Volitve kot disciplinski mehanizem
In spet smo tu. Znova pred praznikom demokracije. Znova pred najpomembnejšimi volitvami našega življenja. Znova pred grožnjo Janše. Zdi se mi, da vsako volilno leto od 2017 naprej napišem podobno verzijo istega eseja, v katerem se čudim grotesknemu predvolilnemu šovu, ki okupira vse aspekte družbenega življenja (»Prvi postfašistični mandatar«, »Volitve ne spreminjajo družbe«). Že od leta 2017 opazujem, kako se najbolj pronicljivi umi naše države v mesecih pred volitvami strumno postrojijo v tabore in začnejo ponavljati bebave volilne slogane. Opazujem, kako se civilna družba podredi diktatu medijskega spektakla in poskuša zbiranje glasov za vladajoči razred preobleči v nekakšno aktivistično dejavnost. Še zapriseženi revolucionarji se spreminjamo v volilne agitatorje, pri čemer se vsakič tolažimo: »Samo še ta štiri leta držimo štango neoliberalcem, potem pa res revolucija!« In tudi v letu 2026, ko smo ta krog obhodili že štirikrat, ko smo že doživeli neoliberalne režime Jankovića, Cerarja, Šarca in Goloba, ko smo v živo spremljali metamorfozo Levice v SD in videli naše sredinske rešitelje pripeljati družbo do samega roba vojne in klimatskega kolapsa, se intenzivnost predvolilnega hajpa le še povečuje, vse okoli nas pa kriči: »Gremo volit!«
Opazujem, kako se civilna družba podredi diktatu medijskega spektakla in poskuša zbiranje glasov za vladajoči razred preobleči v nekakšno aktivistično dejavnost. Še zapriseženi revolucionarji se spreminjamo v volilne agitatorje, pri čemer se vsakič tolažimo: »Samo še ta štiri leta držimo štango neoliberalcem, potem pa res revolucija!«
A tudi danes, med zgodovinskim vrhuncem elektoralne vročice, trmasto vztrajam pri tezi: v parlamentarnih volitvah ni demokracije. V parlamentarnih volitvah ni niti politike. In bolj ko se pred usodnim dnem udinjamo diktatu antijanševske histerije, bolj ko se puščamo hipnotizirati utripajočim barvam parlamentarnih stolčkov v Medianinih javnomnenjskih analizah, bolj ta teza drži. A preden me začnete razglašati za janšističnega podtaknjenca, vzemite v zakup disclaimer: ne trdim, da volitve niso pomembne ali da volitve ničesar ne spreminjajo. Ne trdim, da »so vsi isti«. Trdim pa, da je funkcija volitev povsem drugačna, kot jim jo pripisujemo. Trdim, da volitve niso toliko izbira med različnimi političnimi opcijami, kot so disciplinski mehanizem, ki odvrača družbo od nujnih političnih sprememb. Trdim, da so volitve izjemno dodelan sistem za ohranjanje socialnega miru ob hkratnem vzpostavljanju krivičnih lastniških odnosov. Predvsem pa trdim, da bi si moral vsak, ki demokracijo, svobodo in antitifašizem jemlje resno, prizadevati za izgradnjo resne alternative trenutnemu sistemu. Volitve, kakršne poznamo danes, so kvečjemu ovira pri doseganju tega cilja.
Ta teza seveda ni popularna. Kako naj ne bi poudarjali pomena volitev, ko pa vendarle v živo spremljamo, kam je volilna brezbrižnost pripeljala Američane? Ali si danes res lahko privoščimo kritiko volilnega sistema? Je to res pravi čas, da jamramo o pomanjkljivosti strank manjšega zla? In ali si lahko dovolimo vreči stran naš glas s tem, da podpremo kako majhno alter strančico? Danes na spletu in tisku mrgoli »Gremo volit« pridigarjev, ki nas opominjajo na našo zgodovinsko državljansko odgovornost. Njihove argumente razumem, ker sem sam nekoč pridigal popolnoma iste stvari. Toda v petnajstih letih političnega aktivizma sem se tudi naučil, da je vsaka ponovitev volilnega cikla enaka. Da je vsakič nujno odložiti izgradnjo politične alternative, da je vsakič nujno prilagoditi svojo analizo, da je vsakič nujno obkrožiti manjše zlo in da smo hkrati z vsako ponovitvijo te nujnosti le še korak bliže neizogibnemu spektru fašizma in korak dlje od resnično potrebnih družbenih sprememb. Ko dovolj ljudi dovoljkrat izbere manjše zlo, ko je dovolj ljudi dovoljkrat pripravljenih odpustiti vse fašistoidne politike liberalnih strank, slej ko prej ni več nikogar, ki bi lahko ustavil fašizem, ko ta potrka tudi na naša vrata.
Trdim, da bi si moral vsak, ki demokracijo, svobodo in antitifašizem jemlje resno, prizadevati za izgradnjo resne alternative trenutnemu sistemu. Volitve, kakršne poznamo danes, so kvečjemu ovira pri doseganju tega cilja.
