Politika prijateljstva: teoretične premise in pravne subverzije
Objavljamo govor, ki ga je imel Geoffroy de Lagasnerie 15. januarja 2026 na simpoziju o politiki prijateljstva, ki ga je v francoskem Državnem zboru organizirala Clémence Guetté.
***
Kaj si predstavljam pod pojmom politike prijateljstva? Še več: kakšna bi bila družba osnovana na prijateljstvu? To sta vprašanji, o katerih bi rad spregovoril danes.
K razmišljanju o teh vprašanjih me žene ugotovitev, da o življenjskem slogu, prijateljstvu, zakonskem ali družinskem življenju ne smemo razmišljati omejeno in površno, kot se danes rado dogaja – kakor bi nam življenjske odločitve narekovale, ali bomo v ustaljenem svetovnem redu »bolj« ali »manj« srečni.
Raziskovanje načinov življenja nam odpira možnost resnične subverzije pravnih institucij, kar mora biti povezano s širšim projektom družbenega in političnega prevrata.
Vsak človek gre skozi družino. Vendar pa, kot pravi Reich, družina »otroka oblikuje v reakcionarni ideologiji«. Otroke uči poslušnosti, sprejemanja nasilja, podrejenosti – in učinki te »hlapčevske strukture« ustvarijo tiste, ki zaradi nje trpijo in so v veliki meri neprimerni za to, kar imenuje demokratično življenje.
Res je, da je ena od ugank, ki jih mora razrešiti vsak progresiven mislec, razumevanje inercije družbenega sveta, dojemanje, zakaj je konservativizem v njem tako močan in zakaj občutki sovraštva ali negativni impulzi igrajo strukturno vlogo kljub vsem političnim gibanjem, kljub objektivnim interesom prevladujočih skupin in pogosto celo kljub zakonom. Vendar ne smemo pozabiti, da je sociologija že ponudila odgovore na to uganko.
Inercija družbe in temeljne sile, ki jo poganjajo, so zakoreninjene v njeni praktični infrastrukturi in oblikah socializacije. Eno osrednjih načel sociologije, od Durkheima do Bourdieuja, je bilo pokazati, da je tisto, kar vzdržuje družbeni red in prispeva k njegovemu ohranjanju ali preobrazbi, mogoče dojeti le s prekinitvijo z vsemi oblikami idealizma, subjektivizma ali legalizma. Pri določanju našega delovanja v družbi zavestna stališča, eksplicitno izražene vrednote, čustva in celo zakoni ne igrajo tako pomembne vloge, kot se zdi na prvi pogled. Pogosto je ravno obratno: naše ravnanje je tisto, ki oblikuje njih. Kar dejansko upravlja družbe, so veliko globlje ukoreninjene sile in konkretne strukture obstoja, znotraj katerih se oblikuje misel. Svet je vpisan v to, kar je Durkheim imenoval običaji, Sartre praktično-inertno, Bourdieu pa, v nasprotju z marksističnimi koncepti lažne zavesti ali odtujene zavesti, telesne dispozicije.
To razumevanje družbene logike zahteva redefinicijo našega pojmovanja politike. Spodbuja nas, da kot eno osrednjih referenčnih točk politike obravnavamo dimenzijo, ki jo progresivizem pogosto zanemarja: vprašanje vsakdanjega življenja. To zajema vse materialne realnosti, ki sestavljajo konkretne strukture obstoja, oblike odnosov, ritme življenja, okvire sobivanja, pa tudi na primer urbanistično načrtovanje in urbano geografijo. Prav ti okvirni pogoji nam namreč – postopoma in zahrbtno – prežemajo mišljenje in čutenje, nagnjenja, identiteto in dojemanje drugih.
Ideja, ki jo pogosto slišimo, češ da se v političnem boju zmaga z osvojitvijo ideološke ali kulturne hegemonije, je morda povsem zgrešena. Namesto tega moramo zgraditi veliko bolj stvarno, vsakdanjo in materialno hegemonijo. Politični program progresivizma bi se zato moral ukvarjati predvsem z vprašanjem, kako zgraditi nekakšno praktično-inertno levico.
Z drugimi besedami: ideja, ki jo pogosto slišimo, češ da se v političnem boju zmaga z osvojitvijo ideološke ali kulturne hegemonije, je morda povsem zgrešena. Namesto tega moramo zgraditi veliko bolj stvarno, vsakdanjo in materialno hegemonijo. Politični program progresivizma bi se zato moral ukvarjati predvsem z vprašanjem, kako zgraditi nekakšno praktično-inertno levico.
