• English
  • Hrvatski

»Mal gremo pogledat«, pove vzgojiteljica iz celjskega vrtca, za katero kolona otrok caplja med stojnice, simulatorje in razstavljeno orožje Slovenske vojske. 

V dvorani celjskega razstavišča, iz katere so prišli, je 8. teritorialni polk postavil otroški poligon. Na klopci pred njim vojak srednjih let dijakinjam demonstrira uporabo kamuflažne barve tako, da jim na lica s prstom mala srčke. Poligon je namenjen predvsem predšolskim in mlajšim šolskim otrokom do petega razreda, vendar ga trenutno preizkuša nekaj dijakov. Po začrtani trasi se plazijo skozi ovire in pod njimi, v teku nosijo tovor in na dveh točkah nekaj mečejo na tarčo. Lani so bile bojda replike granat. »Boš poskusila?« pozneje ata v uniformi vpraša najbrž še predšolsko punčko. Ta odkima. »Pa takrat, ko boš malo starejša.«

Smo na drugem sejmu vojaške industrije SIDEC v Celju, ki ga organizira Grozd obrambne industrije Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za obrambo in Slovensko vojsko. »Tehnološka evolucija v obrambni industriji,« razglaša platnica uradnega kataloga. Letos se ga udeležujeta tudi izraelska razstavljalca – orožarski podjetji v državni lasti, ki s svojimi proizvodi oskrbujeta izraelsko vojsko. Eno od njiju, Rafael, zmožnosti svojih dronov od lani oglašuje s posnetkom dejanskega umora osebe v Gazi. IAI (Israel Aerospace Industries) je v lanskem letu dosegel 45-odstotno povečanje čistega dobička. 

Slovenija in Izrael sta »prijateljski, enakomisleči državi«, mi pove izraelska veleposlanica Ruth Cohen-Dar.

Pred otvoritvijo sejma izraelska veleposlanica Ruth Cohen-Dar privoli v komentar za Disenz.  Novoodprto veleposlaništvo, krepitev sodelovanja, grajenje mostov, varnost, izzivi, ki se jih moramo lotevati skupaj, masterclass glajenja javne podobe. Slovenija in Izrael sta »prijateljski, enakomisleči državi«. Izrael si ni želel vojne, Izrael se samo brani pred nasprotniki, ki ga hočejo eliminirati, okrepiti je treba podobo Izraela, pomembno je, da ljudje presojajo po dejstvih, ne po propagandnih kampanjah. Nekateri bi dejali, jo prekinem, da propagandno kampanjo izvaja Izrael. »Kako čudno,« prhne. »Mi« vendar svojo stran zgodbe komuniciramo dejstveno in kar se da transparentno. 

Pred sejmom je Amnesty Slovenije skupaj z Gibanjem za pravice Palestincev in nekaj drugimi organizacijami na Ministrstvo za obrambo, organizatorje sejma SIDEC in Vlado RS naslovil poziv k izključitvi izraelskih podjetij zaradi njune vpletenosti v zločine proti človeštvu, v katerem so opomnili na mednarodnopravne obveznosti držav in na potencialno sodelovanje slovenskih podjetij v prihodnjih takšnih zločinih. Brez odziva.

Veleposlanica ima odziv pri roki: lažne obtožbe, delegitimiranje našega obstoja. Organizacije Amnesty International in posebne poročevalke ZN Francesce Albanese, ki sta pripravili vrsto podrobnih poročil, raje sploh ne komentira, reče, nakar vseeno komentira: zelo pristranska, neosnovana stališča, širjenje sovraštva in laži. Na koncu mi ponudi daljši intervju ob kakšni poznejši priložnosti in ker nimam vizitke, si za referenco s telefonom fotografira mojo press kartico.

Na razstavišču velja dress code, otvoritvi se nazdravlja s šampanjcem, ki ga pozneje nasledijo pločevinke toplega lokalnega piva, potiskane z reklamo za SIDEC.

Na razstavišču velja dress code, otvoritvi se nazdravlja s šampanjcem, ki ga pozneje nasledijo pločevinke toplega lokalnega piva, potiskane z reklamo za SIDEC. Na sejmu je prostor tudi za turistično promocijo; v pritličju osrednje razstavne hale se bohoti napis I Feel Slovenia.  Vse preveva rahel vonj po osmojeni plastiki. O orožju in njegovi uporabi se govori v sterilnih šifrah. Nič ni imenovano s pravim imenom. Vse je poslovna priložnost in stvar varnosti, odpornosti in odličnosti. Na stojnicah ponujajo lično oblikovane letake in bonbone. Večinoma radi pojasnijo kaj o svoji ponudbi. Razen pri izraelskih razstavljalcih.

Na razstavnem prostoru IAI predstavnik podjetja Noam Shani kolegu z Radia Študent reče, da bi moral najprej pridobiti avtorizacijo službe za odnose z javnostmi. Od njegovih (podrejenih?) sodelavcev dobim samo: »Ne smemo govoriti z novinarji«. In se že odmikajo.

Preberite tudi: Neja Berger: Marketing vojnih zločinov

Tudi pri podjetju Rafael naju uslužbenec št. 1 najprej poskusi odsloviti: »Zdaj ne bo mogoče«. Pozneje? »Žal tudi ne.« In po sekundi premolka: »Hvala za vaš obisk,« v tonu, ki pravi: poberita se. Vseeno potem pristopi drug predstavnik podjetja, Yizhar Sahar, in se razgovori pred diktafonom. Lani, potarna, se sejma »niso smeli udeležiti iz političnih razlogov«. Letos prihajajo z velikimi pričakovanji in si obetajo vključitev slovenskih podjetij v svojo dobavno verigo. Poziva Amnesty Slovenije tudi on noče komentirati in ga potem vendarle komentira: kako se izdelke Rafaela uporablja v praksi, ni stvar podjetja. Mogoče ne ve, da s kolegom veva, da je Rafael v lasti izraelske države. Bojo pa, tako nama zagotovi, z veseljem podpirali Slovenijo. 

