Liberalizem, fašizem, neoliberalizem

Liberalizem, fašizem, neoliberalizem – tri imena oblasti, ki skozi stoletje menja oblike, a ima notranje medsebojne povezave.

V knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem (Založba cf., 2015) Tomaž Mastnak sledi kontinuiteti liberalne misli in prakse – od njenega ideološkega utemeljevanja do njene današnje, neoliberalne totalizacije.

Tukajšnje besedilo je prilagojeno objavi na spletu, brez številnih opomb in, seveda, brez mnogih ključnih poudarkov, ki jih vsebuje avtorjeva knjiga. Je na novo, uredniško ustvarjen miselni lok na omejenem prostoru; namen je nakazati, kako razsvetljenski ideal svobode pod liberalizmom nikoli ni bil to, za kar se je predstavljal – saj je bila ta svoboda rezervirana za izbrane, branili pa so jo z vsemi sredstvi in pod katerokoli zastavo. Danes je liberalizem prešel v obliko sodobne družbene (ekonomske) racionalnosti, ki za vladanje ne potrebuje ljudstva.

Izbrani odlomki so podpoglavja iz uvoda, sredine in sklepa knjige.

Liberalizem in fašizem

Fašizem je v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom. To trditev bom poskušal v tem tekstu utemeljiti. Tu na začetku, kot uvodni stavek, pa mora zveneti provokativno. Na razmerje med liberalizmom in fašizmom smo namreč navajeni gledati kot na nasprotje. Tesna vez med liberalizmom in fašizmom, o kateri govorim, pa ni intimnost nasprotovanja, ni bližina, ki jo ustvarja konflikt. Gre za odsotnost nasprotovanja, za bližino brezkonfliktnosti. Tako je danes. Bolj previdno formulirano: to je težnja, ki prevladuje v današnjem svetu. Če pogledamo v zgodovino tega razmerja, bomo seveda hitro našli konfliktne situacije. Videli bomo pa tudi, da to razmerje nikdar ni bilo v načelu izključevalno, da je liberalizem tudi takrat, ko je bil v konfliktu s fašizmom, gledal nanj kot na relativnega – in ne absolutnega – sovražnika. Vedno je bilo še kaj hujšega od fašizma.

Fašizma se sicer večinoma še vedno drži negativna konotacija. Liberalizem pa, nasprotno, pretežno še vedno nastopa kot nekaj dobrega, pozitivnega. Spontano si torej lahko predstavljamo razmerje med liberalizmom in fašizmom kot razmerje med dobrim in zlim. Pripravljeni smo verjeti, da je liberalizem po svoji idejni in po svoji praktični plati politični sistem, ki je fašizmu zunanji in nasproten, in da liberalistična načela nujno ženejo v negacijo fašizma: v spopad, ki se mora končati s porazom fašizma.

Vera v liberalizem blokira kritiko liberalizma. Še posebej otežuje dojemanje razmerja med liberalizmom in fašizmom, ki je po mojem mnenju eden od ključev za razumevanje politične dinamike v današnjem svetu.

Pričujoče besedilo pripoveduje nekoliko drugačno zgodbo (kot napoveduje že uvodna trditev o tesni povezavi med liberalizmom in fašizmom). Prevladujoči pogled na razmerje med liberalizmom in fašizmom je tisti, ki v liberalizmu vidi nasprotje oziroma nasprotnika fašizma, zato bi stališče, ki ga zagovarjam, lahko imenoval protipripoved. Ampak taka oznaka ne bi bila najprimernejša. Pri prevladujočem pogledu gre namreč konec koncev za to, kar liberalizem verjame – si želi verjeti – o samem sebi, za vero liberalizma vase, in za to, da številni neliberalci to vero sprejemajo. To, kar pišem, ni kritika te vere. Liberalizmu ne postavljam nasproti kakšne druge politične vere, ne soočam njegovih izjav z dejanji, ki so jim nasprotna, ali dejstvi, ki jih spodbijajo, niti ne kažem na nekonsistentnost liberalistične politike z njenimi lastnimi načeli ali na neutemeljenost tistih načel. V tem besedilu si prizadevam razumeti današnjo politično situacijo v svetu, v katerem ima liberalizem ključno, dominantno vlogo. Ampak kako naj razumemo liberalizem, kaj naj razumemo s tem pojmom?

Z liberalizmom je veliko težav. Med poglavitnimi sta dve, prvič, da je pojem izjemno nedoločen in, drugič, da je vera v liberalizem močna. Pri nedoločenosti ne gre le za običajno umanjkanje konsenza o predmetu razprave, temveč bolj za to, da se liberalizem kot politični pojem – kar nedvomno je – izmika političnosti in umika v sfere predpolitičnega, nepolitičnega in nadpolitičnega. Prav iz tega črpa moč vera v liberalizem. Vera v liberalizem seveda blokira kritiko liberalizma. Še posebej otežuje dojemanje razmerja med liberalizmom in fašizmom, ki je po mojem mnenju eden od ključev za razumevanje politične dinamike v današnjem svetu.