Zato pišem o volitvah prav danes, v najbolj neprimernem času – tik pred 22. marcem. Ne zato, da bi vas odvrnil od glasovanja, ampak ker boste ta čreva morda vsaj prebrali. Vem, da po volitvah ne bo manjkalo ljudi, ki bodo za vzpon fašistov krivili nas, ki v najbolj kritičnih trenutkih pišemo takšne abstraktne eseje. In ob tem lahko rečem le: ko bi vsaj imeli prav! Če bi odsotnost spletnih esejev preprečila vzpon fašizma, z veseljem za vedno zaprem gobec. Zelo rad bi verjel, da je za fašizacijo družbe kriva majhna skupinica ljubljanskih socialistov, ki iz dogmatizma in zamerljivosti niso šli volit Goloba, Hana ali Mesca. To bi bil dokaj enostavno rešljiv problem. In rad bi verjel, da so vzpon fašizma povzročile male stranke, ki se jim ni uspelo pravočasno povezati v skupno koalicijo in so trmasto vztrajale pri svojih programskih razlikah. Tudi tega ne bi bilo težko rešiti. Ampak bojim se, da so problemi naše družbe bistveno globlji od kregancij med ljubljanskimi pametnjakoviči v levičarskem Facebook mehurčku. Da se je teren za fašizem vzpostavljal že dolgo predtem. Da bo fašizem prišel, ker nikomur ni uspelo ustaviti njegovega nastajanja v času, ko Janša ni bil na oblasti. Ker nikomur ni uspelo ustaviti militarizacije, avtoritarizma, rasizma in razredne segregacije, ki so jih vzpostavljale vlade manjšega zla. Ker se je preveč ljudi sprijaznilo z življenjem v protofašizmu, v njegovih varnostno tveganih območjih, v njegovih bojih proti socialnim goljufom, v njegovih demografskih krizah, oboroževalnih tekmah in genocidih. Naše vprašanje bi torej moralo biti: zakaj nismo tega ustavili, ko so bili na oblasti »naši«? Zakaj smo znova, že petič zapored, vrženi v položaj, ko naša družba hrepeni po Janši, levičarjem pa ne preostane drugega, kot da rešujemo ene koruptivne milijonarje pred drugimi?
Vsemogočni dvostrankarski sistem
»Poglejte, kaj se dogaja v ZDA! Vidite, kaj jih je dočakalo, ko so mislili, da je reštev Kamala!« Nekaj poetičnega je v tem, da ljudje danes kot opomin o nujnosti volilnih kompromisov uporabljajo prav ZDA – državo, ki je prva vse svoje politične procese vpregla v vulgarni volilni šov ter na ta način ubila možnost dejanskih političnih sprememb. ZDA so namreč izjemen primer, kako daleč nas lahko privede logika manjšega zla: čeprav gre za de facto oligarhijo, kjer lahko državljani vsakih nekaj let pogojno izbirajo med različnimi imeni s seznama Epsteinovih klientov, še vedno veljajo za demokratično družbo. In čeprav se izvoljeni kuščarji takoj po prevzemu oblasti lotijo zimzelenega programa neoliberalnega klestenja, vojne in genocida, bo elektoralni spektakel vedno znova pognal delavski razred na volišča – kaj drugega pa mu preostane? Se bodo ljudje odpovedali še tisti mali izbiri, ki jo imajo? Ureditev, ki ji Samir Amin pravi »demokratična prevara«, uradno pa ji pravimo dvostrankarski sistem, omogoča brezpogojno nadvlado kapitalistov, ki se lahko hkrati prezentirajo kot legitimni predstavniki ljudskih množic – saj so bili ne nazadnje izglasovani.
Takšna ureditev ni nastala čez noč. Danes si pravzaprav težko zamislimo, da so bile ZDA še nedolgo tega prostor, v katerem je brbotalo od političnih alternativ, in da so te narekovale temeljne spremembe v ameriški družbi, kot so New Deal ali pa Civil Rights Act. Ideja, da bi morali delavci, študenti in napredno usmerjeni levičarji podpreti Demokrate, je bila vse prej kot samoumevna. V fazi industrializacije so bili med glavnimi akterji levega političnega življenja anarhistični sindikati, konec 19. stoletja so bili tu Populisti, v tridesetih je delovala množična komunistična partija, nato pa gibanje za državljanske pravice, Črni panterji, Students for a Democratic Society, protivojno gibanje… In četudi so se razlikovala po radikalnosti, so imela vsa ta gibanja za cilj spremembo obstoječega političnega in ekonomskega reda. Njihove metode so bile različne, nikomur pa ni prišlo na misel, da bi z Demokrati počel karkoli drugega, kot jih napadal – bodisi z vstopom novih strank v volilno tekmo bodisi z revolucijo. Leva politika se je odvijala zunaj dvostrankarskega sistema in ga je tudi razumela kot glavno oviro spremembam.
Ko dovolj ljudi dovoljkrat izbere manjše zlo, ko je dovolj ljudi dovoljkrat pripravljenih odpustiti vse fašistoidne politike liberalnih strank, slej ko prej ni več nikogar, ki bi lahko ustavil fašizem, ko ta potrka tudi na naša vrata.