Takoj ko se vprašanja družbenega reda lotimo na ta način – ko se torej vprašamo, kaj lahko samo po sebi tako močno prispeva k prevladi negativnih čustev, reakcionarne tesnobe ali konservativnih refleksov –, naletimo na problem družine, družinske ideologije in celo samega družinskega življenja. Od Reichovega temeljnega dela Die Sexualität im Kulturkampf (Spolnost v kulturnem boju) in skozi celotno freudovsko-marksistično tradicijo velja družina za eno glavnih gojišč ideološkega ozračja konservativizma: gre za povezavo med družinskim redom in stabilnostjo države in družbe – tako da noben revolucionarni projekt ne more uiti kritiki družine in družinskega reda. Za Reicha je »vrednost, ki se pripisuje družini, ključ do splošnega spoštovanja vsake vrste družbenega reda«. Vsak človek gre skozi družino. Vendar pa, kot pravi Reich, družina »otroka oblikuje v reakcionarni ideologiji«. Otroke uči poslušnosti, sprejemanja nasilja, podrejenosti – in učinki te »hlapčevske strukture« ustvarijo tiste, ki zaradi nje trpijo in so v veliki meri neprimerni za to, kar imenuje demokratično življenje, torej enakost, odprtost do drugih, konvencije.
Družina je tudi enota, temelječa na definiciji jaza, slednji pa je povezan s politično ideologijo; to vodi v oslabitev relacijske strukture in izolacijo posameznika. Ustvarja življenja, osredotočena na »kult domačega življenja« in »vzgojo otrok«, na tesnobo glede družbene reprodukcije in občutke tekmovalnosti z drugimi. Zato ni naključje, da družina predstavlja osrednjo vrednoto v reakcionarnih diskurzih in politikah, saj oblikuje posameznike, ki ponotranjijo ustrezne vrednote in dojemanja.
Za levico vprašanje politike prijateljstva torej v primerjavi s pomembnimi ekonomskimi ali rasnimi vprašanji ni sekundarno. Nasprotno, je osrednjega pomena za vsak projekt družbene preobrazbe. Da tak projekt ne bi propadel, si mora nujno prizadevati za novo inertno prakso, ki bo povezana s procesom defamiliarizacije in razveljavitve prava in družbe.
Politika prijateljstva mora pod vprašaj postaviti vse mehanizme, ki dajejo prednost življenjskemu slogu, osredotočenemu na pare, družine in vzgojo otrok, medtem ko druge postavljajo v slabši položaj.
Progresivizem je torej treba opredeliti tudi kot antifamiliarizem, ne le kot antikapitalizem ali antirasizem. Zato poudarjam, da politika prijateljstva ne bi smela zgolj stremeti k dodajanju novih pravic obstoječim družinskim pravicam. Prav tako ne gre za prenos družinskih ali zakonskih pravic na prijatelje. Zdi se mi, da je najbolj zanimiv pristop ta, da začnemo s specifično naravo prijateljstva, kulturo prijateljstva, načinom življenja, ki ga delimo s prijatelji, da bi si zamislili povsem drugačno in povsem novo filozofijo prava in družbenega življenja.
Zato bi rad na tem mestu pustil prosto pot svoji domišljiji in z vami razpravljal o možnih preobrazbah, do katerih bi nas lahko pripeljala politika, ki temelji na prijateljstvu – kot osnovi za ustvarjanje novih norm in nove pravne in s tem tudi nove družbene kulture.
Prvič, politika prijateljstva mora pod vprašaj postaviti vse mehanizme, ki dajejo prednost življenjskemu slogu, osredotočenemu na pare, družine in vzgojo otrok, medtem ko druge postavljajo v slabši položaj. Gre za zavračanje privilegiranega statusa določenih življenjskih slogov. Tukaj bi bil ključnega pomena absolutni minimum: ohranjanje državne nevtralnosti in ločevanje družine in države v imenu pravice vsakega posameznika, da živi, kot želi, in da svojemu življenjskemu slogu in svojim odnosom pripiše želeno vrednost.
Prvi korak bi bil temeljno prevpraševanje koncepta družinske politike, ministrstva za družinske zadeve in vseh spodbud, ki jih namenjamo družinskemu življenju – kot so davčne olajšave in družinski dodatki. Ti ukrepi ne le krepijo družinsko strukturo, temveč družino in ljudi, ki živijo v njej, tudi subtilno konstruirajo kot bitja, ki jim je dovoljeno verjeti, da so njihova življenja dragocenejša od življenj drugih, da so v nekem smislu močnejši del družbe in da bi se jim morali drugi podrejati. To ne pomeni, da ne bi pomagali družinam v stiski, temveč da bi morali te ukrepe strogo razmeti kot socialno politiko, in ne kot brezpogojno in univerzalno družinsko politiko.
