Evropska unija: vojni projekt

V zadnjih nekaj mesecih smo lahko prebirali novice o poljskih in nizozemskih bojnih letalih, ki streljajo na roj dronov, ki je zašel v poljski zračni prostor; o nemški korporaciji Rheinmetall, ki v tovarni sredi Berlina proizvodnjo avtomobilskih delov nadomešča s proizvodnjo streliva, medtem ko le nekaj kilometrov stran poslanci Bundestaga razpravljajo o ponovni uvedbi naborništva; pa o novem vojaškem holdingu DOVOS, ki ga je Slovenija ustanovila za financiranje razvoja domače oboroževalne industrije. Politične elite, ki so nas še pred kratkim prepričevale, da je Rusija tik pred kolapsom, zmaga Ukrajine pa le še vprašanje časa, nas danes prepričujejo, da lahko Rusija v vsakem hipu napade NATO in okupira Vzhodno Evropo. Ursula von der Leyen svari, da ni več varen niti centimeter evropskega ozemlja, Kaja Kallas pa opeva novo usmeritev Evrope, ki se je v »boju za svobodo in demokracijo« zavezala k »največjemu vojaškemu podvigu v novejši zgodovini«.

Težava je v tem, da oboroževalna histerija ne prežema več le retorike tehnokratov iz Bruslja ter filozofov, ki se znova čutijo poklicane, da »branijo« Evropo, temveč prodira vse globlje v pore institucionalnega ustroja Evropske unije.

Moralnemu imperativu obrambe evropskih vrednot s pospešeno militarizacijo poleg vrhovnih evrobirokratov sledijo tudi filozofi: Bernard-Henri Lévy, Jürgen Habermas in Slavoj Žižek; »emancipatorno dediščino razsvetljenstva« branijo s pozivi k oblikovanju močne in samostojne evropske vojske. Slednjo naj bi Evropa nujno potrebovala, ne le zaradi ruske grožnje, ampak tudi zato, da bi postala geopolitično suverena in se strateško osamosvojila od ZDA. Po Žižku se lahko le tako izvijemo iz grozečega primeža dveh mračnjakov, Putina in Trumpa, ki ju druži ideološka sovražnost do »evropske civilizacije kot najnovejše oblike razsvetljenstva«.

Težava je v tem, da oboroževalna histerija ne prežema več le retorike tehnokratov iz Bruslja ter filozofov, ki se znova čutijo poklicane, da »branijo« Evropo, temveč prodira vse globlje v pore institucionalnega ustroja Evropske unije. Ob potrditvi zaveze članic Nata, da izdatke za obrambo dvignejo na 5 odstotkov BDP, se vojaški proračuni evropskih držav postopoma dvigujejo na raven iz časov hladne vojne. Prioritetam Nata se je prilagodila tudi fiskalna politika EU: od lanskega leta lahko članice EU uveljavljajo odstopno klavzulo od fiskalnih pravil. Medtem ko slednja še naprej strogo omejujejo javne investicije v bolnice in šole ter izdatke za pokojnine in socialne transferje, pa za investicije v topove in tanke proračunske omejitve ne veljajo.

Promotorji militarizacije nas poskušajo prepričati, da je oboroževalna mrzlica logičen odziv EU na vojno v Ukrajini in grožnjo, ki naj bi jo Rusija predstavljala celotni Evropi. A kljub temu, da so številne države članice že kmalu po vdoru ruske vojske v Ukrajino začele povečevati vojaške izdatke ter na ravni EU uvedle ali okrepile nekatere finančne instrumente za spodbujanje oboroževanja (denimo EPF, EDIPRA in ASAP), so začele najbolj megalomanske načrte mrzlično sprejemati šele po marcu 2025, ko je Svet EU potrdil strategijo ponovnega oboroževanja ReArm Europe. Slednja z namenom doseganja polne bojne pripravljenosti – karkoli naj bi že to pomenilo – do leta 2030 predvideva 800 milijard € investicij v oboroževanje. Nemški parlament je hkrati izglasoval ustavne spremembe za razrahljanje fiskalnih pravil z namenom ustanovitve 500-milijardnega sklada za oboroževanje. Te spremembe niso bile posledica premikov na fronti v Ukrajini ali ruskega zaostrovanja odnosov z EU, temveč so sledile stopnjevanju pritiskov Trumpa, ki je v začetku leta 2025 od evropskih držav zahteval drastično povečanje izdatkov za orožje. Evropo poleg vse glasnejših domačih vojnih dobičkarjev k oboroževanju veliko bolj kot Rusija silijo ZDA, ki želijo v okviru spremenjenih geopolitičnih razmerij uveljaviti novo mednarodno delitev dela v »svobodnem svetu«.