Takšna gibanja danes v ZDA ne morejo več obstajati. Ameriški milijarderji so vse od industrializacije pa do makartizma z levičarji opravljali na enak način kot tradicionalni oligarhični režimi: s policijo in vojsko, s stavkokazi in podtaknjenci, s sodnimi postopki in izvensodnimi mafijskimi poboji. Toda ameriška oligarhija ni uspešna zgolj zato, ker zna dobro zatirati nasprotnike, ampak predvsem zato, ker ponuja atraktivno alternativo revoluciji. Hočete spremembe? Zakaj ne bi preskočili mukotrpnega boja in se s kandidaturo na listi Demokratov takoj približali oblasti? Zakaj ne bi pomagali izvoliti svojih predstavnikov v kongres, da bodo govorili za vas? Ali zakaj se ne bi priključili nevladni organizaciji, da predstavnikom predlagate zakonske spremembe? Soočen z izbiro med brezperspektivnim protestiranjem, ki se konča s smrtjo v zakotni celici, in uspešno aktivistično kariero pod okriljem demokratskega establišmenta, je marsikdo izbral slednjo opcijo. Tako je oligarhija vse elemente političnega nasprotovanja sčasoma integrirala v elektoralni proces, civilno družbo pa spremenila v podaljšek svojih strank.
Prvi so po tej poti stoplili sindikati, ki so po fabrikah novačili glasove za lokalne kandidate, za kar so bila vodstva seveda obilno kompenzirana. Podobno usmeritev so ubrali preživeli voditelji črnskih gibanj, ki so bodisi sami kandidirali na listah strank (Bobby Seale za župana Oaklanda kot demokrat, Eldridge Cleaver za senatorja kot republikanec). Na protestih so začeli besedo dobivati samoimenovani »community leaderji« iz vrst nevladnih organizacij, ki funkcionirajo kot poklicni posredniki med elitami in manjšinskimi skupnostmi. In tudi največja preživela socialistična organizacija, Democratic Socialists of America, je postala kampanjska skupina za izvolitev demokratskih kandidatov z bolj levimi nagnjenji. Največji podvigi ameriških socialistov, kampanje Bernieja, AOC in Mamdamija, so se vsi odvili v prisilnem jopiču demokratske mašinerije, ki na ta način odreja meje, kako daleč bo dovolila svojemu levemu krilu.
Ko je bilo polje politike zreducirano na tekmovanje med dvema strankama kapitala, je to nehala biti politika. Ko je demokracija postala fiksna, vnaprej določena menjava formalne oblasti med neformalnimi klikami oligarhov, je nehala biti demokracija. In ko ni nihče več ogrožal tega sistema od zunaj, se slednjemu ni bilo več treba prilagajati nobeni težnji delavstva. Republikanci so lahko brez težav začeli z zniževanjem davkov za bogate, z množičnim odpuščanjem ter kaznovanjem delavcev. Demokrati so jim sledili in pod vodstvom Billa Clintona vzpostavili mednarodne trgovske sporazume, izvedli najbolj brutalno reformo socialnega sistema v sodobni zgodovini ter zaprli milijone temnopoltih državljanov. Obama je deportiral 2,5 milijona ljudi, med finančno krizo je 9 milijonom delavcem vzel domove, bankirjem pa podaril 700 milijard javnega denarja. Nič od tega ni doživelo resnega odpora. In ker se v dvostrankarskem sistemu delavsko nezadovoljstvo ne more steči nikamor drugam kot v eno izmed obeh strank, se je po gospodarski krizi začelo stekati k Republikancem v obliki podpore Donaldu Trumpu – »outsiderskemu« kandidatu, ki je predstavljal še največji približek upornika proti sistemu.
ZDA so izjemen primer, kako daleč nas lahko privede logika manjšega zla: čeprav gre za de facto oligarhijo, kjer lahko državljani vsakih nekaj let pogojno izbirajo med različnimi imeni s seznama Epsteinovih klientov, še vedno veljajo za demokratično družbo.
Ko torej opazujemo situacijo v ZDA, je treba razumeti, da se Trump v svoji ekstremni podobi ni pojavil iz nič. Njegova tiranija je le faza v sosledju demokratsko-republikanskih plenjenj. Je logični rezultat konsolidacije ameriškega političnega življenja v dvostrankarski sistem. Trumpizem je postal možen s tem, ko ni bila več možna nobena alternativa. Nikogar ni, ki bi se mu lahko uprl. Zunaj volitev ni nobenega načina, da se ga ustavi. In s tem, ko so levičarji postali sateliti Demokratov, so enako neučinkoviti v boju proti fašizmu kot Biden ali Harris. Medtem ko agenti ICE terorizirajo prebivalce ameriških mest in vodstvo State Departmenta ubija svetovne voditelje, Demokrati ne počnejo dobesedno nič. Brez težav sobivajo s Trumpom, in večje opustošenje ko povzroča, manj jim bo treba storiti, da bodo naslednjič izvoljeni. Dovolj bo, da niso Trump.
Od »Gotofi so!« do »Gremo volit!«
V Sloveniji naj bi leta 1990, nasprotno od ZDA, doživeli razširitev političnega polja: prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem. Za oblast se je sicer nenadoma potegovalo mnoštvo plešastih moških v prevelikih rjavih rekelcih, toda prebivalci smo kmalu ugotovili, da se politični spekter ni razširil, ampak zožil. V nasprotju z voditelji enopartijskega režima si o temeljnih vprašanjih glede ekonomskega sistema, privatizacije, denacionalizacije, vstopa v EU in NATO po letu 1994 praktično nihče razen Jelinčiča ni več upal postavljati vprašanj. Parlamentarna demokracija je dokaj hitro postala tekma med dvema poloma kapitalistov: kliko konservativnejših strank, zbranih okoli kompradorskega kapitala, ter kliko liberalnejših strank, zbranih okoli domačega kapitala. In čeprav je bilo v igri še kup manjših strančic, so te delovale le kot sateliti večjih, razlike med njimi pa so bile kvečjemu v njihovem odnosu do povojnih pobojev.