Zakaj na primer v civilnem pravu obstajajo določbe za združitev zakoncev, ne pa tudi za združitev prijateljev? Zakaj bi morale biti samske osebe v slabšem položaju?
Ta politika bi morala podvomiti o vseh pravnih mehanizmih, ki prispevajo k vzpostavljanju simbolne ekonomije, v kateri družinske vezi veljajo za močnejše od drugih vrst vezi. Zakaj na primer v civilnem pravu obstajajo določbe za združitev zakoncev, ne pa tudi za združitev prijateljev? Zakaj bi morale biti samske osebe v slabšem položaju? Podobno je v migracijski politiki. Zakaj je pravica do družinskega življenja temelj za združitev, združitev na podlagi prijateljstva pa je povsem spregledana?
Zakaj bi imel nekdo večjo pravico živeti s svojimi otroki ali zakoncem kakor s prijatelji? To vprašanje o stalni vlogi nezavedne družinske dinamike v psihološki ekonomiji odnosov pride še posebej do izraza v bolnišnicah in domovih za starejše, kjer je vprašanje o družinski pripadnosti vedno osrednjega pomena – pogosto je to prvo vprašanje, ki ga zastavijo obiskovalcu. In seveda je to tudi prvo vprašanje, ki se pojavi, ko je se treba na primer odločiti v imenu nezavestnega bolnika. Pogosto se daje prednost mnenju družine, otrok, četudi jih bolnik ni videl več mesecev, medtem ko je z bližnjimi, s katerimi ni v krvnem sorodstvu, vzpostavil močnejše in novejše čustvene vezi. In če poznamo delo Norberta Eliasa o smrti v družinskem krogu in vemo, koliko ljudi umre zaradi zlorab med domačimi štirimi stenami, ker verjamejo, da bodo tam našli zatočišče, medtem ko se želijo domači zgolj znebiti bližnjega, ki je postal breme, se lahko vprašamo, od kod izvira prepričanje, da je družinskim članom bolj mar za preživetje drugih kakor prijateljem.
Kdo mi je blizu? Komu je mar zame? Kdo mi je pomemben? Že samo zastavljanje teh vprašanj nas pogosto pripelje do spoznanja, kako zelo resničnost življenja zaostaja za nezavednimi družinskimi modeli.
Če povem drugače: razmisliti bi morali o sistemih, ki bolj odprto in zavestno opredeljujejo koncept »nekrvnega« oziroma »izbranega« – lahko bi imeli »izkaznico bližnjega«, podobno izkaznici darovalca organov, ki bi posamezniku omogočila izbiro, kdo lahko po potrebi sprejema odločitve v njegovem imenu. Tak sistem bi imel tudi izobraževalno vrednost, saj bi nas vse spodbudil, da nehamo slediti nezavednim družinskim modelom in se namesto tega iskreno vprašamo: Kdo mi je blizu? Komu je mar zame? Kdo mi je pomemben? Že samo zastavljanje teh vprašanj nas pogosto pripelje do spoznanja, kako zelo resničnost življenja zaostaja za nezavednimi družinskimi modeli. Bolj ko se poglabljamo v družbeni svet, bolj odkrivamo absurdno in pogosto škandalozno prevlado teh nezavednih idej. O tej temi sem se pred nekaj dnevi pogovarjal s prijateljema odvetnikoma, ki sta mi razložila, na koliko odločitev v pravu vpliva podrejena vloga prijateljstva – od pravice do obiska zapornika prek možnosti delovanja v vlogi zakonitega zastopnika po smrti bližnjega do dokazila o soglasju za zmanjšanje kazni.
Preberite tudi: Erin Maglaque: Ukinimo družino: Rdeča ljubezen za vse.
