Mesta po meri duhov

Kaj imajo skupnega lokalne volitve in interventni zakon? Preprosto: nobena mikrodinamika ne nastaja ločeno od širših razmerij moči. Stanje na lokalni ravni je tudi posledica delovanja države. Kar se dogaja v državi, pa je, kot vemo, povezano z globalnimi tokovi kapitala.

Medtem ko imajo županski kandidati pred nedeljskimi lokalnimi volitvami polna usta obljub o mestih »po meri ljudi«, so med njimi številni takšni, katerih stranke podpirajo interventni zakon, ki še pospešuje rušenje socialne države, torej ravno tistega, kar naj bi bilo prva in temeljna osnova za dejansko življenje »po meri ljudi«. Poleg SDS zakon podpirajo NSi, SLS, Fokus, Demokrati in Resni.ca. Spomnimo: interventni zakon je bil tudi eno od ključnih političnih stičišč, okoli katerih se je oblikovala sedanja koalicija.

Kakšna mesta dobimo, če nam politiki obljubljajo stavbe, hkrati pa spodkopavajo pogoje za zdravljenje, oskrbo in življenje v njih?

Zakon, o katerem bomo odločali na referendumu 6. decembra, zgolj nekaj tednov po lokalnih volitvah, bi po ocenah ZPIZ in ZZZS zmanjšal letne prihodke socialnih blagajn za približno 777 milijonov evrov: okoli 570 milijonov evrov za pokojnine, 113 milijonov za zdravstvo in 94 milijonov za dolgotrajno oskrbo.

Občinski in državni proračuni ter socialne blagajne seveda niso ista stvar, prav tako občine nimajo enakih pristojnosti kot država. Toda prav na presečišču teh ravni se pokažejo protislovja predvolilnih obljub: občinarji lahko zgradijo infrastrukturo, ne morejo pa sami zagotoviti vseh materialnih pogojev za izvajanje storitev, ki naj bi jih ta infrastruktura omogočala.

Kaj torej pomeni, ko v Mariboru Katja Koren, kandidatka SDS, NSi, SLS, Demokratov in Fokusa, obljublja širitev pomoči na domu, dnevne centre, domove za starejše in oskrbovana stanovanja, če stranke, ki stojijo za njeno kandidaturo, podpirajo zakon, zaradi katerega bi se po navedenih ocenah letni prihodki iz prispevkov za dolgotrajno oskrbo zmanjšali za približno 94 milijonov evrov?

Kaj pomenijo besede Bojana Šrota v Celju, kandidata Celjske županove liste s podporo SDS, ki obljublja 300 stanovanj »za mlade in mlade družine«, če interventni zakon predvideva davčne olajšave za najemodajalce, torej lastnike stanovanj, ne zagotavlja pa dostopnih stanovanj za ljudi vseh starosti?

Ob tem velja opomniti, da stanovanjska kriza še zdaleč ni samo »problem mladih«. Ljudje odlašajo z razvezami; posebej ranljive so ženske v nasilnih zakonih, kadar si ne morejo privoščiti samostojnega doma. Mnogi tudi po štiridesetem letu živijo s sostanovalci ali pri starših, starejši pa s svojimi pokojninami rešujejo stanovanjsko stisko odraslih otrok. Stanovanjska nedostopnost ne blokira le ene ali dveh generacij, temveč posega v življenje ljudi vseh starosti.

Poglejmo dalje.

V Ljubljani je Luka Mesec že maja javno opozoril na posledice sprejetja interventnega zakona za socialno državo in napovedal, da se bo Levica proti njemu borila »z vsemi razpoložljivimi sredstvi«. Razen nedavne novinarske konference, na kateri je koordinatorica Levice Asta Vrečko skupaj s predstavnikoma Svobode in SD pozvala k zavrnitvi zakona na referendumu, drugih vidnejših aktivnosti Levice doslej sicer nismo zaznali.

Glede na to, da se Zoran Janković rad pohvali z višanjem vrednosti nepremičnin, ni jasno, kako naj bi si hipotetično osebje v novih zdravstvenih ustanovah, ki ne prejema najvišjih zdravniških plač, privoščilo najem ali nakup stanovanj.

Aktualni ljubljanski župan Zoran Janković, ki nastopa z lastno listo, je že lani napovedoval gradnjo novega zdravstvenega doma v Jaršah in izobraževalnega centra ZD Ljubljana na Metelkovi. O njegovi opredelitvi do interventnega zakona, ki bi po ocenah ZZZS zmanjšal letne prihodke zdravstvene blagajne in odprl dodatno vprašanje financiranja zdravstvenih storitev, pa lahko zgolj ugibamo, saj njegovega javnega stališča za zdaj nismo zasledili. Glede na to, da se aktualni župan rad pohvali tudi z višanjem vrednosti nepremičnin (kot v primeru tistih okoli nekdanje avtonomne cone Rog, ki jo je dal zrušiti), ni jasno, kako naj bi si hipotetično osebje v novih zdravstvenih ustanovah, ki ne prejema najvišjih zdravniških plač, privoščilo najem ali nakup stanovanj. Ali, naposled: parkiranje pred lastnimi bloki.

Prav tako v prestolnici Aleš Vrhovec, kandidat SDS, med drugim obljublja dostopnejše zdravstvo in mestno bolnišnico. Mojca Sojar (NSi in Fokus) napoveduje oskrbovana stanovanja ter pomoč starejšim. Vse stranke, ki stojijo za njunima kandidaturama, kot rečeno, podpirajo interventni zakon.

Zato sprašujemo: kaj pomenijo obljube kandidatov o bolnišnicah in oskrbovanih stanovanjih, če se iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja prek plačil ZZZS izvajalcem zdravstvenih storitev financirajo tudi plače zdravnikov, medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja, interventni zakon pa bi prihodke zdravstvene blagajne zmanjšal za več kot sto milijonov evrov letno?

Kaj nam pomaga nova bolnišnica, če niso zagotovljeni nadomestni viri financiranja za zdravnike, medicinske sestre in drugo osebje, ki bi v njej delali?

Kaj nam pomaga nova bolnišnica, če niso zagotovljeni nadomestni viri financiranja za zdravnike, medicinske sestre in drugo osebje, ki bi v njej delali?

Kaj nam pomaga dom za starejše, če si oskrbe v njem ne bomo mogli privoščiti? Zakonodaja namreč že zdaj predvideva možnost uvedbe doplačil za storitve dolgotrajne oskrbe od leta 2028, če oziroma ko razpoložljiva sredstva ne bodo zadostovala.

Kaj naj z obljubami o dostopnih stanovanjih, če stranke, ki stojijo za temi kandidaturami, hkrati podpirajo davčne olajšave za najemodajalce, ne da bi zagotovile dostopna stanovanja za najemnike vseh starosti?

Skratka: kakšna mesta dobimo, če nam politiki obljubljajo stavbe, hkrati pa spodkopavajo pogoje za zdravljenje, oskrbo in življenje v njih?

Ob številnih obljubah županskih kandidatov, kaj vse bodo prebivalcem dali, bi bil higienski minimum, da jim s podporo interventnemu zakonu z drugo roko ne bi obenem jemali.

Ker, kot pravimo, nad lokalnim je vedno tudi državno. In nad državnim globalno. Le nad t. i. socialno kapico, davčno olajšavo za najbogatejše, ki jo prav tako uvaja interventni zakon, najbrž ni več nikogar in ničesar, razen samega hudiča.

—

Naslovna fotografija: Janez Zalaznik.