Ubranitev rožavske revolucije

V začetku januarja mi sredi noči telefon nepričakovano zasveti, kot stori vsakič, ko se svet nekje drugje začenja pohitreno lomiti. Odpiram sporočila tovarišic. Tokrat ni vprašanj Kako si?, samo stavki, ki iščejo oporo – Si videla? Kaj se dogaja in kaj to pomeni? Kaj bomo naredile? SMS-ji krožijo hitro, tuje novice še hitreje, pri nas pa kot običajno o zadevi ni mogoče prebrati nič. Življenje se ne ustavi, teče dalje – na videz urejeno, kot da se nič ne dogaja, medtem ko se mi na zaslonu vrstijo posnetki in imena padlih bork, otrok ter demoliranih krajev. In nenadoma se razdalja med tukaj in tam skrči na dolžino enega sporočila. Sporočila se alarmantno stopnjujejo in postane mi jasno, da se je nekaj že premaknilo v naslednjo fazo, ne le tam, kjer padajo bombe, temveč tudi tukaj, v tišini stanovanja. Tovariš iz kurdske diaspore mi posreduje posnetek, na katerem se glasno predvaja kurdska glasba, v kadru pa je on, ki svoji ženi plete kito. Kot bi s svojimi rokami prepletal in skušal skupaj držati nekaj, kar se drugje nasilno trga.

Ko so pred tednom dni po družbenih omrežjih zakrožili še posnetki med obleganjem Rake v Siriji obglavljene borke YPJ – ženskih samozaščitnih sil – in ko jim je kmalu zatem sledil tudi posnetek džihadističnih plačancev, ki v rokah držijo šop v kito spletenih las ter se ob tem posmehujejo umorjenim kurdskim borkam, je postalo jasno, da dogodki, ki so sprva delovali kot omejena vojaška eskalacija, niso ne naključni ne izolirani. So del širšega, načrtnega procesa, usmerjenega proti Demokratični avtonomni upravi severne in vzhodne Sirije (DAANES) – ljudsko imenovani Rožava –, političnemu projektu, ki že več kot desetletje kljubuje logiki nacionalne države, patriarhalne oblasti in kapitalistične modernosti.

Pri kiti, ki so jo dvignili pred kamero kot trofejo, ni šlo zgolj za ponižanje na ravni telesa. Ponižan je bil simbol. V kurdski zgodovini pletene kite nikoli niso pomenile le lepe pričeske ali estetske podobe ženskosti. Dolga stoletja so bile znak moči, svobode in vztrajanja – način, kako se je v telesu ohranjal spomin na upor in dostojanstvo. Vsaka kita je nosila sporočilo, ki ni bilo zapisano v besedah, temveč v vsakdanji praksi preživetja.

Kar je bilo mišljeno kot ponižanje, se je preobrnilo v kolektivni znak odpora. Odrezana kita, namenjena zasmehovanju mrtvih, je postala simbol živih.

Tem posnetkom je kmalu sledilo še izživljanje nad kipom borke YPJ v mestu Tabka, kjer so oboroženi pripadniki džihadističnih milic z vzkliki, posmehom in razkazovanjem moči razbijali njen lik. Prizor je deloval kot simbolna dopolnitev predhodnega nasilja nad živimi telesi – kot javna razglasitev novega starega reda in jasno sporočilo, da cilj napadov ni zgolj vojaški poraz, temveč repatriarhalizacija družbe, v kateri ženska seveda ne more biti politični subjekt, ne more nositi orožja in ne more stati v javnem prostoru kot nosilka zgodovine.

Toda prav v tem poskusu izbrisa se je razkrila tudi njegova omejenost. V dneh, ki so sledili, so si ženske po Kurdistanu in po svetu začele znova plesti kite. Ne kot folklorni izraz identitete, temveč kot gesto solidarnosti in tihega upora. To, kar je bilo mišljeno kot ponižanje, se je preobrnilo v kolektivni znak odpora. Odrezana kita, namenjena zasmehovanju mrtvih, je postala simbol živih. In prav v tem obratu – v tem, da se kurdsko maščevanje ni razširilo, temveč je razgalilo sovražnikovo nasilje in brutalnost – se razkriva bistvo napadov, ki danes potekajo v Rožavi, in njihov pomen.