Pozneje se nama pridruži še snemalka in usmeri kamero na stojnico. Seveda ima za to uradno avtorizacijo sejma, vendar uslužbenec št. 1 tega sploh ne vpraša, ampak takoj preide v ofenzivo: »Samo toliko, da veste, poklical sem varnostnike.« Varnostnik ne pride – žal, si rečemo, saj bi bil prizor potencialno zanimiv. Malo počakamo, medtem ko uslužbenec št. 1 večkrat vse bolj vneto telefonira in si nas sumničavo ogleduje, naposled pa se naveličamo.

Seveda so dijakinje in dijaki tu tudi zato, ker se bodo nekateri morda v vojski zaposlili. »Če nimajo drugih možnosti,« uide učiteljici, preden se popravi: »oziroma če jih to zanima«.

V dvorani Slovenske vojske medtem odmeva vedra muzika. Blizu vhoda je stojnica za fotografiranje v vojaški opremi. Poleg stojnice postanivojak.si, ki se ponaša z napisom Stopivnaševrste. Med promocijskimi materiali je knjižna kazalka: »Skoči v svet knjig … in v naše vrste.« Nihče mi ne zna pojasniti povezave med vabljenjem v svet knjig in novačenjem v vojsko.

Dijakinje in dijaki obiskujejo SIDEC – oziroma dvorane Slovenske vojske na njem – v okviru predmeta Aktivno državljanstvo ali v okviru interesnih dejavnosti. V času mojega obiska prihajajo iz Maribora, Raven, Celja, celo iz Strokovnega centra Višnja Gora. Pri nekaterih je obisk strukturiran, nanj se vnaprej pripravijo, in učiteljica, ki jih spremlja, natančno navede konkretne teme iz predmeta Aktivno državljanstvo, ki jih pokrijejo z obiskom predavanja na SIDEC-u (osamosvojitvena vojna, vključevanje v EU in NATO, delovanje obrambnega sistema).

Večinoma pa se mladi sprehajajo brez spremljevalcev, ki bi mi pojasnili namen obiska sejma z vidika njihove šole. Med prostim ogledom lahko preizkusijo različne poligone in simulatorje, med drugim simulator protioklepnih sistemov SPIKE, ki uporablja rakete izraelskega proizvajalca Rafael. (Tudi tu sem poskusila z vprašanjem o uporabi teh raket glede na vpletenost proizvajalca v zločine proti človeštvu. Vojakinja se je razburila, naj to vprašam koga drugega, višjega. Žal mi ni povedala, koga.)

Več učiteljic mi mimogrede omeni, da je v obisk vključen tudi »prikaz dinamične predstavitve« oziroma kar na kratko, »potem imamo še neko dinamiko«. To povejo vajeno, kakor da gre za vsakdanjo besedo, jaz pa jo prvič slišim. Baje gre za prikaz borbe. 

Dijak, ki ga novinar vpraša, kaj ga zanima pri SV, vseeno najprej izstreli: štipendije. Seveda so dijakinje in dijaki tu tudi zato, ker se bodo nekateri morda v vojski zaposlili. »Če nimajo drugih možnosti,« uide učiteljici, preden se popravi: »oziroma če jih to zanima«. »A na koncu se odločijo sami.« Kolektiv Učitelji proti vojni medtem opozarja: »Slovenska vojska vlaga več denarja za štipendije kot država v državne štipendije ali štipendije za deficitarne poklice.«

Med približno dvesto razstavljalci abeceda slovenskih sega tako rekoč od Alpine prek do Univerze v Ljubljani. Lani je bilo navzočih več fakultet, tudi medicinska, letos s samostojno stojnico samo strojna. Tudi tu je treba za zastavljanje vprašanj počakati na prodekana Francija Pušavca. FS je v preteklosti sodelovala z izraelskim inštitutom Technion, ki je močno vpleten v genocid, in to sodelovanje še letošnjega februarja na tihem podaljšala. Zato ga vprašam za komentar o mednarodni kampanji Universities for Justice za zamrznitev tovrstnih sodelovanj z izraelskimi raziskovalnimi institucijami. Kampanje še ne pozna, vendar mi zagotovi, da je tega »podaljška« konec, novih tovrstnih sodelovanj pa naj odslej le ne bi bilo. Univerza je sicer tovrsten sklep sprejela že lani. Zdaj ga prodekan sam omeni kot referenco. 

Mogoče bo Yizhar Sahar ostal brez povezav s slovenskimi raziskovalnimi institucijami, za katere je dejal, da jih Rafael še nima, da pa so njegova pričakovanja velika.

Medtem pred celjskim razstaviščem poteka protest. Lani je bil lahko tik pred vhodom, letos je zrasla nova obrambna linija premičnih ograj. Posnetki bombardiranja. Izjave z navajanjem ekonomskih dejstev in mednarodnopravnih argumentov, s pozivi k prekinitvi vezi z izraelsko orožarsko industrijo in k uvedbi sankcij. Transparenti: »Fear sells weapons. Courage builds peace.« Naposled se na sejem poskusi prebiti še Darth Vader in potoži: »Nisem smel priti na orožarski sejem, 3500 dijakov in dijakinj pa ga bo obiskalo!«

Foto: Janez Zalanik

—