Ko je bilo polje politike zreducirano na tekmovanje med dvema strankama kapitala, je to nehala biti politika. Ko je demokracija postala fiksna, vnaprej določena menjava formalne oblasti med neformalnimi klikami oligarhov, je nehala biti demokracija.
Kljub ideološki homogenosti pa nove stranke še niso imele usklajenega primeža nad odločanjem v državi. Tako je lahko na izide političnih procesov dokaj samozavestno vplival še tretji akter: sindikati so bili z dvotretjinsko sindikaliziranostjo delavstva in sposobnostjo množičnega usklajevanja močnejši od katerekoli posamezne stranke. Zmožni so bili paralizirati državo s splošno stavko s 400.000 udeleženci, v devetdesetih so upočasnili divjo privatizacijo in izpogajali dostojnejše delavske standarde, še leta 2005 so bili zmožni z največjim protestom 40.000 delavcev ustaviti Janševo enotno davčno stopnjo, leta 2010 pa z referendumom Pahorjevo pokojninsko reformo. Toda evropske integracije in reforme trga dela so terjale svojo ceno: članstvo je upadalo, vodenje so prevzemali pravniki in birokrati, sindikalizem pa se je z ulic selil v sejne dvorane ministrstev. Sindikalni šef prebije danes bistveno več časa z vladnimi funkcionarji kot pa z delavci. Brez mobilizacijske moči so tako uspehi njihovih pogajanj odvisni le še od osebnih vezi s sogovorniki v vladi, zaradi česar so se sindikalne centrale po vzoru ameriških trade union kartelov spremenile v podaljške političnih strank. Nič nenavadnega ni, če nekdanji predsednik sindikata kandidira na listi SD ali SDS oziroma če nekdanji strankarski funkcionar postane predsednik sindikata.
V letih po vstopu v EU so torej sindikati nehali biti glavni organizatorji civilnodružbenega aktivizma. Ko je Evropo zajela dolžniška kriza in je ljudsko nezadovoljstvo znova privrelo na površje, ga niso organizirali niti sindikati niti stranke – prišlo je povsem spontano, v obliki mariborskih protestov proti Kanglerjevim radarjem. Ko so se trgi po vsej državi napolnili z »zombiji«, nihče iz vrst poklicnih političnih organizatorjev ni vedel, kaj z njimi. Tako je prišlo do redkega ideološkega vakuma, ko so lahko protestom dali artikulacijo čisto novi akterji – z obrobja političnega življenja so v ospredje stopili razpršeni in pozabljeni anarhisti, marksisti, umetniki, navijači in alternativci vseh barv ter dali gibanju izrazito protisistemsko linijo. Vstaje niso bile usmerjene le proti Janši, ampak proti vsem elitam, zahtevale pa so radikalen prelom z dotedanjo politiko. Na banke se je limalo napise »Naša last«, na ulicah se je vzklikalo »Gotofi so!« in »Nesimo jih vun!«. In čeprav so v igro kmalu vstopili osemdesetaši iz vrst akademsko-kulturnega establišmenta, ki so proteste poskušali preseliti v varno zavetje Cankarjevega doma, so vstaje nedvomno bile izrazito protisistemsko ljudsko gibanje, ki ga je na vrhuncu podpiralo več kot 70 % državljanov. Temu primerni so bili tudi rezultati: odstopila nista le Janša in Janković, ampak se je na naslednjih volitvah zamenjala skoraj celotna poslanska garnitura, v parlament pa je po debelem desetletju vstopila protisistemska in protikapitalistično usmerjeva stranka, Združena levica.
A če so vstaje odprle možnost politike, so nam naslednja leta pokazala tudi disciplinsko moč volitev, ki možnost politike zapirajo. Po prelomnem letu 2014, ko je na oblast stopila stranka Mira Cerarja in ko je Združena levica skupaj s civilno družbo še predstavljala silo upora proti varčevanju, privatizaciji in rasizmu, ni bilo nikoli več poguma za nastop političnih alternativ. Leta 2018, ko je Cerarjeva vlada neslavno odstopila, to ni prineslo zadovoljstva, ampak strah: »Nekaj je treba storiti, že spet bomo dobili Janšo!« Alternativci so se umaknili v ozadje, vajeti protestnega gibanja pa so prevzeli strokovnjaki iz nevladniške, kulturne in medijske srenje – predhodniki Inštituta 8. marec in Glasu ljudstva. In na enem izmed sestankov je padla odločitev, ki je po mojem mnenju usodno zaznamovala delovanje civilne družbe v naslednjem desetletju: odločitev, da organiziramo protest in kampanjo proti Janši (ki takrat ni bil na oblasti), z namenom, da okrepimo volilno podporo levoliberalni strani. Prvič v zgodovini se je leva civilna družba postavila v funkcijo volilnih agitatorjev ter šla reševat eno politično kliko pred drugo. A čeprav je bila funkcija protesta »Brez strahu« jasna (na njem ni bilo več protivladnih in protisistemskih bannerjev, ampak balončki v obliki srčkov), si akterji takrat še nismo mogli privoščiti direktnega priganjanja na volitve – to sporočilo je moralo ostati zaradi sveže vstajniške izkušnje neizrečeno, saj bi ga ljudje takrat smatrali za ponižujoče. A z vsakim volilnim ciklom je postala civilnodružbena agitacija bolj ozko usmerjena, stopnjevala se je skozi kolesarske proteste, dokler ni dobila svoje dokončne podobe v tedanji kampanji »Gremo volit«, torej eksplicitni agitaciji za volilno podporo levoliberalnim strankam. O spremembi sistema ni govoril več nihče.