Vendar pa je mogoče iti še dlje od tega, da prijateljstvu in prijateljskim vezem preprosto podelimo enako legitimno mesto v pravnih okvirih kot družini ali paru. Z vidika teorije povezanosti in odnosov z drugimi se prijateljstvo in družina namreč bistveno razlikujeta. Eno od načel družine, ki pojasnjujejo, zakaj je to prostor fiktivnih in umetnih odnosov – kakor je v svojem najnovejšem filmu pokazal Jim Jarmusch –, je, da je družina prostor vsiljene oziroma obvezne pripadnosti: družina opredeljuje vezi, ki so nam naložene, zlasti z zakonskimi določbami, ki jih tekom časa ohranjajo, pogosto neodvisno od naše volje ali celo proti njej. Lahko prenehamo biti nekomu prijatelj, ne moremo pa prenehati biti nekomu brat, oče ali sin – z vsemi pravnimi posledicami, ki jih ta status prinaša. Nasprotno pa prijateljstvo uteleša idejo samoutemeljujočega se, ustvarjalnega in nedoločenega odnosa, prostora izumljanja, katerega oblika je v življenju posameznikov in tekom časa nepredvidljiva. Pogosto rečemo, da gre pri prijateljstvu za izbrane vezi, pri družini pa za neizbrane, vendar bi bilo pravzaprav natančneje reči, da gre pri družini za vezi, ki jih določajo pravni in kulturni okviri, ne pa posamezniki.
Politika prijateljstva bi torej lahko imela obliko politike spodbujanja prijateljskih odnosov znotraj obstoječe družinske strukture – kar bi vključevalo odpravo vsega, kar državo sili v to, da nas vpiše v družinski red, in nam preprečuje, da bi mu ušli ali ga zapustili. To je še posebej očitno pri dedovanju in načinu, kako se precejšen del zapuščine izmakne volji posameznikov, kar je lahko voda na mlin družinskim članom. Kaže pa se tudi v tožbah in sporih zaradi prisvajanja dediščine, kjer pravni sistem pogosto uporablja implicitno normo družinske samoumevnosti in je sumničav do obdarovanja oseb izven družinskega kroga, s katerimi se je pokojnik povezal v poznejših letih. Sistem ta obdarovanja spontano obravnava kot posledico manipulacije ali vpliva, ki ga družina nad njim ne bi nikoli izvajala. Kakor da bi bilo vedno bolj legitimno dati denar hčerki, ki je ne vidiš in je ne ljubiš, kot prijateljici, s katero se redno videvaš in v njeni družbi uživaš.
Z dekonstrukcijo družinskopravnih struktur si torej prizadevamo v naše odnose in obveznosti vnesti čim več nedoločenosti in svobode izbire. To vodi v rušenje ene od temeljnih predpostavk konservativnega mišljenja, in sicer da posamezniki pripadajo večjim kolektivom (kot sta družina in narod), ki se jim morajo podrejati.
Idejo o prijateljstvu kot modelu za gradnjo odnosov bi nato lahko postavili v samo jedro družinske enote, zlasti pri vprašanju sorodstvenih vezi in odnosov med starši in otroki. Družinske vezi so pogosto dušeče, vsiljene so nam ob rojstvu, čeprav nimamo nobene besede pri tem, ali bo določena oseba naš oče ali mati. Od staršev se ne moremo ločiti, za vedno smo povezani z njimi, in tudi oni se ne morejo ločiti od nas. Ne pravim, da staršev pod nobenim pogojem ne smemo ljubiti ali da si moramo na vsak način želeti ločitve od njih, ampak zakaj ne bi mogli k starševskim odnosom pristopiti s prijateljstvom in jih obravnavati tudi kot topne vezi, da bi se tako lahko ločili od družinske strukture, če bi si tega želeli? Vemo na primer, da je eden glavnih vzrokov za trpljenje gejevskih, lezbičnih ali transspolnih mladostnikov skrajno nasilje, ki izhaja iz prisile v družinskem življenju, in nezmožnost ločitve od konservativnih ali vernih staršev, ki jim dnevno mečejo polena pod noge. Zakaj pripadamo svojim staršem? Kaj bi pomenilo, če bi prijateljstvo oblikovali na podlagi novih opredelitev pravnih oblik sorodstva in pripadnosti ter s tem na primer olajšali tudi pravico do posvojitve?