Preberite tudi: Sašo Furlan: Vojna revnih in terorizem bogatih.

Po drugi svetovni vojni se je namreč na Zahodu vzpostavila geopolitična ureditev, ki je temeljila na jasni delitvi nalog med Evropo in ZDA. Proces evropskih integracij, ki se je začel z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo (1953) in vodil do ustanovitve Evropske unije (1992), je bil po eni strani proces gospodarske in monetarne integracije evropskega kapitala. Po drugi strani pa je bil hkrati proces politične regulacije držav, ki je poskrbel za to, da so se v Evropi na oblasti ohranjale proameriške oziroma protisovjetske vlade. V očeh najvplivnejših političnih strategov z druge strani Atlantika, kot je Brzezinski, je bila prav to ključna funkcija evropskih integracij, hkrati pa tudi temeljni razlog, da ZDA Evropo ohranjajo pod svojo »vojaško zaščito«. Z besedami nekdanjega ameriškega predsednika Trumana: »Grožnja svetovne nadvlade Sovjetske Rusije spodkopava našo svobodo in spodkopava svet, ki omogoča preživetje svobodnega duha […]. Obramba Evrope je temelj obrambe celotnega svobodnega sveta – vključno z nami samimi. Del naše naloge bo okrepiti vojaško moč naših evropskih partnerjev s pošiljanjem orožja in opreme, ko se bo naša vojaška proizvodnja širila.«

Med evropskimi političnimi in intelektualnimi elitami se oblikuje konsenz, da EU svoje funkcije obrambe »evropske civilizacije« na fronti z Rusijo ne more več opravljati le s politično regulacijo oziroma le kot gospodarski podaljšek Nata, pač pa zgolj tako, da tudi sama postane močna in avtonomna vojaška sila.

EU je vse do danes ostala projekt notranje politične regulacije evropskih držav, ki temelji na gospodarski in monetarni integraciji, ne vključuje pa niti enotne niti avtonomne zunanje in vojaške politike. Za ceno popolne podreditve svoje zunanje politike ZDA si je vojaško zaščito vselej zagotavljala pri Natu. Iz tega razloga Wolfgang Streeck trdi, da je EU »v praksi gospodarski podaljšek Nata«. Aktualna oboroževalna histerija v Evropi pa temelji na preizpraševanju povojne delitve dela: med evropskimi političnimi in intelektualnimi elitami se oblikuje konsenz, da EU svoje funkcije obrambe »evropske civilizacije« na fronti z Rusijo ne more več opravljati le s politično regulacijo oziroma le kot gospodarski podaljšek Nata, pač pa zgolj tako, da tudi sama postane močna in avtonomna vojaška sila.

K aktualni militarizaciji po eni strani vodi zaostrovanje notranjih protislovij EU. Od devetdesetih let dalje je namreč gospodarski razvoj EU poganjala izvozna industrija držav iz centra Evrope, zlasti Nemčije. Njena rast je temeljila na izkoriščanju domačih prekarnih delavcev in poceni delovne sile v podizvajalskih obratih Vzhodne in Srednje Evrope. Hkrati se je opirala na nizke cene energije, ki jih je zagotavljala s kurjenjem premoga, jedrsko energijo in uvozom poceni zemeljskega plina iz Rusije. Povpraševanje po izvoznih produktih pa si je zagotavljala na periferiji evroobmočja: nemške in francoske banke so trgovinske presežke, ki so se kopičili v industrijsko razvitih zahodnoevropskih državah, v obliki kreditov plasirale v države, kot je Grčija, in s tem omogočale realizacijo izvoznih produktov. Trgovinski presežki centra so se tako zrcalili v trgovinskih primanjkljajih periferije.