Politični projekt, ki noče prevzeti oblasti, temveč pod vprašaj postavlja oblast samo

Čez nekaj dni se dobimo zaradi nadaljnjega prevajanja temeljne kurdske monografije Sociologija svobode vodje gibanja za svobodo Kurdistana Abdullaha Öcalana, ki je že 26 let brez sodbe zaprt v osami na turškem otoku Imrali. In čeprav leži knjiga odprta na mizi in so računalniki pripravljeni, besede nočejo steči. Stavki se ustavljajo, še preden pridejo do tipkovnice. V prostoru je nekaj drugega, gostejšega od tišine. Mrzlično debatiramo o situaciji v Siriji, o poznanih in nam ljubih imenih, ki se vračajo iz preteklosti, o tem, kaj je naša odgovornost, ko se revolucija znova znajde na udaru z vseh strani. Prevoda se ne dotaknemo niti z eno povedjo. Kot da bi bilo nemogoče govoriti o svobodi, medtem ko jo nekje skušajo zlomiti z orožjem. Morda pa ravno zato moramo.

Ko danes govorimo o severovzhodni Siriji, ne govorimo več le o lokalnem konfliktu ali o še enem poglavju v dolgi zgodbi razpada sirske države. Govorimo o frontalnem napadu na politični projekt, ki je v zadnjem desetletju postal eden najradikalnejših eksperimentov demokratične samoorganizacije v sodobnem svetu. In seveda ni edini. Revolucija v Rožavi – ki se je začela leta 2012 sredi sirske državljanske vojne, etničnih razpok in regionalnih interesov – je danes pod pritiskom, ki presega vprašanje nadzora nad ozemljem. Če se bo trenutni trend nadaljeval, bo Rožava morda preživela kot geografski pojem, ne pa kot politični projekt. A zgodovina regije kaže, da idej ni enostavno razorožiti. Revolucija v Rožavi morda izgublja ozemlje, vendar boj za njen pomen – lokalno in globalno – še zdaleč ni končan.

Kar so Zahod in druge regionalne sile dolgo tolerirali kot začasno rešitev v razmerah vojne, se je sčasoma izkazalo za nekaj bistveno bolj subverzivnega: politični projekt, ki ne zahteva prevzema oblasti, temveč pod vprašaj postavlja sam način, kako oblast sploh deluje.

Napad na kurdsko revolucijo ni posledica njenega političnega neuspeha, temveč ravno nasprotno – njenega uspeha. Prav tako ne pomeni propada utopije, temveč dokaz, da je ta postala realna in nevarna. Kar so Zahod in druge regionalne sile dolgo tolerirali kot začasno rešitev v razmerah vojne, se je sčasoma izkazalo za nekaj bistveno bolj subverzivnega: politični projekt, ki ne zahteva prevzema oblasti, temveč pod vprašaj postavlja sam način, kako oblast sploh deluje.

Rožava je anomalija, ki neposredno ogroža obstoječi regionalni in svetovni red. Najprej zato, ker predstavlja eno redkih sodobnih uresničitev feministične revolucije v praksi. Ženske niso razumljene le kot dodatek k revoluciji – so njen predpogoj in njeno jedro, soustvarjajo jo od samega začetka – kot politične delavke, borke in nosilke lastne dekolonialne teorije odpora. Enote YPJ zato niso simbolična gesta ali propagandna podoba, temveč temelj politične organizacije in materialni izraz razumevanja, da brez razgradnje patriarhata ni mogoče razgraditi nobene druge oblike oblasti. Nasilje nad ženskami in borkami YPJ, njihovo obglavljanje in javno razkazovanje trupel, ni zgolj vojni zločin, temveč ima jasno politično sporočilo – gre za poskus izbrisa ideje, da se lahko ženske organizirajo, branijo in vodijo družbo zunaj patriarhalnih okvirov.

Drugič, politični projekt Rožave zavrača temeljno logiko državnosti kot take, utemeljene na centralizirani oblasti, etnični homogenosti in podreditvi družbe vojaškemu aparatu. Demokratični konfederalizem, ki se je uveljavil kot praktičen sistem upravljanja, temelji na lokalnih svetih, skupnostni lastnini, soodločanju žensk in radikalni decentralizaciji. Ne zahteva vzpostavitve nove države, temveč razgradnjo državne logike kot take – premik od oblasti nad družbo k odgovornosti znotraj skupnosti.

Rožava ne ponuja zgolj lokalne rešitve, temveč enega redkih koherentnih predlogov za mir na Bližnjem vzhodu in širše, saj ne izhaja iz vojaške zmage, temveč iz preureditve samega pojma oblasti.