Vera v liberalizem najpogosteje omejuje veljavnost kritike liberalizma na določene vidike liberalistične doktrine ali njene politike, medtem ko je tisto, čemur bi lahko rekli liberalizem kot tak (resnični, pravi, pristni, izvirni, klasični ipd. liberalizem), evakuirano iz polja kritike. Ta ideološki mehanizem seveda ni nič izjemnega ali specifičnega za liberalizem. Mehanizem sam ni posebno zanimiv. Zanimivo je, kako deluje konkretno, v specifičnih zgodovinskih situacijah. In v zgodovinski konkreciji se pokaže, kaj je liberalizem. Liberalizma »kot takega« seveda ni. Med konkretnimi artikulacijami liberalizma pa me najbolj zanimajo njegove artikulacije s fašizmom, od vznika fašizma do danes.

V nasprotju s pričakovanji, ki jih poraja vera v liberalizem, je kar nekaj eminentnih liberalcev zaploskalo fašističnemu državnemu udaru. To historično dejstvo je priklical v spomin Domenico Losurdo in ga interpretiral v kontekstu reakcije na demokratizacijo liberalizma: italijanski liberalci so pozdravili fašizem, ker je pretrgal ciklus demokratičnih koncesij, ki so jih od liberalistične države izsilila ljudska in zlasti delavska gibanja. Dodati je treba, da je bil političnoekonomski program, s katerim je Mussolini prevzel oblast v državi, tak, da bi ga z veseljem podprli današnji neoliberalci. Razglasil je »vrnitev k posamezniku« (kajti »zunaj individua ni nobene človeške realnosti«). Napovedal je krepitev represivnega državnega aparata ob »manchesterizaciji« državne vloge v ekonomiji (»Stato manchesteriano«). Luigi Einaudi je, na primer, komentiral, da je »vse to klasični liberalizem«, medtem ko je Maffeo Pantaleoni zapisal, da se ni mogel spomniti bolj »radikalno antisocialističnega in antidemagoškega, bolj manchesterskega govora« od Mussolinijevega po državnem udaru. Mussolinijev prevzem oblasti bi bilo zato mogoče označiti kot »liberalistični državni udar«.

Neoliberalizem je očitno na precej slabem glasu. Še vedno ima veliko politično moč, intelektualno pa je diskreditiran. V resnici je tudi politično diskreditiran, a diskreditirana politika se še trdno oklepa oblasti.

Imena italijanskih liberalcev izpred sto let danes najverjetneje niso obče znana, vsaj ne zunaj Italije. Zato pa je Ludwig von Mises, v današnji Ukrajini rojeni Avstrijec, ki se je leta 1940 preselil v New York, dokaj znan. Nastopa celo v programu ene od slovenskih parlamentarnih strank. Njegova slava temelji na tem, da je eden od začetnikov – ali utemeljiteljev – neoliberalizma in da je bil do smrti leta 1973 njegov vodilni predstavnik. Von Mises je sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja priznal fašizmu zgodovinske zasluge za njegov nasilni boj proti socialnim demokratom, socialistom in komunistom, o čemer bom nekaj več pisal pozneje. Njegovo odobravanje fašizma ni ušlo takratnim levim kritikom fašizma – o njem je, denimo, pisal Herbert Marcuse – in je predmet kritike na levici tudi danes. Na drugi strani poskušajo von Misesovi sledniki in zagovorniki njegovo hvalnico fašizmu zreducirati na zanemarljivo epizodo v njegovi biografiji in zmanjšati njen pomen. To ne preseneča, vendar niti ne odpiše niti ne razveljavi kritike von Misesa in njegovega odnosa do fašizma. Kritiko von Misesa je mogoče brez večjih ugovorov (četudi s potrebnimi specifikacijami) razširiti na današnji neoliberalizem. Zadržki pa se pojavijo ob prenosu te kritike na liberalizem. Presenetljivo pogosto je namreč stališče, po katerem je med liberalizmom in neoliberalizmom bistvena razlika. Sam menim, da take razlike ni. Trdim, da je neoliberalizem liberalizem. Leninistično rečeno, neoliberalizem je višji stadij liberalizma. To bom poskušal tu tudi utemeljiti. Temeljnega pomena za táko utemeljitev je pokazati, da je neoliberalizem starejši kot navadno mislimo, liberalizem pa mlajši kot praviloma domnevamo.

Liberalizem in neoliberalizem

Neoliberalizem je očitno na precej slabem glasu. Še vedno ima veliko politično moč, intelektualno pa je diskreditiran. V resnici je tudi politično diskreditiran, a diskreditirana politika se še trdno oklepa oblasti. Raje bo pustila, da vse propade, kot dopustila, da pade. Liberalizem pa se diskreditaciji izmika. Videti je, kot da nima ničesar opraviti z neoliberalizmom. Še več, vrnitev k liberalizmu – morda bi lahko rekli tudi h »klasičnemu liberalizmu« – utegne kdo celo prikazati kot rešitev pred neoliberalizmom. Kako je to mogoče? Ali ta imunost liberalizma pred kritiko neoliberalizma res dokazuje, da prvi nima ničesar opraviti z drugim, ali pa lahko v tem vidimo moč današnje ideološke hegemonije liberalizma, ki dirigira in obvladuje tudi kritiko, ki bi utegnila leteti nanj? Že na prvi pogled, kot se reče, imata namreč liberalizem in neoliberalizem veliko skupnega in njuno razmerje nam lahko veliko pove o liberalizmu. Neoliberalizem ponuja dober vstop v razumevanje liberalizma.