Z izbruhom globalne krize kapitalizma (2008), ki se je kasneje razvila v dolžniško krizo evroobmočja, pa so se pokazale razpoke v dolžniškem financiranju trgovinskih primanjkljajev. Izgube, ki so jih zaradi nasedlih kreditov na periferiji v svojih bilancah beležile nemške in francoske banke, so reševali z obsežnimi dokapitalizacijami bank na eni strani in strogimi varčevalnimi ukrepi na drugi. S tem je bil strošek reševanja krize industrijskega in bančnega sektorja prenesen na delavski razred in širše prebivalstvo. V nasprotju s Kitajsko in ZDA, ki sta se na krizo odzvali z obsežnimi programi javne porabe, je EU s strogo varčevalno politiko upočasnila gospodarsko okrevanje in dodatno zavrla investicije. Nemška izvozna industrija se je po letu 2010 ob nadaljnji stagnaciji povpraševanja v Evropi pri življenju ohranjala le še zahvaljujoč povpraševanju na rastočih izvoznih trgih v ZDA in na Kitajskem.

Okoli leta 2018 so se začele kazati strukturne težave takšnega vzorca rasti. Hitra rast Kitajske, ki je bila za Nemčijo sprva del rešitve, je postala del problema: paradni konji nemške avtomobilske, strojne in kemične industrije enostavno niso več mogli konkurirati vse močnejšim kitajskim tekmecem. Ko se je izvoz najprej zrušil na kitajskem trgu in nato vse izraziteje tudi drugod, se je začela nemška industrijska proizvodnja vztrajno krčiti. K stiskanju marž nemške izvozne industrije je prispevalo naraščanje stroškov dela – z razvojem nekaterih držav Srednje in Vzhodne Evrope se je začel prazniti bazen poceni podizvajalske delovne sile. Hkrati so se s prehodom s fosilnih goriv in jedrske energije na bistveno dražje obnovljive vire podražili energenti. Nemško kemično, kovinskopredelovalno in jeklarsko industrijo pa je po eskalaciji vojne v Ukrajini prizadel še šok zaradi prekinitve dotoka poceni ruskega zemeljskega plina. Nemška industrijska proizvodnja se je od leta 2018 do leta 2024 skrčila za kar 14 %.

Čeprav je vojna v Ukrajini nemško industrijo potisnila še globlje v krizo, v njej zdaj nemški kapital vidi priložnost za svoje vstajenje. Kot je za Financial Times dejal eden od vodilnih francoskih kapitalistov: »Nemci ne morejo prodati svojih avtomobilov. Zato bodo proizvajali tanke.« Oboroževalna manija odpira pot projektu vojnega keynesianizma, ki naj bi s povečanjem javnih izdatkov za oboroževanje spodbudil domače povpraševanje in gospodarsko rast, hkrati pa omogočil nadaljnjo redistribucijo bogastva v korist kapitala prek razgradnje socialne države. Nemški kancler Merz je tako ob napovedi rekordnega povečanja proračuna za vojsko hkrati zatrdil, da »socialna država, kot jo poznamo danes, ni več finančno vzdržna«. Enaka logika je na delu v Sloveniji: vlada po eni strani trdi, da nas železni zakoni demografije neizbežno silijo v krčenje izdatkov za pokojnine za 2 % BDP, hkrati pa napoveduje dvig proračuna za vojsko za 3,4 % BDP.

Evropski politični razred v militarizaciji Evrope ne vidi le potenciala za izhod iz gospodarskega zastoja, temveč tudi sredstvo utrjevanja svoje politične moči.

V toksičnem ozračju vsesplošnega vojnega hujskaštva svoje priložnosti prepoznava tudi neizvoljena birokracija na čelu EU, znana po imenu Evropska komisija. Ta je v zadnjih letih prav na podlagi podpihovanja strahu pred notranjimi in zunanjimi grožnjami centralizirala politično odločanje in dodatno okrepila svoja pooblastila: Ursula von der Leyen si je pred dnevi omislila tudi novo evropsko obveščevalno službo, ki bi bila pod njenim neposrednim nadzorom. Evropski politični razred v militarizaciji Evrope ne vidi le potenciala za izhod iz gospodarskega zastoja, temveč tudi sredstvo utrjevanja svoje politične moči.

