Primer Mamdani

4. novembra so v mestu New York potekale županske volitve. Tokratni predvolilni boji so pritegnili večjo pozornost, kot je v navadi za lokalne volitve na drugem koncu sveta. Glavni razlog za senzacijo je bil zmagovalni kandidat Zohran Kwame Mamdani, mladi demokratični socialist, ki je uspel prekiniti dolgoletno serijo zmag elitističnih in/ali konservativnih politikov v ZDA. Med levičarji – ne le Amerike, ampak tudi sveta – je našel veliko podpornikov; enako odmevni pa so njegovi nasprotniki med liberalci in desničarji.

Mamdani je sprva veljal za outsiderja. Vredno je sicer omeniti, da je 34-letnik od leta 2020 dalje newyorški mestni svetnik (in bo to tudi ostal do 1. januarja 2026, ko bo nastopil njegov županski mandat). Že pred tem je aktivno sodeloval v lokalni politiki – vsaj od leta 2015, ko je sodeloval v županski kampanji Alija Najmija.

Prvič sem ga zasledil po naključju. Algoritem mi je pred kakšnim letom namenil kratek posnetek kanala Subway takes with Kareem Rahma. V njem Zohran Mamdani izrazi svoje mnenje: »Eric Adams je grozen župan in lastnoročno povzroča dražje življenje za Newyorčane.« Nato pa malodane preroško oznani, da se bo moral takratni župan, Eric Adams, posloviti od svojega drugega mandata. Nekaj mesecev kasneje je začel s svojo župansko kampanjo, v kateri je sprva nagovarjal demokratske volivce. Terenska kampanja od spodaj mu je prinesla nominacijo v demokratski stranki; taktiko ljudskosti pa je s pridom nadaljeval v zaključni fazi volilnega boja.

Osredotočal se je na stvari, ki otežujejo življenje navadnim Newyorčanom, delavnim ljudem, ki vse teže živijo v velemestu. Naslavljal je cenovno nedostopnost mesta. Med njegovimi ukrepi so se tako znašli: zamrznitev cen najemnin v stanovanjih mestnega sklada, vzpostavitev brezplačnih avtobusnih linij, znižanje cen živil z ustanavljanjem trgovin v občinski lasti, brezplačni vrtci … Medtem ko so ostali kandidati govorili o svetovni politiki in stvareh, na katere nimajo vpliva, je Mamdani prisluhnil povprečni Newyorčanki in odgovoril na akutne, lokalne težave. Pri tem se je poslužil tako stika v živo kakor prek družbenih omrežij; naslavljanja etničnih manjšin in verskih skupnosti; svoja sporočila pa je posredoval v več jezikih. Učinkovito kampanjo analizirajo vsepovprek – in morda je prelomna, saj se bodo prej ali slej tudi drugod pojavili Zohrani – stvar namreč deluje. Lahko bi rekli, da je vodil populistično kampanjo – podobna izhodišča (cenovna nedostopnost) je na primer uporabljal Trump v kampanji leta 2015. Vsekakor je levi populizem nekaj svežega, nekaj, kar je v zadnjih desetletjih manjkalo.

Socialistični župan pa v Ameriki ni nič novega. Kot poudarja Richard D. Wolff, ameriški marksistični politični ekonomist, se je v zgodnjem 20. stoletju v ZDA zvrstilo kar nekaj socialističnih županov. Mnogi so bili izvoljeni z list socialističnih strank in niso bili pripadniki velikih dveh (republikanske in demokratske), kakor Mamdani z demokratske liste. Omeniti je vredno Milwaukee, kjer so se zvrstili kar trije socialistični župani. Seveda pa je stigmatizacija vsega socialističnega in komunističnega po koncu druge svetovne vojne privedla do točke, ko je biti socialist nekaj nezaslišanega. Žal ni nujno biti niti socialist – vse, kar je na spektru levo od levega liberalizma je sumljivo.

Njegov trezen odnos do svetovne politike, ki ji v resnici ni mesto v županskih volitvah, je mnoge opazovalce navdal z optimizmom. Izkazalo se je, da se da biti kritičen do sionizma tudi v ZDA, ne da bi pri tem izgubil podporo ljudskih množic.

Predvolilna soočenja so spominjala na poceni skeč. Po pritiskih velikih donatorjev so v zadnjih predvolilnih bojih ostali trije glavni kandidati; poleg Zohrana Mamdanija še neodvisni kandidat Andrew Cuomo in republikanski kandidat Curtis Sliwa. Cuomo, predstavnik establišmenta in obtoženec spolnega nasilja nad več ženskami, je bil v soočenjih napadalen, svaril pred komunističnim džihadistom Mamdanijem in preusmerjal pozornost od nebroja škandalov iz svoje neslavne politične kariere. Sliwa, predstavnik vigilantske skupine Guardian Angels, pa je pozornost zbujal predvsem s svojim ekstravagantnim obnašanjem in obujanjem spominov na bizarne dogodke iz svoje preteklosti. Predvolilni cirkus so še najbolje uprizorili v satiričnem skeču oddaje SNL.