Pri tem Rožava ni projekt proti enotni Siriji, temveč predlog za drugačno enotnost – takšno, ki temelji na različnosti. Samouprava severne in vzhodne Sirije je pozdravila padec Asadovega režima in predlagala izgradnjo decentralizirane Sirije, v kateri bi različne etnične, verske in družbene skupnosti sobivale na podlagi enakosti, ne podreditve. Tega nikakor ne gre razumeti kot separatizem, temveč vizijo skupnega političnega prostora, ki v raznolikosti ne vidi grožnje. V tem smislu Rožava ne ponuja zgolj lokalne rešitve, temveč enega redkih koherentnih predlogov za mir na Bližnjem vzhodu in širše, saj ne izhaja iz vojaške zmage, temveč iz preureditve samega pojma oblasti.

Tretjič, Rožava je protiimperialen in protifašističen projekt v najglobljem pomenu besede. Ni se zgolj fizično zoperstavila Islamski državi (v nadaljevanju po kurdsko: Daeš), temveč nasploh zavrača vse oblike hierarhične, izključujoče in totalitarne politike – tako islamistični fundamentalizem, nacionalistični avtoritarizem kot neoliberalni imperializem. Prav zaradi tega je danes tarča tako regionalnih sil kot tudi globalnih interesov, za katere stabilnost pomeni predvsem homogenizirano družbo znotraj nacionalne države ter nemoten pretok kapitala, naravnih surovin in političnega vpliva.

Jin, jiyan, azadî – ženske, življenje, svoboda

V dneh, ki sledijo, postajamo še bolj nemirne. Sporočila se zgostijo v rafale. Prihajajo drugo za drugim, brez ritma, brez reda. Nekatera so kratka, skoraj panična, druga predolga, kot bi hotelea z besedami nadomestiti nemoč in zakrpati razpoke, ki se širijo pred našimi očmi. Mediji še vedno vse reducirajo na »eskalacijo«, ker v Evropi vojna pride ob osmih zvečer v dnevnik in izgine ob vremenski napovedi. In v nekem trenutku postane jasno: čakanje ni več možnost. Zgolj opazovanje ni nevtralno. Nemoč je treba prevesti v aktivno jezo in premik. Sporočila začnejo dobivati drugačen ton. Niso več le odzivi, temveč pozivi. Nekdo predlaga srečanje. To preraste v skupščino. Iz nje pa se rodi nekaj trajnejšega in bolj zavezujočega: Solidarnostni odbor za Rožavo.

Del revolucije v Rožavi, ki najbolj neposredno razkriva, zakaj je ta projekt danes tarča, je njena ženska perspektiva kot temeljni politični in družbeni prelom, ki je zadel v samo srce bližnjevzhodnih – in širše globalnih – struktur oblasti. V Rožavi ženske niso umeščene na rob političnega dogajanja in niso ranljiva skupina, ki bi jo bilo treba braniti. So zgodovinski subjekt in v boj vstopajo kot njegove nosilke. Ta perspektiva ni nastala v vakuumu. Njene korenine segajo globoko v kurdsko politično misel in v dolgo zgodovino ženskega odpora, ki se je začel v osemdesetih letih 20. stoletja, artikuliral v uradnem razglasu ženskih samozaščitnih sil, ženske stranke in ideologije osvoboditve žensk v devetdesetih in se svetu prikazal pod geslom jin, jiyan, azadî – ženska, življenje, svoboda. Slogan ni zgolj običajno naštevanje vrednot, ampak vsebuje tudi ključ za razumevanje sveta, v katerem je osvoboditev žensk pogoj možnosti življenja samega. To geslo ne pomeni zgolj zahteve po enakopravnosti, temveč predpostavlja razumevanje žensk kot avantgarde družbene preobrazbe. Ne zato, ker bi bile moralno višje ali po naravi bolj miroljubne, ali pač bojevite, temveč zato, ker patriarhat predstavlja prvo in najstarejšo obliko oblasti – in ker se razpad vseh drugih hierarhij začne prav tam, kjer se začne razgradnja nadzora nad ženskimi telesi, glasovi in življenji. Ali kot pravi sociologinja in avtorica knjige Kurdsko žensko gibanje Dilar Dirik, ki povezuje ženske vsega sveta po konfederalnem modelu: S femicidom prepredena družba je globoko nespoštljiva do samega življenja. (Povezava vas vodi na Disenzov intervju, ki ga je lani opravil Žiga Brdnik.)