Vendar pa je lahko vojni keynesianizem z ekonomskega vidika učinkovit zlasti v državah z močno domačo vojaško industrijo, kot so denimo ZDA: v tem primeru povečanje javnih izdatkov za oboroževanje neposredno povečuje povpraševanje po produktih domačih orožarskih dobaviteljev. To pa ne velja za EU, ki večino orožja uvozi iz tujine, zlasti iz ZDA: povečanje izdatkov za oboroževanje v Evropi zato spodbuja predvsem rast tuje, zlasti ameriške vojaške industrije. Dejstvo, da EU v tem trenutku nima lastnih proizvodnih, tehnoloških in logističnih kapacitet, da bi Evropo preobrazila v globalno vojaško in geopolitično silo – nazadnje se je takega podviga loteval Hitler –, je pravzaprav dobra novica. Tudi institucionalna disfunkcionalnost EU in politična nekompetentnost njenega vodstva, ki mu pri realizaciji lastnih velikopoteznih načrtov običajno spodleti, lahko v tem primeru delujeta kot olajšanje.

Uspeh vojaškoindustrijskega kompleksa ZDA ne temelji le na domači vojaški industriji, temveč tudi na agresivni zunanji politiki, ki vsakih nekaj let zaneti novo uničevalno vojno kampanjo.

A tudi če zavoljo argumenta predpostavimo, da EU v naslednjem desetletju lahko zgradi lasten vojaškoindustrijski kompleks, ki bo neprekinjeno proizvajal domače tanke, rakete, drone in artilerijske izstrelke, se moramo vprašati, kako naj bi bili ti produkti sploh porabljeni. Na tej točki se dotaknemo drugega pogoja za učinkovitost projektov vojnega keynesianizma: uspeh vojaškoindustrijskega kompleksa ZDA ne temelji le na domači vojaški industriji, temveč tudi na agresivni zunanji politiki, ki vsakih nekaj let zaneti novo uničevalno vojno kampanjo. ZDA si stalno povpraševanje po produktih svoje vojaške industrije zagotavljajo z lastnimi neskončnimi vojnami. Je mar to cilj gospodarskega in vojaškega preporoda EU?

Pri aktualnem oboroževanju Evrope ne gre za obrambo pred realno vojaško nevarnostjo: nobenih simpatij do Putina nam ni treba gojiti, da bi spoznali, da so ideje o Rusiji, ki se bo vsak hip podala na vojaški pohod po Evropi, smešne. Prav tako ne gre za politično osamosvajanje EU, temveč za redistribucijo bogastva in politične moči, ki poteka na dveh ravneh. Na globalni ravni proces redistribucije poganjajo zlasti poskusi ZDA, da bi stroške financiranja in politična tveganja, ki jih prinaša katastrofalna vojna v Ukrajini, v čim večji meri prevalile na Evropo, same pa ob tem požele čim več dobičkov. Evropa bo nosila vedno večje stroške vojne, ZDA pa bodo služile z izvozom orožja in utekočinjenega plina, ki v Evropi nadomešča izpad ruskega zemeljskega plina.

Takšna delitev dela med EU in ZDA je predvidena tudi po koncu vojne. EU je lani vzpostavila Sklad za Ukrajino, ki predvideva do 50 milijard € sredstev za povojno obnovo Ukrajine. Trump pa je z grožnjo umika ZDA iz Ukrajine aprila letos izsilil podpis neokolonialnega sporazuma, ki Združenim državam daje praktično neomejen dostop do redkih kovin, nafte ter zemeljskega plina v Ukrajini. Vse bolj očitno je, da bo EU, ki je sprva računala na lasten sporazum o strateških surovinah z Ukrajino, tudi po vojni prevzela predvsem finančno breme rekonstrukcije, medtem ko bo ameriški kapital pobral večino ekonomskih koristi tega procesa.