Mamdani je kot edini županski kandidat zavzel odločno pozicijo proti sionizmu, ki jo je podkrepil z javno kritiko Izraela in aktivno podporo Palestinskemu ljudstvu. Njegovo stališče so – skupaj s predsodki do njegove muslimanske veroizpovedi – tako konservativni kakor liberalni nasprotniki izrabljali za politično diskreditacijo. Njegov trezen odnos do svetovne politike, ki ji v resnici ni mesto v županskih volitvah, je mnoge opazovalce navdal z optimizmom. Izkazalo se je, da se da biti kritičen do sionizma tudi v ZDA, ne da bi pri tem izgubil podporo ljudskih množic. Svojo protiimperialistično pozicijo pa je izneveril, ko je v podkastu The Moment pojasnil svoje dojemanje Venezuele in Kube:

Rad bi bil jasen, kje stojim. Verjamem, da sta Nicolás Maduro [predsednik Venezuele] in Miguel Díaz-Canel [predsednik Kube] diktatorja. Njuni upravi sta zadušili svobodne in poštene volitve, zaprli politične nasprotnike in zatirali svobodni in pošteni tisk.

Obsodba socialističnih držav, ki so tarča imperialističnih posegov, je med nekaterimi levičarji spodbudila val kritik. Tako so se denimo v trockistični stranki RCA odpovedali Mamdaniju. Očitajo mu sodelovanje v demokratski stranki in zavezanost k njenemu krepljenju, čeprav je stranka v svojem izhodišču protisocialistična. Mamdani sicer deluje v okviru organizacije DSA, ki pa ni niti politična stranka, kaj šele, da bi bila stranka delavstva. Kritiki opozarjajo, da organizacija ne izpostavlja sistemskega problema – kapitalizma, ampak se raje osredotoča na posamezne politike in njihove politične odločitve (npr. Trump in Cuomo). Tako se težavo nedostopnih cen razume kot posledico slabih politik in politikov, in ne kot neposredni produkt kapitalizma. In res, Mamdanijeva kampanja je bila osredotočena na rešitve znotraj sistema, razloge za zatečeno stanje pa je pripisovala slabim politikom osebno. V liku Zohrana Mamdanija zato komunisti vidijo le še eno iluzijo, ki tako kot woke ideologija odvrača delavski razred od revolucionarnega organiziranja.

Resnici na ljubo gre za levosredinskega socialdemokratskega politika, četudi je morda intimno socialist. Za ZDA je sicer to velik preskok v levo, vendar v Evropi takšno politiko dojemamo kot vsakdanjo.

Še en zanimiv pojav predstavlja skupinica ljudi, združena pod sloganom MAGA for Mamdani. Čeprav je Trump javno podprl Cuoma (in ne republikanskega kandidata Sliwo), so se številni njegovi volivci odločili za Mamdanija. Razlog za to gre iskati v razočaranju nad demokratsko stranko, ki jih je desetletja puščala na cedilu. Tako v Trumpu kot v Mamdaniju so ti ljudje videli politika, ki bo znal poskrbeti za spremembe. V obeh politikih vidijo podobne lastnosti: karizma, retorika, talent … Verjamejo, da se lahko dve veliki sili dveh različnih ideologij združita in tako Ameriko ter New York naredita ponovno velika.

Resnici na ljubo pa gre za levosredinskega socialdemokratskega politika, četudi je morda intimno socialist. Za ZDA je sicer to velik preskok v levo, vendar v Evropi takšno politiko dojemamo kot vsakdanjo. Gre torej za institucionalno izboljšanje krivic kapitalizma, ne pa za kakršnokoli revolucionarno dejavnost – še vedno je značilna vpetost v sistem globalnega imperializma. Dejstvu, da ne gre za nobenega revolucionarja, kaj šele komunista, pritrjujejo tudi objave in odzivi domačih strank. Socialdemokratska Levica je čestitala »nasmejanemu milenijcu s Tik Tok profilom«, še bolj zabavna pa je objava levoliberalnega SD-ja oziroma njihovega podmladka, kjer se pod sloganom »Je*eš establishment!« (kako ironično!) veselijo Mamdanijeve zmage. V objavi se na njegovo kampanjo in socialni kapital brezsramno pripnejo, med njim in sabo postavijo enačaj in tako opravijo obvezno dnevno dozo samopromocije.

Mandat Zohrana Mamdanija bo nastopil z začetkom leta 2026. V štiriletnem mandatu ne bo imel veliko časa za spremembe, ki jih je napovedoval v kampanji. Po izkušnjah sodeč je tudi na občinski ravni težko izvajati reforme, če občinska uprava ni v celoti na strani župana. In jasno je, da bo prišlo do interferenc. Njegov primer bo treba spremljati, saj se bo elita na vse načine trudila, da ne dočaka konca mandata, kaj šele da osvoji drugega. Medtem pa bomo tudi pri nas prišli do lokalnih volitev, ki bodo verjetno manj spektakularne, čeprav pomembne.

—