Sindikalne centrale so se po vzoru ameriških trade union kartelov spremenile v podaljške političnih strank. Nič nenavadnega ni, če nekdanji predsednik sindikata kandidira na listi SD ali SDS oziroma če nekdanji strankarski funkcionar postane predsednik sindikata.
Drug proces, ki se je odvijal vzporedno, pa je bila asimilacija Združene levice v parlamentarni stroj. Protisistemska stranka je bila vržena v vlogo reševalca levoliberalnega režima, na novo preoblikovana in profesionalizirana civilna družba pa je od nje terjala zavezo, da bo pomagala kateremukoli že neoliberalnemu županu ali direktorju sestaviti vlado brez Janše. In ko je Levica leta 2019 vztrajala pri svojem programu in je zaradi vprašanja zdravstvenega zavarovanja odtegnila podporo Šarcu, so jo volivci okrivili za padec vlade in vrnitev Janše. Te travmatične lekcije niso nikoli pozabili – poslanci Levice so od takrat fanatično zavezani k sooblikovanju protijanšističnih blokov s sredinskimi strankami (najprej skozi koalicijo KUL, potem pa Golobovo vlado) in nikoli več niso niti poskusili ogroziti koalicijske stabilnosti s kakimi predrznimi potezami. Iz najbolj protisistemske stranke so se spremenili v vzdrževalce sistema, v tiste, ki zagotavljajo, da leva gibanja v Sloveniji nikoli več ne bodo ušla z vajeti in zmotila koalicijskega miru.
Tako je bila zanka sklenjena: sindikati, civilna družba in leve stranke so se poenotili v misiji, da rešujejo neoliberalni status quo pred grožnjo Janše. Njihova pogajalska moč je bila s tem efektivno izničena. Sredinske stranke imajo zdaj vnaprej zagotovljeno volilno podporo vseh levičarjev v državi in se jim ni treba bati nobene grožnje od zunaj. V odsotnosti resne sistemske kritike in organizirane alternative je lahko »najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije« sprejela rekorden vojaški proračun, neoliberalno pokojninsko reformo in drakonski Šutarjev zakon, ne da bi pri tem izgubila en sam glas podpore. Še tako vnetim kritikom reform namreč ne preostane čisto nič drugega, kot da njihove snovalce in izvajalce znova nagradimo s svojim glasom podpore. Še več, v mesecih pred volitvami se od nas pričakuje, da jih zagovarjamo in branimo pred napadalci ter nagovarjamo vse bližnje, naj storijo isto. Vsi moramo postati propagandni sateliti političnih strank. In čeprav v preteklih desetletjih te niso pokazale niti najmanjše pripravljenosti, da bi državo rešile pred vzponom fašistov, se temu danes reče antifašizem.
Slovenija na poti v dvostrankarski sistem
Če kaj, nam meseci pred volitvami kažejo, kako izpraznjena lahko postane parlamentarna demokracija, ko ni soočena z nobenimi zunanjimi pritiski. Saj ste videli soočenja. »Najpomembnejšo odločitev naših življenj« bomo sprejemali na podlagi butastega resničnostnega šova, v katerem se poskušajo predstavniki različnih frakcij kapitala s površinskimi kulturnobojnimi slogani dobrikati senzibilnostim neodločenih volivcev. Volilni izidi so danes v celoti odvisni od manipulacij oglaševalskih podjetij, ki poskušajo zajahati spletne algoritme z različnimi marketinškimi prijemi – strateško plasiranimi vsebinami in oglasi, ki targetirajo pozornost gledalcev v upanju, da se bo čim več potrošnikov iz baze »neopredeljenih« v ključnem trenutku spomnilo simpatičnega nasmeška, provokacije ali aferice. In zunaj tega butastega resničnostnega šova, ki ni nič drugega kot tekmovanje med kravatami, frizurami in »vpogledi v osebna življenja« preko neznosno izumetničenih IG reelsov, nimamo nobene moči odločanja. Še huje: dejansko si drugih oblik političnega odločanja sploh ne znamo več zamisliti.
Poslanci Levice so se iz najbolj protisistemske stranke spremenili v vzdrževalce sistema, v tiste, ki zagotavljajo, da leva gibanja v Sloveniji nikoli več ne bodo ušla z vajeti in zmotila koalicijskega miru.