Iz njihove zgodovine ne izhajajo le YPJ, kot jih poznamo danes, temveč politična dediščina, ki pojasnjuje, zakaj je nasilje nad njimi danes vedno tudi napad na samo idejo svobode. Med slavno bitko za Kobane leta 2014 se ni odločalo zgolj o obrambi mesta pred Daešem, temveč o tem, ali takšna politična vizija sploh sme obstajati. Podobe ženskih bork, ki so branile mesto, so se v svetovnih medijih pojavljale kot fetišizirana senzacija, sedaj – ob ponovnem obleganju mesta – pa je najbrž tudi slednjim jasno, da so že ves čas resna borbena sila. Da branijo možnost drugačne družbe. Enote YPJ pa so nastale, ker jim je bila vojna vsiljena in ker so kot ženske zavrnile vlogo pasivnih žrtev. V Rožavi orožje ni vir legitimnosti per se. Legitimiteta izhaja iz kolektivne zaščite skupnosti in iz odgovornosti do življenja, ki ga je treba ohraniti. Prav zato nasilje nad borkami YPJ tako postane način discipliniranja celotne skupnosti.

Vloga Kurdinj v revoluciji ni omejena le na fronto, temveč se je razširila po vseh ravneh družbenega življenja: so del lokalnih svetov, sopredsedniškega sistema, vzpostavljajo avtonomne ženske organizacije, lastna sodišča in izobraževalne institucije.

Vloga Kurdinj v revoluciji pa ni omejena le na fronto, temveč se je razširila po vseh ravneh družbenega življenja: so del lokalnih svetov, sopredsedniškega sistema, vzpostavljajo avtonomne ženske organizacije, lastna sodišča in izobraževalne institucije. Osvoboditev žensk ni bila končni cilj revolucije, temveč predpogoj zanjo. Brez njih ni bilo mogoče misliti niti demokracije niti skupnosti.

Ženske se ne bojujejo za dominacijo, ozemlje ali oblast nad drugimi, temveč za možnost, da bo v družbi po vojni sploh mogoče živeti. V tem smislu se njihov oboroženi odpor radikalno upira militarizaciji tudi takrat, ko nosi orožje. Vprašanje, zakaj se ne predajo, nima romantičnega odgovora, ampak povsem preprostega – predaja ne bo nikoli pomenila miru, temveč njihov izbris in suženjstvo. V sistemih, ki danes oblegajo Rožavo, za avtonomijo – kaj šele žensko avtonomijo – ni prostora.

Rožava kot geopolitična motnja za novi stari red

Sveže vzpostavljeni solidarnostni odbor je na večer naše skupščine posebno pozornost namenil sprejemu mednarodne Karavane za zaščito človeštva, ki se je na poti v oblegani Kobane ustavila tudi v Ljubljani. Po zgledu flotilje Global Sumud je združila ljudi iz različnih predelov Evrope, odločene, da fizično prečkajo razdaljo med udobjem kontinenta in krajem, kjer se znova meri cena svobode, ter mednarodni skupnosti pošljejo jasno sporočilo solidarnosti. Njihov namen je prispeti v Kobane, a glede na poročila karavane, da turške oblasti zapirajo internacionaliste na poti, ostaja njihov uspeh negotov. Mesto Kobane je trenutno stisnjeno z vseh strani, napadi se nadaljujejo kljub razglašeni petnajstdnevni prekinitvi ognja, v mestu so prikrajšani za dostop do hrane, pitne vode … in prav zato karavana potuje – da razbije molk Zahoda, ki omogoča nadaljevanje nasilja, in svetu pokaže resnično sliko s terena. Solidarnostni odbor za Rožavo pa je v tem času del širše mednarodne solidarnostne strukture, ki vse slovenske medije vsakodnevno obvešča o poti in namenu karavane, razmerah na terenu v Rožavi in nadaljevanju obleganja. Da o karavani in njenem potovanju ne poroča niti en množični slovenski medij in da se kršitve premirja, nadaljevanje napadov in stopnjevanje obleganja mesta Kobane na dan 11. obletnice njegove osvoboditve 26. januarja sploh ne prebijejo v javni prostor, ni več zgolj pomota ali posledica geopolitične nevednosti. O dogajanju v Siriji se sicer piše, toda piše se varno. »Objektivno« in »nevtralno«. Medija Al Jazeera in Reuters, ki tvorita hrbtenico slovenskega poročanja, resnično zgodbo izkrivljata. Zato ni čudno, da večinski slovenski mediji, ki siceršnje dogajanje v Siriji le povzemajo, dogodke prikazujejo popačeno, iz njihovega poročanja pa izginjajo razmerja moči, zgodovina in ljudje, ki se borijo za preživetje. Če naj razumemo, zakaj se je pritisk prav v tem trenutku prevesil v ofenzivo, moramo pogledati politični okvir, zaradi katerega je napad na Kurde ne le vojaško izvedljiv, temveč tudi mednarodno »prebavljiv«.