Neoliberalizem na splošno predstavljajo kot ekonomsko doktrino, morda celo kot ekonomsko znanost. Prav veliko stvarne podlage za tako predstavo o znanstvenosti danes, po finančnem polomu leta 2008, ni več.

Neoliberalizem na splošno predstavljajo kot ekonomsko doktrino, morda celo kot ekonomsko znanost. Prav veliko stvarne podlage za tako predstavo o znanstvenosti danes, po finančnem polomu leta 2008, ni več. Nekateri z najvišjimi priznanji ovenčani ekonomisti trdijo, da take podlage nikdar ni bilo. Joseph Stiglitz, denimo, je izjavil, da je bil »neoliberalistični tržni fundamentalizem vedno politična doktrina, ki je služila določenim interesom. Ekonomska teorija ga ni nikdar podpirala.« Res pa je, da neoliberalci radi govorijo ekonomski jezik in da se jih je veliko ugnezdilo v institucijah akademskega ekonomskega establišmenta. Kljub vsemu pa je v oznaki neoliberalizma kot ekonomskega nauka produktivno zrno resnice, ker identificira spoj med liberalizmom in ekonomijo.

Prefiks »neo« praviloma sporoča, da se nekaj obnavlja, ponovno zaganja ali začenja na novo. Neoliberalizem danes ni več tako nov. Kot njegov začetek pogosto omenjajo ekonomske reforme, ki jih je po državnem udaru v Čilu uvedla vojaška hunta, ali pa vladavino Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. Mislim, da je treba poseči še pol stoletja nazaj v zgodovino. Sama beseda »novoliberalističen« se sicer pojavi, če ne prej, že sredi 19. stoletja, ko jo je uporabil danes dokaj obskurni nemški naravoslovec in socialist Karl Georg Winkelblech. V obsežnem delu o »organizaciji dela« je med drugim omenil »novoliberalistični sistem« (das neuliberale System) kot podvrsto liberalističnega ekonomskega sistema in tudi »novoliberalistično šolo«.

Neoliberalizem kot militantna družbena teorija in politično gibanje pa se je oblikoval po 1. svetovni vojni. Dejaven je postal po koncu »obdobja liberalizma«, ki se je, kot je zapisal von Mises, razpenjalo med napoleonskimi vojnami in 1. svetovno vojno. Prva svetovna vojna je menda porušila liberalistični svet. Neoliberalizem se je torej pojavil v času, ki ga je zaznamovala huda kriza liberalizma. Von Mises je retrospektivno ustvaril vtis, da je liberalizem po koncu vojne kratko malo izginil. Zapisal je, da se mu je takrat, v dvajsetih letih 20. stoletja, zdelo, da piše le za »pičlo manjšino razmišljujočih«, ki jim je hotel »ponuditi priložnost«, da se »poučijo o ciljih klasičnega liberalizma«.

Von Mises, kot tolikokrat, tudi tu zavaja, a manipulatorji so praviloma najprej sami zmanipulirani. V knjigi o liberalizmu namreč pove, da se je o liberalizmu takrat govorilo, in ne le negativno. Vendar tisto ni bil liberalizem po njegovem okusu. Liberalizem, ki ga je srečeval, denimo, v takratni novejši anglosaški literaturi – se pravi v literarni produkciji iz dežel, ki jih »še vedno smemo imenovati liberalistične« –, ni bil drugega kot »zmerni socializem«. V von Misesovem posegu nazaj h »klasičnemu liberalizmu« torej lahko vidimo željo po prenovi, ki konstituira neoliberalizem. A to je samorazumevanje intelektualcev, ki so si šele čez nekaj časa nadeli ime neoliberalci. Pa še kot samorazumevanje je to vračanje h »klasičnemu liberalizmu« bolj teatralna gesta kakor kaj drugega. Neoliberalizem je namreč bil »neo« tudi zato, ker se je dejansko oddaljil od »klasičnega liberalizma«. Oddaljevanje od »virov« je bilo prav v gesti vračanja k njim. Nastopa neoliberalizma v času po 1. svetovni vojni namreč bistveno ne označuje ponovno odkrivanje izgubljenih liberalističnih načel in vrednot, temveč njihova razširitev na novo področje: ekspanzija liberalizma. »Klasični liberalizem« pa je bil (in še vedno je) fikcija znotraj liberalističnega samorazumevanja, tako da je vračanje k njemu in oddaljevanje od njega gibanje znotraj tistega samorazumevanja.

Dotlej, do tiste ekspanzije, je bil liberalizem enkrat bolj in drugič manj razpoznavna in vplivna politična usmeritev. Stranke, ki so se imenovale liberalistične in so nastale sredi 19. stoletja, niso obvladovale političnega prostora. Paradoksno je, da je bil liberalizem, ki danes upravičeno velja za »eno naj pomembnejših in najmočnejših političnih tradicij Evrope in sveta, ki ga je oblikovala Evropa«, kot piše Rudolf Vierhaus, dolgo časa bolj vpliven, ko je nastopal kot predpolitični, nepolitični ali nadpolitični svetovni nazor, kakor pa ko je nastopal kot politično organizirana sila. Bil je predvsem pogled na svet in življenjska filozofija, za katero so njeni nosilci neskromno verjeli, da predstavlja vodila, vrednote in cilje, ki bi jim moral pritrjevati in jih vzeti za svoje »vsak razumen in izobražen človek dobre volje«. Mednje so sodili svobodomiselnost, zavračanje predsodkov in nasilja, toleranca, nepristranskost (tudi v smislu nestrankarstva), kozmopolitizem, človekoljubje, širokosrčnost, plemenitost, naprednjaštvo, razgledanost, razumnost, svobodoljubnost ipd. Verjetno je prav v taki nadpolitičnosti treba videti enega od razlogov za neuravnovešeni odnos liberalcev do politike. Toda bolj od takega nedoločnega in neodločnega odnosa do politike je tu pomembno nekaj drugega. Medtem ko je svetovni nazor po definiciji nekaj totalističnega, je liberalizem puščal zunaj svojega diskurzivnega polja pomembno področje človeške dejavnosti, ki se je v 19. stoletju začelo profilirati kot posebna sfera družbenega življenja: ekonomijo.