Seveda ne moremo biti presenečeni, da so se tej igri prilagodili poklicni politiki. Presenetljivo pa je, da tisti del civilne družbe, ki se prezentira kot branik demokracije pred avtoritarizmom, ni zmožen nobene kritične analize tega intelektualnega poniževanja volivcev. Prav nasprotno: meščanska civilna družba si je zadala nalogo, da bo vulgarnemu šovu poskušala dati patino strokovne legitimnosti. In tako smo dobili fenomen tematskih predvolilnih soočenj, kjer različni civilnodružbeni akterji zastavljajo vprašanja kandidatom ter na tej osnovi podajajo ocene strankarskih programov. Vrhunec te prevare so novonastali rituali, ko se politiki pustijo izprašati kar na Trgu republike, kot da bi šlo za naravni podaljšek protestnega gibanja. Sporočilo teh predstav je: »Glejte, politiki vam odgovarjajo, ljudstvo ima moč! Demokracija deluje!« Pustimo ob strani, kako neverjetno dolgočasno je to neskončno nizanje geekovskih vprašanj, na katera vse stranke odgovarjajo z istimi generičnimi odgovori, na podlagi katerih nastanejo razpredelnice z »ocenami programov« … čisto vse faze te procedure bi lahko opravil ChatGPT in nihče ne bi opazil razlike. Bolj povedno je to, da nevladniki z izvajanjem takšnih vaj sebe postavljajo za ljudske arbitre demokracije, nekakšno predvolilno zvezo potrošnikov, ki neukim množicam tolmači kompleksno strankarsko ponudbo in jim pomaga informirano izbrati kandidata, ki najbolj ustreza njihovim ideološkim preferencam. Na ta način vzdržujejo fantazijo, da lahko zaželene politične izide izberemo izmed različnih ponudb na trgu kandidatov, kot bi izbirali med vrstami testenin v supermarketu – vidite, za vsakega se nekaj najde, samo pejte volt!
Človeku ni treba biti politolog, da bi razumel, kako malo zveze ima to z resničnimi razmerji moči v naši družbi. Poklicni politiki niso skupina šolarjev, ki mora pridno izpolnjevati domače naloge in pohlevno sprejemati vašo oceno njihovih programov, če hočejo priti v naslednji letnik. Njihov poklic ni izpolnjevanje nevladniških formularjev, ampak vzdrževanje pogojev za reprodukcijo kapitalizma – razredne vladavine lastnikov. Na akumulaciji kapitala stoji celoten družbeni red, in vse politične odločitve nujno izhajajo iz njegovih zahtev. Ko bo kapital potreboval nove trge in zahteval vojno, bodo vlagali v vojno, ne glede na to, kaj so napisali v program. Ko bo kapital potreboval poceni delovno silo, bodo fleksibilizirali trg dela ali prilagodili migracijsko politiko, ne glede na to, kaj so napisali v program. Ko bo kapital potreboval krčenje javnih izdatkov, bodo vpeljali varčevalne ukrepe, ne glede na to, kaj so napisali v program. Ko bo kapital potreboval infrastrukturne vložke, bodo odprli državne kufre gradbenim gigantom, ne glede na to, kaj so napisali v program. Ko bo kapital potreboval enoglasno podporo medijev, bodo poskrbeli za cenzuro in pritisk na novinarje, ne glede na to, kaj so napisali v program. Vse to smo izkusili od blizu v zadnjih štirih letih, a se pred volitvami ponovno obnašamo, kot da smo mi tisti, ki narekujemo politične usmeritve. Dejstvo pa je, da mi, ki smo organizirani zgolj kot volivci, nismo kos vplivu, ki ga imajo oni, ki so organizirani skozi gospodarska združenja ter energetske ali orožarske lobije.
Resnični rezultat našega predvolilnega pretvarjanja zato ni večji spekter politične izbire, ampak drvenje proti dvostrankarskemu sistemu. Antijanšizem kot politična strategija pač zahteva, da se odpravi razpršenost na levi sredini in se vzpostavi trajen liberalni koalicijski blok, ki bo lahko resno pariral enotnosti na iliberalni desnici. Zakaj bi se stranke kregale in izgubljale glasove, ko pa je jasno, da imajo vse skupno nalogo premagati Janšo? Zakaj bi Levica težila Golobu in grozila z izstopom iz vlade, ko pa je vendarle tam le zato, da zagotovi Golobu zadostno število stolčkov? Zakaj bi Pirati ali Kordiš težili z nekimi alternativami, ko pa s tem le odžirajo glasove obstoječi koaliciji? Prav ljudje, ki nam med predvolilnim šovom dokazujejo raznolikost strankarskih programov, v praksi ustvarjajo politično okolje, v katerem politični programi strank dobesedno nimajo nobenega pomena – če kaj, morajo stranke dokazati svojo »zrelost« s tem, da se odpovedujejo načelom in tako rešujejo koalicijsko stabilnost.