Pri tem je treba upoštevati tudi kontekst trgovinske vojne, v kateri si ZDA z agresivno carinsko in zunanjetrgovinsko politiko prizadevajo zmanjšati svoj trgovinski primanjkljaj z EU: avgusta 2025 je bil podpisan dogovor, ki poleg 15-odstotnih carin na izvoz evropskega blaga v ZDA vključuje tudi zavezo EU, da bo v prihodnjih letih od ZDA kupila energente v skupni vrednosti 750 milijard € ter »bistveno povečala nakupe vojaške in obrambne opreme Združenih držav«. Hkrati pa se vse to umešča v širši okvir tektonskih geopolitičnih premikov, zaradi katerih Evropa v globalnem merilu postaja ekonomsko in politično irelevantna. Od izbruha finančne krize leta 2008 gospodarska rast EU vztrajno zaostaja za ZDA in Kitajsko, nova »železna zavesa« pa se premika iz Vzhodne Evrope proti Pacifiku. Medtem ko je Evropa po drugi svetovni vojni zasedala ključno strukturno mesto v hladnovojni delitvi sveta – med Natom na eni in Varšavskim paktom na drugi strani –, pa po propadu Sovjetske zveze in vzponu Kitajske osrednji geopolitični konflikt poteka na osi med ZDA in Kitajsko, pri čemer evropska fronta z Rusijo prevzema vlogo sekundarnega regionalnega konflikta.

Druga raven distribucije bogastva in politične moči poteka na polju razrednih in političnih delitev znotraj EU. Vladajoča evropska birokracija – pretežno sestavljena iz političnih sil liberalne sredine – je na pogorišču dolžniške krize uničila vse leve alternative politiki varčevanja. S tem je ob pomoči kasnejše »begunske krize« ustvarila idealne pogoje za vzpon vse bolj odkrito fašistične desnice, ki se napaja iz resentimenta proti njenim protisocialnim politikam in vedno bolj spodkopava njen položaj. Evropski birokraciji je klavrno spodletelo pri uresničevanju vseh evropskih projektov, ki jih je pompozno napovedovala v zadnjih letih (denimo Evropskega zelenega dogovora). Zdaj svojo politično legitimnost gradi le še na tem, da se predstavlja kot manjše zlo v primerjavi z dvema grožnjama, ki ju je v veliki meri ustvarila sama: z notranjo grožnjo skrajne desnice in zunanjo grožnjo Rusije. Projekt militarizacije Evrope je vse bolj tesno zvezan z njenim lastnim političnim preživetjem. Toda v razmerah visoke inflacije, ki se zajeda v dohodke delavskega razreda in poslabšuje finančni položaj večine prebivalstva, z vojnim hujskaštvom in zaostrovanjem protisocialne politike le še krepi fašistične tendence – ne le v vrstah skrajne desnice, temveč tudi v svojih lastnih.

Ker EU večino orožja uvozi iz tujine – kar dve tretjini iz ZDA –, bo s povečevanjem proračuna za »obrambo« financirala predvsem ameriško orožarsko industrijo.

Ker EU večino orožja uvozi iz tujine – kar dve tretjini iz ZDA –, bo s povečevanjem proračuna za »obrambo« financirala predvsem ameriško orožarsko industrijo. Ironija je v tem, da tako Trumpovi ponižujoči pritiski na evropske države k povečanju izdatkov za Nato kot tudi pretenciozna prizadevanja evropskega političnega in intelektualnega razreda, da bi se z vzpostavitvijo močne in neodvisne evropske vojske od njega osamosvojili, nazadnje vodijo do enakega izida: krepitve ameriške vojaške industrije z denarjem, ki ga bomo v Evropi privarčevali s krčenjem socialne države. Prav zato militarizacija Evrope ne vodi v osamosvajanje, temveč v poglabljanje odvisnosti od ZDA, pa tudi od drugih orožarskih sil svobodnega sveta. Drugi največji uvoznik orožja v EU, ki si od oboroževalne histerije v Evropi lahko obeta dodatne dobičke, je Izrael. Reševanje evropske civilizacije, zadnje oblike razsvetljenstva, temelji na redistribuciji bogastva od prejemnikov socialne podpore k imperialističnemu vojaškemu stroju, ki nujno potrebuje njihovo denarno pomoč za svoje vojne in genocide.

—