Razlogi za to, da sta liberalizem in ekonomija ostajala vsaksebi, so bili različni. V Evropi, kakršna se je vzpostavila po porazu Napoleona in zmagi reakcije, so se kontinentalni ekonomisti, ki so se bolj ali manj odkrito navdihovali pri Adamu Smithu, iz popolnoma razumljive skrbi za lastno eksistenčno varnost ali udobje deklarativno distancirali od liberalistične politike ali politične retorike. Nezaupanje med ekonomisti in liberalističnimi politiki je ostalo tudi, ko se je politično ozračje v Evropi spet otoplilo. Vzemimo za primer Karla Heinricha Raua, kritika Friedricha Lista, politično izpostavljenega zagovornika nacionalne ekonomije in ostrega kritika »Smithovega sistema«. Rau je trdil, da mesto ekonomske znanosti ni v »sistemu politike«. Kmalu pa so se tudi liberalistični politiki začeli držati stran od libre-échangistes, ekonomistov in trgovcev, ki so vse bolj agresivno zagovarjali »svobodo trgovine«.

Poleg oportunizma so imeli pri ohranjanju distance med bolj ali manj smithovsko ekonomijo in liberalistično politiko vlogo tako oziri na sistematiko znanosti in organizacijo akademskih institucij kakor filozofski razlogi. John Stuart Mill, ki danes spontano velja za veliko ime v zgodovini liberalizma, je, recimo, v svoji apologiji svobode posameznika izjavil, da je trgovina – oziroma trgovanje – »družbena dejavnost«. Dokazoval je, da se »tako imenovani nauk o svobodni trgovini« opira »na temelje, ki so drugačni od načel individualne svobode«, kakršne zagovarja on. Če to, kar je zagovarjal Mill, imenujemo liberalizem, je bil liberalizem omejen na svobodo misli in govora in na svobodno oblikovanje lastnega življenja, za kar je Mill uporabljal izraz »experiments in living«. Ekonomska dejavnost je bila zunaj njegove sfere.

Do bližnjega srečanja med liberalizmom in ekonomijo je prišlo šele na začetku 20. stoletja. Ker smo ugnezdeni v liberalističnem miselnem svetu, v liberalistični posesivni interpretaciji zgodovine, se mora to zdeti presenetljivo pozen datum. Iz tega srečanja med liberalizmom in ekonomijo se je rodil neoliberalizem ali, v močnejši formulaciji, neoliberalizem je srečanje liberalizma z ekonomijo.

H kritiki neoliberalizma

Morda je res dolgo trajalo, da se je lahko liberalizem totaliziral, da je v svoji neoliberalistični polnosti realiziral ves svoj potencial (seine volle Wirkung entfalten). Možno pa je tudi, da smo na to njegovo plenitudo potestatis postali pozorni šele zdaj.

Če neoliberalizem razumemo le kot odgovor kapitalizma na padanje profitne stopnje na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kakor so ga razumele marksistične kritike, skoraj nujno prezremo njegov totalizem, njegovo polaščanje vseh sfer človeške dejavnosti, vseobsežno transformiranje družbenega življenja. Michel Foucault je bil verjetno prvi, ki je v predavanjih, ki jih je imel leta 1979 na Collège de France, sistematično opozoril na sistemsko spremembo, ki jo je prinesel neoliberalizem. Neoliberalizem je razumel kot artikuliranje specifične vladajoče racionalnosti in s tem nove oblike gospostva. V neravno prikriti polemiki proti marksizmu ni gledal na neoliberalizem kot na transformacijo kapitalizma, temveč kot na reprogramiranje liberalističnega načina vladanja.