Obleganja Rožave januarja ni začela ena sama sila, temveč koordiniran spekter akterjev, med katerimi ima vsak svoje interese. Koordinacija tu ne pomeni nujno enega centra, ki bi pisal scenarij za vse druge. Interesi vpletenih sil se razlikujejo: Izrael hoče razdrobljeno Sirijo, Turčija hoče centralizirano Sirijo pod svojim vplivom, Damask hoče monopol nad državo, ZDA hočejo upravljiv red in usklajene zaveznike, Evropa hoče »stabilizacijo«. V ključnem trenutku pa lahko povzročijo isto posledico: izbris avtonomne, feministične in večetnične samouprave, ki noče biti podrejena. Ali konkretno: genocid.

ZDA svoje hegemonije ne izražajo le z neposrednimi vojaškimi posegi, temveč so tudi družbeni arhitekti, ki vzpostavijo okvire, v katerih postane nasilje politično izvedljivo in diplomatsko sprejemljivo. Njihovo več kot desetletje trajajoče zavezništvo s SDF – Sirskimi demokratičnimi silami – nikoli ni temeljilo na skupnem političnem projektu, temveč na taktični potrebi po boju proti Daešu in širši geopolitični konstelaciji v odnosu do Asadovega režima ter rusko-iranskega bloka. Ko se je konfiguracija spremenila – ko je v Damasku nastala nova oblast, ki jo Zahod laže nadzoruje, saj je pripravljena igrati vlogo »centralne vlade« – se je spremenil tudi ameriški interes.

Pri tem se ameriški interes prepleta še z drugim strateškim prizadevanjem: z usklajevanjem Damaska, Ankare in Izraela, torej z oblikovanjem regionalnega konsenza med ključnimi zavezniki. V takšni arhitekturi ni prostora za avtonomno in neodvisno politično subjektiviteto, kakršno predstavlja Rožava. Izraelski interes se v tem okviru vzpostavlja drugače, a rezultat je kompatibilen. Izraelu ne koristi močna, konsolidirana Sirija, ki bi lahko dolgoročno postala organiziran regionalni akter. Koristi mu Sirija, ki je razdrobljena in obvladljiva, z notranjimi napetostmi, ki preprečujejo konsolidacijo. To pa ne pomeni podpore demokraciji ali pluralizmu, kot svoje vojaške in druge intervencije rad slika Zahod, ampak podporo politični formi, ki ohranja hegemonijo. Nova oblast v Damasku je koristna, dokler sprejema kratkoročne koncesije in dokler jo je mogoče uporabljati kot vzvod za stalno grožnjo različnim delom Sirije.

Turška strategija je že dolgo jasna: zlomiti pogajalsko voljo, oslabiti obrambno sposobnost SDF, vsiliti integracijo pod Damask in s tem izničiti samoupravni projekt.

Najbolj neposreden in agresiven interes proti Rožavi pa ostaja turški. Turčija Rožavo že desetletje razume kot eksistencialno grožnjo. Avtonomna, feministična in večetnična politična ureditev ob meji pomeni model, ki ga Ankara bere kot neposredno grožnjo svoji notranji politiki in uveljavljanju velikega neoosmanskega projekta  Bližnjega vzhoda in Sredozemlja. Zato je turška strategija že dolgo jasna: zlomiti pogajalsko voljo, oslabiti obrambno sposobnost SDF, vsiliti integracijo pod Damask in s tem izničiti samoupravni projekt.

Evropske države in zalivske sile pri tem delujejo kot multiplikatorji legitimnosti. Potrebujejo upravljiv center, preko katerega se sklepa dogovore, nadzira migracije, energetske tokove in varnostne koridorje. Zato tudi tiho spodbujanje in podpora Evrope, Turčije in Katarja pri premišljeni politični preobrazbi – ali natančneje političnemu rebrandingu Hajat Tahrir al Šam (HTS) – sirske prehodne vlade, nekdanje Al Kaide – in njenega vodje. Abu Mohamed al Džolani je skupaj z imenom (Ahmed al Šara) zamenjal retoriko globalnega džihada za jezik državnosti, reda in »suverenosti«. Januarski napadi so tako pomenili trenutek, ko je nova oblast v Damasku dobila zadostno mednarodno toleranco, da začne svojo suverenost uveljavljati tudi z orožjem – in da se to nasilje lahko prodaja kot »poenotenje države«.

