo in materialnimi pogoji zanjo ter zato dovolj šibka, da jo je hitro uničila zunanja intervencija. Četudi morda ni najboljši odgovor na krizo liberalne demokracije, dokazuje, da obstaja polje onkraj ustaljenega.
Lekcija iz Libije nas uči, da je kritika liberalne demokracije smrtno nevarna, a to nas nikakor ne sme ustaviti.
V svetu, v katerem je dopuščenih vedno manj alternativ dominantnemu globalnemu politično-ekonomskemu kurzu, je kritika liberalne demokracije in predstavniškega sistema nujna, zato so prispevki, kot je Zelena knjiga, za današnji čas izrednega pomena. Poleg obveznega čtiva so seveda potrebna dejanja. Za socialiste to pomeni najprej kritično držo do liberalne demokracije, tudi ko nas kdaj pa kdaj razveselijo volilni rezultati, nato pa sistematično analizo smiselnosti sodelovanja z nam antagonističnimi političnimi tabori. Pri tem moramo zgraditi svojo lastno infrastrukturo, ki nam bo omogočila delovanje, neodvisno od obstoječih političnih sistemov.
—
Naslovna fotografija: Primož Kolenc