Foucault je lociral začetek neoliberalizma v prva leta po 2. svetovni vojni, ko se je freiburškim liberalističnim ekonomistom v okupirani Nemčiji posrečilo dobiti odločilno besedo pri formuliranju nemške ekonomske politike. Artikulacija logike vseobsežnega usmerjanja človeške dejavnosti in totalnega urejanja družbe, ki je bila dosežena pred 2. svetovno vojno, je ostala zunaj njegove pripovedi. Njegova analiza je kljub temu odprla pogled na »temeljito transformacijo družbenega, kulturnega in individualnega življenja«, ki jo je sproduciral »neoliberalistični um«. Nanjo se opira Wendy Brown, ko definira neoliberalizem kot »vladajočo racionalnost, ki na zelo specifičen način ekonomizira vse: človeška bitja postanejo tržni dejavniki in nič drugega kot to, vsa področja dejavnosti veljajo za trg in vsaka entiteta (naj bo javna ali zasebna, naj bo oseba, poslovna enota ali država) je vodena kot podjetje. Pomembno pri tem je, da tu ne gre zgolj za to, da se poblagovljenje in monetarizacija razširita vsepovsod – to je stari marksistični prikaz kapitalske transformacije vsakdanjega življenja. Neoliberalizem skonstruira tudi sfere, ki ne proizvajajo bogastva – denimo učenje, zmenke ali rekreacijo – v tržnih pojmih, jih izpostavi tržnim meritvam in jim vlada s tržnimi tehnikami in praksami. In najpomembneje, ljudi postavi kot človeški kapital, ki mora nenehno skrbeti za svojo sedanjo in prihodnjo vrednost.«

Pri neoliberalizmu gre za specifično artikulacijo med politiko in ekonomijo. Neoliberalizem je političen in ekonomski, politično-ekonomski.

Glavna pozornost kritike »neoliberalističnega uma«, ki jo je razvila Wendy Brown, velja neoliberalističnemu razdejanju demokracije. To je obenem njena kritika Foucaulta, ker je to problematiko pustil ob strani. Vendar Foucault ni zanemaril samo vprašanja usode demokratične politike pod gospostvom tržne logike. Zdi se, da politiki tudi sicer ni pripisoval posebnega pomena ali ji namenjal veliko pozornosti. Pri teoretskem utemeljevanju totalizirajočega liberalizma pred 2. svetovno vojno je morda jasneje kot v povojni Nemčiji – ko je bila okupirana država in tako rekoč brez lastne politike –, da gre pri neoliberalizmu za specifično artikulacijo med politiko in ekonomijo. Neoliberalizem je političen in ekonomski, politično-ekonomski.

Ekonomska (ali ekonomistična) analiza neoliberalizma, ali analiza neoliberalizma kot ekonomske doktrine ali politike, je nujno »prekratka«, ker je ekonomija – in kot znanost in kot sfera dejavnosti – le del neoliberalističnega velikega projekta. Je pa tisti njegov element, ki ga omogoča: element, ki nosi reprogramiranje liberalizma in liberalizem totalizira. Totalizira ga s tem, ko integrira ekonomijo v liberalizem. Ekonomija je bila namreč tista ključna sfera družbene dejavnosti, do katere je bil liberalizem kot pretežno ideološki in politični program dotlej v vnanjem odnosu. Ta integracija ekonomije je seveda neizogibno reartikulirala – »reprogramirala« – liberalistično politiko in ideologijo. Ker je bila ekonomija integrirana kot vodilna ali dominantna logika neoliberalističnega projekta, se neoliberalizem kaže kot vseobsežna ekonomizacija, ne nazadnje kot ekonomizacija delovanja demokracije, in kot takega ga kontrastirajo s »klasičnim ekonomskim liberalizmom«.

Toda neoliberalizem je »klasični ekonomski liberalizem«. Pred njim, kot sem si prizadeval dokazati, »ekonomskega liberalizma« ni bilo. Kar se kaže kot ekonomizacija vsega, je v resnici vseobsegajoča liberalizacija. Ker ta liberalizacija poteka po enem načelu, kot aplikacija »naukov ekonomske znanosti«, je logično koherentna in v njej ni težko videti totalizirajočega »neoliberalističnega uma« na delu. To, o čemer se danes govori kot o »neoliberalistični racionalnosti«, je bila za von Misesa kratko malo racionalnost, racionalnost kot taka – edini racionalni način organizacije družbenega življenja. V to je verjel tako brez slehernega dvoma, da je bilo nasprotovanje liberalističnemu oblikovanju družbenega življenja zanj neracionalno, iracionalno, skratka bolno. Antiliberalizem, in socializem ali marksizem še posebej, so bili zanj dobesedno duševna bolezen. Zdravilo za socializem in marksizem je bila, poleg fašističnega nasilja, psihoanaliza. Z zbolelimi za socializmom se ni bilo treba ukvarjati politiki – treba bi jih bilo »pozdraviti s psihoanalizo«.

Politika brez ljudstva in proti ljudstvu

Kaj nam branje nacističnih političnih teoretikov in njihovega branja moderne politične filozofije pove o naših časih totalnega liberalizma? Samo na sebi nič, ali bore malo. Tisti ljudje niso mislili za nas, namesto nas. Če bomo hoteli kaj razumeti, bomo seveda morali misliti sami. Pri tem pa so nam lahko nacistični politični teoretiki v pomoč. V enem, specifičnem smislu so nam lahko tudi vzor: v tem, da so razmišljali politično. Z njihovo pomočjo lahko razumemo politično konstitucijo nacizma, momente konstituiranja, argumente zanj, skratka: temeljno politično logiko konstitucije nacizma.