To je seveda vizija, ki ustreza tudi kapitalistom – ti že od razpada LDS naprej poskušajo na novo konsolidirati levo sredino v politični blok domačega kapitala. In prav to je eden izmed ciljev Kluba slovenskih podjetnikov, ki v programu Uspešna Slovenija priporočajo »spremembo volilnega sistema na način, da bodo izvoljeni v parlament lahko izpeljali obljubljene spremembe brez potrebe po sklepanju nedržavotvornih kompromisov z majhnimi strankami«. Ni težko razumeti, zakaj kapitaliste moti nenehno vmešavanje »majhnih strank«, ki še niso vpete v mehanizme kapitalistične akumulacije in s katerimi je treba sklepati »kompromise«. V dvostrankarskem sistemu tega problema pač ni, oba bloka kapitalistov si lahko mirno podajata štafeto pri izvajanju gospodarskih ukrepov ter hkrati ohranjata privid demokratičnega odločanja. V praksi jim k uresničevanju te vizije že danes pomagajo javnomnenjske agencije, ki usmerjajo volivce k »strateškemu glasovanju« za stranke, ki jih uvrščajo »nad parlamentarni prag«. Že mesece pred volitvami nam rišejo edine možne parlamentarne izide in nam tako sugerirajo, naj svojega glasu nikakor ne vržemo stran z glasovanjem za katero izmed strank, ki so jih določili za majhne. Verjetno ni naključje, da je bila šefica največje takšne agencije Janja Božič Marolt tudi dolgoletna članica upravnega odbora Slovenskega kluba podjetnikov.
Popolnoma vseeno mi je, kaj boste naredili 22. marca. Pojdite volit, naredite, kar se vam zdi nujno. Toda nikar se ne predajajmo iluziji, da se s tem borimo proti fašizmu.
V desetletju, ko smo se kot civilna družba odločili, da si ne moremo več privoščiti protisistemskega projekta, smo tako zakorakali bistveno bliže ameriškemu političnemu sistemu. In ustvarili smo ozračje, v katerem stranka, kakršna je bila Združena levica, ne more več nastati. Prodor naprednih politik v sistem je bil namreč mogoč ravno zato, ker so bili protisistemski pritiski tako močni, da je moral kapital pač malo odškrniti vrata socialdemokraciji. Ob odsotnosti zunanjega pritiska na sistem pa za politične alternativce ni več kisika – realnost, ki jo verjetno v teh dneh doživlja stranka Mihe Kordiša. Organsko ljudsko nezadovoljstvo se medtem namesto na levo, kot med vstajami, preliva k Jelinčičevemu nasledniku Zoranu Stevanoviću.
Dan po volitvah
Popolnoma vseeno mi je, kaj boste naredili 22. marca. Pojdite volit, naredite, kar se vam zdi nujno. Toda nikar se ne predajajmo iluziji, da se s tem borimo proti fašizmu. Čas za ta boj je bil 25. 6. 2025, ko je Robert Golob v Haagu dal zavezo o 5 % BDP-ja za obrambo, ter nekaj mesecev za tem, ko je vlada ustvarila orožarski holding in praktično petino državnega proračuna dala v roke Damirju Črnčecu. Čas za ta boj je bil 10. 4. 2024, ko so naši evropski poslanci soglasno podpisali evropski migracijski pakt in odprli vrata militariziranemu rasiziranemu nadzoru, koncentracijskim taboriščem in deportacijskim eskalacijam. Čas za ta boj je bil 18. 9. 2025, ko je Državni zbor z enim samim glasom proti sprejel varčevalno pokojninsko reformo, ki jo je Evropski komisiji obljubil Janša. Ali pa 18. 11. 2025, ko je bil sprejet Šutarjev zakon. Ali februarja 2026, ko so se zvrstili pritiski na oddajo Tarča. Ali ob opustitvi vseh zelenih politik, priključitvi Natovim vojnam, ob fotosešnih s Trumpom in Melanijo … Še bi lahko naštevali. In ker nismo mogli ustaviti vlade, ko je postavljala materialne in zakonske temelje fašizma v nastajanju, se danes ponovno soočamo s fašizmom v njegovi končni izvedbi. Ne pretvarjajmo se torej, da bomo vso to škodo odpravili z nedeljskim sprehodom na volišče – in to z glasom za ljudi, ki so škodo povzročili.
Raje si zastavimo vprašanje, zakaj nam ni uspelo ustaviti procesov, s katerimi je Robert Golob tlakoval novi vzpon Janše. Zakaj je danes družba, po štirih letih »najbolj leve vlade v zgodovini Slovenije«, bolj desno usmerjena, kot je bila pred njo? Zakaj je civilna družba danes šibkejša, kot je bila pred desetletjem, preden je našla institucionalni izraz v nevladniških koalicijah? Ne moremo reči, da se ni nihče trudil – delali bi krivico množici aktivistov, ki so do zadnjega nasprotovali nekaterim potezam Golobove vlade in se zavzemali za drugačne izide. Toda z gotovostjo lahko trdimo, da nas je v teh bojih nazaj najbolj držala prav disciplinska logika volitev: nikar ne težimo preveč, sicer bomo dobili še hujše!
Nedvomno je naše boje pasivizirala Levica, ki je bila v tej fazi že trdno zavezana ohranjanju koalicijskega miru in je programske cilje socialistov trajno podredila političnemu preživetju Golobove klike milijonarjev. Na vsakem koraku, kjer bi morala voditi boj množic proti militarizmu, varčevanju in rasizmu, je raje hlinila ogorčenje in nasprotovanje na socialnih omrežjih, da je na koncu popustila z zimzelenim izgovorom: »Saj smo samo štirje poslanci!« In namesto da bi podprla civilno družbo pri legitimnih protestih, torej razširila svoj arzenal onkraj glasovalne moči štirih poslancev, jo je raje blatila in poniževala, kot da bi sprejela kanček kritike na svoj račun.