To me pripelje do moje zadnje točke. Gre za nekakšen družbeni projekt, ki ga odpira politika prijateljstva. Upoštevati moramo družbene fantazme. Vedno je zanimivo preučiti normativne družbene fantazije, ki krožijo v družbi. Pierre Bourdieu na primer v svoji analizi družbenih struktur gospodarstva preučuje, kako so stanovanjska in kreditna politika ter oglaševanje in televizijske nadaljevanke od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje spodbujali ideologijo lastništva stanovanj in željo po enodružinskih hišah, s čimer so širili ideologijo doma in družinske enote. Ta eksistencialna podoba izraža idejo družbe kot sobivanja egoizmov, v kateri se družinske enote, usmerjene v domače okolje, potegujejo za reprodukcijo zasebnega statusa – z vsemi pripadajočimi tesnobami. Po Bourdieuju ta družbena struktura spodbuja razvoj reakcionarnih in konservativnih čustev, zlasti strahu pred izgubo kreditne sposobnosti, skupaj s strahom pred izgubo družbenega statusa, in ta socialno organizirana sovražna nastrojenost pojasnjuje priljubljenost Nacionalnega zbora v stanovanjskih ali primestnih četrtih v primerjavi z velikimi mesti. Prej sem omenil prekinitev s subjektivizmom, in ravno za to gre. Po Bourdieuju bi se proti rasizmu in skrajni desnici morda učinkoviteje borili z drugačno stanovanjsko politiko, z oblikovanjem drugačne urbane strukture, ki spodbuja drugačen življenjski slog in drugačne odnose z drugimi, kot pa z velikimi proklamacijami ali kazensko zakonodajo, ki sankcionira takšna sli drugačna mnenja.
V italijanski fašistični zakonodaji je obstajal davek na celibat – neporočenim so naložili še dodatne dajatve. Ta vrsta davka še vedno obstaja.
V italijanski fašistični zakonodaji je obstajal davek na celibat – neporočenim so naložili še dodatne dajatve. Ta vrsta davka še vedno obstaja. Ne zgolj ko samski ljudje plačujejo davek za družine, ampak tudi bolj neposredno v davčni zakonodaji: če dve osebi živita v registrirani partnerski zvezi ali sta poročeni, vendar ne živita skupaj, plačata davek na drugo prebivališče, ki se šteje za sekundarno prebivališče – čeprav je to primarno prebivališče enega od partnerjev. Z drugimi besedami, v Franciji obstajata davek na zunajzakonsko zvezo in obveznost plačila za pravico do samostojnega življenja. Gre za davek na svobodo in individualnost, ki daje davčne ugodnosti ob poroki.
V nekem smislu bi projekt politike prijateljstva izzval vse predpostavke, na katerih temelji davčna politika, pa tudi urbanistična in stanovanjska politika, da bi spodbudil drugačen pogled na življenje, osredotočen na naravo, na srečanja in odprtost do drugih. Še posebej mi je všeč citat Esther Demoulin o Sartru in Simone de Beauvoir. Govori o življenjskem slogu, ki sta ga izumila za par samskih. Politika prijateljstva bi morala upoštevati praktične posledice takšne organizacije za obliko sostanovanja in sobivanja dveh ali več ljudi. Nedvomno bi to lahko imelo posledice za stanovanjsko in urbanistično politiko. Vendar bi nas to moralo pripeljati tudi do vprašanja o primarnosti dvojine v mehanizmih odnosov. To velja za življenja istospolno usmerjenih oseb, pa tudi za nešteto drugih življenj: mreža odnosov, ki sestavljajo osebo, je vedno veliko širša in kompleksnejša kot le odnos med dvema posameznikoma, medtem ko sta zakonska zveza in zunajzakonsko partnerstvo še vedno zasnovana v dvojini, z implicitno predpostavko skupnega življenja ali celo spanja v isti postelji. Nove pravne oblike partnerstev bi morale odpreti možnost zakonske zveze in zunajzakonskega partnerstva z več udeleženci, da bi izpodbile idejo o življenju z enim središčem – par z otroki –, še bolj pa morda zato, da bi razbile absurdno idejo, da lahko pripadamo le eni osebi in da bi morali imeti privilegirano vez le z eno osebo. Družba prijateljstva ne bi bila več družba nasprotujočih si, dualističnih in družinsko usmerjenih življenjskih slogov, temveč družba, ki bi priznavala in spodbujala oblikovanje karseda številnih – fleksibilnih in kompleksnih – povezav v vsej njihovi raznolikosti in medgeneracijskem dosegu.
Ideja politike prijateljstva torej pomeni tudi zaznavanje vsega, kar izgubljamo, vsega, česar zaradi trenutno veljavne zakonodaje sploh ne dojemamo več kot pravice ali potencialne vezi. Pravica do prijateljstva je pravica do raznolikosti, inherentna in dinamična pravica, katere temeljno načelo – analogno pravici do spolne samoodločbe – bi bilo potrditev pravice do relacijske samoodločbe in s tem do samoodločbe o lastnem načinu življenja.
—
Prevedla: Ana Toman Fabjan
Naslovna fotografija: Oliver Abraham.