V tistem konstitutivnem procesu je bil liberalizem element, konstantna referenčna točka. Vpisan je bil v fašizem in nacizem. Na drugi strani sta fašizem in nacizem stopala v liberalizem. Neizogibno je bilo, da sta liberalizem in fašizem/nacizem zaradi nujnih interakcij ali tudi samo medsebojnih percepcij in vzajemnih reakcij bila drug drugemu element pri strukturiranju lastnih pozicij. Toda to je zelo obča raven razmišljanja. Na nekoliko bolj specifični ravni obstaja med liberalizmom in fašizmom in nacizmom vrsta podobnosti. Vsaj nekaj teh podobnosti lahko, če se opremo na von Misesa, razumemo kot duhovno ali idejno sorodnost. Nekaj takih podobnosti sem omenil. Vendar pa je zame tukaj ključno – in konkretno – vprašanje logika politične konstitucije. Ključno vprašanje pri politični konstituciji pa je – še posebej in zlasti in zagotovo od demokratičnih revolucij dalje – vloga in položaj ljudstva. In ključno za razumevanje politične konstitucije nacizma je, da je ljudstvo politično razlastil in si prizadeval »zasužnjiti« njegovega »duha«.

Liberalizem, ki v našem času vodi obsežno in ambiciozno politično razlaščanje ljudstva, je pri tem podjetju, za to podjetje, mobiliziral vse politične resurse, ki so dosegljivi, tudi zgodovinske. Kar se kaže kot vračanje fašizma in nekaterim tu in tam tudi kot ponavljanje zgodovine, je dejansko del liberalistične mobilizacije resursov.

Politično razlaščanje in »duhovno« podrejanje ljudstva je tudi ključna politična značilnost našega časa. In v tem – v političnem razlaščanju in podrejanju ljudstva – je zato bistvena vzporednica med časom po 1. svetovni vojni in obdobjem po hladni vojni. Vendar ne bomo prišli daleč, če bomo ostali pri vzporednici, pri vzporejanju. Ne gre za paralelne svetove. Liberalizem, ki v našem času vodi obsežno in ambiciozno politično razlaščanje ljudstva, je pri tem podjetju, za to podjetje, mobiliziral vse politične resurse, ki so dosegljivi, tudi zgodovinske. Kar se kaže kot vračanje fašizma in nekaterim tu in tam tudi kot ponavljanje zgodovine, je dejansko del liberalistične mobilizacije resursov.

Liberalizem je vedno imel ambivalenten odnos do ljudstva. Politično nastopanje ljudstva ga je vedno navdajalo z nelagodjem. Dokler je bilo mogoče politično načelo reprezentacije ljudstva združevati in blažiti z omejenim sociološkim pojmom ljudstva – se pravi, dokler je bilo ljudstvo v smislu nosilca političnih pravic in svoboščin omejena družbena kategorija –, je liberalizem sprejemal demokracijo. Ko pa je ljudstvo prekrižalo socialne in politične privilegije in namesto njih terjalo obče pravice, pravice za vse, so liberalci prekrižali ljudstvo. Med liberalizmom in demokracijo je zazevala razlika.

Omenil sem, da so kritiki liberalizma po 1. svetovni vojni razločevali demokracijo in liberalizem. Ampak identiteta med liberalizmom in demokracijo je bila vprašljiva že dolgo pred tem. V predmarčni Nemčiji je, denimo, Arnold Ruge sklenil svojo »samokritiko liberalizma« z zahtevo, da je treba od liberalizma preiti k demokratizmu (besedo je podčrtal). Prehod iz liberalizma v demokratizem je bil vpeljava ljudstva kot smotra. Demokratizem je za Rugeja pomenil, da bi morala biti »v vseh sferah postavljena svobodni človek za princip in ljudstvo za smoter«. Friedrich Engels je nekaj let pozneje v enem svojih člankov za angleško občinstvo pisal o »totalni razliki med liberalizmom in demokracijo«. Prvega je imel za emancipacijo srednjih razredov in drugega za emancipacijo delavskih razredov. Pojem delavskih razredov je bil konkretizacija abstraktnosti ljudstva. Te konkretizacije liberalizem ni zmogel. Oklepal se je abstrakcije.

Na demokracijo ne moremo več kar računati. Kaj, če je počasi ni več? Nekateri pravijo, da je v krizi. Ti so optimisti. Bolj prepričljivi so tisti, ki opozarjajo, da se demokracijo duši, razgrajuje, demontira.

Ampak ali si lahko kaj pomagamo z demokracijo, če postavimo liberalizem na svoje mesto? To vprašanje ni preprosto. Najprej, na demokracijo ne moremo več kar računati. Kaj, če je počasi ni več? Nekateri pravijo, da je v krizi. Ti so optimisti. Bolj prepričljivi so tisti, ki opozarjajo, da se demokracijo duši, razgrajuje, demontira. Morda najbolj razdelan argument v tem smislu je objavila Wendy Brown.

Wendy Brown analizira, kako je neoliberalizem v preteklih treh desetletjih razgradil konceptualno podlago demokracije, odplaknil demokratični politični jezik in spral demokratično imaginacijo ter demokracijo od znotraj izpraznil. Z vseobsežno ekonomizacijo in podenarjenjem življenja in generalizacijo novih oblik upravljanja je izbrisal prostor, v katerem bi ljudstvo sploh šele lahko nastopilo. Rezultat delovanja neoliberalističnega uma je razdejanje ljudstva: undoing the demos.