Zakaj je danes družba, po štirih letih »najbolj leve vlade v zgodovini Slovenije«, bolj desno usmerjena, kot je bila pred njo? Zakaj je civilna družba danes šibkejša, kot je bila pred desetletjem, preden je našla institucionalni izraz v nevladniških koalicijah?
Toda krivdo nosimo tudi civilnodružbeni akterji, levica z malim l-jem. Kolikokrat sem v teh štirih letih med pogajanji od sindikalnih kolegov slišal, da »raje ne nagajajmo preveč vladi …«, da ne bomo pomagali desnici. Rezultat te logike je bil, da v času rekordne brezposelnosti in gospodarske rasti, ko so potekala ključna pogajanja, sindikati niso organizirali ene same resne stavke ali protesta – raje so svojim članom razlagali, kako super so naši ministri in kako dobro se z njimi razumejo. In v času rekordne draginje, ki je ogromno delavstva pahnila na rob preživetja, so naši vrli sindikalisti mirno požrli militarizacijo, varčevanje in napad na socialno državo. Zares glasno so protestirali le poklicni gasilci, zaradi česar je ta najprogresivnejši sindikat obveljal za »janšističnega«, njihov generalni sekretar pa prejel opomin pred odpovedjo na Zvezi svobodnih sindikatov. Se lahko čudimo, da delavstvo gravitira vse bolj desno?
Preberite tudi: Miha Blažič: Vrnitev v rajsko dolino.
In kolikokrat sem od nevladniških kolegov slišal, da moramo na koncu koncev pomagati vladi ostati na oblasti. Ljudje, ki najbolj od blizu poznajo katastrofalne posledice Golobove militaristične politike in dosledno nasprotujejo njegovemu okoljskemu nihilizmu, danes mirne vesti perejo volivce z neumno predvolilno propagando tipa »stranka Svoboda ima najbolj zelen program!«. Ljudje, ki najbolje razumejo uporabo aktivističnih orodij, ki v nasprotju s sindikalisti vestno organizirajo proteste in tiskovke, so se hkrati odpovedali tistemu vzvodu pritiskov, ki lahko na vlado res učinkuje: grožnji, da iz njihove baze ne bo več glasov.
Brez lastne neodvisne infrastrukture, kadrov in financ, s katerimi bi od zunaj vršili pritisk na vse stranke, bomo vedno le sateliti strank kapitala ter skupaj z njimi tlakovali pot k fašizmu.
Zdaj pa naj mi nekdo prosim razloži, kako točno lahko od nasprotnika karkoli izpogajaš, če si mu vnaprej zagotovil, da mu zares ne nameravaš škoditi in lahko vedno računa na tvojo podporo? Tu vidimo disciplinski mehanizem volitev na delu. In od tu moje trmasto, nadležno, ponavljajoče se vztrajanje pri principu, da se socialistična levica osredotoči na organiziranje zunaj parlamenta. Ne zato, ker sestava parlamenta in vlade ne bi bila pomembna, ampak zato, ker bomo brez lastne neodvisne infrastrukture, kadrov in financ, s katerimi bi od zunaj vršili pritisk na vse stranke, vedno le sateliti strank kapitala ter skupaj z njimi tlakovali pot k fašizmu. In največja škoda pri tem ni le izguba naše pogajalske moči, ampak izguba vsakršne politične alternative. Moje temeljno nasprotovanje strategiji »gremo volit« ni v tem, da bi bilo voliti samo po sebi narobe, ampak v tem, da se množice s tem organizira izključno kot volivce, ne pa kot aktivne gradnike drugačne prihodnosti. Dejstvo je, da bo v prihodnjih letih obramba civilizacijskih pridobitev od vsakega izmed nas terjala bistveno več kot »informirano glasovanje«.
Ko boste torej volili, naj čarovnija obkroženega glasovalnega listka ne izbriše spomina na zadnja štiri leta strumnega korakanja proti vojni in podnebnemu kolapsu. In ko vam bo zvečer srce padalo v hlače ob opazovanju velikega števila rumenih krogcev v parlamentarnem grafikonu, tudi ne gre pozabiti, da nas ne glede na rezultat volitev čaka vojna. Da nas kapitalisti vseh barv družno peljejo v militarizirano distopijo, da se ne bodo ustavili, dokler iz človeštva in zemlje ne iztisnejo zadnjega atoma profita, da ne bodo odnehali, dokler človeških odnosov ne bodo zamenjali z diktaturo umetne inteligence in kriptoprevar. Ne glede na zmagovalca volitev bomo hodili naprej po proti fašizmu, in vsako leto ga bo občutil nekoliko večji kos družbe. Resnično delo ustvarjanja družbene alternative se bo začelo dan za tem. In od tega, kako se bomo delavci in delavke organizirali 23. marca, bo odvisno, ali bomo čez štiri leta končno sami diktirali razvoj dogodkov. V nasprotnem primeru bomo tudi leta 2030 ponavljali »niso vsi isti«, odločali pa bomo le še o tem, katera politična frakcija nam bo gradila bunkerje in taborišča.
—