Od tod izhajatudi tišina Zahoda in njegova dvojna merila. Medtem ko zahodni diskurzi pogosto instrumentalizirajo strah pred »šeriatskim pravom« in islamističnim fundamentalizmom za notranjepolitične cilje, je tišina ob dejanskem teokratskem nasilju zgovorna. Voditelji, ki so še pred nekaj leti hvalili pogum kurdskih bork proti Daešu, danes govorijo o stabilizaciji in sklepajo trgovinske dogovore. Protislovje je navidezno: problem ni fundamentalizem kot tak, temveč neobvladljiva avtonomija. Ker Rožava ni država, s katero bi lahko podpisali sporazum, niti uporniška skupina, ki bi jo lahko zlomili. Je družba v nastajanju.

To je projekt gradnje družbe. Ženske po vsem svetu lahko program, filozofijo in način življenja prilagodijo svojim lastnim okoliščinam. V različnih predelih sveta naj ženske pobarvajo naše predloge s svojimi barvami. – Meryem Kobane, poveljnica YPJ v bitki za Kobane, 2015

Dogaja se usklajeno stiskanje prostora: vojaško izčrpavanje na eni strani, politično discipliniranje na drugi, instrumentalizacija lokalnih struktur, da se razbije projekt svobodnega sobivanja, in netenje sovraštva z namenom vzpona nacionalizma. In prav tu se ponovno vrne motiv kite z začetka eseja. Simboli imajo to neprijetno lastnost, da preživijo svoje rablje. Te dni si ženske po vsem svetu v podporo Kurdinjam pletejo kite, s čimer se te iz vojne trofeje spreminjajo v znak svetovne simbolne solidarnosti. Kajti ne gre zgolj za to, kdo napada Rožavo. Vprašanje je, kaj pomeni solidarnost v času, ko se avtonomija duši sistematično, tudi pri nas.

Solidarnost z Rožavo ne pomeni izražanja sočutja do še enega »konfliktnega območja«, ki se morda za trenutek prebije v tok novic, nato pa izgine iz našega vidnega polja. Ne pomeni žalovanja na daljavo ali zgolj simboličnih gest, ki ne zmotijo vsakdanjega reda. Pomeni zavzetje jasnega stališča proti globalni vojni proti življenju. Pomeni prepoznavanje skupnega položaja. Pomeni jasno zavrnitev imperialnih kalkulacij Zahoda, cinizma liberalnih vlad in odkritega fašizma regionalnih sil. Pomeni prepoznanje, da so meje, ki danes dušijo Rožavo, iste meje, ki disciplinirajo migrante, kriminalizirajo revščino, normalizirajo policijsko represijo in militarizirajo naša mesta.

Rožava nas uči, da solidarnost ni abstraktna morala in ni vprašanje dobrega, temveč pomeni materialno prakso. Kaže se v politični organizaciji, v neposredni akciji, v sabotiranju vojne industrije, v razkrivanju kolaboracije lastnih držav z avtoritarnimi režimi. Kaže se v tem, da nehamo molčati, ko se Zahod rokuje z islamističnimi vojnimi gospodarji in obenem smrt ženskih in delavskih revolucij razglaša za uspeh »stabilizacije Bližnjega vzhoda«.

Pozivi k internacionalistični solidarnosti, ki prihajajo iz Rožave, zato niso romantični klici po herojstvu in niso vabilo k projekciji lastnih fantazij. So trezni pozivi k skupnemu boju v iskanju svobodnega življenja. Kajti če pade Rožava, ne pade le ena revolucija – zapre se prostor domišljije za vse, ki si drznemo misliti svet brez imperijev in vladarjev. Zato Rožava, tako kot druga žarišča po svetu in doma, ne potrebuje naših solz, temveč našo organizirano jezo.

—

TISKOVNA KONFERENCA: Solidarnostni odbor za Rožavo jutri, v petek 30. 1. 2026, ob 11. uri pred ameriško ambasado pripravlja novinarsko konferenco v znak podpore Rožavi in ustavitvi vojne proti kurdskim in drugim skupnostim v Siriji.