To je zelo radikalna teza. Če bi ljudstvo bilo razdejano, ga še podrejati ne bi bilo več treba. Vendar Wendy Brown vsej tej radikalnosti navkljub ne zavrže liberalne demokracije. Če smem tako reči, stoji z eno nogo v radikalnosti in z drugo v tistem, čemur pravimo mainstream. O liberalni demokraciji ima sicer zelo kritično mnenje, obenem pa kritičnost postavlja v odvisnost od nje. Pravi, da liberalna demokracija s svojimi principi in ideali svobode, enakosti, univerzalnosti in pravičnosti ponuja in podpira politični jezik in imaginacijo, ki transcendirata liberalistično dejanskost in ohranjata vizijo emancipacije.

Ta identifikacija emancipatoričnega potenciala z liberalno demokracijo se mi zdi problematična. Pojasni sicer, zakaj se razdejanjanje liberalne demokracije kaže kot politični konec sveta in nič manj kot – že spet enkrat – kriza ali zaton »civilizacije«. A ne smemo prezreti, da je ta in taka identifikacija demokracije z liberalizmom in liberalne demokracije z ohranjanjem vizije boljšega sveta ali, za nelevičarje, kar z dobrim svetom – v glavnem proizvod historičnega revizionizma in njegove diskvalifikacije in pokopa drugih emancipatoričnih političnih tradicij (o čemer sem pisal drugod).

Vsaj odpreti je treba vprašanje, ali ljudstvo ni razdejanjeno prav s tem, da ostaja v demokratični formi političnega življenja, medtem ko se vse odločitve sprejemajo tam, kjer ljudstva ni?

Argument o emancipatorični transcendenci idealne artikulacije liberalne demokracije nad neprimernostmi liberalističnega sveta je mogoče obrniti: kaj če prav ta transcendenčnost veže emancipacijo na liberalistični svet in ga s tem pomaga reproducirati – in emancipacijo udomačiti? Vsaj odpreti je treba vprašanje, ali ljudstvo ni razdejanjeno prav s tem, da ostaja v demokratični formi političnega življenja, medtem ko se vse odločitve sprejemajo tam, kjer ljudstva ni? Polemično rečeno: na »praznem mestu oblasti«?

V danem kontekstu naletimo pri Wendy Brown na zelo zanimivo opažanje, da je do prevlade neoliberalizma liberalna demokracija delovala v drugačnem leksikalnem in semiotičnem registru kot kapital. In dokler je bilo tako, je bilo mogoče liberalno demokratična načela in pričakovanja mobilizirati za omejevanje kapitalistične produkcije vrednosti in tržne distribucije. Ta ugotovitev drži in je gotovo pomembna. Menim pa, da je do poenotenja jezika prišlo veliko prej, kot sugerira Wendy Brown. In to ne zato, ker se je neoliberalistični kapital polastil liberalne demokracije, marveč zato, ker je liberalizem posvojil »kapital«, ekonomijo. Kot sem si prizadeval pokazati na začetku, se je to zgodilo v času med koncem 1. svetovne vojne in začetkom 2. svetovne vojne. Neoliberalizem sem označil kot liberalistično posvojitev ekonomije in zato kot totalizacijo liberalizma. Zdaj lahko dodam, da je konstitutivni element neoliberalizma jezikovni Gleichschaltung, poenotenje leksikalnega in semiotičnega registra liberalistične demokracije in kapitala.

Poudarjanje ali postavljanje ekonomije proti politiki ali ekonomskega človeka proti političnemu, ali tudi izigravanje ene/enega proti drugi/drugemu, je problem, ki je nastal v 19. stoletju in se deloma prekriva z nastankom liberalizma.

Naposled imamo tu še argument, da je razdejanjenje demosa povezano z zmago homo oeconomicus nad homo politicus, ekonomskega človeka nad političnim. To, zlasti homo oeconomicus, je obsežna problematika, o kateri se je veliko pisalo. Tu je pomembno tole: poudarjanje ali postavljanje ekonomije proti politiki ali ekonomskega človeka proti političnemu, ali tudi izigravanje ene/enega proti drugi/drugemu, je problem, ki je nastal v 19. stoletju in se deloma prekriva z nastankom liberalizma. Liberalizem je praviloma nihal med prvo in drugo, enkrat je bil omejen na politiko in drugič na ekonomijo, ni pa zajemal obeh hkrati.

Izigravanje ekonomije proti politiki ni bilo omejeno na liberalizem. V radikalni obliki nastopa, denimo, pri mlademu Marxu, ki je nasprotje med homo oeconomicus in homo politicus artikuliral kot nasprotje med bourgeois in citoyen, med članom »civilne družbe« (ekonomistično zreducirane na »sistem potreb«) in državljanom. Ta dvojnost je izraz razpada teoretske sinteze, ki jo je pridelalo 18. stoletje – in zlasti škotsko razsvetljenstvo – in ki je artikulirala moderno politiko na preseku med ekonomijo in državo. Če hočemo misliti moderno politiko – in tudi politično delovanje v poznomodernih ali postmodernih časih, v času razpadanja moderne politike –, ne bomo prišli daleč, če bomo afirmirali homo politicus proti homo oeconomicus. Misliti je treba oba hkrati.

Politiko in ekonomijo je spet pripeljal skupaj prav neoliberalizem. V tem je njegova moč. Ta moč je še toliko silnejša, ker tega utemeljitvenega dejanja, kot je videti, ne razumemo ali ga ne vidimo.

Politiko in ekonomijo je spet pripeljal skupaj prav neoliberalizem. V tem je njegova moč. Ta moč je še toliko silnejša, ker tega utemeljitvenega dejanja, kot je videti, ne razumemo ali ga ne vidimo. Poziv k ponovni vpeljavi politične besede v gospodarstvu – in iskanje prave sinteze med politiko, in zlasti državo, in ekonomijo – je še posebej jasen in izrazit v manifestu »freiburške šole« in v razgovorih na »Colloque Walter Lippmann«.

Če beremo neoliberalizem kot prevladanje ekonomskega človeka nad političnim, imamo dobre možnosti, da bomo prezrli novo artikulacijo sinteze politike in ekonomije, ki jo je proizvedel neoliberalizem, sinteze, na kateri stoji in ki ga žene naprej. Napredku ni konca. Kar se kaže kot prevladanje ekonomskega človeka nad političnim človekom, je v resnici radikalna politika. Radikalnost te politike je v tem, da izloča ljudstvo iz politike. Depolitizacija ljudstva ni konec politike, temveč je politični poraz ljudstva. Je zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu. Ideološka hegemonija neoliberalizma je tako močna, da prepričljivo denuncira poskuse ljudstva, da bi si vrnilo vsaj nekaj besede v politiki, kot »populizem«, še več, lahko si celo privošči, da to denunciranje v glavnem prepusti politični levici. Še več, medtem ko neoliberalistični centri ali omrežja moči upodabljajo sami sebe kot politiko, mobilizirajo ljudstvo, da upodablja demokracijo. Demokracija je iz politične reprezentacije ljudstva postala upodabljanje, ki ga izvaja ljudstvo, ne da bi bilo reprezentirano.

Kritika neoliberalizma kot vseobsegajoče ekonomizacije in prevlade ekonomskega nad političnim močno spominja na kritiko liberalizma, ki jo je svoj čas formuliral Carl Schmitt, in na mnoge druge podobne kritike liberalizma iz obdobja med 1. in 2. svetovno vojno. Obča značilnost teh kritik je bila, da so liberalno demokracijo razumele kot v jedru individualistično in so zato v nastopu velikih in močnih kolektivnih ekonomskih, družbenih in političnih akterjev videle zlom sistema: razveljavljenje njegovih temeljnih načel in izigravanje ali podreditev nosilnih institucij. Ker je bila večina teh kolektivnih dejavnikov neposredno vezanih na organiziranje in uveljavljanje ekonomskih interesov – med njimi so bili v ospredju monopoli in organizacijske strukture finančnega kapitala na eni strani in sindikati na drugi, a tudi politične stranke, ki so jih imeli vsi v želodcu, so jim bile konec koncev podrejene –, se je njihovo delovanje kazalo kot nastop ekonomskega proti političnemu, kot prevlada ekonomskega nad političnim in nazadnje kot uničenje političnega.

Depolitizacija ljudstva ni konec politike, temveč je politični poraz ljudstva. Je zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu. Ideološka hegemonija neoliberalizma je tako močna, da prepričljivo denuncira poskuse ljudstva, da bi si vrnilo vsaj nekaj besede v politiki.

Pri Schmittu najdemo posebno sugestivne opise takega stanja, natančneje: artikulacije takega razumevanja problema. Od vseh takratnih kritikov liberalne demokracije, od vseh izrazov tistega duhovnega stanja, je danes Schmitt najbolj znan. Še več, bolj ali manj edini znani kritik liberalne demokracije iz prvih desetletij prejšnjega stoletja je zdaj Schmitt. Starega mojstra kontekstualizacije – spomnimo se njegove interpretacije Rudolfa Hessa – so dekontekstualizirali. To vsaj delno pojasni, kako se lahko zgodi, da danes naletimo na ideje nacističnega kolaboranta na strateških vozliščih levičarske kritike neoliberalizma.

Schmittov odgovor na krizo liberalne demokracije je logično izhajal iz diagnoze problema: nasproti destruktivni prevladi ekonomskega nad političnim je postavil ponovno uveljavljanje političnega. Rekel sem že, da je izigravanje političnega proti ekonomskemu, da je nezmožnost misliti ekonomsko in politično hkrati, tudi nezmožnost misliti moderno politiko (četudi v fazi njenega zatona), in zato bankrot političnega mišljenja. Zdaj bi rad opozoril še na dodatni moment, zaradi katerega se mi zdi pri kritiki današnjega neoliberalizma tako problematično posredno ali neposredno opiranje na Schmitta.

Nosilni element Schmittove diagnoze problema je bil njegov pojem politike ali »političnega«, zato sprejmemo tudi njegov pojem političnega, če se opremo na njegovo rešitev – ali tudi le na njegovo razumevanje – problema. Schmittov pojem političnega je bil formuliran na podlagi naklonjenega študija fašizma in se je (v njegovi pojmovni konstrukciji) realiziral v vladavini nacistične stranke. Nič čudnega, da je bila njegova rešitev problema – ponovna afirmacija političnega – v polnem sozvočju z nacistično politiko. Temeljna pozicija tiste politike je bila natanko ta, ki jo Wendy Brown danes z grozo opaža in čemur nasprotuje: »undoing the demos«, eliminiranje ljudstva iz politike.

—

Knjiga Liberalizem, fašizem, neoliberalizem je žal razprodana, lahko pa na spletni strani založbe najdete še druge knjige Tomaža Mastnaka.